DILEMA: OMEJITI MANDATE ŽUPANOV ALI NE?

 

Po spletu kroži peticija za omejitev županskih mandatov. 212 ima Slovenija teh občin. In toliko seveda tudi županov/županj, tajnic, fikusov ter vsega ostalega kar sodi zraven. Med to ogromno množico je veliko dobrih župnov in verjetno še kar nekaj več slabih, nesposobnih, koruptivnih, patoloških karieristov. Kakšna bo končna odločitev državnih političnih oblasti ter zakonodajne veje oblasti, danes še ne moremo vedeti. Vemo pa vsaj to, da so nekatere spremembe na tam področju ne le potrebne, temveč celo nujne.

 

Menim, da bi bilo mandate lokalnih "šerifov" (županov) nujno omejiti na največ dva mandata in ob tem dodati še prožnejšo možnost odpoklica med trajanjem mandata, če občani občine večinsko menijo, da je to za zavarovanje njihovih interesov in interesov občine, nujno. Če državna politična in zakonodajana oblast tega ne želita storiti, potem naj sami prevzameta dolgove župaskih zablod, nesposobnosti ter tudi kopupcije. Zakaj bi jih morali plačevati občani?

ZAKAJ O ZDRAVSTVU BREZ PACIENTOV?

 

Drage podpornice in podporniki kampanje Ustavimo rušenje javnega zdravstva!

JAVNO OBVESTILO!

 
Včeraj smo na novinarski konferenci pred Predsedniško palačo opozorili na izključevanje kritične civilne družbe iz današnjega predsedničinega foruma, na katerem bodo govorili o zdravstvu

Čeprav naj bi bil forum priložnost za razpravo strokovnjakov, politikov in civilne družbe, vse kaže, da gre zgolj za iskanje dodatnih utemeljitev za razgradnjo javnega zdravstva in ponovno zgolj deklarativno vključevanje civilne družbe, pri katerem so vnaprej izključeni vsi potencialno kritični glasovi.

Tako bodo na forumu govorili predvsem nosilci idej o podjetniškem organiziranju zdravstvene dejavnosti in torej nadaljnje privatizacije javnega zdravstvenega sistema. Čeprav smo svojo strokovnost in konstruktivnost v preteklih mesecih utemeljili s pripravo kar treh zakonov na zdravstvenem ppodročju in se hkrati pokazali za bolj verodostojne vir podatkov in analiz trenutnega stanja od samega Ministrstva za zdravje, so posamezni člani naše iniciative v zadnjem trenutku prejeli vabila, da se udeležijo posveta zgolj osebno, kot poslušalci in ne kot predstavniki iniciative oziroma kot sodelujoči govorci, kar se nam zdi povsem omalovažujoče in neskladno z domnevnim namenom posveta.

Predsednici republike smo po novinarski konferenci posredovali naš predlog interventnega zakona in jo pozvali, da v prihodnje naslovi resnično kritična vprašanja na področju zdravstva in pri tem sodeluje s civilno družbo, ki se bori za pravice vseh pacientk in pacientov do ustavno zagotovljene kvalitetne, pravočasne in enakopravne zdravstvene oskrbe (osnutek predloga interventnega zakona tukaj). 

Nadaljujemo tudi z aktivnostmi, s katerimi bomo vladi in državnemu zboru predlagali pravičnejši proporcionalen način zbiranja dodatnega zdravstvenega prispevka. O aktivnostih vas bomo še naprej obveščali, če se želite kampanji aktivneje pridružiti nam pa to sporočite z odgovorom na to sporočilo.

Lep pozdrav

Iniciativa Glas ljudstva

31.05.2023 NOVO OBVESTILO

Drage podpornice in podporniki!

Javno zdravstvo se še kar ruši, število oseb brez osebnega zdravnika se še vedno povečuje. Več kot 140.000 nas na preglede in posege čaka več od dopustnega časa in čakalne vrste se še podaljšujejo. Vsak teden smo priča novim in novim korupcijskim aferam...

Čas je, da ukrepamo: JUTRI v četrtek, 1. junija ob 14.45, se dobimo na OPOZORILNEM KOLESARJENJU na Trgu republike. (če nimate kolesa lahko seveda pridete tudi peš).

Jutri bo prva obletnica nastopa Golobove vlade in z njo čas za odziv na zastoj in korake v napačno smer pri uresničevanju ključnih ukrepov na področju zdravstva.

S trga se bomo podali pred poslopje vlade na Gregorčičevi ulici, kjer bomo vladnim predstavnikom izročili njihove lastne predvolilne zaveze na področju zdravstva in tudi na drugih področjih ter jih opozorili, da se čas za ukrepanje izteka.

Med drugimi govorci bo spregovoril tudi dr. Dušan Keber in opozoril na ključne probleme in rešitve, ki jih ministrstvo za zdravje pod vodstvom Bitenčevega uslužbenca Loredana vztrajno ignorira.

Zaradi zastoja pri sprejemanju urgentnih ukrepov Slovenija postaja vedno manj pravična in socialna država, ljudje pa dobesedno zbolevajo, trpijo in umirajo, ker ne pridejo pravočasno do diagnoz in posegov.

Čas je, da vladajoče spomnimo, da se čas za rešitev javnega zdravstva izteka! Za njihovo in predvsem našo skupno dobrobit je nujno, da zavihajo rokave in začnejo nemudoma izpolnjevati svoje zaveze in dejansko zaščititi in krepiti naše javno zdravstvo!

ČISTO VSAK POSAMEZNIK BO ŠTEL zato iskreno upamo, da se vidimo JUTRI OB 14.45 NA TRGU REPUBLIKE!

Lep pozdrav
Iniciativa Glas ljudstva

Glas ljudstva združuje več kot 100 civilnodružbenih organizacij ter več tisoč posameznic in posameznikov z vseh družbenih področij in iz celotne Slovenije.

 

JE PROBLEM COVIDA-19 SEDAJ NADOMESTIL PROBLEM DUŠEVNEGA ZDRAVJA?

Duševno zdravje je očitno zamenjalo covid.19!

Nas je potrebno neprestano zdraviti, nas imeti pod nadzorom, nas izobraževati in osveščati, nas programirati ter nas neprestano kontrolirati!

Danes o duševnem zdravju vsi vse vedo, Tisti ustrezno izobraženi, ki v resnici še najmanj govorijo in še veliko več govorijo tisti priučeni ali tisti, ki so prepričani, da so skoraj posvečeni ter prav poklicani k reševanju tega družbenega problema. Vedo koliko v deželi nas je že ali še nas bo v kratkem zblaznelo, koliko nas je samomorilnih, sebi in drugim nevarnih, prav patološko agresivnih, seveda vedo kako nas zdraviti, kako v določenih družbenih množicah kandidatov poiskati najtežje primere, nas pitati z medikamenti in se, predvsem z mladimi, pogovarjati in pogovarjati in pogovarjati, saj to malo ali nič stane.

Ker globalistični neoliberalni kapitalizem nima rad stroškov. Da pa bi iz sedanje sesute družbe nazaj vsaj poskusili ponovno pričeti ustvarjati družbo z zdravim družinskim, socialnim, ekonomskim, političnim, kulturnim, izobraževalnim okoljem, v katerem bi jutri mladi odraščali v zdrave ter vsestransko ustvarjalne odrasle ljudi, pa si nihče ne želi niti pomisliti. Ko bomo vsi imeli ustrezno diagnozo, bomo zdravljeni in vključeni v sistem, pa bo tudi težava z duševnim zdravjem v naši družbi odpravljena. Mogoče bo v teh prizadevanjih ozdravitve družbe tudi ponujena evtanazija v bodočnosti še lahko prav prišla. Ni nemogoče!

In vrnil se bo lahko kak nov virus, ki se ga že programira. Pa brez nepotrebnega strahu in panike, ker globalistična oblastna politika in stroke bodo za nas poskrbele.

Saj poznate tisti stari rek, ki glasi: Kar ne gre milom, pa gre pač silom!

 

Rdeča pesa: GLADOMOR ALI RAZUMUMOR? O MRAČNJAŠTVU SLOVENSKE BURŽOAZIJE

 Povzeto brez dovoljenja avtorjev. Če bodo zahtevali odstranitev objave, bo odstranjena!

Plagiator

GLADOMOR ALI RAZUMUMOR? O MRAČNJAŠTVU SLOVENSKE BURŽOAZIJE

Včeraj so parlamentarci na odboru izglasovali podporo “deklaraciji o spominu na množičen poboj z lakoto – genocid v Ukrajini”. Gre za zgodovinski revizionizem v službi evroatlantskega imperializma. Predlagatelji deklaracije so Socialni demokrati!

Ta deklaracija je samo ena od simptomov popolnega bankrota slovenske buržoazije, ki se sicer v tem pogledu ne razlikuje od vladajočih razredov v večini drugih držav. Če naj bi bila zgodovinsko gledano buržoazija družbena sila napredka (kar je sicer preveč poenostavljen pogled), ki je razbijala stare fevdalne vezi in modernizirala gospodarsko dejavnost ter politično življenje, je danes samo še reakcionarna sila, ki nas potiska v mrak, planet pa v družbeni in okoljski zlom.

Ideja deklaracije je enostavna: lakoto v Ukrajini prikazati kot nekakšen komunistični holokavst. Torej izenačiti nacifašizem in komunizem. Na tem mestu ne bomo obsežno dokazovali, zakaj ta hladnovojna legenda ne drži. Lahko rečemo le to: stalinska birokracija je seveda odgovorna zaradi svoje politike industrializacije na račun kmetijstva in kolektivizacije le-tega (kot tretji razlog pa je svoje pristavila še suša), a ni želela načrtno izstradati nikogar, še posebej ne specifično Ukrajincev. Tudi če nam ne verjamete je jasno, da so pogledi na ta zgodovinski dogodek razdeljeni, že bežen pogled na Wikipedijo pokaže, da v zgodovinopisju o tem ni konsenza

Odločitev je torej strogo politična. Poleg izenačevanja “totalitarizmov” je cilj v zadnjem času jasen: prikazati Ruse kot genociden narod, opravičevati vpletenost Nato pakta v vojno v Ukrajini in spodbujati vojno hujskaštvo. Kar tako se slovenska buržoazija postavi za velikega arbitra zgodovine in pove, kako je v resnici bilo. Ali to ne spominja to na tisti “totalitarizem” ali avtokracijo, o katerih toliko govorijo?

Deklaracija, ki jo bodo parlamentarci dokončno izglasovali na eni izmed prihajajočih sej, je izjava lojalnosti evroatlantskemu imperializmu. Imperializmu, ki je v zatonu in proizvaja vse več morbidnih simptomov in je vse bolj destruktiven. Vendar ta simptom mračnjaštva ni omejen le na parlamentarce 

Poglejmo, kako so o tem poročali na javni RTV. Navajamo dva citata: “Veliko lakoto so sovjetske oblasti izzvale načrtno…” in “zadnje /ocene/ govorijo, da je bilo izstradanih 3,5 do 5 milijonov Ukrajincev”. Nato so pristavili še posnetek trenutnega ukrajinskega ministra, ki pove, da je “golodomor dokaz, da se ruska agresija na ukrajinsko identiteto, ki se je zgodila pred 90 leti, lahko ponovi.” Ne, prispevka ni pripravil Možina ali kakšen Urbanijev trolček, ampak ga je prebral veliki borec proti janšizmu in borec za objektivnost ter kakovostno novinarstvo Saša Kranjc: www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174956668

Dan pred tem smo praznovali “Dan zmage”, torej dan, ko je bil poražen nacifašizem. A pri nazivu bi morali biti bolj previdni. Gre za dan zmage nad nacifašističnimi silami osi v drugi svetovni vojni. Nacifašizem še zdaleč ni bil poražen. Leva in desna buržoazija sta nam v zadnjih desetletjih marsikaj iz nabora takratnih idej pripeljali skoz zadnja vrata.

Gladomorska deklaracija ni edini simbolni pokazatelj, kakšen značaj je dobila buržoazija. Še kakšen dan pred tem je bivši predsednik in “načelni socialdemokrat” Milan Kučan predlagal postavitev spomenika slovenski “osamosvojitvi” in odstranitev spomenika revoluciji na Trgu republike. Vse za to, da bi poenotili slovenski narod. Poenotili v čem? V kapitalističnem izkoriščanju, služenju imperialistom in bedi liberalne demokracije.

Osamosvojitveni nacionalizem je eden zadnjih žetonov slovenske buržoazije, s katerim pita delovno ljudstvo. Že kakšen teden desnjakarji napadajo radijskega komika Saša Hribarja, ker je malce podvomil v osamosvojiteljsko mitologijo. Kljub temu, da nikakor ni podvomil v temeljne postulate rehabilitacije kapitalizma - je pa vsaj uporabil pravo poimenovanje za nastanek Republike Slovenije: odcepitev od Jugoslavije - so ga obtožili dezerterstva in napadli s številnimi lažmi.

V časih, ko večina ljudi na lastni koži zelo dobro občuti “dosežke” slovenske odceptive, v časih, ko se ruši javni zdravstveni sistem, ko vse več ljudi dela v prekarnih oblikah zaposlitve, ko večina mladih plačuje oderuške najemnine ali kredite za stanovanja, se naša leva in desna buržaozija zapletata v bizarno mračnjaštvo.  To so seveda le simbolični primeri, a je seveda, kot smo že tolikokrat pisali na Rdeči pesi, tudi na področju gospodarstva in državnih politik položaj prav podoben.

V časih, ko planet gori in grozi zlom civilizacije, v časih, ko se svet pripravlja na vojno, naša buržoazija v tem z veseljem sodeluje, zraven pa tekmuje, kdo bo pripravil večjo norost in kdo nas bo še bolj potisnil v mrak, ki je legel na evroatlantski svet.

Ob vsem tem (znova in znova) računati na “razsvetljenega” ali “poštenega” buržuja je kot staviti na mrtvega konja v kasaških dirkah. Edini, ki lahko prižgemo luč, smo delovni ljudje sami - delavski razred (v širšem smislu), ki se politično organizira z enim samim ciljem: odpravo kapitalizma in odpravo buržoazije kot vladajočega razreda.

EVTANAZIJA - povzeto s Twitterja

Dr. Matjaž Zwitter: »V državah, kjer so legalizirali evtanazijo, so bolniki in starejši deležni velikih pritiskov, naj se umaknejo«

Piše: Eva Markovič

nedelja, 19. 6. 2022,

V Sloveniji spremljamo razpravo o predlogu zakona o evtanaziji, ki ga je pripravilo društvo Srebrna nit. O tem, kaj evtanazija v resnici pomeni in kakšne so njene posledice za družbo, smo se pogovarjali z dr. Matjažem Zwittrom, upokojenim zdravnikom onkologom in predstojnikom Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete v Mariboru.

Dr. Matjaž Zwitter je enainštirideset let delal kot specialist onkologije na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Je član Odbora za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice, na mariborski medicinski fakulteti pa predava o zdravniški etiki. Poleg številnih znanstvenih člankov je avtor knjig Pogovori o zdravniški etiki (Cankarjeva založba, 2018) in Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska Matica, 2019).

Kaj je evtanazija? Glede pojma obstaja veliko nejasnosti. Zakaj izrazi, kot sta pasivna evtanazija in evtanazija brez soglasja, niso sprejemljivi?

Evtanazija brez soglasja ni evtanazija, ampak je umor v slogu nacizma. Na Nizozemskem je takšnih primerov okrog 20 %.

Pasivna evtanazija naj bi bila opustitev zdravljenja, ki privede do smrti pacienta. Sam tega pojma ne priznavam. Prvič, prišteven pacient lahko vedno zavrne zdravljenje, tudi če to povzroči njegovo smrt. To ni evtanazija, ampak je spoštovanje pacientove avtonomije. Tudi v primeru, ko zdravnik narobe oceni situacijo in ne prepozna, da bi bila neka terapija koristna, to ni evtanazija, ampak strokovna napaka. Ravno tako ni evtanazija, če zdravnik zavestno opusti zdravljenje, ki podaljšuje trpljenje in v ničemer ne spremeni poteka bolezni. Temu rečemo opustitev nesmiselnega intenzivnega zdravljenja, kar je strokovno in etično edino pravilno. Če bi bila to evtanazija, bi imeli v Sloveniji 70 ali 80 % ljudi, ki jih pasivno evtanaziramo, vključno z vsemi, ki umrejo v domači oskrbi, in vsemi, ki jih v zadnjih urah življenja ne prestavimo na intenzivno enoto, kar bi jim življenje podaljšalo zgolj za nekaj dni. Če zdravnik vidi, da pacientu ni pomoči, in svojcem svetuje, naj sedijo ob njem, ga držijo za roko in mu močijo usta, to seveda ni evtanazija.

Zato pojmov pasivna in aktivna evtanazija ne priznavam. Obstaja samo evtanazija, ki pomeni aktivno končanje pacientovega življenja na njegovo izrecno zahtevo. Če ni izrecne zahteve, potem je to umor. Evtanazija brez soglasja ni evtanazija, ampak je umor v slogu nacizma. Na Nizozemskem je takšnih primerov okrog 20 %. V resnici to pomeni, da se znebimo osebe, ki je vsem odveč. Če se nekdo drug odloči, da pacientovo življenje ni več vredno, je to iz etičnega in strokovnega stališča nesprejemljivo.

Marsikdo podpira evtanazijo iz strahu, da bi bil pred smrtjo deležen nesmiselnih ukrepov, ki mu bodo podaljševali trpljenje.

Vsi imamo pravico, da izrazimo oz. že vnaprej zapišemo svojo željo, česa proti koncu življenja ne želimo. Temu pravimo zdravstvena oporoka, ki se jo da urediti v zdravstvenih ustanovah ali pri osebnem zdravniku. Tudi ustno izražena volja pacienta ali njegovih svojcev zadostuje, da zdravnik ne izvaja intenzivnih ukrepov. Razumni zdravniki to počnejo že sedaj in ne podaljšujejo nepotrebnega trpljenja. Nesmiselnim ukrepom se lahko izognemo na druge načine, ne z uzakonitvijo evtanazije.

Zakaj se je nesmiselno pogovarjati o pravici do evtanazije, dokler nimamo urejenega in dostopnega sistema paliativne oskrbe? Kaj je sploh paliativa?

Paliativna oskrba je usmerjena v čimbolj učinkovito lajšanje pacientovih težav v zadnjem obdobju življenja, in sicer v vseh dimenzijah: telesnih, duševnih, duhovnih in socialnih. Umirajoči se ne sooča samo s fizičnimi bolečinami, ampak zelo pogosto tudi z osamljenostjo in depresijo. Marsičesa se ne da reševati z zdravili, zato je potrebno sodelovanje zdravnika, socialnega delavca, duhovnika. Temu je namenjena paliativna oskrba.

Z legalizacijo evtanazije bi ugodili najmanjši množici, ki si želi umreti, hkrati pa bi zelo prizadeli precej večjo množico kroničnih bolnikov.

Vprašanji o evtanaziji in paliativi sta povezani. Zagovorniki evtanazije izhajajo iz zelo poenostavljene sheme, da imamo v Sloveniji zelo majhno število ljudi, recimo deset na leto, ki si želijo na hitro umreti, in vse ostale, ki se jih vprašanje ne tiče in ob legalizaciji evtanazije ne bi bili na slabšem. Ta shema pozablja, da imamo v resnici tri »množice«: najmanjšo (tisti, ki želijo biti evtanazirani), precej večjo (kronični bolniki in invalidne osebe) ter največjo (zdravi). V anketah ljudje podpirajo evtanazijo. A tukaj gre za vse ljudi, v veliki meri zdrave. Če bi vprašali kronične bolnike in invalide, sem prepričan, da bi bil odgovor drugačen, saj bi bili ob legalizaciji evtanazije oni močno na slabšem. Odnos do smrti, umiranja, vrednosti življenja bi se povsem spremenil. V vseh državah, kjer so legalizirali evtanazijo, vidimo, da so bolniki in starejši deležni velikanskih pritiskov okolice, svojcev, zdravstvenega sistema, naj se vendar umaknejo.

Z legalizacijo evtanazije bi ugodili najmanjši množici, ki si želi umreti, hkrati pa bi zelo prizadeli precej večjo množico kroničnih bolnikov. Na Nizozemskem se je število evtanazij od legalizacije povečalo za pet ali šestkrat. Ne verjamem, da se je od takrat povečalo število trpečih. Povečal se je pritisk in naklonjenost evtanaziji.

Je glede na stanje slovenskega zdravstva realno pričakovati, da bomo našli sredstva za paliativno oskrbo?

Za ljudi v zadnjem letu življenja država porabi ogromno denarja. Žal ga ne znamo dobro razporediti. Prioriteta bi morala biti kakovostna paliativna oskrba, da bodo ljudje zadnje obdobje preživeli na dostojen in human način. Kot onkolog lahko rečem, da gre žal mnogo preveč denarja za terapije, ki nimajo učinka. Po nekaterih analizah je ena tretjina onkoloških bolnikov deležna kemoterapije ali obsevanja tudi v zadnjih dveh tednih življenja. To s strokovnega stališča nima nobenega smisla, porabi pa ogromno denarja. Včasih je težava, da je zdravniku lažje predpisati dodatno terapijo kot pacientu povedati, da nič več ne pomaga. Predpisovanje terapije vzame deset minut, pogovor z neozdravljivo bolnim in njegovimi svojci pa več ur. Čim več terapij favorizira tudi farmacevtska industrija. Če bi vsa ta sredstva namenili paliativni oskrbi, bi jo lahko vzpostavili zelo hitro.

V Sloveniji poteka razprava o predlogu zakona o pomoči pri samomoru in evtanaziji. Kako gledate na to?

Hudo bolni nimajo polne avtonomije, saj jim jo jemlje bolezen. Njihove želje se spreminjajo.

Slovenski predlog zakona izrazito temelji na avtonomiji pacienta, torej na pravici posameznika, da odloča o svojem življenju in smrti. Težava je, da hudo bolni nimajo polne avtonomije, saj jim jo jemlje bolezen. Njihove želje se spreminjajo. Pred kratkim je kolega travmatolog, dr. Matej Cimerman, povedal, da je med njegovimi pacienti – mladimi, ki so doživeli poškodbo hrbtenice in postali para- ali tertaplegiki – takoj po poškodbi velik del izrazil željo po smrti. Mlad človek zelo težko sprejme, da je pristal na invalidskem vozičku. Po nekaj tednih ali mesecih pa ti ljudje ne delajo samomorov, ampak začnejo živeti na polno, imajo družine, kariere, se ukvarjajo s športom. Mnenje ljudi se spreminja, pri evtanaziji pa ni poti nazaj. Po slovenskem predlogu zakonu bi se ves proces evtanazije odvil v nekaj tednih. Avstrijski zakon ima na primer precej daljše časovne roke.

V predlogu zakona piše, da mora pacient doživljati neznosno trpljenje, ki je posledica nepovratnega zmanjšanja telesnih ali duševnih sposobnosti. Prvič, zakon se osredotoča na subjektivno doživljanje, ki se ga ne da preveriti. Če bolnik nekaj reče, mu je treba verjeti. In drugič, vsak starostnik trpi zaradi nepovratnega zmanjšanja sposobnosti. Je to razlog za usmrtitev? Zanjo lahko zaprosijo tudi duševni bolniki, čeprav vemo, da nimajo polne avtonomije. Bomo bolnika s psihozo zdravili in mu vrnili avtonomijo ali ga bomo usmrtili?

Zakon je žal zelo slabo premišljen. Pri njegovi pripravi zdravniki niso sodelovali (z izjemo dr. Dušana Kebra) in mu večinsko tudi niso naklonjeni.

Kako pa je z ugovorom vesti?

Razkroj medsebojnih vezi in miselnost, da se mora človek umakniti, ko ni več produktiven, prihajata tudi k nam.

Vsak zdravnik lahko uveljavlja ugovor vesti, a mora v tem primeru pacienta napotiti k drugemu zdravniku. To je zelo sporno. Če je zame evtanazija umor, ne more od mene nihče zahtevati, da pacienta pošljem k drugemu morilcu. To nalogo bi morala prevzeti država ali neko drugo telo.

Zanimivo je, da je javnost naklonjena legalizaciji evtanazije, medtem ko ji večina zdravniških in invalidskih združenj nasprotuje. Od kod razhajanje?

Logično je, da bodo ljudje na vprašanje: »Ali si želite, da vas ima zdravnik v primeru neznosnega trpljenja ob koncu življenja možnost tega odrešiti?« odgovorili pritrdilno. Vprašanje je zastavljeno tako, da odgovor ne more biti drugačen. Zdravniki pa smo proti, ker se zavedamo, da medicina še zdaleč ni natančna matematična veda. Nič nenavadnega ni, če napačno postavimo diagnozo ali ocenimo potek bolezni. Moj bratranec je imel ponovitev napredovanega pljučnega raka. Takrat bi mu napovedal še dva meseca življenja, na koncu je živel še devet let. Takšnih primerov je veliko, bolezen ni vedno predvidljiva. Kdo si upa nase prevzeti breme in reči, da ima pacient pred seboj še šest mesecev življenja? Iz istega razloga ne izvajamo smrtne kazni – ker ne moremo biti nikoli stoodstotno prepričani o pravilnosti sodbe. Smrt pa je nepovratna.

Potem je tukaj še vloga zdravnika. Zdravnik se bori za pacientovo življenje, ne za smrt. S tem bi se porušila vloga zdravnika. Po aferi s kalijevimi infuzijami dr. Radana so nas pacienti prestrašeno spraševali, ali jim v žilo teče kalij. Temeljno poslanstvo zdravnikov je bilo omajano.

Presenetljivi so izsledki mednarodne raziskave, po kateri samomoru z zdravniško pomočjo daleč najbolj nasprotujejo zdravniki paliativne medicine, ki so dnevno v stiku z umirajočimi.

Tisti, ki spremljajo umirajoče, vedo, da to ni le obdobje trpljenja, ampak so ti dnevi pogosto zelo bogati.

Zdravniki, ki so manj pogosto priče smrti, nanjo gledajo podobno kot laiki. Tisti, ki spremljajo umirajoče, pa vedo, da to ni le obdobje trpljenja, ampak so ti dnevi pogosto zelo bogati. V zadnjem obdobju ljudje zažarijo na čisto drugačen način. Že ob sami diagnozi resne bolezni se vrednote popolnoma spremenijo. Premoženje, kariera, dosežki niso več pomembni, pacienti na prvo mesto postavijo medsebojne odnose. Neozdravljivo bolni si npr. želi samo tega, da bi dočakal bližajočo se hčerino poroko. Zaposleni in prostovoljci v hospicu povedo, koliko bogastva je v umirajočih in v njihovem zadnjem obdobju.

Iz kakšnih razlogov se ljudje v državah, kjer je evtanazija dovoljena, odločijo zanjo? V nasprotju s prepričanjem je nevzdržno trpljenje šele na petem mestu.

Večina bolnikov ne želi evtanazije zaradi trenutnega trpljenja, ampak zaradi zavedanja, da so hudo in neozdravljivo bolni. Bojijo se prihodnosti, odvisnosti od tuje pomoči, izgube dostojanstva. Nekateri si želijo umreti, ker nočejo biti v breme svojcem ali so osamljeni. Osamljenost je velika težava zahodnega sveta, kjer je v ospredju individualizem in skrb zase. Pri nas je to manj izrazito kot npr. na Nizozemskem, kjer so družinske vezi že zelo razrahljane. V Sloveniji večina družin lepo poskrbi za svoje stare in bolne. Toda razkroj medsebojnih vezi in miselnost, da se mora človek umakniti, ko ni več produktiven, prihajata tudi k nam.

Pogost razlog je tudi izguba dostojanstva, ki ga doživljamo izrazito telesno. Človek, ki ni več pokreten, npr. nima več dostojanstva. Toda dostojanstvo lahko razumemo na zelo različne načine, ne le telesno.

Izkušnje iz držav, ki so že pred časom legalizirale evtanazijo (npr. Nizozemska in Belgija), kažejo na fenomen spolzkega klanca. Evtanazija se iz terminalnih rakavih bolnikov bliskovito razširi na druge skupine, psihične bolnike, osebe, ki niso na smrt bolne, celo na otroke. Zakaj pride do tega?

Če je evtanazija nekaterim dovoljena, zakaj ne bi bila tudi drugim? Zakaj duševnemu bolniku ne bi priznali trpljenja? Zakaj bi bilo treba imeti 18 let in ne 17? Stvari spolzijo iz rok.

Nekomu bi težave ublažila oskrba v domu za upokojence, vendar si je ne more privoščiti. Zaradi trpljenja lahko tudi njemu odobrimo evtanazijo. Po takšnem zakonu lahko revež izbira med trpljenjem in evtanazijo. Zakon ima v resnici socialno dimenzijo, kar je zelo zaskrbljujoče.

Na Nizozemskem, kjer se je evtanazija najbolj »udomačila«, že prihaja do pozivov k spoštovanju avtonomije posameznika – torej pozivom, da bi imel dostop do evtanazije kdorkoli, ki se je »naveličal življenja«.

Vsakdo lahko svojemu staršu nameša uspavalne tablete, ga spravi na oni svet in potem reče, da si je starš to zares želel.

Naš predlog zakona je napisan enako. Za evtanazijo lahko zaprosi praktično kdorkoli, ki izjavi, da trpi, ker mu pešajo moči. Res je, da nekateri ljudje naredijo samomor, ampak zakaj bi morali biti v to vpleteni zdravniki?

Rad bi opozoril tudi na »pomoč pri samomoru«. V Nemčiji in nekaterih drugih državah so jo že dekriminalizirali. Argument je bil, da, če samomor ni kazniv, ne more biti kazniva niti pomoč pri njem. A to je zelo nevarno – še bolj nevarno od legalizacije evtanazije. To pomeni, da lahko vsakdo svojemu staršu nameša uspavalne tablete, ga spravi na oni svet in potem reče, da si je starš to zares želel. Nobenega nadzora, poročila, dokumentov, prič. Nikogar, ki bi zaščitil šibke. Svojci žal niso samo ljubeči in sočutni, ampak znajo biti zelo sebični in koristoljubni.

Kot onkolog ste se štirideset let srečevali z umirajočimi. Kaj bi si ob izteku življenja želeli zase?

Življenje se lahko konča jutri ali čez dolga leta. Sam si želim živeti tako, da bo za menoj ostala neka sled. Zame je to posmrtno življenje. Želim si, da bi lahko spokojno rekel, da sem na svetu nekaj naredil in da bi bil pomirjen s svojimi bližnjimi. S takšnim zavedanjem je lažje umreti.

Evtanazija in samomor z zdravniško pomočjo po svetu

Trenutno sta evtanazija in/ali samomor z zdravniško pomočjo dovoljena na Nizozemskem (od 12. leta dalje ter v določenih primerih pri dojenčkih), v Belgiji (brez starostne omejitve), Luksemburgu, Španiji, delih Švice, Albaniji, Kanadi, Avstraliji (vse nad 18 let) in Kolumbiji (nad 6 let). Samo samomor z zdravniško pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu predpiše smrtonosno »zdravilo«, ki ga ta vzame sam, je dovoljen še v ZDA (država Oregon; nad 18 let), Švici (brez natančnih zakonskih določil), Avstriji in pod določenimi pogoji v Nemčiji, kjer je dovoljena »altruistična pomoč pri samomoru«.

KULTURNI MARKSIZEM na pohodu!

KULTURNI MARKSIZEM na pohodu!

"Kulturni marksizem", ki ga je v Slovenijo prinesel Janša in ga sedaj širijo njegovi pristaši ter nekateri ne ravno posebej brihtni desni slovenski intelektualci, je ideologija, ki očitno temelji na nekdanjem posodobljenem nacističnem Kulturbolschewismu. Je pa zadeva lahko zelo nevarna, ker naslavlja patološke stranpoti globalističnega neoliberalizma.

V Sloveniji med tarče tega nesrečnega „kulturnega marksizma“ desnica uvršča vse stranke aktualne oblastne koalicije in njihove satelite - nevladne organizacije. Zaradi zelo zaostrenih razmer v svetu in tudi v Sloveniji, se lahko ta nova ideologija med ljudmi kar prime. Ni torej, da bi kar pišmeuhovsko zamahnili z roko in dejali: tako kot je prišlo, bo tudi odšlo. 

Nič kar je prikazano preprosto za razumeti, videti logično in sočasno še nagovarja strahove ljudi ter jim tudi ponuja rešitve, hitro ne odide ali izzveni. Še posebej v pogojih hude notranje politične in ideološke družbene nestabilnosti in času vojnih ter kriznih razmer, se takšne nevarne ideologije rade primejo!