Slovenska družba se danes nahaja v stanju, ko lahko več
pametnih najdete v norišnici kot pa v politiki. Vrstijo se ljudske vstaje in kontra
vstaje. Vsak proti vsakemu in vsi proti vsem. Kar naenkrat smo pozabili, da nam
gre slabo kot nam ni šlo zadnjih sedemdeset let. Vedno več ljudi živi v
neprestanem strahu pred jutrišnjim dnem in kljub temu, ali pa morebiti ravno
zaradi tega, še vedno nasedamo raznim
političnim in moralnim demagogom ter prevarantom, ki nas dnevno prepričujejo v
nekaj v kar v resnici niti sami ne verjamejo. Boj za oblast, moč in privilegije
dobiva vedno večje in zelo nevarne razsežnosti. Stanje duha v slovenski družbi smo
pripeljali že do samega roba, ko skoraj ne bo več mogoče govoriti ne o pravni
državi in ne o demokraciji. Krepko smo namreč že zakoračili v fašizem s skoraj
vsemi njegovimi, do sedaj iz zgodovine znanimi, sociološkimi in politološkimi
značilnostmi.
Predstave, ki jih za ljudstvo sedaj že dnevno, uprizarjajo
predstavniki političnih strank, RKC-ja in nekaterih organizacij, ki naj bi bile
civilno družbene, pa to seveda sploh niso, malomeščanskih elit, kapitalskih in
finančnih lobijev, so že na meji zdravega človeškega razuma in skrajno neodgovorne
ter za usodo te države ter v njej živečih ljudi zelo nevarne.
Nihče ne želi stvari poimenovati s pravimi imeni in jih
ljudem prikazati takšne kot v resnici so ter jih pripraviti na posledice, ki
bodo tem procesom nujno sledile in bodo katastrofalne. To nesrečno slovensko
zgodbo smo pripeljali do samega apokaliptičnega absurda in poti nazaj skoraj
več ni. Sedaj smo že skoraj pripravljeni za zadnji, celo fizični, obračun in prihaja dan, ko bo nekdo moral postati
zmagovalec in nekdo poraženec. Neodločenega rezultata ali narodove pomiritve biti več ne more in
je očitno ne bo. Sprava, kot več let koristna politična floskula, je torej sedaj mrtva. Priložnosti za prepotrebno zgodovinsko narodovo spravo smo do sedaj že skoraj vse
zapravili in začnimo se pripravljati na prihajajoče težke čase končnih
obračunov ter dalj časa trajajočih težkih družbenih konfliktov, solza, trpljenja in mogoče celo krvi.
Aktualne politične elite, čeprav na videz med sabo zelo sprte,
okrepljene z RKC , kapitalske, finančne in malomeščanske elite ter režimu zvest
del kulturnikov ter intelektualcev, prostovoljno in na demokratičen način ne bo
predal oblasti in se odrekel vsem svojim privilegijem, družbenim vplivom ter pridobljeni politični
in ekonomski moči. To seveda ni v njihovem interesu kot tudi ni v interesu elit
v EU. Sindrom Grčije tako ne trka več na slovenska vrata, temveč skozi nje že
na veliko vstopa. Nov in le malo ideološko prebarvan EU fašizem, ki se na veliko rojeva ter pošastno širi po južnih deželah povezave in se sedaj v
praksi preizkuša v Grčiji in Španiji, je naša jutrišnja usoda.
Ljudstvo, ki se udeležuje vseslovenske ljudske vstaje ali jo
podpira, se bo moralo odločiti kako daleč je pripravljeno v tem svojem boju iti
in kaj za cilje te vstaje žrtvovati. Zavedati se je potrebno, da gre za zelo
neenakopraven spopad med osiromašenim,
brezpravnim, prevaranim in bodočnosti oropanim ljudstvom, ki razen svoje
množičnosti ter hrabre odločnosti in je celo brez lastne homogene organizacijske
strukture, drugih sredstev ter zunanjih organiziranih zaveznikov nima, z
elitami, ki obvladujejo in kontrolirajo pravni sistem, vojsko, policijo,
tožilstva in sodišča, družbeno kapitalsko, finančno, politično in ideološko
nadstavbo ter imajo ob vsem tem še zelo močne in organizirane zunanje
zaveznike. Režim, ki je sam sebe vzpostavil z revolucijo, je mogoče zamenjati le na enak način. Vse drugo so le žalostne utopistične blodnje.
Slovensko uporniško ljudstvo v teh najbolj kritičnih in
težkih časih tako nima niti enega samega organiziranega trdnega
političnega ali moralnega zaveznika. Celotna slovenska politika, tako tista
desna kot tista, ki se deklarira kot sredinska ali leva, je na drugi strani
dolgoročnih interesov državljank in državljanov. Zaradi teh nesrečnih okoliščin
rešitev naših nacionalnih političnih in drugih problemov ni samo v odstopu
Janeza Janše, kar je sicer nujno, in ne v neki prehodni ali kako drugače
skrpani vladi in ne v predčasnih volitvah, ki bi le na malo drugačen način
restavrirale današnje razmere. Rešitev bi lahko bila le v popolnem očiščenju
slovenskega političnega prostora in v ponovnem temeljitem preverjanju naših današnjih
ter dolgoročnih nacionalnih interesov. Vse
bolj očitno postaja, da smo v preteklosti odločitve, ki so nam jih predstavljali
kot dolgoročni nacionalni interes, sprejemali zavedeni, prevarani ter v svojo
nacionalno ter družbeno škodo. Svoje samostojne, neodvisne in suverene države tako že nekaj časa več nimamo in kaj hitro se nam lahko
dogodi, da bomo propadli tudi kot narod. Ostali bomo le še kot obžalovanja in pomilovanja vredni
slovenski intelektualni in kulturniški hlapci ter izkoriščani kapitalistični
tlačani in sužnji, ki smo se, kot narod z ostalimi državljankami in državljani, nekoč imenovali ponosni Slovenci in smo
zaradi lastne neumnosti in klečeplaznosti ter intelektualne patološke debilnosti, na koncu
sami sebe ukinili.
Dobro napisano.
OdgovoriIzbriši