Grožnje nekomu ali nečemu!

Slovenski mediji te dni:

Uporabnik z imenom Jaka JakaJaka je v soboto na svoji Facebook strani zapisal, da je treba Janšo "nemudoma odstraniti s slovenskega političnega prostora, ker dela samo škodo slovenskemu narodu" ter "smrt Janezu Ivanu Janši - slovenskemu voluharju in uničevalcu sprave med Slovenci".

Še ni minilo veliko dni, ko so ti isti mediji pisali, da je po spletu Janezu Janši grozil nek Radgončan in takrat nisem zasledil objave njegovega grozilnega teksta. Verjetno sem spregledal. O tem se potem sploh ni več pisalo in tako niti ne vemo kako je njegovo »grožnjo« okvalificiralo tožilstvo in ali je oziroma sploh bo vložilo obtožnico. Radgonski terorist je kar naenkrat padel v pozabo.

Tokrat mediji objavljajo celotno vsebino spornega zapisa, ki je dvignil prah v deželi. Verjetno je s kazensko pravnega vidika sporna le ena sama beseda » smrt« nekomu, čeprav se mi pri tem zastavlja kar nekaj vprašanj. Kako okvalificirati komu in kakšno »smrt« je v resnici imel pisec v mislih? Če je ta zapis mogoče razumeti kot napoved fizične smrti neki konkretni osebi, v tem primeru Janezu Janši kot politiku, državljanu, možu, očetu,......., potem je zaskrbljenost te osebe, organov pregona in tudi javnosti seveda na mestu in država mora v skladu s svojim pravnim redom intervenirati.

Če pa je pisec teh spornih besed  z besedo »smrt« imel v mislih in želel javnosti povedati, da tej konkretni osebi želi »politično smrt« in je beseda »smrt« v spornem besedilu njegove objave malo nesrečno figurativno uporabljena, potem bi tudi pravna kvalifikacija njegovega dejanja morala biti temu primerna. Ne more biti kaznivo dejanje, če si nekdo res še tako močno želi in to tudi javno izrazi, da bi kak nepriljubljen politik izgubil svoje družbene in oblastne funkcije ter doživel »politično smrt«, kar bi pomenilo, da nima več osebnega vpliva  na družbena in politična dogajanja v državi.

Strinjamo se lahko, da smo z uporabo besede »smrt« v naši družbeni , politični in ideološki stvarnosti zelo radi razmetujemo in vedno do njene uporabe nimamo enakega odnosa ali občutljivosti. Spomnim se kako je določena skupina državljank in državljanov pred leti, ki Janezu Janši seveda niti pod razno ni sovražna, ob neki priložnosti javno nosila transparente na katerih je pisalo: smrt komunistom in njihovim mladičem! Sporočilo v katerem je bila uporabljena beseda »smrt«  je bilo seveda jasno in nedvoumno ter ni ciljalo le na enega samega človeka, temveč na celotno množico ljudi in celo na njihove otroke. Nobenega posebnega viharja v medijih ta javna grožnja takrat ni povzročila, čeprav je potrebno zapisati, da se je ob prebiranju tega grozečega sporočila veliko ljudi v državi zelo tesnobno počutilo. Pa tudi razmere v državi so takrat bile takšne, da so nekateri imeli kar nekaj razloga za zaskrbljenost. S smrtjo se je na javnih zborovanjih, ki so jih organizirali razni desni ekstremisti, grozilo tudi Milanu Kučanu in še komu, pa se zaradi tega ni nihče v tej državi kaj posebej vznemirjal in tudi kazenskih postopkov ni nihče sprožal.

Iz naše pretekle in ter tudi bližnje zgodovine poznamo veliko primerov javnih sporočil političnih grupacij s katerimi svojim nasprotnikom kaj sporočajo in je v teh sporočilih uporabljena beseda »smrt«. Ne bom jih tukaj navajal, ker jih večina bralcev tako ali tako dobro pozna. Gre predvsem za to, da skušamo v takih primerih obdržati hladno glavo ter sposobnost objektivnega vrednotenja tovrstnih neumestnih sporočil in družbenega trenutka v katerem so nastala.

Lahko je razmeti, da je aktualni slovenski režim vedno bolj nervozen, ker se srečuje s premnogimi težavami in problemi, ki jim ni kos in zanje nima ustreznih rešitev. Na podoben način pa je potrebno razumeti tudi vedno hujše stiske ljudi, ki se dnevno srečujejo s problemom kako preživeti, plačati položnice, dobiti ali obdržati zaposlitev in njihovih težav, ki so vsak dan hujše, je vedno več. Tako pač nekateri v hudih trenutkih stiske svoje notranje napetosti sproščajo tudi na način, da ob šanku v druščini sebi enakih glasno preklinjajo vse od EU, Janše in vseh drugih politikov pa tja do zadnjega državnega uradnika. Drugi pa pač udarijo po tipkovnici in po spletu pošljejo kakšno neprimerno ter nespretno napisano sporočilo besa in jeze, čeprav v resnici niti tako kot so zapisali ne mislijo.

Ni se treba bati tistih, ki glasno kričijo ali po spletu tako oziroma drugače grozijo vsem in vsakomur za katerega so prepričani, da je ali bi lahko bil kriv za njihovo nesrečo. Razlog za zaskrbljenost bo nastopil takrat, ko teh javno izrečenih ali zapisanih groženj več ne bo. Ko bo ljudstvo obmolknilo, takrat pa bo nastopil čas za zaskrbljenost in tudi upravičen strah pri vseh tistih, ki lahko pričakujejo, da jih bo ljudstvo za svojo nesrečo okrivilo.Ta nesrečni trikratni Jaka se je pač v trenutku slabosti zaletel ali kot radi rečemo, so mu prsti krepko prehiteli možgane in je tako dosegel ravno nasprotno od tega kar bi si verjetno v resnici želel. Njegov "sovražnik" Janez Janša ravno takšna grozilna sporočila v tem občutljivem političnem trenutku še kako potrebuje.

Čestitka Primorkam in Primorcem za njihov pogum in odločno držo!

Novice.Dnevnik.si , sobota, 15.09.2012

Predsednik pokrajinskega odbora zveze borcev NOB za južno Primorsko in koordinator prireditve Jerko Čehovin je poudaril, da so ljudje na Primorskem v rdeči zvezdi po vojni videli svobodo, konec fašističnega terorja. "Zgodovinsko gledano smo se osvobajali pod rdečo zvezdo. Takoj po vojni, ko se še ni vedelo, ali bo pariška mirovna pogodba Primorsko priključila novi državi, je zvezda na Primorskem krasila številne napise, kot so Živel Tito, Živela Primorska in podobne. Primorci se z rdečo zvezdo zato identificiramo," je pojasnil Čehovin.

Ne le vi, drage Primorke in cenjeni Primorci, z rdečo zvezdo se vedno bolj identificirajo tudi mnogi v drugih deželah naše ljube in nesrečne domovine Slovenije. 

Iskrene čestitke ob vašem in našem skupnem velikem prazniku! 

Pred časom so na podoben način ter primerno svečano svoj veliki zgodovinski dan proslavili tudi naši vrli Prekmurci. Oboji brez kulturnega in političnega blagoslova aktualnega režima. Tako kot je v primeru proslavitve dneva priključitve Prekmurja k matici Sloveniji v mislih in srcih z njimi praznoval tudi velik del ostalih Slovenk in Slovencev, smo enako vsi v mislih danes z vami. Z vami danes v zavednih slovenskih srcih proslavljajo mnogi po celotni Sloveniji in se vam zahvaljujejo za vaš pogum in pokončnost ter narodno odločnost.

Slovenijo damo, evra ne damo!

Rok trajanje države Slovenije se je očitno začel iztekati. Združene države Evrope so postala vsakodnevna mantra slovenskih evro janičarjev in evropskih kapitalskih, političnih in finančnih veljakov. Po celotni Evropi se pripravlja ljudi na nasilno združevanje in unitarizacijo v neko novo federalno (ali nekaj temu podobnega) državno tvorbo. Kar nekoč ni uspelo s tanki in soldatesko se želi sedaj doseči z na prefinjen način podtaknjeno skupno valuto evro.

Še tako slabo izobraženemu državljanu je pred leti, ko so uvedli evro, bilo nerazumljivo kako jim bo uspelo tako veliko različnosti združiti v eno uspešno enotnost. Nekateri so sicer že takrat previdno opozarjali na to okoliščino in bili seveda tudi takoj uspešno utišani. Slovenci smo za sprejem evra plačali zelo visoko ceno in čeprav ekonomsko in finančno niti nismo bili za ta prevzem sposobni ter pripravljeni, smo bili kljub temu v evro druščino sprejeti. Z velikim politikantsko ideološkim pompom smo evro dobili in bili ob tem neizmerno ponosni in do nekaterih naših sosed tudi bahati, ne da bi se takrat zavedali, da smo sebe in svojo državo poslali na boben. Ljudstvo je vsako leto bolj zatiskalo pasove in dvigalo obrvi ob vedno novih ukrepih za rešitev evra in finančno gospodarske krize, ki so se nam vsiljevali od zunaj ter sočasno nerazumno lahkem dostopu do denarja. Vsak klošar, ki razen bolh ni premogel ničesar drugega, je lahko dobil kredit. Če ne v domačih bankah v Sloveniji, pa so nas vabile številne banke v Avstriji, ki so naše ljudi bogato zalagale z denarjem in se zavarovale s hipotekarnimi jamstvi. Posledice teh finančnih manevrov tujih bank in zavarovalnic poznamo. Potem se je čez noč našel krivec v ameriškem finančnem marketingu in ameriških finančnih institucijah, le v Evropi naj za nič ne bi bil nihče kriv.

Doma v Sloveniji pa se je prodajalo in na prav kriminalen način privatiziralo vse kar je bilo še kaj vrednega. Sočasno pa se je tudi vse uničevalo in so nam tako propadli celi sektorji gospodarstva, stečaji velikih gospodarskih družb so postali nekaj vsakdanjega. Korupcija je postala del našega družbenega in gospodarsko finančnega sistema, povečevalo se je število brezposelnih, krčil se je obseg realnega gospodarstva medtem, ko se nam je javni sektor povečeval, Nihče ni preganjal gospodarskega kriminala, blokiral se je sodni sistem, z neprestanimi kadrovskimi in organizacijskimi posegi v policiji ter tožilstvu so obe organizaciji prisilili, da sta se ukvarjali sami s sabo in se ob tem še hudo politizirali. Vlada in parlament sta masovno sprejemala vedno nove zakone, ki so si mnogi in najpomembnejši bili med sabo še v nasprotju, ministrstva so vodili razni lobiji iz ozadij. Država je bila vseh dvajset let ujetnica prav vulgarne strankokracije in neprestane politizacije ter vzpodbujanju kulturnega boja in ideološke delitve državljanov na naše in njihove.

Namesto, da bi se odločno borili proti revščini, izkoriščanju, zlorabam, korupciji in klientelizmu, kriminalu, kršenju ustave in zakonov, malverzacijam v finančnem in gospodarskem sektorju, tehnokratizmu in vedno večjemu birokratizmu v javni in državni upravi, smo se ves čas raje tolkli z nekimi nevidnimi udbaši, komunisti, jugonostalgiki, socialisti, preganjali spomin na Tita, partizane, rdečo zvezdo, ker vsi dosedanji naši oblastniki so vedeli početi in bili usposobljeni le za to.

V času, ko se drugi v Evropi s tem nimajo časa ukvarjati, se mi ne damo. Delamo to kar vemo in znamo. Zganjamo demagogijo, še bi nadalje prodajali kar je kje še za prodati, propada nam realni sektor, in ker nimamo več potrebnega denarja se bodo sedaj lotili še javnega sektorja. Na koncu nam bosta namesto današnje države Slovenije in našega slovenstva ostali le še frajtonerica, narodna noša in kranjska klobasa ter pogovorni slovenski jezik v nižjih slojih prebivalstva.

Vse le tako dolgo dokler tudi Evropa in predvsem njen elitni evro del ni padel na kolena. Pa se je hitro zgodila Grčija, ki je razkrila ves blišč in vso ogromno bedo funkcioniranja največjih ( predvsem Nemških in Francoskih ter tudi nekaterih drugih ) evropskih bank, ki so leta in leta nekritično ter prav diletantsko prevzemale ameriški model v hitenju za čim večjimi dobički. Pa se je zgodila Irska in ji sledila nesrečna Grčiji in potem  Portugalska, pa Španija, pa potem še Italija in Slovenija in je na samem pragu kolapsa tudi že Francija. Prav nič presenečeni ne bodimo, če se bo tej druščini v kratkem pridružila še kakšna država. Kot da bi se nam začela ponavljati zgodovina druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja.

Potem pa je na temnem evropskem nebu zasijala zvezda rešiteljica imenovana Združene države Evrope, ki ima zaenkrat še kar nekaj delovno idejnih imen kot so finančna unija in podobna. Vse z enim samim namenom, da se ne izzove panika in se prehitro ne pojavijo nasprotovanja tej ideji, ki je očitno nastala že veliko let prej preden se je sedaj obelodanila.

Prihaja čas, ko se bomo tudi Slovenci morali odločiti za evro in Združene države Evrope ali za Slovenijo in slovenstvo. Eno ali drugo, ker oboje hkrati na daljši rok ne bo šlo.

Črna internacionala je vrnila udarec!

DELO, sreda, 12.09.2012

Jurij Giacomelli ni več direktor Dela

Nadzorni svet Dela je prekinil sodelovanje s predsednikom uprave Jurijem Giacomellijem. Giacomelli je to informacijo potrdil ter dejal, da mu razlogi za njegovo razrešitev niso znani.

Razlogi zakaj so ga tako hitro in po kratkem postopku odpihnili z direktorskega mesta mu seveda so znani kot so znani tudi nam navadnim bralskim smrtnikom. Fantje iz črne internacionale so namreč zelo zamerljive sorte in ne pozabljajo posebej radi. Še posebej, če medijsko požgečkaš kakšnega iz njihovih vrhov. Tokrat so imeli toliko lažje delo, ker jim je pri tem zagotovo zelo rad šel na roke tudi aktualen režim, ki vlada v Sloveniji.

Zagotovo se črni fantje v koaliciji s slovenskimi oblastnimi desničarji tukaj še ne bodo ustavili in je Giacomellijeva zamenjava le začetek kadrovskega čiščenja v medijski hiši Delo. Nekaj takšnega tudi privoščljivo napoveduje na svoji spletni strani desno usmerjen portal Siola, ki sporoča, da je preklicana tudi pogodba z Goranom Novkovičem, ki bi moral prevzeti naloge namestnika odgovorne urednice na Delu. 

Kremplji maščevanja bodo seveda segli še globlje vse tja do novinarjev, ki so o slovenskem aktualnem desničarskem režimu neprijazno pisali. Proces temeljitega čiščenja tako imenovane leve slovenske medijske scene pa so gotovo pospešila še zadnja zelo odmevna pisanja Dela o tem, da tudi mladi duhovniki med nogami kdaj otrdijo in potem zlezejo med noge kake voljne verne mladenke. Hudič pa je, če se pri tem dogodi še kakšna nepredvidena oploditev, mladenka rodi in otrok potem po nekaj desetletjih začne iskati svojega biološkega očeta. Vse to seveda sploh ni in ne bi mogel biti prav noben problem, če bi vsi bili lepo tiho in se o čem takem v medijih ne bi pisalo ter potem med verniki ter ostalimi ljudmi govorilo. Takšna medijska pisanja in množična govorjenja med ljudmi pa so lahko okvalificirana le kot hud napad na sveto RKC in njene najvidnejše predstavnike ter ne morejo nekaznovano miniti. 

Kaj pa si o vsem tem misli dobri gospod Bog tam zgoraj v nebesih pa tako nikogar ne zanima. Če res vse vidi in vse ve, potem je seveda tudi takšna čudežna spočetja od blizu opazoval in že takrat vedel kako se bodo zgodbe končale. Zakaj torej svojih predstavnikov ter uradnikov na Zemlji ni zaščitil in obvaroval pred ljudskimi in medijskimi razkritji njihovih malih sladkih grehov? Je moral že imeti dobre razloge! Tako mu ljudje vsaj pomanjkanja pravičnosti ne morejo očitati.

Grozen strah spraznil ptujsko bolnišnico!

Nekdo je predvčerajšnjim po Ptuju in okolici razširil vest, da naj bi včeraj predsedniški kandidat Borut Pahor v okviru svoje predvolilne kampanje en dan  operiral v ptujski bolnišnici. Nastala je huda panika med bolniki tako, da so z operacijskih miz poskakali že za operacijo pripravljeni, čudežno ozdraveli tisti, ki so na operacije čakali v bolniških sobah in po telefonih obiske bolnišničnih ambulant odpovedovali tisti. ki so še doma čakali z napotnicami.

Ker se je informacija o Pahorjevem brezplačnem delu v ptujski bolnišnici izkazala kot netočna, je danes stanje ponovno povsem normalno, le s to razliko, da si morajo sedaj kirurgi zaščitno masko nadeti pred pacientom. Previdnost namreč nikoli ni odveč, ker kjer je dim je lahko tudi ogenj, uči star ljudski rek.

Danes pa so Slovenci res jezni!

Priznam, da sem velik ljubitelj nogometa. Doma v Sloveniji predvsem reprezentančnega, ker nivo kvalitete klubskega lahko le malo koga zadovolji. Ker pa je v Sloveniji vsaj dva milijona res pravih nogometnih strokovnjakov, ki o nogometu vedo vse, se na teh straneh nekako nisem upal lotevati te zahtevne in strokovne teme. Res pa me je občasno že kar krepko zamikalo, da bi si tudi na ta način olajšal dušo. Tokrat pa sem se odločil, da usekam, pa naj pade kam pač pade in če jih tudi s kakšnim krepkim odzivnim komentarjem dobim po betici.

S predstavami slovenskih nogometnih svetnikov, ki so nam jih uprizorili v zadnjih dveh mednarodnih nastopih se seveda danes ukvarja velik del slovenskih nogometnih poznavalcev in ljubiteljev. Sam sem prepričan, da so se naši vrli nogometaši s selektorjem na čelu odločili, da me tako malo provocirajo in zajebavajo, da bi ugotovili kje so meje moje strpnosti. Verjetno mislijo, da če to lahko že nekaj let z mano počnejo naši politiki, zakaj potem tega ne bi smeli še reprezentančni nogometaši? Pridružili pa so se jim še razni nogometni komentatorji in dokazano vele strokovnjaki z nacionalke, ki mi je obe slovenski nogometni sramoti poslal v dnevno sobo. Ti me imajo namreč za popolnega tepca, ki o nogometu in nogometni igri nima najmanjšega pojma. Tako se ob spremljanju slovenskega "mučenja žoge" in poslušanju komentarjev veliko krat sprašujem ali v resnici gledam isto nogometno predstavo, kot jo komentirajo komentatorji.Ti namreč uspevajo videti nekaj česar sam na TV ekranu nikakor ne uspevam. Vidijo priložnosti naših, ki to sploh niso. Vidijo kvaliteto v igri, ki je nihče drug ne uspeva videti. In tako vidijo še veliko kaj česar ne vidi kamera in ne gledalec doma na svojem kavču.

Nogomet ni balet in me umetniški vtis res kaj posebej ne zanima. Tu štejejo le zadetki in najpomembnejše pri tem je, da daš vsaj en sam gol več kot nasprotnik. Ali ta gol nasprotniku zabije obrambni igralec ali napadalna zvezda vseh zvezd, naš vratar ali pa celo si nasprotni igralci sami tresejo lastno mrežo, mi je na koncu popolnoma vseeno. Važen je le končni rezultat in popolnoma nič drugega. Tako so vsa opravičevanja ter čvekanja po dveh prav sramotnih predstavah o tem kako se je nekdo trudil, drugi pa malo manj in da končni vtis le ni tako slab kot kaže končni rezultat, lahko namenjena le ubogim na duhu ter krepko naivnim.

Sploh ni sramotno izgubiti od boljše in veliko kvalitetnejše ekipe, če sam vložiš v igro res maksimalen napor in športno srčnost in se ti potem na koncu ne izide kot si želel. Ko pa  deset igralcev ves čas predstave na terenu teka kot brez glave in ob tem jih večina nima najmanjšega pojma kje je kakšen od njihovih soigralcev, ko v večini primerov oddaj žoge ta pristane pri nasprotnih igralcih ali ko večina igralcev sploh ne ve prav prejeti žoge, potem niti o kakšnem umetniške vtisu ni več mogoče govoriti. Sinočnja nogometna predstava je pokazala, da bi selektor vsaj polovico tistih, ki jih je poslal na igrišče moral enostavno nagnati, ker za kakšno mednarodno nogometno tekmo res niso zreli. Verjetno so se za glavo držali tudi njihovi trenerji nogometnih klubov v katerih nastopajo, če so si srečanje ogledali. In verjamem, da si so.

Bil sem zadovoljen, ko sem v medijih prebral, da bo novi selektor slovenske nogometne reprezentance Slaviša Stojanovič. Zakaj sem verjel vanj niti ne vem prav pojasniti. Vse do tekme s Švico sem verjel, da gre v njegovih taktičnih kombinacijah ter  postavitvah igralcev na igrišču za iskanje najoptimalnejšega recepta učinkovitosti igre s katero je mogoče doseči z igralci, ki so mu na razpolago, zadovoljive rezultate. Sedaj v to več ne verjamem. Slovenska nogometna pravljica se je izpela in še najbolj prav bo, da upanja na potovanje v Brazilijo odmislimo ter si NZS vzame potreben časovni odmor in se posveti temeljiti kadrovski ter organizacijski prevetritvi celotnega podjetja imenovanega slovenska nogometna reprezentanca. Pozabimo Brazilijo in se raje kvalitetno pripravimo za naslednji veliki mednarodni nogometni turnir. Časa bo dovolj in do takrat z malo truda in srečne roke pri kadrovskih rešitvah, lahko ponovno vrnemo slovenskemu reprezentančnemu nogometu ugled, ki ga je zasluženo imel.

Slovenija, dežela pošiljanja signalov!

Vsi, ki v tej ljubi Sloveniji kaj veljajo ali si to le domišljajo, veselo pošiljajo signale po svetu. Pred časom je Borut Pahor skoraj dnevno pošiljal signale svojemu vzorniku v Pariz in veliki šefici v Berlin ter jima tako sporočal, da tudi Slovenci skačemo na njun vlak rešitve. Ker ni pravočasno rezerviral sedežev nismo smeli niti v živinske vagone in smo tako ostali na peronu.

Potem se je Slovencem ob pomoči gospoda ambasadorja zgodil Janez Janša s svojo koalicijo in praksa pošiljanja signalov se je nadaljevala. Tako Janša neprestano pošilja signale v Berlin svoji mentorici Merklovi, pa tja v Bruselj vsem, ki tam o čem pomembnem odločajo. In pri pošiljanju signalov mu pridno pomaga minister Šušteršič, ki jih pošilja finančnim trgom, za katere nihče ne ve kdo in kje v resnici so ter kakšna je njihova zemeljska podoba in ali imajo morebiti tudi imena in priimke. Pa tudi raznim bankam ter drugim svetovnim ter evropskim denarnim in finančnim mešetarjem ter krvosesom. Z zadnjimi signali sporoča, da še vedno ni izgubil upanja po vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Iz zadnjega dimnega oblačka je bilo moč tudi razbrati Janševo prošnjo gospodarjem EU, da naj malo bolj pritisnejo na tistega trdobučnega Jankoviča in profesorsko nejevernega Lukšiča in pravilo vseh pravil bo rešeno. Rešeni bodo tako tudi EU, pa nam tako drag evro in rešena bo Slovenija.

Tudi minister Vizjak neprestano pošilja signale našim gospodarjem v EU s katerimi jim sporoča, da bo udejanil in v življenje spravil vse njihove zahteve na področju siromašenja ljudi, da bo delavce osvobodil njihovih sindikalnih ter delavskih pravic pridobljenih v tistem zločinskem socializmu, brezposelne in upokojence bo prisilil, da bodo jedli travo dokler ne bo popašena. Pa še veliko kaj drugega zloveščega je mogoče razbrati iz njegovih poslanih signalov.

Tudi super minister Turk veselo pošilja signale s katerimi javlja, da je rdečo zvezdo že skoraj odpravil, da spreminja himno in jo poklanja samemu gospodu Bogu, da je izobčil Tita, reformiral prerazkošno šolstvo, ki je mlade učilo samih neumnosti in jih bo odslej učilo le to kar res morajo vedeti. Kaj pa smejo in morajo današnji mladi in jutrišnji kapitalistični tlačani vedeti pa bo odločila oblast. Nadalje njegovi signalni oblački sporočajo, da se rehabilitirajo domobranci in izobčajo partizani ter v narodovo kulturo uvajajo nove doktrine in nove vrednote.

Signale pa seveda pošiljata tudi Jankovič ter Lukšič in njuni signali so predvsem namenjeni  ljudstvu, da nanju ne bi pozabilo in jih tako spomnita, da sta še vedno nekje tu. Z njimi sicer malo podražita nejevoljnega in nervoznega Janšo, ki pa se je na te njune mlačne signale zagotovo že navadil in jih ne jemlje več preveč resno. Pa saj ju tudi ljudstvo jemlje stalno manj resno in nanju kot svoja zaveznika vedno manj računa.

Tako signale pošiljajo seveda tudi še vsi drugi ministri in strankarski veljaki in nebo nad deželo Slovenijo je polno s sporočili nabitih signalnih oblačkov, ki jadrajo na vse strani sveta. Le vedno bolj obubožano in brezpravno slovensko ljudstvu zaenkrat še ne pošilja prav nobenih nevarnih signalov. Občasno se sicer iz njihovega nesrečnega ter z vedno več jeze nabitega prizemlja malo pokadi in se dvigne kak posamičen ter nebogljen signalni oblaček, čemur pa nihče od odgovornih ne posveča kake posebne pozornosti in pri nikomur od oblasntnih ne povzroči zaskrbljenosti. Slovenija je tako postala dežela pošiljanja signalov.

Čas pa bi že bil, da bi kakšen res pravi in z odločnim sporočilom nabit signal svojim oblastnikom poslalo tudi ljudstvo.

Kdo to od koga prepisuje ali kdo vsem piše predloge zakonov in reform?

Reforma trga dela!
Reforma pokojninskega sistema!
Reforma bančnega sistema!

Evro je bog in bog je evro. Zanj in za njegovo preživetje nobena žrtev ni prevelika. Zgodovina se ponavlja in Slovenci ponovno ponavljamo napake, ki smo jih nekoč že storili.

Slovenski minister za delo Andrej Vizjak že nekaj dni slovenskim kapitalističnim tlačanom ter neodločnim sindikatom razlaga kako dober nov zakon o delovnih razmerjih so pripravili na njegovem ministrstvu. Pri tem največ pozornosti posveča ukinitvi instituta delovnega razmerja za določen čas ter temu podobnih oblik začasnih delovnih razmerij in v višave kuje novo pogruntavščino instituta enotne pogodbe o zaposlitvi razdeljene na tri pravno precej različne institute. V prvih dveh obdobjih ali pogodbenih institutih je delavec povsem brez vseh pravic in je povsem odvisen od milosti ter nemilost delodajalca in ga bo tako kar zakon sam naredil za čisto navadnega kapitalističnega tlačana. V tretjem obdobju naj bi nekaj več delovno pravnih pravic sicer imel, vendar bo delodajalcu omogočeno veliko lažje in preprostejše odpuščanje in si bo tako nov slovenski kapitalistični tlačan svoje pravice lahko zataknil za klobuk. Politične stranke, tako tiste koalicijske kot tudi tiste opozicijske, pa bebavo ponavljajo mantre, ki jim jih v usta polagajo evropski veljaki ter domači politično ekonomski vedeževalci in peljejo slovensko državo ter njene državljane v veliko nesrečo.

Nekaj časa sem celo verjel, da je vse to o čemer tako vneseno govoriči naš delovni minister Vizjak res zraslo na domačem slovenskem zeljniku oziroma med modrimi ministrovimi sodelavci. Potem pa je sledilo pravo presenečenje, ko sem v hrvaških in tudi srbskih medijih zasledil, da tudi tam šarijo po njihovi delovno pravni zakonodaji in pišejo nove člene zakona o delovnih razmerjih ter jih predstavljajo svojim kapitalističnim tlačanom. In glej ga zlomka, tudi njihove najbolj zveneče spremembe zakonov so skoraj povsem identične tistim s katerimi minister Vizjak v Sloveniji straši zaposlene in jezi sindikate. Kdo torej od koga prepisuje? Verjetno nihče od nikogar. temveč vsi dobivajo že napisane predloge rešitev ter ukaz iz nekega centra v EU, da jih doma spremenijo v zakon.

Vedno bolj očitno je, da postaja EU trdnjava diktature in naddržava, ki bo še kako pila kri prebivalstvu manj razvitih držav ter še posebej  tistih v preteklih dveh desetletjih dodatno osiromašenih in izžetih držav nekdanjega socialističnega sistema. Še se bodo dogajale nove Grčije, ki pa v resnici za svojo nesrečo niti ne bodo toliko same krive kolikor se bodo zahodnjaki trudili, da jih kot glavne krivce tudi prikažejo. Med njimi bo vsekakor tudi Slovenija in nekaj od grške nesreče nas bo v kratkem doletelo. Tako močno kot so si Slovenci pred leti želeli postati člani EU, bo že čez kakšno leto ali dve nastopilo obdobje, ko bodo to še kako obžalovali in bo med državljankami ter državljani vedno bolj prisotno razmišljanje kako iz te druščine pobegniti in rešiti kar se bo takrat rešiti sploh še dalo. Bojim se, da bo pa takrat že prepozno.

Pahorjeva velika zamujena priložnost!

Pahorja na žalost ni med njimi!

Na Goričkem v kraju Gerlinci so včeraj razglasili Naj domačijo za leto 2012. Prireditve se je udeležilo veliko ljudi od blizu in daleč. Organizacija tovrstne prireditve je za prireditelje velik kadrovski in organizacijski zalogaj, ker kot poroča Pomurec.com:  »so v sklopu prireditve podelili še različna priznanja, kot so: "za naj domačijo po izboru bralcev Vesnika, za življenjski slog, za arhitekturo, za urejenost okolice, za naj streho na podeželju, za naj skrbno gospodinjo v Pomurju, za naj kmetovalca s tradicijo, za naj podmladek na domačiji, za naj tašča in snaha, za naj plesalka kankana s podeželja, za naj izdelovalca domače zaseke, za naj zbiralca in 'ezermeštra' in naj lastnika ter skrbnika oldtajmerjev.

Za bolj razvedrilni program so skrbeli Prekmurska godba Bakovci, folklorna skupina TD Cankova, KUD Tišina s skečem, tamburaška skupina Odpisani in Zamurjenci, za brušenje pet pa je poskrbel ansambel Štrk«

Da je  vse potekalo kot so si organizatorji in gostitelji ter lastniki »naj kmetije« Flegarjevi želeli in zamislili, pa je skrbela odlično organizirana ter vodena »tehnična služba strežnega in drugega osebja«, ki so skrbeli, da so se številni gostje res odlično počutili in bili dobro postreženi. Med pridnimi člani strežnega osebja pa so vsi pogrešali predsedniškega kandidata Boruta Pahorja in se spraševali kako je lahko zamudil prav odlično priložnost.za svoje samoreklamiranje ter praktično dokazovanje kako je pripravljen kot morebitni predsednik streči svojemu ljudstvu. 

Očitno so v Pahorjevem promocijskem štabu naredili veliko napako, kar brez kakšnih kadrovskih posledic verjetno ne bo minilo. Le kdo ne bi na volitvah svojega glasu namenil kandidatu, ki ti pridno prinaša hrano in pijačo ter tako skrbi za tvoje dobro razpoloženje. Pa še kakšna brhka Goričanka bi zagotovo z njim veselo zaplesala. Priložnost zamujena ne vrne se nobena!

Zgodovina poskrbi, da vse pride na svoje mesto!

in Slovenci se vračajo ponovno nazaj v narod hlapcev!

Patološki kompleks manjvrednosti!

Reporter. 05.09.2012

Maja Sunčič: Kdo sploh še verjame Žižku in Pirc Musarjevi? Samo bedaki!

Plagiator: Kdo v tej deželi, razumen in resen, sploh še posluša in bere ter verjame tej medijski voščeni lutki? Samo intelektualno ter ideološko zavrti tepci!

Gornja Radgona, nevarno mesto teroristov in levičarskih upornikov!

 Fotografija: gornjeradgonski teroristično levičarski naraščaj!

Kriminalisti preiskujejo domnevne grožnje premierju

DNEVNIK: petek, 07.09.2012

Murska Sobota - Kriminalisti iz Murske Sobote preiskujejo domnevne grožnje predsedniku vlade Janezu Janši, nam je včeraj potrdil tiskovni predstavnik tukajšnje policije................... .

Ko je Janez Janša s svojimi koalicijskimi partnerji po prevzemu oblasti začel slovensko vlado skupaj z državnim zborom spreminjati v režim, mi je bilo jasno, da se bodo v slovenski družbi začele pojavljati spontane oblike ljudskega upora. K temu je potem še v dobršni meri s svojim neodločnim cincanjem ter nejasnimi ali dvoumnimi stališči in ravnanji pripomogla tudi opozicija, ki ji verjame vedno manj ljudi. Jankovič in Lukšič s svojima opozicijskima  strankama nista dorasla tempu, ki ga je na ideološko političnem področju narekoval Janša s svojimi koalicijskimi partnerji. 

Kot politična mlačna voda so se odzivali na dogodke okrog tiste nesrečne državne proslave, himne in drugih državnih simbolov ter sataniziranju vsega kar je le malo dišalo po partizanstvu ali prejšnjem socialističnem sistemu. In če potem k temu prištejemo še neprestano strašenje ljudi z bankrotom države ter zunanjimi ekonomskimi, političnimi ter še kakšnimi intervencijami, krutimi reformami, vedno višjimi stroški življenja, poglabljanji že tako hude ideološke in politične razdeljenosti v državi živečih ljudi je bilo kot nekaj najbolj normalnega pričakovati, da se bodo ljudje vsemu temu začeli spontano upirati.

Očitno je doktrina zastraševanja in neprestanega poniževanja državljank in državljanov sedaj pri ljudeh, iz doslej prisotnega kolektivnega strahu, pričela preraščati v jezo in bes ter v posamične oblike upora. Ker ljudje ne zaupajo ne politični koaliciji in ne opoziciji ter tudi sindikatom in drugim nevladnim organizacijam vedno manj in ker ni druge organizirane politične institucije, ki bi jih združevala in delovala kot izpustni ventil nakopičenih družbenih negativnih energij, se sedaj pač pojavljajo določeni posamični upori ljudi. Res, da na zelo ponesrečen način. Kar pa ne preseneča, ker so ljudje zaenkrat prepuščeni še sami sebi in so pogosto žrtve lastnih nepremišljenosti in zaletavosti. Največkrat je njihova uporniška hrabrost podprta še s kakšno preveliko dozo alkohola.

Vse to režim zelo dobro ve in ni slučajno, da vsake toliko časa odkrijejo kakšnega novega »lokalnega terorista«, ki preko spleta grozi Janezu Janši. Tako Janez Janša za svoje častilce in vernike postaja  največji slovenski sin in narodni heroj ter za njegove nasprotnike simbol vsega zla in narodove nesreče.

Prav te dni je Gornja Radgona dobila ob pred leti že odkritem » mednarodnem teroristu«, ki je preko spleta grozil samemu Bushu, sedaj še »lokalnega terorista«, ki bi naj s pomočjo istega medija grozil Janezu Janši. Seveda v nobenem od obeh navedenih primerov ni šlo za grožnje, ki bi lahko v praksi imele kakršen koli učinek ali bi za kogar koli lahko pomenile kakšno realno nevarnost ali ogroženost. Janez Janša, ki bi v tem zadnjem primeru naj bil ogrožen in naj bi se mu grozilo, bo to zaletavost nekega besnega in razočaranega državljana sedaj koristno izrabil v svojo ter v korist režima. In Janša prav to zelo potrebuje. Več takšnih ali podobnih groženj (?) bo policija odkrila, bolj se bo krepil Janšev režim in bolj agresivno bodo nastopali njegovi desničarski pripadniki ter verniki.

Krivcev za takšno stanje duha v slovenski deželi pa ne kaže iskati v teh posameznikih, ki se v nekem trenutku slabosti spozabijo ter nekje na spletu nekaj neodgovorno napišejo, temveč ob Janezu Janši in njegovih koalicijskih partnerjih tudi še v raznih Pahorjih, Jankovičih, Lukšičih in njihovih strankarskih vojščakih ter v dobršni meri tudi v najvidnejših predstavnikih slovenske RKC.

Očitno vsi zgoraj navedeni skupno in kolektivno za državljanke in državljane Slovenije ob močni zunanji asistenci določenih političnih in kapitalskih krogov pripravljajo veliki dan D. Državo so zavozili in sami je rešiti niso več sposobni. Uničili in zapravili so vse kar je ta država imela dobrega. Kot hudič križa pa se sedaj bojijo ljudskega besa in morebitnih neprijetnih reakcij in da bi rešili sebe ter svoje pozicije in privilegije, bodo pripravljeni celotno državno podjetje s tlačani in sužnji vred predati v upravljanje nekomu drugemu ali celo več njim. Da pa bi to lahko storili, pa nujno potrebujejo razklano, med sabo sprto, lačno, golo in boso ter ponižno ljudstvo, ki v lastni državi ne vidi več prav nobene bodočnosti. Ljudstvo, ki bo v določenem trenutku brezupa pripravljeno sprejeti vse rešitve, ki jim bodo ponujene.

Dr. Andrej Capuder in slovenska sodrga!

Čisto slučajno sem danes gledal pogovorno oddajo, ki jo je vodila novinarka nacionalke Rosvita Pesek in v katero je povabila razne ugledne gospode, ki so razpravljali o zadnjih zapletih v povezavi s slovensko RKC. 

Razprava se mi je zdela korektna in pravzaprav nimam nobenih zamer ali pripomb na izražena stališča razpravljavcev. Mogoče je predstavnik RKC dr. Ivan Štuhec za kakšen okus bil malo preveč pristranski, kar pa je za razumeti in glede zgodbe, ki zadeva primer škofa Urana malce preveč podcenjuje pamet TV gledalcev. Ponovil je namreč že nekajkrat ponovljeno mantro, da si je škof Uran za svojo nesrečo kriv sam, ker se ni vedel prav braniti. Sedaj pa se res sprašujem je bil škof Uran kaznovan in iz domovine izgnan zaradi tega, ker se ni vedel prav braniti ali zaradi tega, ker je za nekaj dokazanega kriv? 

Pa pustimo to, ker mogoče pa nam prav s to in takšno besedno formulacijo dr. Ivan Štuhec nekaj sporoča kar nam na drugačen način in z drugimi besedami enostavno ne sme. Recimo, da smo razumeli. In če smo njegovo sporočilo res prav razumeli, potem imamo sedaj tudi res dober razlog, da smo zaskrbljeni.

Vendar ni razprava ter dvoumno izražanje dr. Ivana Štuheca razlog tega zapisa. Obrvi smo gledalci lahko privzdignili ob razpravi nekega drugega razpravljavca in še posebej, ko je ta vse pisce blogov in komentarjev na raznih forumih in verjetno še koga, in ki niso pihali v isti rog skupaj s predstavniki slovenske RKC, označil za sodrgo. Ta gospod pa ni bil nihče drug kot sam dr. Andrej Capuder.

Da si zaničljive ter ponižujoče oznake »sodrga« ne bi preveč po svoje razlagal, sem si v pomagal s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, ki pravi:

»sódrga  -e ž (ọ̄) 1. slabš. ničvredni, malovredni ljudje: sodrga ga je napadla in oropala; v lokalu so se zbirali postopači, kvartači in druga sodrga; zlagana malomeščanska sodrga; zločinska sodrga / kot psovka pustite nas mimo, sodrga // v razredni družbi pripadniki socialno nižjih družbenih slojev: sodrga zahteva enakopravnost; hotel je pridobiti sodrgo; lačna sodrga »

Ker sem tudi sam na teh straneh nekaj kritičnih prispevkov napisal na temo, ki v zadnjih tednih vznemirja slovensko RKC, sem torej sedaj  po kvalifikaciji dr. Andreja Capudra uvrščen med slovensko sodrgo. Če sledim razlagi pojma »sodrga« kot jo pojmuje SSKJ, potem lahko dr. Andreju Capudru mirno in z velikim veseljem sporočim, da se v tej množici slovenske sodrge kar dobro počutim. Vsekakor pa sedaj vem. da sem na pravi strani.

Zanimivo pa bi bilo videti in vedeti kaj bi povzročil in kaj vse bi se z mano dogajalo, če bi recimo sam na teh straneh okolje v katerem deluje in funkcionira dr. Andrej Capuder označil za sodrgo? Kot zlagano malomeščansko sodrgo na primer ali kaj podobnega. Seveda mi kaj takega še na kraj pameti ne bi padlo, ker takšnih poniževalnih in žaljivih izrazov nikoli ne bi uporabil za prav nobeno družbeno skupino, pa naj se z njenimi ideološkimi in političnimi stališči ali metodami političnega ali družbenega delovanja še tako zelo ne strinjam.

Dr. Andrej Capuder se zagotovo v svojem vzvišenem okolju trenutno še lepo in varno počuti. Vendar časi se spreminjajo in kaj hitro se lahko dogodi, da bi lahko ta slovenska sodrga nekega dne od nesreče in ponižanja ponorela in njen glas se bo potem vsekakor močno slišal tudi vse tja do njegovega danes še tako varnega okolja. Mogoče pa se bo »sodrga« takrat spomnila, da je bila za sodrgo označena že takrat, ko to v resnici sploh še ni bila.

Gospodje ne le, da so vedno bolj nervozni, sedaj bi že kar grozili!

Ko sem že mislil, da se na teh straneh vsaj nekaj časa ne bom več ubadal z otroci škofov in kardinalov ter ogromnimi dolgovi, ki mi jih je na pleča spravila slovenska RKC in jih bom moral prisilno privarčevati, je vrh slovenske RKC ponovno udaril. Tokrat so v boj poslali predsednika Komisije za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) in murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, ki v dogodkih zadnjih tednov vidi nič manj kot kar poskus uničenja slovenske cerkve.

Novinarje je označil za medijske ubijalce, ki se bodo morali opravičiti za laži in škodo, ki naj bi jo storili slovenski RKC. Česar naj bi bili torej krivi nekateri slovenski novinarji? So  novinarji teh zadnjih dvajset ler mogoče vzpodbudili in napeljevali ekonomsko finančne mešetarje v RKC, da so po osamosvojitvi veselo skočili v skupen roparski ples z ostalimi ekonomskimi in političnimi izkoriščevalci ter zaplesali kolo prisvajanja  narodnega bogastva in izkoriščanja prebivalstva te uboge države  ter potem  temu ljudstvu nakopali najmanj eno milijardo evrov dolga, ki ga bodo ljudje z hudim odrekanjem in velikimi žrtvami sedaj morali vrniti? Skoraj zagotovo ne.

So mogoče novinarji zrežirali progrom proti škofu Uranu, mu podtikali otroka, ki ga sedaj nihče nikjer ne vidi in ne ve zanj in so ga na koncu novinarji izgnali v sramni izgon iz lastne domovine? Seveda niso. Prav nasprotno. Ti isti novinarji so stopili škofu Uranu, Štumpfovemu starejšemu kolegu ter nekomu, ki bi ga danes bojeviti škof moral imeti za vzornika, v bran in želeli ter zahtevali dokaze za nečloveško ter skrajno nehumano ravnanje z ostarelim in bolnim človekom, ki so si ga privoščili veljaki slovenske RKC. Gospoda škofa Štumpfa v tem primeru nekaj nič ni bilo slišati.

So morebiti novinarji nekoč pred dobrimi štirimi desetletji potisnili kakšnega duhovnika v romanco z mlado, verno ter naivno deklico, ki je potem v tujini rodila otroka in sedaj za spočetje obsodila tega duhovnika? Nič niso imeli zraven takrat in nič nimajo zraven sedaj, ko takrat rojeni sin, želi sedaj vedeti kdo je njegov oče. Počnejo le to kar je njihova naloga in družbeno poslanstvo. O tem poročajo v medijih, ker je mati sinu pač povedala, da je njegov oče danes visok cerkveni dostojanstvenik. Vse drugo kar se okrog te zgodbe dogaja pa je pač stvar različnih videnj ter interpretacij in malo tudi privoščljivosti, ker slovenska javnost Rodetovih nemških ovčarjev in kant za smeti pa še česa temu podobnega ter neprimernega, pač še ni pozabila.

Veliko bolj kot zgodba kardinala Rodeta, ki se bo tako ali drugače razpletla v institucijah, ki so za takšen razplet pristojne, sedaj velik del slovenske javnosti zanima zgodba škofa Urana in njegov izgon iz domovine. Ta zgodba pa ni nastala v novinarskih vrstah in tudi kak otrok, ki bi iskal svojega očeta je ni začel, temveč je nastala v krogih, ki jim pripada tudi škof Peter Štumpf. Spoštovani gospod škof Peter Štumpf bo tako imel še veliko priložnosti, da bo reševal slovensko RKC, ki ji niso nevarni in je ne želijo uničiti slovenski novinarji, temveč so ji, kot vse kaže, še najbolj nevarni prav njeni najvidnejši veljaki.

Škof Peter Štumpf pravi, da se slovenske RKC nekdo zelo boji in so napadi nanjo zaradi tega tako pogosti. Ima cenjeni gospod škof kar veliko prav. Te institucije se je potrebno bati in biti pozoren na njena dejanja in ravnanja. Sodelovala je v vseh revolucionarnih dejanih od devetdesetih prejšnjega stoletja do danes. Pri denacionalizaciji, privatizaciji,  drugih oblikah lastninjenja, razpredla je svoje lovke v politiko, finančne in gospodarske ter kulturne kroge, šolstvo in medije in še kje ter nam na koncu prav šalabajzarsko na vrat nakopala najmanj eno milijardo, če ne še celo veliko več, evrov dolgov, ki jo morajo sedaj »privarčevati?« slovenski upokojenci, mladina, nezaposleni in celo otroci. Res je gospod škof Štumpf, treba se vas je bati.

In na koncu škof Štumpf  še zagrozi: »Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice.« Tukaj pa se s cenjenim škofom povsem strinjava. Da, res je, ni daleč čas, ko bodo po slovenskih ulicah res korakali lačni, goli in bosi ter brezpravni in bodočnosti oropani državljani in državljanke. Vendar bo na njihovih transparentih, ki jih bodo nosili, pisalo povsem nekaj drugega kot gospod škof napoveduje in si želi. Skupaj s politiki, finančnimi in gospodarskimi oligarhi, politično ekonomskimi vedeževalci, ideološko političnimi manipulatorji ter dobršnim delom desničarskih novinarskih propagandistov, bodo tudi najvidnejši predstavniki slovenske RKC morali stopiti pred obličje teh besnih množic in odgovoriti na premnoga zelo neprijetna vprašanja.

Slovenci postanite prostovoljni vohuni, špiclji, tožibabe.........!

Inšpektorji pozivajo: prijavite delo na črno!

Glavna tržna inšpektorica Andrejka Grlić poziva državljane, naj prijavijo delo na črno. Študenti, ki nudijo inštrukcije, gospe, ki čistijo stanovanja, pazijo na otroke, urejajo pričeske na domu, vse to so dejavnosti, ki pogosto niso prijavljene in kjer večina ne izdaja računa, pojasnjuje glavna tržna inšpektorica.

Znan pregovor pravi, da žabe ni potrebno siliti v vodo. Tako verjetno tudi določenega števila Slovenk in Slovencev ne bo težko prepričati, da pričnejo ovajati svoje sorodnike, znance, prijatelje, sosede in druge za katere bodo vedeli ali vsaj sumili, da si v teh težkih časih kje skušajo prislužiti kak evro za preživetje. Še posebej, ker imamo Slovenci na tem področju že kar bogato in  ob tem še zelo nesrečno skušnjo v svoji ne tako oddaljeni preteklosti. Radi se medsebojno tožarimo, ovajamo, cinkarimo in sploh naj bi nam bili nevoščljivost in privoščljivost že kar zapisani v genih, kot radi nekateri samokritično povedo. Smo res tudi v resnici takšni? 

Kar veliko resnice je v tem videnju lastne narodove samopodobe. Na sodiščih se s sosedi do onemoglosti tožarimo za vsak centimeter sporne zemlje, vsako vejo, ki s sosedovega visi na našo stran, za vsako nam neljubo besedo izrečeno na naš račun, za razne služnosti, poti in ceste, sence, ki naj bi nam delale ogromno škode in tako lahko v nedogled naštevamo. Smo pravi mojstri iskanja vzrokov in razlogov za dolgotrajna tožarjenja v katerih ne popuščamo niti za milimeter in svoj prav ženemo do konca. Pa če tudi pri tem zapravimo vse kar smo imeli ali zaslužili in na koncu obubožamo. Samo da nekomu dokažemo svoj prav od katerega potem na koncu nihče nima prav nobene koristi, razen oderuških odvetnikov in raznih izvedencev seveda, ki si na naši že prav patološki vztrajnosti veselo polnijo žepe.

Se bomo ob zunanjem vzpodbujanju predstavnikov države sedaj še bolj zagnali v ovaduštvo, tožarjenje in ovajanje in se ob tem tolažili, da počnemo nekaj državotvornega, junaškega in častnega? Vsak sam ustvarja svojo podobo in odgovarja za svoja dejanja. In nič za večno ne ostane skrito ali prikrito. Čez čas bo naša okolica vedela za naša dejanja in z njimi se bomo potem morali soočiti ter prevzeti tudi vse posledice. Tožibab, špicljev in ritoliznikov nihče nima rad, jih nihče ne sprejema in največkrat na koncu slabo končajo. 

 Pomislimo malo na to preden se bomo odločili in na anonimni telefon ali kako drugače pričeli tožariti in ovajati svoje znance in sosede, ki se trudijo za preživetje svoje družine. In pomislimo tudi na to ali morebiti tudi sami nismo kdaj naročili kakega dela ali usluge in bili takrat zadovoljni, da smo plačali manj, ker nam ni bil izstavljen račun. Takrat smo v vsem tem početju sami aktivno sodelovali in zakaj se nismo takrat sami ovadili, če smo res tako zelo moralni in etični ter državljansko pravičniški? Ne delajmo torej sramote sebi in svoji družbeni podobi, svojim staršem, ki so nas takšne kot smo vzgojili in svojim zanamcem, ki bodo nič krivi naše grehe podedovali. Ljudska sodba je namreč velikokrat bolj kruta in dolgoročnejša od vseh sodb sodišč. Ta ne pozna zastaranja ali izbrisa ali kakšnih drugih pravnih instrumentov s katerimi se nas očisti preteklih grehov. Dolgost trajanja ljudskih sodb je velika in še podeduje se največkrat.

Gospodje so vsak dan bolj nestrpni !

Predstavniki slovenske RKC in večina slovenskih desnih ter rumenih medijev je iz dneva v dan bolj nervozna, ker se domnevni sin kardinala Rodeta ne oglasi in z njim ne morejo komunicirati ne preko telefona in ne preko elektronske pošte. Ne oglasi se tudi na pozive Rodetove odvetnice Nine Zidar Klemenčič in ne oglasi se verjetno še na mnoge pozive za katere niti ne vemo. Zakaj pa naj bi se Peter S. sploh vsem tem oglašal in zakaj z njimi komuniciral? Ne morem se spomniti niti enega samega razumnega razloga zakaj bi Peter S. vsem tem klicateljem dvigal telefon ali odgovarjal na njihovo elektronsko pošto? Kaj ima Peter S z vsemi temi? Popolnoma nič. Rodetovi odvetnici se bo verjetno javil Petrov odvetnik, ko bo ocenil, da je za kaj takega primeren čas in so dozorele tudi druge okoliščine.Take stvari se praviloma počnejo v miru in brez medijskega pompa ter brez ministriranja vseh tistih, ki v takšnih postopkih nimajo kaj za iskati.

Po nerodnosti in zaletavosti vseh tistih, ki so ihtavo in brezglavo ter v veliki paniki skočili v bran kardinalu Rodetu, je sedaj gospodar časovnice prihodnjih dogodkov Peter S. in on bo skupaj s svojimi strokovnimi svetovalci ter zastopniki odločil kdaj se bo v tej zgodbi kaj odvijalo, kje in kako. Še kako prav ima sedaj Peter S., da jih pusti, da se vse nesrečni in nestrpni cvrejo na ognju, ki so si ga sami zakurili. Čas namreč dela zanj in skoraj zagotovo se bo Peter S. ponovno  pojavil takrat, ko bo to odgovarjalo njemu in njegovim pravnim ter drugim strokovnim svetovalcem.

Razen seveda, če se globoko v ozadju ne dogajajo procesi in stvari za katere javnost ne ve in verjetno tudi nikoli ne bo zvedela. Bolj se bo čas odmikal in bolj bo zgodba postajala skrivnostna, večje bo zanimanje javnosti zanjo in več bo špekulacij ter hipotez, ki bi lahko na koncu obveljale za resnico. Če ta zgodba razpleta ne bo dobila in radovednost javnosti ne bo potešena, bo v največjem delu slovenske javnosti obveljalo, da Peter S. je Rodetov sin in da so vplivni krogi RKC uspeli vso zgodbo potlačiti in njen končni razplet skriti pred javnostjo. Kjer   koli se bo v bodoče Rode v Slovenji pojavil, bo največji del javnosti ob pogledu nanj najprej pomislil na zgodbo o njegovem sinu in verjetno še o čem manj lepem iz te zgodbe. Interes RKC torej je, da se zgodba odvije do nekega, predvsem zanje sprejemljivega, rezultata, ki se ga bi potem dalo na primeren način posredovati javnosti

Dr. Ivan Štuhec na TV šteje dneve odkar se Peter S. ne javlja in s tem želi dokazati kako relativna, če že ne kar absurdna, je Petrova trditev, da naj bi bil Rode njegov oče. Dneve veselo štejejo tudi slovenski desni in rumeni mediji ter javnosti vsiljujejo »resnico«, da si je Peter S vse le izmislil in sedaj, ko je Rode pristal, da v Ljubljani opravi DNK testiranje, pa je pobegnil in se skril. Pri tem pa vsi našteti pozabljajo, da je tudi škof Uran javno povedal, da je pripravljen na test DNK, če mu najdejo osebo s katero naj bi se njegov DNK primerjal v  dokazovanje njegovega očetovstva. Pa te osebe nihče od nikoder ne pripelje in nihče ne pozna ne spola in ne imena tega domnevnega Uranovega otroka in ne identitete matere, ki naj bi Uranu tega otroka rodila. Pa je škofa Urana kljub temu doletela huda kazen izgona iz lastne domovine, pri  čemer so sodelovali najvidnejši predstavniki slovenske RKC. Ko tako razmišljam o nesrečni usodi škofa Urana in podlosti ter zahrbtnosti veljakov slovenske RKC, se mi poraja misel kaj vse bi se šele dogajalo z nesrečnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem, če bi dočakal današnje dni in ga ne bi Gospod prej vpoklical na varno v nebesa.

Prav nerodno pa je v zadevi Rode&sin odreagiral in se odzval tudi dr. Jože Balažic, predstojnik Instituta za sodno medicino v Ljubljani, ki bi moral vedeti, da bi njegove povezave in članstva v institucijah RKC v tem kočljivem primeru lahko vzpodbudile določene kroge, da bi izrazili dvome, ki jim jih je bil te dni priča. Namesto izražanja velike osebne in strokovne užaljenosti in klicanja na pomoč sodelavcev instituta, da ga v tej užaljenosti podprejo, bi bilo bolj modro, da bi sam takoj v začetku opozoril na to nevarnost in svetoval strankam, da se test opravi nekje drugje, če ima katera koli od strank vsaj malo dvoma v korektnost postopka ali rezultate opravljenih testov. S tem bi takoj v samem začetku zgodbe razblinil mnoge dvome, razorožil vse dvomljivce in špekulante ter si tudi pri obeh strankah pridobil ustrezno zaupanje in vero v korektnost njega in institucije, ki jo vodi.

Kaj to na Bledu iščejo nove Hitlerje?

Strateški forum Bled: Potrebujemo odločnejše voditelje, njihova naloga ne bo lahka

Bled - Svet potrebuje odločnejše voditelje, ki bodo znali narediti "domačo nalogo" in določiti nove paradigme za izhod iz krize, je bila osrednja misel prve današnje razprave Strateškega foruma Bled (BSF).

Ni jih potrebno iskati, ker jih je svet že prepoln. In prav ti in takšni  so, združeni v mednarodnih asociacijah, svet pripeljali v grozljive razmere v katerih se nahajamo. Začeli so ogromno, več let trajajočih, vojn po svetu z vsemi krvavimi in rušilnimi posledicami,  uničili svetovni finančni in gospodarski sistem,veliko držav z v njih živečimi milijoni ljudmi pahnili v siromaštvo in brezup ter v življenje obudili stare zastrašujoče ideologije s katerimi zasužnjujejo in siromašijo ljudske množice po svetu.

Diktatura bruseljskih tiranov!

Velikost in ukrivljenost kumaric, žarnice in tako lahko naštevamo v nedogled veleumne domislice bruseljskih tepcev s katerimi med ostalim grenijo življenje državljankam in državljanom držav vključenih v EU.

Pravzaprav postaja EU vse bolj podobna nekdanji Sovjetski zvezi. Vodijo jo ljudje in skupine ljudi, ki jih nikoli in nikjer ni nihče izvolil. Enako kot v nekdanji ZSSR so v nekaj desetletjih uničili evropsko kmetijstvo, z ukazi iz enega evropskega centra določajo kaj in koliko kdo sme proizvajati in česar ne sme, kaj potrošniki smemo kupovati in uporabljati in česar ne smemo. Nekdanjo sovjetsko trdo ideološko diktaturo so nadomestili z diktaturo valute "evro" s katero so želeli kar čez noč v eni vsesplošni evropski enotnosti združiti veliko malih in med sabo popolnoma nekompatibilnih različnosti.

Vse bolj očitno je, da se velika ideja združene in demokratične ter svobodne Evrope podira kot hišica iz kart in v pomanjkanju demokratičnih idej kako rešiti to kar bi se rešiti morebiti še dalo, se zatekajo k ukrepom in političnim doktrinam, ki  se kažejo kot vedno večji odmik od demokracije in svobode v tej in takšni EU živečih ljudi. Podobnosti med nekdanjo komunistično Moskvo ter kako je ta disciplinirala ter uniformirala republike in v njih živeče državljanke ter državljane v združeni veliki ZSSR in tem kar danes počne Bruselj je vedno več in so tudi vedno bolj vidne ter jih ljudje združeni v EU tudi vedno bolj občutijo.

Grčija, Portugalska, Španija, vedno bolj tudi že Slovenija, da ostalih držav Balkana vključno z Madžarsko niti ne navajam, so dovolj zgovorni primeri neuspešnosti in velikih političnih, gospodarskih ter finančnih zablod ter zadreg politike EU zadnjih nekaj let ali celo desetletij.

Rešitve se iščejo v vedno večji centralizaciji upravljanja in odločanja v centru, ki ga vodijo, usmerjajo ter odločitve sprejemajo ljudje in skupine, ki nimajo demokratične legitimnosti. Zaradi tega in zaradi zavarovanja svojih ozkih nacionalnih, gospodarskih, finančnih, političnih ter obče državnih koristi in privilegijev svojih držav, so tudi njihove odločitve vedno manj demokratične. Vse bolj pogosto se zatekajo k vedno tršim  nedemokratičnim ukrepom s katerimi si podrejajo manjše in manj razvite ter uspešne države, se jim vsiljujejo že zdavnaj preživete ideologije, ki pogosto že prav grozljivo spominjajo na nekdanji fašizem in se neprestano obremenjuje ljudi z občutki krivde za zgodovinske dogodke v katerih so sodelovali njihovi dedje in očetje. Ob vsem tem pa se kot logična posledica uvajanja novega reda neprestano zmanjšujejo doseženi standardi na področju političnih, socialnih, delavskih in drugih človekovih pravic.

Z ekonomskimi, finančnimi, socialnimi, političnimi in ideološkimi ukrepi se vedno bolj zasužnjuje ljudi v "drugorazrednih in tretjerazrednih" državah EU ter se jih stigmatizira kot zgodovinske lenuhe, delomrzneže, uživače. ki bi radi dobro živeli na račun pridnih in varčnih severnjakov. Zgodovinske grehe svojih očetov in dedov iz preteklosti ter iz njih izvirajoče svoje današnje travme, sedaj valijo na državljanke in državljane teh "problematičnih" držav in od njih neprestano zahtevajo, da bi morali nekaj obsojati in se nečesa kesati, se nečemu iz svoje zgodovine odrekati in obžalovati ter se v celoti podrediti njihovim novim moralnim, etičnim, ideološkim, političnim in kulturnim standardom ter doktrinam. Ali povedano drugače, da bi lahko bili dobri in zgledni Evropejci, se sedaj od nas zahteva, da se odrečemo svojim kulturnim izročilom, narodni zgodovinski dediščini ter svojim dedom in očetom in da popljuvamo njihove grobove. In pri vsem tem nečednem in nečastnem početju ter zasužnjevanju Slovenk in Slovencev ter drugih v Deželi živečih ljudi, jim pridno pomagajo domači koristoljubni ter hlapčevski janičarji, ki se trudijo biti večji Evropejci od tistih zatiralskih Evropejcev samih.

Novorojenček PAVLIHA, list za pametne Slovence, ni preživel hude konkurence črnega političnega humorja!

Tiste malo starejše bralke in bralci, ki jih kak klik popelje na ta blog, se gotovo še spominjajo znamenitega humorističnega in satiričnega časopisa Pavliha, ki je nekoč izhajal in je bil pri slovenskih bralcih zelo priljubljen. Veliko krat se je lotil »tabu« tem in jih na svoj, le njemu lasten in  značilen humorno satirični način, predstavil slovenski javnosti, ki se je potem pri prebiranju prispevkov hudomušno ali pa tudi privoščljivo hahljala.

V letu 2011 so nekateri skušali časopis Pavliha obuditi in ga ponovno spraviti med slovenske bralke in bralce. Ko sem takrat zasledil to novico o ponovnem rojstvu Pavlihe sem bil kar malce skeptičen o uspešnosti tega projekta in nisem se motil. Danes o Pavlihi ni mogoče nikjer več nič prebrati in ne slišati. Vendar politični humor na slovenskem ni izumrl. Posloviti smo bralke in bralci  le morali le od žlahtne politične satire in temu primernega političnega humorja. Nekateri so se potem kot z nekim nadomestkom zadovoljili s črnim političnim humorjem, ki ga na slovenskem v zadnjem času res ne manjka.

Zakaj torej poskus ponovnega rojstva Pavlihe ni uspel? Iskal sem odgovore na to vprašanje pa jih, vsaj takšnih, ki bi me zadovoljili in ponudili odgovore na števila vprašanja,  nisem uspel najti. Čas, ki ga prav danes in tukaj živimo, je izredno ugoden in skoraj že prav idealen za uspeh kakšnega takšnega novega  humorno satiričnega časopisa tipa Pavliha.

Se je morebiti okus slovenskih bralk in bralcev do žlahtnega humorja in politične satire že tako zelo spremenil, da ju takšnega in na način kot ju je nekoč ponujal Pavliha, v današnjih časih ne bi več prav razumeli? Ali pa ustvarjalci novega Pavlihe enostavno niso dorasli avtorjem obstoječih črno humorističnih medijev kot so Požareport, Reporter, Demokracija, Siol.net in še bi se kakšen našel? Skoraj sem prepričan, da novorojenček Pavliha enostavno ni vzdržal močne konkurence prej navedenih in še drugih njim podobnih medijev in je tako svojo nežno dušico spustil že kar v zibki. Sedaj smo pač slovenske bralke in bralci še v nadalje namesto na prešeren in zdrav smeh, obsojeni na kislo nasmihanje ob prebiranju medijev, ki na svoj črno humorni način prav ponesrečeno nadaljujejo tradicijo starega dobrega Pavlihe.

Afera »Rode & sin« se vedno bolj zapleta!

Ko sem se na teh straneh prvič spotikal v to zelo zanimivo zgodbo in o tem nekaj napisal, sem ob zaključku izrazil dvom, da bo, takrat še precej skrivnostni Peter S., pristal na test DNK v Ljubljani. Sam sicer nimam prav nobenih izkušenj s tega področja, je pa me na morebitna »zanimiva« ozadja opozoril znanec, ki te stvari malo bolje pozna in pozna tudi nekatere povezave ter možne moči določenih vplivov. Očitno se znanec ni motil in dogodki zadnjih dni kažejo, da bi se kaj takšnega v zakulisju res lahko dogajalo.

Kar na smeh mi je šlo, ko sem prebral, da se je Rodetova odvetnica Nina Zidar Klemenčič šla k dr. Jožetu Balažicu, šefu Inštituta za sodno medicino le »pozanimat« kako ti testi potekajo in še o čem ter pri tem zahteve v imenu svoje stranke ni vložila. O čem takšnem kar se še o takšnih postopkih ne bi vedelo naj bi se torej pozanimala? Kaj bi še lahko bilo takšnega česar tako ugleda in dobro uveljavljena odvetniška pisarna  ne bi vedela in bila seznanjena? Ko sem potem v medijih prebral še nekaj o nekaterih drugih političnih in ideoloških ozadjih, povezavah ter članstvih ljudi, ki že so ali pa naj bi še bili vpleteni v razreševanje te zgodbe, sem v svojem zarotniškem duhu takoj podvomil, da bi Peter S. lahko imel tako neumnega odvetnika, ki vsega tega ne bi vedel ali vsaj predvidel in bi svojega klienta tako naivno poslal v to slovensko volčje žrelo.

Da ima Peter S. najetega odvetnika seveda ni prav nobenega dvoma, ker bi se v kaj takšnega brez res dobre strokovne pomoči spustil le popoln bedak. Da imata Peter S. in njegov odvetnik informativno in verjetno tudi strokovno pomoč v sami Sloveniji tudi prav nič ne dvomim. Torej vesta in poznata najmanj vse to kar vemo mi v Sloveniji in skoraj zagotovo še veliko več od tega. Če bo že do analize DNK prišlo, bo to skoraj zagotovo kje na nekem »nevtralnem« terenu in ne v Ljubljani. Napisal sem »če«, ker se v skrbno prikritem ozadju zagotovo krepko preigravajo tudi druge možnosti razpleta te zgodbe in ni izključeno, da Peter S. »uradno« očeta nikoli ne bo našel, kardinal Rode »uradno«  oče ne bo nikomur in tudi časopisna hiša Delo se tožb, s katerimi jih straši Rode, ne rabi preveč bati.

Veliko je odvisno tudi od odnosa Petra S. do svoje matere in njene skrivnostne bolečine ter od tega kako se je vsa ta leta nosila s tem. Če bo pristal na kompromise in ponujene »pametne rešitve«, bi to lahko bil dokaz, da mu je šlo za publiciteto in mogoče tudi za denar. V to hipotezo pa nekako ne verjamem ravno najbolj in se mi zdi malo verjetna.Razen, če ga s pomočjo tihih in podtalnih vplivnih določenih močnih ter agresivnih povezav in grobih pritiskov sedaj na koncu ne uspejo zlomiti.

V primeru, da pa si Peter S. res želi najti svojega očeta in verjame zgodbi o svojem nesrečnem spočetju, ki mu jo je povedala mati, da se mogoče celo želi na nek način maščevati za materino več desetletno trpljenje in tako tudi sebi olajšati dušo in umiriti svojo vest, potem ga bo težje zlomiti ali prisiliti v kakšne nečastne kompromise.

Celotna zgodba se je že tako nesrečno zapletla, da se iz nje brez močnih dvomov javnosti ter posledic ne moreta več izvleči ne kardinal Rode in ne njegov domnevni sin Peter S. Visoki cerkveni dostojanstveniki in dežurni moralisti vseh barv ter poklicni in amaterski ideologi lahko čvekajo kar jih je volja, strašijo in grozijo ter počnejo karkoli, duh iz steklenice je ušel in nazaj ga brez posledic za vse vpletene ne bo več mogoče stlačiti. Zagotovo pa Ljubljana ne bo tisto mesto v katerem bi ta zgodba dobila svoj končni razplet.

Pravo resnico poznajo kardinal Rode, Petrova mati in veliko od tega tudi Peter S. Odvetnice, odvetniki, predstojniki institutov, veljaki ter javne in še veliko bolj tajne ali pol tajne organizacije in naveze v RKC, mediji in javnost so pri vsem tem le obrobni igralci, ki pa lahko ustvarijo neko novo »resnico«. Pravo ali pa vsak svojo. Odgovor na vprašanje v katero "resnico" na koncu te zgodbe naj verjame slovenska javnost pa lahko najdete v številnih delih Ivana Cankarja.