Tako nizkotno, da je že ostudno!

Slovenske novice, 15.03.2012

Frajer Vogrin zrel za samomor?

LJUBLJANA – Poslanec Liste Virant Ivan Vogrin ima 200.000 dolgov, v banki ima dva milijona dolga, dolg ima pa tudi do naročnikov. »To ni le moj primer, ampak se tako godi 70 odstotkom podjetij v Sloveniji. Nisem le dolžnik, ampak tudi upnik,« po poročanju Sveta na Kanalu A svoje stanje opravičuje poslanec, ki ne namerava odstopiti.

Mar v slovenskem novinarstvu res ni več prav nobenih etičnih in moralnih standardov? Kam gre slovenska družba in kje bomo na koncu vsi skupaj pristali? Pozivati nekoga, čeprav prefinjeno posredno, da naj naredi samomor, je hudo sprevrženo dejanje pisca tega prispevka v Slovenskih novicah in nekaj podobnega lahko preberemo le še v kakšnih romanih, ki opisujejo notranja mafijska obračunavanja v ZDA ali na Siciliji.  

Načelo, da je dovoljeno vse kar ni izrecno prepovedano, dobiva v slovenskih medijih zadnje čase že prav grozljive razsežnosti. Vzpodbujajo pa takšno stanje duha v državi dogodki in razmere v slovenski politiki po Janševem prevzemu oblasti. Če nekdo hitro tega okrutnega in prav neciviliziranega medsebojnega obračunavanja z vsemi sredstvi ne bo odločno zaustavil, se lahko začnemo zaskrbljeno spraševati kje se bo vse to končalo? Lahko, da res le pri nekaj prav nesrečnih posamičnih samomorih obupancev in brez sodbe obsojenih žrtvah okrutnih medijskih linčev. 

Obstaja pa tudi še druga zastrašujoča verjetnost, da nekateri s samomorom ne bodo sodili le sebi, temveč bodo pred tem želeli in tudi izpeljali še kakšna prav krvava maščevalna dejanja.Se bomo res začeli kar fizično pobijati med sabo in imajo množična današnja medijska obračunavanja vseh in vsakogar, ki ni "naš", mogoče prav ta namen, da se to vzpodbudi? Kdor se z ognjem igra se prav lahko pri tem še krepko opeče, nas opominja star ljudski rek.

Gospodje politiki, oblastniki, intelektualci in razumniki ter vsi, ki se vam um še ni do konca pomračil, dvignite svoj glas in ustavite katastrofo prej preden se bomo znašli v njenem objemu. Ker potem bomo žrtve vsi. Tako tisti, ki so za kaj krivi kot ostali, ki niso nikjer ničesar zakrivili.

Pa se nam je le vrnila dobra stara "cenzura"!

DEMOKRACIJA, 14.03.2012

Oddaje«Ugani kdo pride na večerjo, ne bo več«

Nedeljska televizijska oddaja Ugani, kdo pride na večerjo? (prvi program TV Slovenija) se že junija poslavlja od malih zaslonov, kar nam je včeraj potrdil tudi direktor TVS Janez Lombergar.

Star pregovor pravi, da se vse enkrat povrne in tako se nam je vrnila tudi dobra stara cenzura. Kar se Janezek nauči to potem seveda veliki Janez tudi ve in počne. Pravzaprav je nekdanjim vajencem komunistov treba priznati, da so bili več kot odlični učenci, ki ne le, da dosegajo svoje učitelje in vzgojitelje, temveč jih občasno celo daleč presegajo. Moje čestitke!

Sam seveda zaradi umika te oddaje ne bom točil krvavih solz, ker je le malo oddaj na nacionalni TV, ki bi bile vsebinsko zasnovane ter vodene tako bebavo in malomeščansko usmerjeno kot je bila prav ta. Po vsebinski plati je torej s prepovedjo te oddaje nacionalna TV celo pridobila. 

Težava pa je v razlogih zakaj in kako so iz ozadja oblastni politiki to oddajo prepovedali. Dovolj je bilo že, da so ustvarjalci povabili Katarino Kresal in njeno pojavljanje v oddaji je delovalo na aktualne politične veljake kot na bika rdeča krpa. Njihovi medijski potrčkoti so takoj zagnali vik in krik in še tako tupast bralec je lahko hitro zaznal orkestrirano vodeno  ter politično motivirano kampanjo proti uredniku in voditeljici oddaje ter šefom na RTV SLO. Le še vprašanje časa je bilo kdaj nas bodo osrečili in sporočili, da te oddaje na sporedu več ne bo. In zgodilo se je.

Teta Cenzura se nam torej vrača in v prihodnosti bomo skoraj zagotovo še priča ukrepom s katerimi bo ene razveseljevala in druge spravljala v obup, v nemilost pri aktualnih oblastnikih in politikih ter nekatere mogoče celo ob službe. 

Red mora biti!!

To kar je v tem primeru "sramotno" bi v kakšnem drugem lahko bilo "dobra šala"!

Politikis,si

Sramotni grafit: Janša kot Hitler!?

Črna propaganda levosučnih tranzičarjev v visokih obratih.

V tem primeru, ko so neznani grafitarji nekje v Ljubljani upodobili Janšo kot Hitlerja, je to sramotno dejanje in črna
 ( *verjetno je bilo mišljeno rdeča??) propaganda. Nimam kaj dodati.

Zanimivo pa bi bilo vendarle prebrati kaj bi Politikisovci na svojih straneh zapisali, če bi kak grafitar na podoben način upodobil recimo Milana Kučana. Potem pa bi to bila seveda dobra šala. ki ni daleč od resnice in še kaj temu podobnega. Ne verjamem pa, da bi zapisali, da je to delo desnosučnih janšistov v visokih obratih.

Ah Evica, da no !

Slovenske novice

» Janez Janša je Superman«

Poslanka SDS Eva Irgl je predsednika SDS Janeza Janšo označila kar za Supermana, ki mu absolutno zaupa.

Evica daj no umiri svoje strasti. Lepo, da svojemu predsedniku stranke zaupaš, ker zaupanje je najpomembnejše za dobro in dolgoročno sodelovanje. Pretiravati in sramotiti pa se ti pred slovensko javnostjo le ni treba. V čem in kje je Janez to tako dober, da ga označuješ kar za nadčloveka - Supermana? Urška bi lahko to po svoje razumela in te poklicala na kak mali neprijeten pogovor!

Kje pa ste bili vse do sedaj?

S pletne strani DLGV 

Primer Vaskrsić
V DLGV odločno nasprotujemo nespoštovanju plačilne discipline in izmikanju plačila računov, saj menimo, da je plačilna disciplina temelj pravne države, ki je v trenutni gospodarski situaciji še posebej pomembna.

Saj skoraj ni mogoče verjeti kaj so v Virantovi listi zapisali. Kje pa ste bili vse doslej, ko je zaradi plačilne nediscipline v gospodarstvu propadlo že več sto malih podjetnikov, podjetnikov podizvajalcev velikih gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov. Skoraj ni minil dan, da na TV ne bi gledali nesrečnih podjetnikov, ki so prosili državo in politiko naj jim vendar pomagata, ker jim nihče več nič ne plačuje in tako sami ne morejo plačati svojih delavcev in nadaljevati dejavnosti. Se v DLGV sploh zavedajo koliko delovnih mest je bilo že izgubljenih in koliko delavcev je tako ostalo brez služb prav zaradi plačilne nediscipline in jih to vse do danes ni prav nič vznemirjalo. Kaj če bi red na področju plačilne discipline začeli najprej delati kar v svoji stranki in med svojimi poslanci. Kot bi rekli preprosti ljudje, da bi najprej pometli svoj prag in potem solili pamet drugim ter javno zganjali demagogijo.


V vseh večjih stečajih, ki smo jim zadnjih nekaj mesecev bili v Sloveniji priča, so bili kolaterna škoda prav mali podizvajalci, ki jih nihče ni želel zaščiti ali jim kakor koli pomagati. Ta praksa se še vedno nadaljuje in Obrtniška zbornica v imenu svojih članov na to glasno opozarja. Vendar se Virantova lista vse do danes ni oglasila in tudi nič nismo slišali, da bi v Državnem zboru vložila kakšne zakonske predloge s katerimi bi to agonijo vsesplošnega neplačevanja presekala in vzpostavila vsaj nek znosen red na tem področju.
Sedaj so se oglasili z demagoško izjavo, ko je sodišče zaradi borih 124 evrov navadnemu državljanu zarubilo hišo in ga bo čez dva dni z družino vrglo na cesto. Tako  so se šele v tem nesrečnem primeru ti lažni pravičniki spomnili na to, da je plačilna disciplina temelj pravne države. Se to člani Virantove liste norčujejo iz državljank in državljanov? O kakšni pravni državi pa to govorijo? Takšni po njihovi in njihovih strankarskih prijateljev meri ali o kakšni neki? 
Z leporečenjem in zavajanjem naivnih ljudi se nekaj časa da tudi v politiki preživeti. Vendar dolgo vsekakor ne. Še posebej, če ti moč oblasti stopi v glavo ter zamegli pogled in razum in začneš po spletu pisati in zagovarjati neumnosti ter se grdo sprenevedati.

Kje je dno slovenskega primitivizma in lažnega sprenevedanja?

Nekateri slovenski mediji

Mitja Meršol, poslanec Pozitivne Slovenije, novinar in dolgoletni urednik časnika Delo je po poročanju POP TV v sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja deloval kot tajni sodelavec Službe državne varnosti. Deloval je pod tajnim imenom Lingvist.

Spomnimo: na BBC-ju je delal tudi sedanji predsednik društva slovenskih pisateljev Veno Taufer, ki ga je Udba kot svojega sodelavca označila z delovnim imenom "Filozof" in mu v London tudi pomagala priti. 

Kdaj bo v deželi slovenski tega primitivizma in neokusnega sprenevedanja ter obtoževanj vseh in vsakogar enkrat konec? Kdaj bo konec brskanja po tajnih, javnih in ukradenih arhivih, ponarejanja in prirejanja dokumentov ter na ta način javnega obračunavanja z ljudmi veliko boljšimi ter pametnejšimi od tistih, ki z njimi obračunavajo? Vsi, ki niso "naši" so ali stari zakrknjeni komunajzarji, udbaši, jugonostalgiki ali sodelavci SDV in mogoče še kaj. Nič nas v tej deželi skoraj ne more več presenetiti, ker v tem našem že desetletja dolgem neizprosnem in prav nič kulturnem ideološko političnem boju so dovoljena prav vsa sredstva. Nič ni svetega in vsakdo lahko ter sme vsakega v javnosti obtožiti za kar ga je volja. 

Novinarji klatijo take neumnosti, da se lahko kar za glavo primeš. Kot da se je svet začel vrteti leta 1991 in se je komaj takrat začela pisati zgodovina tega naroda in te države, ker pred tem ni bilo nič. Če pa je že kaj bilo, pa je lahko bilo le slabo in za obsojanje vredno. Celo tisti, ki so takrat že pod nosom ali pa kje drugje, imeli kaj puha in bi morali poznati objektivne okoliščine življenja ter funkcioniranja sistema prejšnje države, se sedaj delajo nevedne in bebave. Največja vrednota dobršnega dela današnjih medijev in v njih delujočih novinarjev je prav ostudno prilizovanje vladajoči politični eliti in njihovim ideološkim izročilom. Preko trupel svojih nič krivih sodržavljanov se prebijajo do milostnega nasmeška ali kakšne obljube po privilegiju in ugodnosti. Vse na tem svetu hitro mine in mine tudi vsaka oblast, bom parafraziral neko ljudsko pesem in prišel bo čas, ko bodo žrtve ponovno oblast in današnji medijski rablji postali morebiti žrtve. Takrat pa bo vik in krik, ker to pa ni demokracija in kje so človekove pravice se bo kričalo in vilo roke v veliki nesreči ter klicalo na pomoč prijatelje iz Evrope in še od kod.? Pa bo tisto takrat ravna takšna demokracija kot je ta današnja in zakaj naj bi sploh bila kaj drugačna, ko pa je vendar račune nekoč potrebno poravnati? Kako že pravi star moder rek, da je na jutri potrebno misliti že danes!

In sedaj še beseda ali dve o tako imenovanih vohunih, tistih nekdanjih in še bolj o teh današnjih. Če bi nekateri tuji ambasadorji smeli povedati kako je s tem v naši državi z njihove strani, bi kar zazijali od presenečenja ob spoznanju koliko tujih vohunov se danes sprehaja po Sloveniji in na kakšnih delovnih mestih ter v kakšnih državnih ali privatnih institucijah vse so zaposleni. In te vohune s tujimi potnimi listi bi mi verjetno še nekako prebavili in jih vzeli kot neko nujno zlo. V grlu pa bi se nam ustavili tisti s slovenskimi potnimi listi. Kaj pa bi o njih rekli, če bi poznali njihovo število in njihovo identiteto? Upajmo vsaj, da jih je manj kot onih prvih. V kar pa nisem ravno najbolj prepričan.
Zakaj pa mislite, da se venomer šari po SOVI in se jo reorganizira ter z raznimi drugimi ukrepi od zunaj prisiljuje, da se kar največ ukvarja sama s sabo in ne s tujimi ter predvsem domačimi vohuni v službi tujih držav ? 

Pridružite se javnemu pozivu!

JAVNI POZIV

NA PRAVICAH DELAVCEV SE JE ZLOMILA SOCIALNA IN PRAVNA DRŽAVA

povezava:   http://poziv-delavci.org/

Pridružite se temu javnemu pozivu in prispevajte svoj podpis. Dovolj globoko smo že zabredli v kapitalistično tlačanstvo in kapitalistično suženjstvo in sedaj je skrajni čas, da se tega zavemo in začnemo lomiti okove.

 

Ne v pravičnosti, v ponižnosti je torej problem!

Torek, 13.03.2012, RTV SLO, oddaja Odkrito, ena od obravnavanih tem primer Vaskrsić in rubež njegove hiše zaradi dolga 124 evrov in še kakšnega evra obresti

Ko je bila slovenska javnost s tem v nebo vpijočim sodnim primerom seznanjena, sem nekaj o tem   tukaj že pisal in se v to zgodbo nisem več nameraval vračati.

Sinočnjo oddajo Odkrito sem z zanimanjem spremljal, ker so v njej sodelovali res priznani in eminentni slovenski pravniki. Čeprav so si pri določenih vprašanjih bili v svojih nekaterih stališčih in pogledih tudi narazen, kar je za obravnavo teoretično pravnih in tudi čisto konkretnih vprašanj skoraj normalno, je bila oddaja zanimiva in gledljiva. Vse tako dolgo dokler voditeljica prisotnim ni ponudila v komentiranje teme o primeru Vaskrsič. Jasno mi je bilo, da kakšne strokovne obsodbe ravnanja sodišča oziroma konkretne sodnice v tem razvpitem primeru ne kaže pričakovati in da se pravni strokovnjaki tudi ne bodo spustili v samo analizo primera. Tega seveda nisem pričakoval in tako nad njihovimi odzivi glede tega primera tudi nisem bil razočaran. Prej nasprotno. Zdelo se mi je korektno, da vrh slovenske pravne stroke pred javnostjo ne komentira navedene sporne sodne odločitve, ker bodo skoraj zagotovo o tem morali v pristojnih organih pravosodja še kakšno reči. Na to okoliščino je opozoril tudi eden od prisotnih. Če bi se razprava na to temo na tej točki zaključila, bi se tako brez kakršnega koli madeža zaključila tudi ta oddaja.

Potem pa se je dogodilo nekaj kar me je presunilo in ob čemer sem se skoraj zgrozil. Eden od prisotnih razpravljavcev, je povedal nekaj česar nisem niti v sanjah pričakoval. Dejal je nekako takole: " težava tega Vaskrsiča je tudi v tem, da ves čas sodnega postopka ni kazal prav nikakršne ponižnosti in te ponižnosti ne kaže niti še danes."

V tem je torej problem? Kaj je sodišče sprejelo sodbo na osnovi zakona in spoštovanja ter upoštevanja določenih pravnih načel ali je sprejelo akt maščevanja? Bi bila sodba v konkretnem primeru drugačna, če bi bila tožena stranka ponižna? Kako naj se torej v bodoče pred sodiščem obnašamo in kako naj svojo ponižnost izkazujemo, da jo bomo dobro zvozili? Če bi bila namesto besede "ponižnost" v izjavi eminentnega pravnika uporabljena beseda "spoštovanje" sodišča, njegovih vabil, postopka in drugih njegovih dejanj, bi to bilo korektno in bi se z njim seveda morali celo vsi strinjati. Obtoženi se je sam zapletel, ker ni spoštoval sodnega procesa in sodišča kot pravosodne institucije. Reči, da si je sam kriv za izhod sodnega spora, ker ni bil dovolj ponižen, pa je nekaj popolnoma drugega in ob vsem še hudo zaskrbljujočega. Se je eminentnemu pravniku in profesorju, ki ga res zelo cenim in spoštujem, zareklo ali je to s ponižnostjo mislil resno?

Smo torej že tako daleč, da nam vsi krivijo hrbtenice. Od cerkve do zakonodajne, izvršne in sedaj še pravosodne veje oblasti. Do vseh drugih, ki to možnost v našem vsakodnevnem življenju imajo in jo vse prevečkrat tudi izkoristijo. Ponižnost torej postaja vrlina, ki ne le, da se jo bo odslej cenilo, temveč bo celo zapovedana.

Kakšni so pravi nameni Pezdirjevih izzivanj in koga v resnici izziva ?

FINANCE, 13.03.2012

Pezdirju do zdaj zaradi kolumne še niso grozili

Rado Pezdir: prijavite me protikorupcijski, takoj!

Presenetila sta me oba današnja naslova v Financah in ko sem že mislil, da sem s to temo končal in prepustil Pezdirja samemu sebi ter njegovim domnevnim podkupovalcem, sta me zbodla oba gornja naslova in vzbudila novo zanimanje. Pa sem najprej pogledal kaj o tem fenomenu korupcije pravi SSKJ: korúpcija  -e ž (ú) dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev; podkupovanje, podkupljivost

Pa se vrnimo nazaj k navedenim naslovom. Kdo in zakaj naj bi Radu Pezdirju grozil? Dobro, nekateri mediji navajajo, da je pristojnim organom predal tudi imena domnevnih podkupovalcev. Ti pa pa, če seveda sploh obstajajo, menda le niso tako neumni, da bi se sedaj še dodatno izpostavljali in mu začeli celo groziti, ker dobro vedo, da razen imen ničesar drugega pristojnim organom kot so Klemenčičeva KPK ter policija tako ni mogel ponuditi. Prav ta imena pa so v celotni zgodbi najbolj zanimiva in ko jih bo javnost slišala, bi veliko tega lahko bilo bolj jasno. 

Po pomoč sem se zatekel k tistim znamenitim sedmim zlatim vprašanjem kriminalistike in z njihovo pomočjo skušal analizirati to kar doslej iz Pezdirjevih pisanj ter javnih nastopov o tem lahko sklepam:
1. Kaj se je zgodilo? Podkupiti so hoteli rada Pezdirja, da bi jim pri svojem dolgoletnem kolegu in trenutnem delodajalcu njegove žene, ministru Šušteršiču uredil kaj kar bi jim prinašalo neke koristi.
2. Kdaj se je zgodilo? Zgodilo naj bi se nedavno nazaj in javnosti čas  poskusa dejanja podkupovanja ni bil bil bolj določno predstavljen.
3. Kje se je zgodilo? Tudi kraj poskusa dejanja podkupovanja javnosti ni bil natančneje pojasnjen ali opisan. 
4. Kako se je zgodilo?So ga obiskali v službi, doma, na ulici, v kakšnem kafiču? So pristopili direktno k njemu ali so za poskus vzpostavitve kontakta z njim uporabili kakšne posrednike in katere ter v kakšnem razmerju bi Pezdir s temi morebitnimi posredniki lahko bil?
5. S čim se je zgodilo? Najprej smo zvedeli, da s polnimi kovčki denarja. Sedaj o kovčkih Pezdir več ne govori in kot sem v prejšnjem prispevku že zapisal, je svojo taktiko preusmeril od konkretnega k splošnemu.
6. Kdo je storilec? Prav na to najbolj nestrpno čakamo. Bomo sploh kdaj zvedeli za ta imena? Pustimo tokrat ob strani Oblaka, ki se je sam javil in priznal, da je nekomu "moral" nekaj plačevati, da je svojo dejavnost lahko izvajal. Z njim ter tistim, ki je denar prejemal, naj se sedaj ukvarjajo NPU in Klemenčičeva KPK. Če javnost ne bo zvedela za imena oseb, ki so želela podkupiti Pezdirja, potem bo sam v velikih težavah iz katerih se bo težko izvlekel. 
7. Zakaj se je zgodilo? Na to vprašanje nam je seveda Pezdir že v samem začetku zgodbe sam odgovoril in sicer, da bi preko njega pri pri njegovem dolgoletnem prijatelju ministru Šušteršiču dosegli nekaj česar po legalni in zakoniti ter  uradni poti doseči ne bi mogli. 


Sem si s temi znameniti vprašanji lahko kaj pomagal? Ne veliko, ker tistega kar je v tej zgodbi najbolj pomembno ne vemo. To pa so imena ljudi, ki so želeli podkupovati. 

Malo pa se mi že dozdeva, da Pezdirja daje neka nervoza. Je spoznal, da se je zapletel ali pa so mu kriminalisti in na Klemenčičevi KPK, povedali, da so imena, ki naj bi jih dal, sicer super stvar vendar oboji rabijo dokaze. Tudi le za javno oblatiti nekoga rabiš vsaj neke dokaze. Za sodno preganjanje pa rabiš trdne dokaze. Upajmo, da jih Pezdir ima in da jih je pristojnim organom tudi posredoval. Ker če jih doslej še ni imel, potem jih tudi dobil več ne bo. Naslednja nezgoda, ki se mu je zgodila je, da je v to zgodbo proti svoji volji vmešal še svojo ženo, ki jo je na ministrstvu zaposlil njegov dolgoletni prijatelj minister Šušteršič. Vsem, ki ga na to okoliščino sedaj v medijih spominjajo, pa preko medijev ( Finance ) sporoča, da če so prepričani ali vsaj sumijo, da bi tudi to lahko bilo korupcijsko dejanje, naj ga prijavijo. Zakaj pa naj bi njega sploh prijavljali? Saj je ni on zaposlil na ministrstvu. Prijaviti bi potem morali ministra Šušteršiča.
Končno pa, zakaj naj bi to nekdo posebej prijavljal, ko pa je to splošno znano NPU, Klemenčičevi KPK in slovenski javnosti? Naj to zgodbo strokovno obdelajo po uradni dolžnosti brez kakršnih koli posebnih prijavljanj, če obstajajo indici, da bi lahko šlo za koruptivno dejanje. Če si seveda upajo? Ker bog pomagaj tistemu osebku, ki bi si to danes upal ali drznil še posebej prijavljati. V današnjih političnih razmerah v državi si vsi tega kar si lahko dovoli Pezdir ne morejo niti v sanjah privoščiti.

Radek se je očitno krepko zaplezal!

Vse bolj očitno postaja, da si je naš Rado Pezdir za osvojitev visokega skalnega vrha izbral prezahtevno smer in se krepko zaplezal.
Danes nič več ne govori o množici gospodov s kovčki polnimi denarja, ki naj bi ga obletavali in tako preko njega želeli podkupiti še finančnega ministra Šušteršiča. Sedaj govori in razlaga le še o podlih doktrinah nekaterih potencialnih podkupovalcev, ki se nekje sestajajo in kujejo črne zarote ter snujejo nove načine in metode kako koga v tej deželi podkupiti in pri tem svojem nečednem početju naj bi omenjali tudi njega kot zelo pomembno persono na poti do ministra. Rado je sedaj spremenil taktiko in prešel od konkretnega k splošnemu, čeprav je najprej obljubljal ravno nasprotno.
In sestal se je Radek  s Klemenčičem, pa s predstavniki NPU in celo s samim ministrom policijskim gospodom Gorenakom. Vsem je podrobno razložil kako v tej deželi barabe in paraziti podkupujejo, se sestajajo na tajnih sestankih, kujejo strategije podkupovanj in v tej nečedni raboti omenjajo celo njega. Kot, da minister, kriminalisti NPU in Klemenčič vsega tega ne bi že dolgo sami zelo dobro vedeli.
Rado se je očitno krepko zaplezal in sedaj se rešuje kakor pač ve in zna. S svojo kolumno  v Financah in nekaj prvih javnih nastopih je povzročil velik in glasen pok, da bi se potem le malo pokadilo in malo zasmrdelo ter v javnosti vse skupaj ustvarilo veliko zanimanje in  ogromna pričakovanja. In ta pričakovanja javnosti so tudi edini učinek Pezdirjevega poka. Kako se bo Rado iz vsega tega izvlekel je seveda njegov problem. Nam pa le še ostaja skrivnostno vprašanje s kakšnimi nameni se je Rado lotil ustvarjanja tega velikega poka, ki se sedaj razblinja v nič? Gre res le za ponesrečeno lastno samo promocijo kot nekateri natolcujejo? Ali pa mogoče v ozadju le gre za nekaj več in kaj bolj konkretnega, ki pa se je na veliko žalost načrtovalcev sedaj grdo sfižilo?
V današnjem medijskem pojavljanju je Rado bil že veliko manj revolucionaren in samozavesten ter prepričan, da bo enkrat za vedno opravil s korupcijo v državi in je ves nesrečen poklical na pomoč vse, ki bi mu kakor koli lahko pomagali, da se iz te zaplezane situacije nekako izvleče. Gorniki bi temu rekli, da se je v skalo podal z neprimerno in zelo pomanjkljivo opremo.

Žrtve prometa in rakavih obolenj !

Rak bi po predvidevanjih strokovnjakov Svetovne zdravstvene organizacije v dveh letih po številu umrlih pacientov prehitel bolezni srca in ožilja ter postal najpogostejši vzrok smrti v svetovnem merilu. Skrb vzbujajoča pa je tudi ugotovitev, da bi se lahko število rakavih bolnikov in smrti zaradi raka do leta 2030 celo podvojilo.

Masovna obolevanja in umiranja zaradi številnih pojavnih oblik raka  so tudi v Sloveniji v ogromnem porastu ter je ta tema ves čas nekako v ozadju, prikrita ter le v strogi domeni ozkih strokovnih krogov in ob tem še polna raznih, tudi najbolj neverjetnih, manipulacij in prikrivanj. Če se ozremo malo nazaj bomo hitro ugotovili, da smo pred leti med povzročitelje raka prištevali vse od paradižnika pa danes do kajenja, mobilnega telefobna in nezdravega načina življenja. Skoraj je ni hrane ali kakšnih človekovih navad in razvad do tehničnih in drugih pripomočkov, ki vsaj enkrat ne bi bili strokovno ter medijsko obsojeni, da bi lahko povzročali raka.

Pred dnevi smo v Sloveniji nekaj dni ponovno malo bolj javno govorili o tej nesreči sodobnega človeka in seveda ostali v glavnem le na načelni ravni razprave o tem problemu in na koncu ponovno obsodili za nastanek raka naše nezdravo življenje. Skoraj nič ali le zelo malo pa smo govorili o tem, da v državi skoraj nimamo več čiste in zdrave pitne vode, da imamo po mestih vsak dan slabši zrak, da kmetijski sektor vsako leto po poljih, sadovnjakih, vinogradih in še kje zlije na tisoče in tisoče litrov ali raztrosi tone in tone kilogramov najnevarnejših strupov in raznih umetnih gnojil. Prav tako nismo veliko govorili o legalnih in črnih deponijah raznih zelo strupenih industrijskih odpadkov, ki so se tam nekontrolirano kopičili dolga desetletja in za mnoga se niti ne ve kaj vse v resnici skrivajo. Tudi o tem kaj vse kupimo v raznih marketih skupaj z zelenjavo, sadjem in drugimi prehranskimi artikli nismo kaj veliko govorili. In še o mnogo čem nismo skoraj nič govorili pa bi morali.

Zakaj o teh stvareh ne govorimo je seveda znano. Če bi si v družbi privoščili govorjenje o tem, potem bi sočasno morali govoriti tudi o povzročiteljih teh nevarnosti in o tem kako jih vsaj močno omejiti, če že popolnoma teh nevarnosti odpraviti na kratki rok ni mogoče. Zanimivi so tudi strokovni krogi, ki bi na premnoga vprašanja morali podati konkretne odgovore, pa se izgovorijo z znanim izgovorom "ni dokazov, da nekaj povzroča raka". Pa jim tokrat mi odgovorimo z odločno trditvijo, da pa tudi ni "dokazov, da nekaj od tega ne povzroča raka". Njihova naloga je, da strokovno dokažejo svoje in ne naše, da dokazujemo svoje domneve in strahove.

Državni organi in slovenski mediji vse leto skrbno preštevajo in klasificirajo vse umrle v prometnih nesrečah na slovenskih cestah. To početje opravičujejo z generalno prevencijo s katero naj bi želeli vplivati na vse udeležence v prometu, da bi bolj dosledno spoštovali prometne predpise in sami čim bolj skrbeli za prometno varnost ter s tem zmanjšali število poškodovanih in umrlih. Pohvalno. 

Plagiator pa tokrat predlaga, da na popolnoma enak način vsak teden ali vsaj vsak mesec sproti v slovenskih medijih objavimo število umrlih zaradi katere koli oblike raka po slovenskih regijah. Potem bomo obe številki primerjali in primerjali bomo tudi našo družbeno ter osebno pozornost do obeh vzrokov prerano umrlih sodržavljank in sodržavljanov. Če generalna prevencuja deluje in ima pozitivne učinke v prvem primeru, jih bo zagotovo imela tudi v tem drugem. 
Verjamete, da bi politične in zdravstvene oblasti imele posluh za ta predlog?

Bolnik pobegnil iz operacijske dvorane!

( Povzeto po NJUZ-u )

Iz ene od slovenskih bolnišnic naj bi včeraj z operacijske mize in operacijske dvorane pobegnil pacient, ki bi moral biti nujno operiran.

Razlog njegovega pobega naj bi bil, ker v bolnišnici ves čas priprave na operacijo ni od njega nihče zahteval podkupnine. To ga je tako hudo prestrašilo, da jo je raje kar popihal, ker se mu je vse skupaj glede na stanje duha v naši družbi zdelo skrajno nenavadno, če ne že kar hudo nevarno. Skoraj zagotovo pa je ta nesrečni pacient bil še pod dodatnim pritiskom zadnjih medijskih poročil o masovnih pojavih gospodov s kovčki polnimi denarja, ki v tej deželi podkupujejo vse živo in celo nekega nepomembnega Pezdirja. Če je že tako hudo, potem je zagotovo potrebno podkupiti tudi kirurga, če želiš preživeti in njemu kot pacientu ta možnost ni bila niti ponujena. To mu  je res dalo misliti.
Do danes ga še niso uspeli najti in pripeljati nazaj v bolnišnico. Protikorupcijska komisija in NPU naj za ta primer ne bi kazala posebnega zanimanja.

Žrtev množice anonimnih podkupovalcev!

Znani Rado Pezdir je ponovno v centru pozornosti slovenske medijske in državljanske javnosti. Sedaj ima težave zaradi svojega osebnega poznanstva in prijateljevanja s finančnim ministrom Šušteršičem. Lotili so se ga namreč anonimni podkupovalci, ki ga vse povsod obletavajo s polnimi kovčki denarja. On pa noče in noče, ker njega se podkupiti ne da.
Po pomoč se je tako zatekel že h Klemenčiču, ki je šef protikorupcijskega urada in za gospode s kovčki naj bi se zanimal tudi že NPU. Celo v Financah se jih je s kolumno lotil Pezdir in jim javno sporočil, da so tepci ter navadni norci, ker njemu je do denarja toliko kot do lanskega snega. Svojega dolgoletnega prijateljstva z ministrom Šušteršičem za en kovček denarja ni pripravljen prodati in še ženo mu je minister na ministrstvu zaposlil in tudi to nekaj šteje.

Plagiator sicer ni strokovnjak za preprečevanje podkupovanja in še manj za odkrivanje ter predvsem dokazovanje kriminalnih dejanj. Vendar se mi le zdi malce čudna vsa ta zgodba okrog množice podkupovalcev s kovčki polnimi denarja, ki Pezdirju ne dajo miru, ker samo navesti neka imena kriminalistom in Klemenčiču, bo pa menda le premalo. Ti bodo potrebovali veliko več od le Pezdirjevih navedb imen, ki naj bi mu v roke tiščali te znamenite kovčke. Sedaj, ko celotna javnost ve za te kovčkonosce, se bodo ti skoraj zagotovo potuhnili in jih ujeti ne bo mogoče. Že sama okoliščina, da so kovčke polne denarja v roke tiščali prav Pezdirju, veliko pove o inteligenci teh ponudnikov denarja, če v resnici sploh obstajajo.
Celotna zgodba je prav zanimiva in če se je obračuna s temi prinesitelji kovčkov Pezdir lotil tako, da jih je najprej v medijih osramotil ter njihova dejanja razkril in šele po tem začel informacije o njih dajati tudi kriminalistom ter Klemenčiču, potem lahko zgodbo kar zaključimo ter nanjo pozabimo. Razen če namen vsega tega medijskega viharja ni kak drug in nam navadnim smrtnikom neznan. Če namreč NPU in Klemenčič ne bodo mogli prav nobenega od teh kovčkonoscev identificirati in do tožilcev pripeljati in ti Pezdirjevih obtožb osumljencem ne bodo mogli tudi dokazati, potem bi lahko Pezdir imel s tem še kar nekaj težav v prihodnje.

Državni uradniki prisluhnite kaj vam preko Slaka sporočajo!

Voditelj oddaje Pogledi Slovenije Uroš Slak je svojo zadnjo oddajo posvetil malomarnim, lenim, podkupljivim, nesposobnim, zbirokratiziranim in sploh največjim parazitom te slovenske družbe, državnim uradnikom. V ta namen je v studio povabil nekaj ministrov in nekaj znanih ter uspešnih slovenskih poslovnežev in se po nasvet zatekel še k ameriškemu ambasadorju gospodu Josephu Mussomeliju. Ja h komu drugemu pa bi!

Kaj je bil namen te Slakove oddaje? Več kot očitno je bilo, da bi prisotni morali kar najbolj očrniti državne uradnike in jih prikazati kot tisti del, ki je najbolj odgovoren za zaviranje slovenskega gospodarskega razvoja in pomanjkanje tujih investicij. Naj sta se Slak in minister Žerjav še tako trudila jima nekako ni uspevalo. Prav tisti del prisotnih, ki so verjetno bili povabljeni v oddajo prav zaradi tega, da bi s svojimi primeri kar najbolj očrnili državne uradnike, so se izkazali za najbolj objektivne in poštene ter so v svojih izjavah pogosto te, vsega hudega krive, državne uradnike jemali celo v bran in z objektivnimi razlogi v nekaj primerih celo opravičevali njihove odločitve in postopke. Slaku in njegovim naročnikom teme, ki naj se v oddaji obdela, se tako ni izšlo kot so si zamislili in želeli.

Kaj pa gledalci? kaj smo mi zvedeli? Malo in veliko. Odvisno od gledalca ter njegovega poznavanja te problematike. Tisti, ki o vsem tem vedo bolj malo so zvedeli, da se je mlad radgonski podjetnik Golar zaradi neke doktorice znanosti na ministrstvu, ki mu ni želela ali mogla ustreči, s svojo dejavnostjo preselil v Avstrijo in da radgonski župan Anton Kampuš laže, ker s podjetnikovo materjo naj ne bi obiskal pristojnega ministra.

Gledalci, ki pa imajo o tej problematiki nekaj več znanja, pa so pogrešali predvsem analizo enega konkretnega primera in na osnovi tega oceno koliko so za kaj v konkretnem primeru res krivi nesposobni, leni, neodgovorni in še kakšni uradniki in koliko krivde pa morebiti tiči v nekonsistentni in nepregledni slovenski zakonodaji. Temu zadnjemu so se vsi izogibali kot hudič križu. Smelo se je v oddaji kritizirati državne uradnike, ni se pa smelo analizirati sistemskih anomalij, ki se jih je v teh dveh desetletjih samostojne države nabralo ogromno in bi se jim sedaj nekateri ministri radi izognili po najkrajši poti. Pa tako na žalost ne bo šlo, ker kaj hitro lahko iz prav patološke ter interesno ciljne prenormiranosti zapademo v pravo pravno anarhijo v kateri bo nekaterim dovoljeno vse in drugim nič. Posledice tega bi lahko bile katastrofalne in nepopravljive. In skoraj bi pozabil, zvedeli smo tudi, da so za mnogo kaj v tej deželi krivi tudi pravniki in da bi bilo potrebno odločanje z njih prenesti na inženirje. O ti sveta preproščina. Pa obrnimo stvar na glavo in zakonodajo naj torej odslej razlagajo inženirji in statiko naj računajo pravniki. pa se nam bo hitro vse skupaj zrušilo na glavo ter nas dokončno pokopalo.
Uroš Slak dovolil si bom skromen nasvet. Lotevaj se tem, ki jih obvladaš in bodi v svojih oddajah vsaj malo korekten ter objektiven. Pa ne dobrikaj in prilizuj se aktualnim oblastnikom na tako ponižujoč način.

Čudna "neodvisnost" državnega tožilstva!

Torkovo stališče izvršilnega odbora SDS, da bo moral minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič čez leto dni odstopiti, če tožilstvo ne bo doseglo "nujnih opaznih premikov pri pregonu gospodarskega kriminala," je med vodstvom Državljanske liste Gregorja Viranta že izzvalo hude reakcije.

Če sem doslej še vsaj malo upal, da bi pa morebiti državno tožilstvo le lahko bilo neodvisno od vsakokratne oblastne elite, odslej tega upanja več ni. Izvršni odbor vladajoče stranke SDS je razblinil vse tovrstne dvome, ko je s svojo nedvoumno odločitvijo svojim koalicijskim partnerjem in slovenski javnosti sporočil: zaenkrat vam naj bo, ker so oni opozicijski tepci vložili zahtevek za ustavno presojo in Virantovci z ministrom Pličaničem na čelu tako trdovratno zahtevajo, da državno tožilstvo ostane pod pristojnostjo pravosodnega ministrstva. Vendar le za eno leto. Če v tem času državno tožilstvo ne bo delalo tako, da bomo mi v SDS zadovoljni, se bo to spremenilo in ministra Pličaniča bomo nagnali iz ministrskega kabineta.Potem bomo tožilstvo prenesli pod pristojnost notranjega ministrstva, ki ga vodi naš minister in bo delovalo tako kot bomo mi menili, da mora. Amen!

So nekateri v oblastnih elitah SDS že tako pijani od slasti oblasti ali pa tako hudo podcenjujejo pamet državljank in državljanov, da se ne zavedajo kakšno sporočilo so poslali v javnost? Seveda ne gre ne za oblastno pijanost in ne za podcenjevanje državljanov, temveč gre enostavno za brezobzirno oblastniško aroganco v podrejanju tretje veje oblasti izvršni veji v kateri imajo nedvomno največji vpliv in moč. Sporočili so nam, da dokler bodo oni na oblasti, v tej deželi o kakšnem neodvisnem državnem tožilstvu ne bo več govora. Kdaj je državno tožilstvo učinkovito in kdaj ne pa bodo ocenili ter odločili le oni v SDS in nihče drug. Smo v tej državi res že tako daleč? 

To je eno najnevarnejših sporočil vladajoče stranke SDS in njenega koalicijskega strankarskega potrčkota NSi, ki ga nihče v tej državi ne bi smel prezreti. Sporočilo, ki napoveduje diktaturo in konec medsebojne ustavne neodvisnosti vseh treh vej oblasti. Seveda si Janša vse to ob dvolični politični igri opozicijskega Pahorja ter cincavem ter vase zagledanem Jankoviču lahko dovoli. Očitno bo slovenska osveščena civilna družba morala biti v bodoče veliko bolj pozorna nad takšnimi in podobnimi dejanji oblastnih elit in kar sama odreagirati, ker na pomoč opozicijske politike ne kaže več računati in se nanjo zanašati.

In po vsem tem v Virantovi stranki ponižno sklonijo glavo ter skesano zapišejo:


 S takšnim predlogom smo želeli zapreti nepotrebno fronto koalicije z opozicijo, s pretežnim delom strokovne javnosti in s pravosodnimi institucijami, da bi se lažje posvečali prioritetnim vprašanjem reševanja gospodarske krize, finančne konsolidacije in vzpostavljanja pravne države. Menimo, da se modrost pri upravljanju države ne pokaže s trmastim vztrajanjem pri svojem prav, ampak je treba včasih za splošno korist stopiti tudi korak nazaj.
 Tako imenovana "kompromisna" oziroma "pogojna" rešitev, ki jo predlaga Izvršilni odbor SDS, za Državljansko listo ni sprejemljiva in jo štejemo v bistvu za zavrnitev našega predloga. Predlog je polovičarski, nesistemski, vsebinsko nekonsistenten in podcenjujoč do Državljanske liste kot koalicijskega partnerja.
 Pristojnost za državno tožilstvo torej ostaja na ministrstvu za notranje zadeve, ampak naj bo jasno, da je to izključno po volji SDS. Naš predlog ostaja v veljavi in ga lahko SDS kadarkoli sprejme.
 S tem je za nas zadeva z državnim tožilstvom zaključena in se z njo ne bomo več ukvarjali. SDS in ministru Gorenaku pa iskreno želimo veliko uspehov na področju državnega tožilstva.
Državljanska lista Gregorja Viranta

Ko Zakrajšek ugotavlja, da v Sloveniji delavci postajajo sužnji, potem to vzamimo zelo resno!

Zakrajšek: Pajdaški kapitalizem vodi Slovenijo v popolni grški propad

V Sloveniji obstaja nekakšen dualni sistem trga dela. Na eni strani imaš zelo zaščitene uslužbence, ki so v sindikatih in imajo veliko privilegijev ter glede na trzne razmere visoke plače. Ta trg dela je ogromen in popolnoma nefleksibilen. Na drugi strani pa so večinoma mladi ljudje, ki delajo po pogodbah in ki delajo v najbolj brutalnem tržnem sistemu dela, kar si ga lahko kdo prestavlja.

No pa smo tam. Zakrajšek sedaj končno le pove to kar v Sloveniji nekateri glasno govorijo in na primerih iz prakse dokazujejo že leta. Pa ga pred kratkim dobimo novega ministra za delo Andreja Vizjaka in s čim začne v svojih predstavitvenih nastopih? Ja s čim pa bi, če ne z zakonom o delovnih razmerjih in njegovih spremembah v škodo delavcev, pa o prožni varnosti in podobnih neumnostih, ki prehod slovenskih delavcev iz kapitalističnega tlačanstva le še pospešujejo v pravo kapitalistično suženjstvo. Ker se režim očitno boji javnih uslužbencev in njihove sindikalne, organizacijske in intelektualne moči jo ubira po najkrajši poti do vsaj delnih "rezultatov" in se ponovno spravi na delavce v realnem sektorju. S tem navidez umirja delodajalce in njihove organizacije ter se trudi legalizirati in uzakoniti že nekaj let obstoječo nezakonito prakso na področju urejanja delovnih razmerij  v realnem sektorju.

Nekaj težav mu sicer pri tem povzročajo nepredvidljivi sindikati, ki pa jih očitno mislijo oslabiti na več načinov. Enega so že začeli tiho izvajati z medijsko diskreditacijo sindikatov, sindikalnih voditeljev ter sindikalnih zaupnikov in prikazovanjem velikih stroškov, ki naj bi jih sindikalno delo in aktivnosti povzročale. Sedaj so se lotili lomljenja rok sindikatov javnega sektorja, ker ostali pridejo še na vrsto, ko bodo prišle na mizo spremembe zakona o delovnih razmerjih in na koncu verjetno še kolektivnih pogodb.

Odslej bomo v medijih izpod peres raznih režimskih novinarskih pisunov lahko dnevno prebirali o sindikatih, njihovih neupravičenih zahtevah, o njihovih slabih in kratkovidnih voditeljih, dragih sindikalnih zaupnikih, nepravih temah, ki naj bi se jih sindikati lotevali. Pa o tem kako sindikati ničesar ne razumejo in ob tem še zavajajo svoje članstvo in o tem kako sindikalni voditelji lepo živijo na račun svojega članstva, še kaj o njihovih bajnih plačah in drugih prejemkih, kako se v resnici zavzemajo za tiste, ki si tega ne zaslužijo in zanemarjajo tiste, ki so pomoči najbolj potrebni in še veliko tega bomo lahko prebirali ter se naposlušli v naslednjih tednih in mesecih. Vse z enim samim razlogom oslabiti sindikalno moč in jih v javnosti kar najbolj očrniti ter tako organizacijsko ter funkcionalno onemogočiti. Tako že vse bolj pogosto slišimo očitke, da sindikati niso politične organizacije ali stranke in metode ter doktrine političnega delovanja zanje niso sprejemljive ter jim ne bi smele biti dovoljene. Kaj pa je med ostalim razredni boj med družbenimi sloji, če sočasno tudi ni politični boj? Naj mar sindikati začnejo oboroževati svoje članstvo ali naj gredo na ulice in se tam pretepajo in razbijajo, naj se gredo ludizma in uničujejo tovarne ali kaj naj torej počnejo za dosego svojih sindikalnih ciljev. če jim politična orodja ne bi bila dovoljena. Razumi kdor more!

Nekam pozno pa je Zakrajšek ugotovil, da v Sloveniji vlada pajdaški kapitalizem. Saj to državljani te države vemo že dvajset let. In vemo tudi odkod so bile uvožene doktrine tega in takšnega kapitalizma in kdo so v Sloveniji bili tisti, ki so ga uvajali, zagovarjali in prakticirali. Pa vemo tudi to, da ni volje in ne moči, da se spon tega pajdaškega kapitalizma osvobodimo, pa tudi to vemo, da poti nazaj na žalost ni in da tudi naprej skoraj več nimamo s čim. Usoda podobna grški ni namenjena le Sloveniji, temveč celotni južni in vzhodni Evropi, ker se je toliko opevana EU s padcem berlinskega zidu začela samouničevati in tega procesa se zaustaviti več ne da. 

211( +1 ) slovenskih občin!

Večina občin zadolženih, finančno nesamostojnih in premajhnih

V desetih letih sedemkratno povečanje zadolženosti

6. marec 2012 ob 15:15
Ljubljana - MMC RTV SLO/STA

Izjema je postala pravilo. Večina občin ima manj kot 5.000 prebivalcev, hkrati pa brez finančnih pomoči države ne bi mogla zadovoljevati niti vseh obveznih nalog občine, kaže poročilo Računskega sodišča. 

Mnogi so se takrat pred leti, ko se je začela histerija ustanavljanja slovenskih občin, držali za glavo in napovedovali, da to dolgo ne bo moglo trajati in bo relativno hitro prišel čas, ko bo tudi na tem področju končno nekoga morala srečati pamet. Občine so takrat ustanavljali vsi od poslancev Državnega zbora ter drugih državnih in lokalnih politikov, predsednikov političnih strank, duhovnikov in njihovih škofij v ozadju, razni lokalni mogotci, politikantski stremuhi ter večni demagogi in še kdo. Na Štajerskem je med ljudmi celo krožila šala, ki naj bi bila baje celo resnična, da je bilo za ustanovitev kake občine na področju Slovenskih goric dovolj v Ljubljano prinesti buteljko ali dve in dobil si občino. In podobnih zgodb je bila takrat dežela polna. Blizu resnice pa naj bi bilo tudi načelo, da mora biti v Sloveniji toliko občin koliko je župnij.  In tako smo v vseh teh letih spacali že 211 ter od tega skoraj zagotovo vsaj dobro polovico popolnoma nefunkcionalnih občin in ena ( Ankaran ), ki na bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča še v nastajanju. 


Vsa leta je Računsko sodišče v glavnem ugotavljalo nepravilnosti v funkcioniranju teh občin in to ugotavlja še zmerom. Prav po občinah sta se razpasla korupcija in klientelistične povezave med vodstvi občin ter lokalnimi obrtniki in podjetniki, netrasparentno razpolaganje z zemljišči, vsaka vas , ki je uspela biti občina je želela svojo industrijsko cono in še mnogo tega neracionalnega je bilo in še vedno je prisotnega. In 211 občin ima seveda tudi 211 županov, pa toliko tajnic, občinskih uprav, občinskih svetov, nadzornih odborov in še ogromno množico raznih delovnih teles občinskega sveta ter svetovalcev županov. Veselo služijo tudi odvetniki, ki bi v nekaterih občinah svoje pisarne morali imeti že kar v občinskih stavbah. Tako pač 211 lokalnih petelinov veselo kikirika vsak na svojem kupu in velika večina njih tja do sosednjega kupa kjer kikirika njegov sosed, niti ne vidi ter drug drugega kikirikanja sploh ne slišita. Projekti označeni kot "regijski" tako po vrsti propadajo, propadajo pa tako seveda tudi sredstva rezervirana v državnem proračunu in še veliko večja sredstva skladov EU. ker se petelini med sabo ne slišijo, ne razumejo in ne želijo sporazumeti in dogovoriti.


Slovenija ima najmanj enkrat preveč občin in bi jih bilo dovolj tam med 95 do 105 in niti ena več. Če vlada Janeza Janše z raznimi varčevanji misli resno, potem naj se takoj loti reform občin in jih temeljito oklesti in veliko javnega denarja bo prihranjenega na lokalni in državni ravni. In naslednja težava je, da vedno več občin postopoma spreminja svojo temeljno naravo zaradi česar so bile ustanovljene in se spreminjajo v male para državice, ki so ob tem še znotraj hudo spolitizirane in funkcionarji med sabo hudo skregani. Skrajni čas je, da nekdo tej lokalni anarhiji ter občinski norosti naredi konec.

Kje je meja, ko se konča pravica enega in začne pravica drugega?

Zadnji del žalostnega pisma, ki ga je Joc Pečečnik naslovil na Janeza Janšo in njegovo stranko SDS:

Spoštovani predsednik Janez Janša in člani SDS!

Vašo strank zelo cenim in njena organizacija je vsem slovenskim strankam lahko vzor. Prepričan sem, da je nova koalicija lahko uspešna ter hkrati upam in želim, da vam (nam) bo uspelo obrniti trende in zaživeti bolje in mirneje.

Kljub vsemu sem vam na tem mestu želim javno opravičiti za nastale razmere, ki niso bili v moji domeni, ampak so stališče posameznika, ki je zaposlen v moji skupini in s tem predstavlja tudi mojo družbo. V naslednjih dneh bomo dogodke ustrezno obravnavali in ustrezno sankcionirali vse, ki so pri dogodkih sodelovali. O rezultatih vas bomo tudi obvestili.

Še enkrat vas naprošam, da sprejmete moje opravičilo!

Joc Pečečnik

In Pečečnikov zaposleni Mark Žitnik je je naslednji dan odletel iz službe!! In kaj je zakrivil? Kot državljan države Slovenije in kot volivec je uporabil ustavno pravico ter javno na medmrežju izrazil svoje osebno mnenje, ko je zapisal, da mu kadrovska sestava Janševe vlade ni všeč in da ji ne zaupa ter da ne verjame v njihovo politično ter strokovno verodostojnost. Joc Pečečnik je torej zaradi "neprimernega obnašanja ter javnega izražanja svojih mnenj" strogo kaznoval svojega sužnja in tako vsem pri njem zaposlenim sporočil, da nimajo pravice do zasebnosti in svojih osebnih mnenj ali stališč. 

Za ta primer sploh ni pomembno kaj si kdo o preteklih ravnanjih, dejanjih ali javnih nastopih Marka Žitnika misli, ker tokrat ne gre le zanj in za njegove ustavne pravice kršene s strani njegovega gospodarja, temveč gre za nevarnost neke nove prakse obvladovanja ravnanj in miselne svobode zaposlenih izven delovnega časa in neodvisno od dela, ki ga v podjetju opravljajo. Pečečnik torej želi biti absolutni gospodar svojih zaposlenih in takšna razmišljanja ter praksa imajo zelo radi mlade in se je temu potrebno odločno upreti dokler to ne postane obča praksa v naših družbenih odnosih. 

V citiranem delu pisma je Pečečnik javno in nedvoumno sporočil vsem, ki to pismo prebirajo, da je Žitnik njegov delovni suženj, ki nima pravice javno izražati svojih mnenj o družbeno političnih dogodkih, javnih zadevah ali javnih političnih osebah v državi. Pečečnik je šel še celo dalje in je sam prevzel odgovornost za Žitnikov "greh" ter "užaljenim" zagotovil, da bo primerno ukrepal ter se jim celo opravičil, ker jih je njegov suženj razžalil. Je pa Pečečnik s tem pismom o sebi in svojem moralno etičnem nivoju povedal veliko več kot o spornosti greha svojega sužnja Žitnika.

Kaj bi rekel Josip Jurčič?

Sklad Josipa Jurčiča je danes v Ljubljani slovesno podelil nagrade za izjemne novinarske dosežke, ki jih podeljuje že 19 let. Nagrado za leto 2011 so prejeli.

kolumnist Sobotne priloge Dela Marko Crnkovič, 

kolumnist Dela Peter Rak in 

kolumnist Reporterja Vinko Vasle ter 

nekdanji urednik spletnega portala MMC RTV Slovenija Uroš Urbanija.

Precej dobro poznam pisne izdelke ter njihovo javno družbeno podobo treh prejemnikov odličij in sramežljivo priznam, da za enega res premalo vem o čem vse in kako dobro piše, da je pristal med prejemniki.  O tistih treh, ki jih malo bolje poznam, pa za dva nisem ravno prepričan, da sta si to nagrado res zaslužila. Vendar z nagradami je že od vekomaj tako kot s kroglo iz puške, ki naj bi le malokdaj zadela pravega.

Kako pa bi letošnje nagrajence danes komentiral sam Jurčič. če bi v onostranstvu dobil dovolilnico za krajši obisk svoje drage deželice? Verjetno bi se le grenko nasmehnil in nam predlagal, da to nagrado po vsakokratnih volitvah poimenujemo po kom drugem in jo potem, ne da bi do konca izrabil dovoljen čas bivanja na domači grudi, hitro popihal nazaj v mirno večnost.

Zlato fiskalno pravilo !

Danes naj bi se slovenske parlamentarne stranke začele pogovarjati kako v ustavo zapisati določilo o "zlatem fiskalnem pravilu", ki je dogovorjeno z zloglasnim EU paktom.  Zanimivo je, da se o tem zelo pomembnem posegu v ustavo relativno malo govori in še manj komentirajo njegove morebitne posledice. Verjetno se bo razprava razvnela, ko bo znano besedilo predloga ustavne dopolnitev s katerim naj bi Slovenija izpolnila svojo s podpisom pakta dano zavezo. "Zlato fiskalno pravilo" bo verjetno res zlato za kapitalsko finančne in politične elite ter za sanacijo evropske valute evra in za zapolnitev velikih lukenj v evropskih blagajnah. Bo pa skoraj zagotovo toliko bolj železno neizprosno in svinčeno težko za širše ljudske množice predvsem v slabše ekonomsko razvitih članicah med katere seveda spada tudi Slovenija. Dodatno siromašenje ljudi in njivo pehanje v še večjo bedo ter neperspektivnost bo tako dobilo celo ustavno legitimnost. To pa ni več šala.
Pri tem se seveda vse bolj poraja resno vprašanje, če so razlogi za zapis tega pravila v ustavo res le ti kot jih navajajo slovenski politiki ali pa ne gre morebiti za kakšne veliko bolj daljnosežne in celo usodne posledice, ki jih bo ta ustavna sprememba lahko povzročila? Na žalost je odgovor skoraj že znan.
Predvsem sindikati bi morali biti na to zelo pozorni, ker proti ustavi tudi oni ne modo mogli izvajati svojih aktivnosti in se tako izpostaviti nevarnosti, da se jih razglasi za krivce rušenja ustavnega reda in postavi kakšne njihove akcije izven zakona. Slovenija ima še to težavo, da glede posega v Ustavo in porivanja tega pravila med njena določila, nima v parlamentu niti opozicije, ki bi kot pes čuvaj vizionarsko bedela nad tem kaj in kako se bo zapisalo, če se že mora. Tukaj sta Janša s svojimi partnerji in  Pahor s svojo stranko ponovno kot eno. Jankovičevi poslanci PS pa delujejo nekako prestrašeno in negotovo kot da ne bi vedeli kaj naj sami s sabo v parlamentu sploh počno in kakšna je njihova opozicijska funkcija v Državnem zboru.
Kaj se torej dogaja v ozadju in kaj vse se nam pripravlja? Razen dvornih ekonomistov o tem zlatem pravilo zelo malo govorijo resni ustavni pravniki, sociologi, filozofi, politologi in celo mediji mu posvečajo relativno malo pozornosti. Je to slučajno in se ne zavedajo ekonomskih, socialnih, političnih ter drugih posledic te ustavne spremembe oziroma dopolnitve ali pa gre za kaj več in veliko bolj resnega?