Danes pa želim nekaj vrstic nameniti Turčiji kot partnerju s katerim je EU politika včeraj sklenila sramotno kravjo kupčijo in zamešetarila svoja doslej deklarirana demokratična načela. Ko pa govorimo o Turčiji in razreševanju begunske krize, pa seveda ne moremo mimo Kurdov, ki so nujni sestavni del te tragične zgodbe in brez katerih rešitve in miru na bližnjem vzhodu ne bo. Kar nekaj krat sem na teh straneh tudi že zapisal, da Turki nikakor niso del rešitve begunske krize, temveč so danes osrednji del problema tega današnjega tragičnega svetovnega begunskega fenomena.
Turki so ob ZDA in nekaterih najvplivnejših evropskih in največjih naftnih arabskih državah, najbolj zaslužni za nastanek in uspešen razmah ISIS-a. To zločinsko partnerstvo na Bližnjem vzhodu so po več kot petih letih vojne krepko razrahljali šele Rusi, ki so se v Siriji pojavili pred šestimi meseci in Turkom naselili precej strahu v kosti ter razsuli notranjo organizacijsko strukturo ISIS-s in ob tem razkrili mnoga ozadja in države, ki so ga zaradi lastnih interesov ohranjala pri življenju ter s svojimi ekonomskimi, finančnimi ter vojaškimi aktivnostmi podpirale. Turčija je tako po zaslugi Rusov v tem krvavem bližnjevzhodnem kaosu za vedno izgubila nedolžnost. In ne le Turčija. Celo Američani so prvič te dni javno obsodili ISIS kot teroristično in zločinsko organizacijo, ki jo je potrebno v celoti kar najhitreje uničiti. Kaj so torej počeli vsa ta leta, ko so nam govorili, da se borijo proti ISIS-u in ga dnevno raketirajo s svojimi letali, ta pa je bil vsak dan večji, učinkovitejši in bolj zločinski?
Vrnimo se nazaj k Turčiji, ki je od včeraj naš evropski prijatelj, partner in zaveznik s koncesijami, ki jih ni bil doslej deležen še nihče. Največji prijatelj in podpornik ISIS-a je bil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan oziroma njegova vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj [AKP]. Leta 2011, med tako imenovano arabsko pomladjo, so namreč turške oblasti preko svojega ozemlja v Sirijo spuščale na tisoče islamskih skrajnežev, ki so kot borci sodelovali na strani ISIS-a.
Turčija in Sirija sta imeli že več let zelo hladne odnose zaradi nerešenega mejnega vprašanja, zaradi kurdskega vprašanja, ker je bila Turčija članica NATA ter zaveznica ZDA, Sirija pa je bila s svojo politiko bliže Rusiji in tudi, ker je Sirija javno podpirala Delavsko stranko Kurdistana [PKK], ki se je takrat zavzemala za avtonomen Kurdistan in borila proti turški vojski. Leta 1998 je zaradi tega med državama skoraj izbruhnila vojna, a je Sirija še pred začetkom kapitulirala, iz svojega ozemlja izgnala voditelja PKK Abdulaha Öcalana (ki ga imajo danes Turki zaprtega v zaporu) in prekinila podporo PKK. Pozneje so se za nekaj časa odnosi med državama kar precej otoplili ter normalizirali in vzpostavilo se je sodelovanje na mnogih področjih.
Potem pa se je pred skoraj šestimi leti po zaslugi ZDA in Evropejcev zgodila državljanka vojna v Siriji kot nadaljevanje projekta v katerem so pred tem razsuli že Irak in potem še Libijo. Vendar se je zahodnjakom v Siriji malo zalomilo in se dogodki niso odvili povsem po njihovih načrtih in željah. Pa še na Rusijo in njeno vojaško moč ter slovansko trmo so povsem pozabili, ker so verjetno bili prepričani, da imajo Rusi sedaj preveč opravka in skrbi z Ukrajino, ki so jim jo na samem pragu zakuhali ti isti zahodnjaki. Ob začetku državljanke vojne v Siriji pa so Turki obrnili hrbet svojim sosedom Sircem in so veselo dobavljali orožje sirskim upornikom in pozneje Islamski državi ter ob tem še veselo s to paradržavno tvorbo ekonomsko sodelovali. Erdoganova podpora ISIS pa se ni ustavila zgolj pri tem. Turški predsednik je namreč mižal na obe očesi, ko so turški preprodajalci pomagali Islamski državi tihotapiti in prodajati nafto ter drage antične izdelke. Še več, pretihotapljena nafta je šla skozi roke njegovega sina Bilala Erdogana, solastnika pomorske transportne korporacije. Prav tako je beguncem iz Sirije, ki so se želeli vrniti v svojo državo, da bi se tam borili proti islamskim skrajnežem, prepovedal izstop iz države. Potem pa je Turčija odkrito začela še tako imenovano »protiteroristično vojno,« ki pa se je kmalu izkazala za nekaj popolnoma drugega. Tarča turške vojske in posebnih enot niso bili pripadniki islamističnih skupin in ISIS, temveč Kurdi.
Kurdi so skozi zgodovino zelo prizadevali za svojo samostojno državo in čeprav so potem v veliki meri te ambicije opustili, da bi jih prav zadnje čase ponovno močno obudili in tega se Turki neizmerno bojijo. Erdogan je pred začetkom vojaškega posredovanja v Siriji dejal, da Turčija »nikoli ne bo dovolila ustanovitve nove države na svoji južni meji, na severu Sirije. Kakšna usoda je bila včeraj v pogovorih med EU in Turčijo v Bruslju namenjena prav Kurdom je veliko in odločilno strateško vprašanje, ki bo v veliki meri odločilno za razrešitev begunske krize in predvsem za mir v tem delu sveta. Erdogan je ta dogovor v Bruslju potreboval bolj kot EU, čeprav se bojim, da evropski pogajalci tega niso dovolj upoštevali, ker ima Erdogan doma hude politične težave, za vrat mu dihajo močni Rusi in prebudili so se ter z aktivnostmi odpora in osvobodilnega boja pričeli Kurdi. Po Turčiji vedno bolj pogosto pokajo bombe in povzročajo veliko žrtev, strahu med prebivalstvom in zelo rahljajo Erdoganovo vladavino. Erdoganova Turčija se seveda nikoli ni borila proti islamskim skrajnežem, je pa prav zadnje čase zelo okrepila policijske ter vojaške napade na Kurde.
Ko je Erdogan ponovno začel z napadi na Kurde in začel z novo vojno proti kurdski manjšini v državi je v resnici končal dve leti trajajoče premirje v državi. Od takrat in do danes so kurdska gorovja , vasi in mesta žrtev skoraj vsakodnevnih vojaških napadov in obstreljevanj. V zadnjem času so turške posebne enote podprte z vojsko že kar nekaj krat razglasile izredno stanje v kurdskih mestih, po poročanjih civilistov se poslužujejo celo izvensodnih pobojev v kurdskih regijah. V mnogih okrožjih večinsko ali pretežno naseljenih s Kurdi se pogosto razglašajo izredne razmere in policijska ura. Vojska in posebne enote po pričanjih prebivalcev teh mest bombardirajo tovarne, streljajo civiliste in požigajo hiše. Trupla umorjenih v vojaških napadih naj se ne bi smelo pokopavati, pogosto prepovedani so vsi izhodi iz hiš, ranjeni ne morejo dobiti zdravniške pomoči. Kurdske regije so popolnoma odrezane od ostale države, ekonomskih in finančnih resursov, vode, elektrike in informacij. Ljudje, ki prebivajo v teh regijah so prestrašeni in govorijo o veliki nevarnosti bližajočega se masakra. Zahodni mediji o dogajanjih v teh kurdskih predelih Turčije zadnje čase ne poročajo ravno veliko in če že, potem so ta poročanja precej prikrojena in propagandistično naravnana, ker gre sedaj pač za interese EU zaveznice in partnerice - Turčije.
Kakor koli pač že, eno je gotovo. Evropa je včeraj sklenila pakt s samim hudičem in v škodo nekaj milijonov begunskih nesrečnikov in očitno je žrtvovala tudi Kurde. Tako verjetno tudi ni slučaj, da je prav včeraj nemški minister in namestnik kanclerke Merklove, ponovno nekaj telovadil okrog nuje zaostritve in podaljšanja sankcij Rusiji. Rusi so namreč ob nekaterih redkih arabskih državah edini respektabilen svetovni politični in verjetno v prihodnosti tudi vojaški zaveznik Kurdov. Pa še tudi Turčije ter njenega hvalisavega gromovniškega Erdogana se prav nič ne bojijo. Morebiti sedaj kdo pričakuje, da bom ob koncu tega zapisa še kaj zapisal o vlogi in mestu slovenske politike v tej nesrečni zgodbi in sramotnem EU barantanju s človeškimi usodami današnjih in jutrišnjih novih beguncev. Pa bom le to, da je naš predsednik vlade Miro Cerar na TV prav pomilovanja vredna figura posnet in na TV prikazan ob Merklovi, Junkerju ali Tusku ter v svoji ponosnih izjavah domači slovenski javnosti, kako je tudi Slovenija zaslužna za sklenitev tega sporazuma. Če bi dal kaj nase in če bi razumel razmere, bi vsekakor molčal. Tako pa....!
Ni komentarjev:
Objavite komentar