Res je čas za ukrepanje in spremembe!

Ustava Republike Slovenije: 

3. člen
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Vir: ISKRA, Facebook

https://www.facebook.com/events/159391794453820/

Janša ni alternativa Cerarju in Cerar ni alternativa Janši. Oba sta obraza istih elit, tistih, ki plenijo državo že 25 let. Sta del politične kaste, ki ni nikoli služila delovnim ljudem, ampak le najbogatejšemu procentu. Sta del elit, ki vneto prodajajo orožje in nas vodijo v nove in nove vojne, zraven pa lažejo o tem, da jim gre za našo varnost. Medtem ko nam prodajajo pravljice o krščanski tradiciji in evropski identiteti, je denar edina vrednota, ki so jo kadarkoli poznali. Naj še tako vneto dvigamo zastave, to ne bo izbrisalo dejstva, da ta država ni bila ustanovljena za ljudi, ampak za kapital.

V Sloveniji se ne bo nič izboljšalo, dokler bomo za vse naše težave krivili migrante in dokler bomo le izbirali med slabimi in manj slabimi politiki. Zastave, s katerimi se krasijo naši voditelji, nas ne bodo rešile. Spremembe se bodo lahko začele, ko nas politiki ne bodo več mogli ločevati s policijskimi kordoni, ampak ko se bomo delavci, prekerci, brezposelni, migranti in vsi drugi, ki jih je ta sistem izpljunil, znašli na isti strani.

V soboto 2. aprila, se bomo ob 16. uri zbrali na Kongresnem trgu v Ljubljani in skupaj opozorili na tiste probleme, ki zares pestijo našo družbo. Revščino, brezposelnost, izkoriščanje delavcev, brezperspektivnost mladih, nestrpnost in seksizem bomo presegli le z medsebojno solidarnostjo.

PETICIJA, ki nas danes zavezuje za jutrišnjo dobrobit in svobodo naših otrok in vnukov

VPIS NEODTUJLJIVE PRAVICE DO VODE V USTAVO

Pravica do vode v Ustavi ni dovolj dobro definirana, hkrati pa je voda zaradi podnebnih sprememb, demografskih trendov, urbanizacije in potreb industrije in kmetijstva vedno bolj redka dobrina.  To se kaže v vedno večjem pritisku zasebnega kapitala, da se voda in vodni viri opredelijo kot vsako drugo tržno blago. Zato predlagamo da se v Ustavo zapiše neodtujljiva pravica do vode.

 

Kljub vedno večjim pritiskom kapitala na naše vodne vire je še čas, da to spremenimo. Ukrepamo danes za jutri. Za dan, ko bo vsak državljan in državljanka imel v zavesti, da z našo pitno vodo zasebni kapital ne sme nikoli upravljati. Da se ne bo več podeljevalo koncesij za vodooskrbo prebivalstva in stekleničenje kakršnekoli izvirske ali namizne vode ter da tistim, ki že imajo takšno koncesijo le-te po izteku pogodbe o koriščenju vodnih virov država ne bo več podelila.    

 

Slovenija ima priložnost, ki nam jo je dala v uporabo in skrb narava in naša lega. Priložnost za razvoj in blaginjo. Vsi mi smo voda, tudi politiki in gospodarstveniki. Ne uničimo še te tako življenjsko pomembne dobrine. Sprememba Ustave bo prvi korak, prva zmaga, ki pa ne bo dovolj. Potrebno je spremeniti zavest vsakega od nas. Slovenija mora biti tukaj enotna, kot je enotna pri podpori naših športnikov. To bo tisto, kar nam bo omogočilo, da bomo v prizadevanju za modro zlato tudi uspeli.

Voda v Ustavo, voda v zavest, voda za vsakega prebivalca Slovenije in za blaginjo države! Naj slovenske vode še naprej prosto tečejo za nas, našo uporabo in uporabo zanamcem.  

 

Kako je potrebno razumeti neodtujljivo pravico do vode za vsakogar?

• da je voda in dostop do vode splošna in temeljna pravica za vsakogar;
• da so vse vrste vod (površinske vode, podzemne vod, vodni tokovi) javno dobro, katero je država dolžna varovati in za njih skrbeti v imenu svojih državljanov in tudi prihodnjih rodov;
• da je voda vitalni del okolja, osnovna dobrina in naravni vir, ki je strateškega pomena za življenje ljudi, razvoj in varnost države;
• da se prepreči, da bi vodo obravnavali kot vsako drugo blago;
• da se vodni viri ne morejo privatizirati;
• da vodni viri služijo prednostno in trajnostno za oskrbo prebivalstva in gospodinjstev z vodo za pitje in higieno pred drugimi rabami vode;
• da se oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja kot neprofitna javna služba – torej ni možno več podeljevati koncesije.   

Nič ni večnega in nezamenljivega ter tako tudi ne aktualna sestava Državnega zbora ter Vlade! 

Gre za patološko paranojo Žana Mahniča in njegovih strankarskih kolegov ali kaj za veliko bolj nevarnega?

Žan Mahnič, prvi z leve v prvi vrsti pred domobranskim plakatom

Vir:Politikis

Kljub temu, da gre za zelo resne stvari, se je skoraj nemogoče ne grenko nasmehniti ob branju članka, ki ga pod naslovom "Mahnič:Slovenija je tarča ruske propagande. Naši viri: kmalu Sputnik Slovenija!, objavlja portal Politikis. Portal, ki je  med številnimi slovenskimi bralci znan kot hišno trobilo stranke SDS in Janeza Janše in v svojih objavah pretežno zastopa najbolj skrajna desničarska stališča.

Včeraj naj bi se na zaprti seji sestali člani Odbora Državnega zbora za obrambo in obravnavali nekonvencionalne oblike vojskovanja. Nekoč  smo takšne prikrite oblike raznih vojaških, obveščevalnih, političnih, diplomatskih, finančno-gospodarskih ter medijsko propagandnih aktivnosti  imenovali kar specialna vojna. Zadnje čase dobivamo državljani vedno bolj občutek, da se Slovenija nahaja v stanju izrednih razmer, ker se ta odbor za obrambo, ki ga vodi član SDS Žan Mahnič, neprestano sestaja in zaseda. Enkrat na odprtih ter drugič zopet na zaprtih sejah in enkrat išče ter odkriva zunanje sovražnike ter potem ponovno notranje ali kar oboje hkrati. Predsednik odbora Žan Mahnič naj bi tako po zadnji zaprti seji Odbora za obrambo v svoji izjavi za medije povedal, in to naj bi potem avtorju pisanja na portalu Politikis sporočili iz poslanke skupine SDS, da so na zaprti seji Odbora za obrambo ugotovili, da je Slovenija tarča ruskega hibridnega vojskovanja ali specialne vojne. To obliko hibridnega vojskovanja naj bi ruska stran proti Sloveniji izvajala že dalj časa, naj bi medijem povedal Mahnič in svojo trditev podkrepil z izjavo: "Gre za neko nekonvencionalno bojevanje, ki vključuje tako ekonomsko, kibernetsko, kot tudi propagandno bojevanje." K povedanemu pa naj bi še dodal, da so na zapri seji Odbora prišli do ugotovitev, da Rusi v Sloveniji izvajajo specialno vojno predvsem na propagandnem področju. Kot trden dokaz, na osnovi katerega se je Odbor za obrambo dokopal do tega zelo zaskrbljujočega se varnostnega spoznanja, pa Mahnič potem navede poročanja nekaterih slovenskih medijev v katerih je mogoče zaslediti veliko proruskih stališč na eni strani ter proti ameriških stališč na drugi. In to pretežno v medijskih poročanjih o dogodkih v Siriji, Iraku ter v Ukrajini. Mahnič tudi pove, da so na zaprti seji Odbora dobili potrditev o aktivnostih ruske obveščevalne službe , da naj bi ta uspela pridobiti celo nekatere slovenske novinarje, ki naj bi jim v tej specialni vojni proti Sloveniji pomagali. Mahnič seveda ni bil konkreten in ni povedal ali gre v primeru teh prodanih slovenskih novinarskih duš le za novinarje ali morebiti tudi za kakšne novinarke in če ni med njimi morebiti tudi katera od tistih dveh, ki jih je njegov strankarski šef Janez Janša pred dnevi na Twitterju javno označil za medijske prostitutke.

Pred obiskom ruskega predsednika Vladimirja Putina v Sloveniji je po predvidevanjih Mahniča mogoče pričakovati, da se bo v slovenskem medijskem prostoru pojavil nek nov spletni medij, na katerem bodo objavljene večinoma ruske novice v slovenskem jeziku. Te naj bi služile predvsem propagandi in vnašanju proruskih stališč v slovenski medijski prostor, so Mahničeve besede povzeli v SDS in po njih potem Politikis. Ta nov medij, ki se ga Mahnič in njegovi sotrudniki v stranki SDS tako zelo bojijo, na bi bil znameniti Sputnik, ki bi objavljal seveda same laži in grda propagandistična sporočila v slovenskem jeziku. Pa kaj? Saj gre vendar za uravnoteženost v slovenskem medijskem prostoru, ki je tako že večletna mantra prav vodstva in članov stranke SDS. Če imajo Slovenci možnost v slovenskem jeziku spremljati informacije, poročanja in laži tujih zahodnih medijskih agencij in medijev, zakaj ne bi potem še ruskih ali katerih koli drugih? Pa menda Mahnič ne želi sedaj povedati, da zahodni mediji in medijske agencije objavljajo same svete resnice v katere se ne dvomi, ruski pa bi objavljali same laži ter sovražno propagando s katero bi grdo zastrupljali naivne ter nedolžne slovenske dušice?

Kot eden od zelo tehtnih argumentov na osnovi katerih naj bi se Odbor za obrambo dokopal do svojih ugotovitev, da je Slovenija tarča ruske specialne vojne, je tudi ugotovitev, da Slovenijo trenutno vodi proruska slovenska vlada s predsednikom dr. Mirom Cerarjem. Priznam, da sem to slaboumno zapisano trditev kar dvakrat prebral, preden sem bil prepričan, da to res tako tudi piše. Se je članom tega nesrečnega odbora do konca utrgalo ali pa se zaradi svoje mlečnozobosti sploh ne zavedajo kakšne nevarne informacije širijo in kakšno škodo s tem počnejo državi Sloveniji? Prava poslastica že prav patološke neumnosti pa je trditev, da naj bi na seji Odbora bila izrečena trditev, da Rusija v zadnjem času v Sloveniji ustanavlja protifašistična gibanja z namenom destabilizacije EU in Nata. Če bi seveda bilo to res, potem bi moral Odbor Rusiji na tej seji izreči zahvalo in vso priznanje za kaj takega, ker proti fašizmu se je potrebno vedno in povsod ter z vsemi sredstvi boriti in vse njegove pojavne oblike brez milosti zatirati ter onemogočati. Mogoče pa naš Žan Mahnič ne misli tako in verjame, da bi lahko fašizem bil tudi kaj dobrega.

Se je pa tukaj naš mlečnozobi predsednik odbora Žan Mahnič kar krepko zaletel in si sam nastavil zelo neprijetno zanko iz katere se bo pa težko izvlekel. Ker bo sedaj moral odgovoriti od kdaj so protifašistična gibanja lahko nevarna EU, ki je svoj nastanek ter ves dosedanji razvoj temeljila prav na zgodovinskih krvavih izkušnjah fašizma in nacizma v Evropi? EU je med ostalimi razlogi nastala prav zaradi tega, da Evropa nikoli več ne bi zapadla v kremplje povampirjenega fašizma in medsebojnih krvavih vojn. In zakaj bi protifašistične organizacije želele destabilizirati Nato, če pa se vendar ta organizacija zavzema za demokracijo, človekove pravice, svobodo. sodelovanje, enakost in mir v svetu? Tako je vsaj mogoče razbrati iz temeljnih dokumentov te organizacije in menda Mahnič ne želi sedaj povedati, da se Nato spogleduje s fašizmom in bi mu zaradi tega bila antifašistična gibanja in organizacije lahko nevarne. Zelo zanimive in lahko tudi hudo nevarne teze, ki jih postavlja in v javnost pošilja predsednik Odbora za obrambo Državnega zbora Republike Slovenije Žan Mahnič. Moj znanec bi zagotovo ob tem tekel: pubec je nekaj bleknil, ne da bi prav vedel kaj in ob tem ostal živ! Verjetno je  res tako. Vendar ta pubec ni kak vaški posebnež, ki malce okajen po šihtu pri šanku s svojimi pijanskimi kolegi politizira, temveč je ta pubec poslanec Državnega zbora in predsednik Odbora za obrambo in njegove javne izjave imajo lahko tudi prav neprijetne posledice za državo in njene prebivalce. Res pa je, da se Mahnič zadnje čase v javnosti  in tudi kot predsednik Odbora za obrambo, vse prepogosto obnaša kot kak tak pubec pri šanku.

Sploh so nekatera ravnanja, obnašanje in  javne izjave predsednika Odbora za obrambo Žana Mahniča vedno bolj vznemirljive in kot take vredne posebne pozornosti, ker cilji, ki jih s temi svojimi čudnimi, neodgovornimi  ter pogosto prav nevarnimi nastopaštvi želi doseči niso povsem jasni. Če pa držijo navedbe nekaterih bolje obveščenih, da je Žan Mahnič le čvekalo stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janše, potem pa je potrebna še toliko večja previdnost in verjetno tudi že ustrezno ukrepanje pristojnih državnih organov in služb.

Zmeraj, ko se Evropa spravi v hude težave, jo na koncu rešuje Rusija!

Res se mi že kar nekaj časa zastavlja to retorično vprašanje, zakaj vedno ko Evropa zabluzi in se znajde v hudih težavah, ki jih ni sposobna sama razrešiti, jo na koncu rešuje Rusija. Tako je že vse od znamenitega osvajanja Evrope in in tragičnega pohoda francoskega Napoleona proti Moskvi, končnega razpleta prve svetovne vojne,  slaboumnih Hitlerjevih vojaško osvajalnih avantur, ki so ves svet pahnile v drugo svetovno vojno, pa do reševanja današnje begunske krize ter kaotičnih razmer v arabskem svetu in Ukrajini.

Navajam le tiste res najpomembnejše in najbolj odločilne mejnike v času zadnjih nekaj več kot dvesto let. Evropejci skupaj z Američani vulgarno mešetarijo, na veliko povsod po svetu nasilno izvažajo svojo demokracijo in človekove pravice, v zameno pa se poplačujejo z naravnimi in drugimi bogastvi dežel, ki jim prinašajo poln koš zahodnih vrednot in nikoli izpolnjenih obljub ter jih tako osvobajajo od lastne zgodovine, vere, kulture in seveda predvsem od bodočnosti. V teh deželah praviloma tudi vse živo pobijejo, ogromne množice ljudi pahnejo v begunstvo,  vse porušijo in za sabo puščajo ogromna razdejanja, strah, grozo, trpljenje in smrt.

Milijoni beguncev iz arabskih in afriških dežel, ki zadnja leta vedno bolj masovno pritiskajo na meje Evrope so rezultat predhodnih evropskih in ameriških vojaških kolonialistično osvajalskih in roparskih aktivnosti v deželah beguncev. Prav v zadnjem času je Evropa ponovno pokazala svoj pravi hinavski obraz. Naravne dobrine dežel v katerih je skupaj s svojim zaveznikom ZDA "delala red in jih civilizirala" ter jim razsula celotne države, bi Evropa imela, nesrečnih ljudi pa ne. Tako pač ne gre. Ali tam v teh "osvobojenih"  deželah vse do zadnjega v bodoče enostavno pobijte ali pa jim potem  ponudite streho nad glavo in pogoje novega znosnega življenja, ker ste jim njihovo deželo porušili, jo spremenili v puščavo in kar več generacijam uničili osnovne pogoje za normalno ter človeka vredno življenje.

Scenarij osvajanja, ki so ga Evropa in Američani prakticirali v arabskih državah in delno tudi v južni Ameriki ter afriških deželah, so želeli izvesti tudi v Ukrajini kjer so prav tako spodbudili notranjo "demokratično?" revolucijo. Se spomnite kako so takoj po začetku ukrajinske revolucije v Kijev pohiteli poljski, nemški in francoski visoki politiki. da bi vzpodbudili revolucionarje in s sabo so prinesli ogromno obljub od katerih niti ene same pomembne potem niso izpolnili. Se kdaj vprašate kaj se danes dogaja v Ukrajini, kako v primerjavi s prej danes živijo ljudje in kakšna je v resnici bodočnost te velike države? Evropski in tudi slovenski mediji so nam prikazovali "razkošje" vile odstranjenega predsednika Viktorja Janukoviča in mi smo vse verjeli ter se zgražali. Zakaj pa danes o Ukrajini skoraj nihče več nič ne poroča, nas ne obvešča koliko boljše danes ljudje v Ukrajini živijo,  nam nihče ne pokaže bivališč novih političnih in gospodarskih oligarhov, ki jim je zahodna demokracija omogočila vladanje v Ukrajini? Vse še je nekako šlo dokler Rusi niso odločno rekli, da pa jim je sedaj tega res že dovolj in so storili kar pač seveda vemo, da so. Le občasno še kak tretje razredni EU politik odide s kakšnimi obljubami v Kijev in v Bruslju Ukrajina že dolgo ni več tema o kateri bi kazalo izgubljati čas in denar. Naj se sedaj Ukrajinci pač znajdejo kot vedo in znajo. Se spomnite kako so, še ne tako dolgo nazaj, baltske države, Poljska in še nekatere vzhodne države ter tudi kakšna zahodna država EU in je NATO dnevno grozil ter premeščal svoje vojaške sile, javno in glasno pozivale h končnemu obračunu z Rusijo? Danes vsi ti molčijo!

V Siriji so po podobnem scenariju kot pred tem v Iraku in kasneje še v Libiji, zakuhali  notranje "demokratične" revolucije in potem še vojaško posredovali ter financirali in oboroževali razne lokalne teroristične milice in ob tem ves čas vzpodbujali konflikte med državami v regiji. Skoraj šest let že traja ta morija v Siriji in na celotnem Bližnjem vzhodu celo še veliko več in bi zagotovo še trajalo, če se ponovno ne bi razjezili Rusi, ki so pred šestimi meseci intervenirali v Siriji, razsuli notranjo ekonomsko, politično ter vojaško strukturo ISIS-s in ob tem še vsaj začasno spametovali Turčijo. Pa je EU ponovno storila veliko neumnost in s Turčijo sklenila sramotni pakt, ki Turčiji vliva upanje, da bo lahko v tem kaosu vsaj uničila Kurde, če že kake druge koristi iz tega ne bo mogla potegniti. S tem sklenjenim paktom je Turčija sicer nekaj malega vsaj na času in denarju pridobila, ker EU ni dobila popolnoma nič. Še najmanj  pa ni rešila begunskega vprašanja. Če se bo Turčija res lotila končne razrešitve Kurdskega vprašanja pa se bo srečala ponovno z močnimi in odločnimi Rusi. In takrat bo hudo za Turčijo in tudi za Evropo se bodo ponovno začeli težki časi, ker se bodo sirskim, iraškim, afganistanskim in iranskim beguncem masovno pridružili še nesrečni Kurdi in skupaj tudi z mnogimi Turki, bodo tako združeni  nesrečniki, strumno masovno korakali proti obljubljeni Evropi.

Nikakršno zapiranje meja, vojska, policija, ograje in še kaj, teh množic ne bo zaustavilo. Zaustavi jih lahko le mir v njihovih deželah, da bodo tam lahko relativno mirno živeli, rojevali otroke, delali, se izobraževali, užili svojo kulturo, prakticirali svojo vero in enakopravno poslovali ter trgovali s svetom, imeli družbeni sistem in red, ki jim odgovarja ter ga razumejo in gradili državo ter družbo "po svoji podobi" za svoje potomce. Je to nam Evropejcem in še posebej Američanom, res tako težko razumeti in sprejeti?

Združena Evropa in Turčija si očitno zaslužita druga drugo!

Evropski mešetarji s človeškimi usodami so včeraj slavili. Sklenili so tako zelo željen sporazum s Turki in pred očmi celotne svoje svobodomiselne javnosti poteptali lastne vrednote in storili hudo nasilje nad mednarodnim humanitarnim pravom. Ravnali so po načelu, da cilj opravičuje sredstva s katerimi se ga doseže. Uporabljena sredstva so tipična za evropsko politiko in nimamo pravice biti niti preveč presenečeni. Pa je vsaj cilj dosežen? Prepričan sem, da ni in o tem sem pisal v včerajšnjem zapisu o vlogi Kurdov v tej zgodbi.

Danes pa želim nekaj vrstic nameniti Turčiji kot partnerju s katerim je EU politika včeraj sklenila sramotno kravjo kupčijo in zamešetarila svoja doslej deklarirana demokratična načela. Ko pa govorimo o Turčiji in razreševanju begunske krize, pa seveda ne moremo mimo Kurdov, ki so nujni sestavni del te tragične zgodbe in brez katerih rešitve in miru na bližnjem vzhodu ne bo. Kar nekaj krat sem na teh straneh tudi že zapisal, da Turki nikakor niso del rešitve begunske krize, temveč so danes osrednji del problema tega današnjega tragičnega svetovnega begunskega fenomena.

Turki so ob ZDA in nekaterih najvplivnejših evropskih in največjih naftnih arabskih državah, najbolj zaslužni za nastanek in uspešen razmah ISIS-a. To zločinsko partnerstvo na Bližnjem vzhodu so po več kot petih letih vojne krepko razrahljali šele Rusi, ki so se v Siriji pojavili pred šestimi meseci in Turkom naselili precej strahu v kosti ter razsuli notranjo organizacijsko strukturo ISIS-s in ob tem  razkrili mnoga ozadja in države, ki so ga zaradi lastnih interesov ohranjala pri življenju ter s svojimi ekonomskimi, finančnimi ter vojaškimi aktivnostmi podpirale. Turčija je tako po zaslugi Rusov v tem krvavem bližnjevzhodnem kaosu za vedno izgubila nedolžnost. In ne le Turčija. Celo Američani so prvič te dni javno obsodili ISIS kot teroristično in zločinsko organizacijo, ki jo je potrebno v celoti kar najhitreje uničiti. Kaj so torej počeli vsa ta leta, ko so nam govorili, da se borijo proti ISIS-u in ga dnevno raketirajo s svojimi letali, ta pa je bil vsak dan večji, učinkovitejši in bolj zločinski?

Vrnimo se nazaj k Turčiji, ki je od včeraj naš evropski prijatelj, partner in zaveznik s koncesijami, ki jih ni bil doslej deležen še nihče. Največji prijatelj in podpornik  ISIS-a je bil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan oziroma njegova vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj [AKP]. Leta 2011, med tako imenovano arabsko pomladjo, so namreč turške oblasti preko svojega ozemlja v Sirijo spuščale na tisoče islamskih skrajnežev, ki so kot borci sodelovali na strani ISIS-a.

Turčija in Sirija sta imeli že več let zelo hladne odnose zaradi nerešenega mejnega vprašanja, zaradi kurdskega vprašanja, ker je bila Turčija članica NATA ter zaveznica ZDA, Sirija pa je bila s svojo politiko bliže Rusiji in tudi, ker je Sirija javno podpirala Delavsko stranko Kurdistana [PKK], ki se je takrat zavzemala za avtonomen Kurdistan in borila proti turški vojski. Leta 1998 je zaradi tega med državama skoraj izbruhnila vojna, a je Sirija še pred začetkom kapitulirala, iz svojega ozemlja izgnala voditelja PKK Abdulaha Öcalana (ki ga imajo danes Turki zaprtega v zaporu) in prekinila podporo PKK. Pozneje so se za nekaj časa odnosi med državama kar precej otoplili ter normalizirali in vzpostavilo se je sodelovanje na mnogih področjih.

Potem pa se je pred skoraj šestimi leti po zaslugi ZDA in Evropejcev zgodila državljanka vojna v Siriji kot nadaljevanje projekta v katerem so pred tem razsuli že Irak in potem še Libijo. Vendar se je zahodnjakom v Siriji malo zalomilo in se dogodki niso odvili povsem po njihovih načrtih in željah. Pa še na Rusijo in njeno vojaško moč ter slovansko trmo so povsem pozabili, ker so verjetno bili prepričani, da imajo Rusi sedaj preveč opravka in skrbi z Ukrajino, ki so jim jo na samem pragu zakuhali ti isti zahodnjaki. Ob začetku državljanke vojne v Siriji pa so Turki obrnili hrbet svojim sosedom Sircem in so veselo dobavljali orožje sirskim upornikom in pozneje Islamski državi ter ob tem še veselo s to paradržavno tvorbo ekonomsko sodelovali. Erdoganova podpora ISIS pa se ni ustavila zgolj pri tem. Turški predsednik je namreč mižal na obe očesi, ko so turški preprodajalci pomagali Islamski državi tihotapiti in prodajati nafto ter drage antične izdelke. Še več, pretihotapljena nafta je šla skozi roke njegovega sina Bilala Erdogana, solastnika pomorske transportne korporacije. Prav tako je beguncem iz Sirije, ki so se želeli vrniti v svojo državo, da bi se tam borili proti islamskim skrajnežem,  prepovedal izstop iz države.  Potem pa je Turčija odkrito začela še tako imenovano »protiteroristično vojno,« ki pa se je kmalu izkazala za nekaj popolnoma drugega. Tarča turške vojske in posebnih enot niso bili pripadniki islamističnih skupin in ISIS, temveč Kurdi.
 
Kurdi so skozi zgodovino zelo prizadevali za svojo samostojno državo in čeprav so potem v veliki meri te ambicije opustili, da bi jih prav zadnje čase ponovno močno obudili in tega se Turki neizmerno bojijo. Erdogan je pred začetkom vojaškega posredovanja v Siriji dejal, da Turčija »nikoli ne bo dovolila ustanovitve nove države na svoji južni meji, na severu Sirije. Kakšna usoda  je bila včeraj v pogovorih med EU in Turčijo v Bruslju namenjena prav Kurdom je veliko in odločilno strateško vprašanje, ki bo v veliki meri odločilno za razrešitev begunske krize in predvsem za mir v tem delu sveta. Erdogan je ta dogovor v Bruslju potreboval bolj kot EU, čeprav se bojim, da evropski pogajalci tega niso dovolj upoštevali, ker ima Erdogan doma hude politične težave, za vrat mu dihajo močni Rusi in prebudili so se ter z aktivnostmi odpora in osvobodilnega boja pričeli Kurdi. Po Turčiji vedno bolj pogosto pokajo bombe in povzročajo veliko žrtev, strahu med prebivalstvom in zelo rahljajo Erdoganovo vladavino. Erdoganova Turčija se seveda nikoli ni borila proti islamskim skrajnežem, je pa prav zadnje čase zelo okrepila policijske ter vojaške napade na Kurde.

Ko je Erdogan ponovno začel z napadi na Kurde in začel z novo vojno proti kurdski manjšini v državi  je v resnici končal dve leti trajajoče premirje v državi. Od takrat in do danes so kurdska gorovja , vasi in mesta žrtev skoraj vsakodnevnih vojaških napadov in obstreljevanj. V zadnjem času so turške posebne enote podprte z vojsko že kar nekaj krat razglasile izredno stanje v kurdskih mestih, po poročanjih civilistov se poslužujejo celo izvensodnih pobojev v kurdskih regijah.  V mnogih okrožjih večinsko ali pretežno naseljenih s Kurdi se pogosto razglašajo izredne razmere in policijska ura. Vojska in posebne enote po pričanjih prebivalcev teh mest bombardirajo tovarne, streljajo civiliste in požigajo hiše. Trupla umorjenih v vojaških napadih naj se ne bi smelo pokopavati, pogosto prepovedani so vsi izhodi iz hiš, ranjeni ne morejo dobiti zdravniške pomoči. Kurdske regije so popolnoma odrezane od ostale države, ekonomskih in finančnih resursov, vode, elektrike in informacij. Ljudje, ki prebivajo v teh regijah so prestrašeni in govorijo o veliki nevarnosti bližajočega se masakra. Zahodni mediji o dogajanjih v teh kurdskih predelih Turčije zadnje čase ne poročajo ravno veliko in če že, potem so ta poročanja precej prikrojena in propagandistično naravnana, ker gre sedaj pač za interese EU zaveznice in partnerice - Turčije.

Kakor koli pač že, eno je gotovo. Evropa je včeraj sklenila pakt s samim hudičem in v škodo nekaj milijonov begunskih nesrečnikov in očitno je žrtvovala tudi Kurde. Tako verjetno tudi ni slučaj, da je prav včeraj nemški minister in namestnik kanclerke Merklove, ponovno nekaj telovadil okrog nuje zaostritve in podaljšanja sankcij Rusiji. Rusi so namreč ob nekaterih redkih arabskih državah edini respektabilen svetovni politični in verjetno v prihodnosti tudi vojaški zaveznik Kurdov. Pa še tudi Turčije ter njenega hvalisavega gromovniškega Erdogana se prav nič ne bojijo. Morebiti sedaj kdo pričakuje, da bom ob koncu tega zapisa še kaj zapisal o vlogi in mestu slovenske politike v tej nesrečni zgodbi in sramotnem EU barantanju s človeškimi usodami današnjih in jutrišnjih novih beguncev. Pa bom le to, da je naš predsednik vlade Miro Cerar na TV prav pomilovanja vredna figura posnet in na TV prikazan ob Merklovi, Junkerju ali Tusku ter v svoji ponosnih izjavah domači slovenski javnosti, kako je tudi Slovenija zaslužna za sklenitev tega sporazuma. Če bi dal kaj nase in če bi razumel razmere, bi vsekakor molčal. Tako pa....!

Kakšno usodo sta v medsebojnem mešetarjenju Kurdom namenili EU in Turčija?

Povprečen Slovenec, ki te dni po medijih spremlja zelo skopa poročanja o dogovarjanjih EU in Turčije o razrešitvi begunske krize, ve o Kurdih zelo malo. Kurde se omenja največkrat le, ko v Turčiji raznese kakšno bombo, kot zaveznike legalne sirijske oblasti in kot borce proti ISIS-u. Vendar brez razrešitve tako imenovanega kurdskega vprašanja na Bližnjem vzhodu ne bo miru in ne bo konec begunske krize. Ko Turkom kdo le omeni Kurde, ti prav ponorijo od besa in morebiti vsaj malo tudi zaradi zgodovinskega spomina na genocid, ki so ga nekoč storili nad tem narodom na svojem vzhodnem ozemlju.

Kdo so ti Kurdi, ki so se jim sedaj po volji in zahtevi Rusije odprla vrata na pogajanja o razrešitvi krize na Bližnjem vzhodu in predvsem v Siriji in Iraku ter tako vstopajo kot pomemben subjekt na mednarodno politično prizorišče? Kurdi so narod iranskega porekla in bilo naj bi jih med 25 do 32 milijonov pretežno živečih na ozemljih Iraka, Turčije, Irana in Sirije. Čeprav so narod z bogato lastno zgodovino, jim doslej v mednarodni skupnosti nihče ni priznal pravice do avtonomije in tako seveda tudi ne do samoodločbe. Dokler se ZDA in Evropejci niso vojaško angažirali na Bližnjem vzhodu ter sesuli in razrušili Iraka ter potem povzročili že  skoraj šest let trajajočo državljansko vojno v Siriji in ob tem še dopustili organizacijo ter razširitev ISIS-a, smo o Kurdih v naših medijih lahko prebirali le, ko se je poročalo o notranjih zadevah in težavah Turčije.

Tudi danes, ko se celotna Evropa srečuje z nerazrešljivim problemom množičnih migracij prebivalstva iz teh področij v Evropo in s Turčijo sklepa sramotne kravje kupčije, se o Kurdih javno govori in piše zalo malo. Vendar se bo kmalu izkazalo, da brez Kurdov in razrešitve njihovega vprašanja, prav noben dogovor ne bo dal nikakršnih koristnih rezultatov in prav lahko se dogodi, da bo na koncu Evropa izpadla kot politično egoistični in pogajalski diletant, ki bo na koncu plačal velik zapitek svoje neumnosti in kratkovidnosti ne da bi razrešila begunsko krizo. V primeru, da v teh bruseljskih zaplotniških mešetarjenjih EU s Turčijo sklepajo dogovore v škodo Kurdov ali mimo njihovih legitimnih zgodovinskih interesov, pa razmere na Bližnjem vzhodu le zaostrujejo in odpirajo novo hudo vojno žarišče v Turčiji ter njeni neposredni okolici. Ne verjamem, da bi bili Turki pripravljeni na teh pogovorih pristati na pogovore okrog razrešitve kurdskega vprašanja v sami Turčiji kakor tudi na celotnem Bližnjem vzhodu. To pa seveda pomeni, da pogovori v Bruslju med EU in Turčijo ne morejo prinesti prav nobenih koristnih rezultatov in naj se Evropa kar pripravi na nove in nove množične prihode beguncev.

Čeprav uradno še nihče ne govori, da bi tudi Turčija že bila v vojni, je na terenu temu na žalost res tako. Evropejcem in ZDA kmalu ne bo ostalo drugega kot, da se odločijo ali bodo kurdske vojaške osvobodilne sile sprejeli kot legalno osvobodilno kurdsko vojsko ali pa jih uvrstili med teroriste in nadaljevali dosedanjo doktrino splošnega kaosa, pobijanja in rušenja na Bližnjem vzhodu.S to razliko, da se bo skoraj zagotovo vojna razširila na samo Turčijo in zelo verjetno še na Iran ter ostale države tega področja. Vendar so se razmere v svetu v zadnjem času zelo spremenile in tokrat brez aktivne udeležbe Rusije ne bo šlo. Kaj pa bi lahko vse to pomenilo tudi za Evropo, pa si lahko le bežno predstavljamo, ker kaj podobnega človeštvo še ni preživelo. Kakor koli se bo pač vse skupaj tam odvilo, nekaj je gotovo, Evropa bo v vsakem primeru plačala visoko ceno in prav imajo tisti, ki pravijo, da doslej v njeni zgodovini ni še nič tako zelo spremenilo Evrope, kot jo bodo migranti.

Ni potrebno imeti vizionarskih sposobnosti velikega Nostradamusa, da vsaj nekaj posledic dogodkov na Bližnjem vzhodu in množičnega prihajanja migrantov s teh področij v Evropo ne bi mogli okvirno predvideti in jih napovedati. Sam bom navedel le dve in ena je, da si je Evropa s svojo hinavsko in egoistično profitersko politiko, ter s strani ZDA podarjeno lopato, kar sama izkopala grob. In druga, da brez razrešitve kurdskega vprašanja ne bo konec množičnim prihodom migrantov, ne miru na bližnjem vzhodu in da začnimo pozabljati na Evropo takšno kot so nam jo skozi stoletja ustvarili  in zapustili naši predniki. Začnimo se torej pripravljati na življenje v neki povsem drugačni Evropi kot jo danes poznamo. Krivdo za vse kar se nam je že in kar se nam v bližnji prihodnosti še bo dogodilo, pa mirno pripišimo novemu svetovnemu izkoriščevalskemu ter kolonialnemu neoliberalizmu na čelu z ZDA ter evropskemu političnemu ter hlapčevskemu oportunizmu in se ob tem zavedajmo, da se je vse začelo z zgodovinskim padcem berlinskega zidu. Za vse naše današnje in jutrišnje evropske in slovenske težave so nam migranti krivi še najmanj. Nehajmo se že končno sprenevedati in si priznajmo, da je begunska kriza in milijoni beguncev, ki prihajajo v Evropo, bila povzročena tudi z našim Evropskim vojaškim angažiranem na Bližnjem vzhodu. Tam smo jim skupaj z ZDA vse uničili, porušili, jih mnogo pobili in jih tako enostavno prisilili, da se podajo na pot v Evropo. Pa še prijazno smo jih vabili naj pridejo. In prišli so, pa še bodo prihajali! Kaj pa bi sedaj Evropejci torej radi? S povabljenimi gosti se vendar ne ravna tako kot sedaj Evropejci ravnamo s temi nesrečnimi begunci. Kar smo sejali to pač žanjemo.

Neposušene solze žalosti, spomina in opomina!

Toni Mrlak (1950 – 1991), pilot sestreljene gazele

Vir: članek v MLADINI

Ker prav te dni, v slovenski osamosvojitveni vojni povsem nepotrebna sestrelitev helikopterja in smrt slovenskega pilota Toneta Mrlaka, ponovno vznemirja slovensko javnost, v spomin na njegovo smrt in predvsem v zgodovinski spomin ter opomin vsem tistim, ki jim je zaupana moč ter odgovornost odločanja, objavljam nekaj odlomkov iz pisanja Mladine o tem nesrečnem dogodku. 

Zapis v Mladini temelji na vsebini knjige Skrito povelje avtorice Drage Potočnjak, sestre Mrlakove soproge, ki jo je izdala pri založbi Sanje. Iz pričujočega zapisa lahko zaslutimo nekatera ozadja neodgovornega in nevarnega igračkanja z usodo razpleta deset dnevne vojne, ki bi se prav lahko sprevrgla v hudo katastrofo zelo podobno poznejšim tragičnim dogodkom na Hrvaškem, BiH in Kosovu.
  

Kako so slovenski vojaki zaradi propagandnega učinka sestrelili helikopter, poln kruha!

Knjiga, kakršno je napisala Potočnjakova, ni »omadeževanje osamosvojitve«, kar ji očitajo nekateri, prej velja nasprotno. Slovenija bo pravna in demokratična dežela šele, ko bo znala raziskati in ovrednotiti temne plati svoje zgodovine. Tudi vprašanja o žrtvovanju življenj za namene propagande. Resnica o osamosvojitvenih herojih se, kot pravi zgodovinar Božo Repe, počasi prebija na dan. »Vseskozi sramežljivo, saj je usodno povezana z interesi vpletenih, politično močjo ter mrežami, ki so jih obvladovali in jih še, da bi prikrili tedanje ravnanje in ohranili mitološko interpretacijo svoje preteklosti.« A resnice za zmeraj seveda ni mogoče prikriti.

Vendar ne gre samo zato. Gre tudi za osebno zgodbo, izgubo, bolečino, zgodbo o človeku, ki ga več ni, o človeku, ki je verjel v svobodo in je imel rad nebo. »Tonija ni moč povrniti. Nobena preiskava ga ne bi povrnila,« je na koncu zapisala Draga Potočnjak. »Povrniti je mogoče zgolj spomin, dostojanstvo in dobro ime, ki so mu ga umazali. Zato sem si prizadevala.«

27. junija 1991. V Sloveniji se je začela vojna. Majhen helikopter gazela SA 241, št. 664, je ob 19.16 poletel s platoja pri tedanji vojaški pekarni na ljubljanskem Kodeljevem, kjer je naložil kruh za vojake, ujete v vrhniški vojašnici. Letel je mimo Delove stolpnice in nizko najprej proti Rožni dolini, po trasi, po kateri je vedno letel. Na vrhu stolpnice TR3 sta bila pripadnika slovenske protizračne specialne enote, prvi je raketo Strela 2M sprožil malo več kot dve minuti po vzletu helikopterja, drugi nekaj deset sekund kasneje. Prva raketa je zgrešila cilj, neaktivirana je padala nekje v Tivoliju, druga je zadela rep helikopterja, ki se je že oddaljeval od središča mesta. Helikopter je eksplodiral in se zrušil blizu križišča Ceste v Rožno dolino in Ceste III, nedaleč od avstrijskega konzulata in študentskih domov. V padlem helikopterju sta bila dva vojaka, tehnik letalec Makedonec Bojanče Sibinovski in Slovenec Toni Mrlak, ki je že nekaj časa tajno sodeloval s teritorialno obrambo, koordiniral in izpeljal pa naj bi prestop helikopterskih posadk in gazel na slovensko stran. Preden mu je uspelo, je njegov neoboroženi helikopter zadela raketa. Sestrelitvi s stolpnice je poveljeval Anton Krkovič, katerega enota je bila pod neposrednim poveljstvom Janeza Janše. 

»Da je šlo za napako, je bilo jasno že od prvega trenutka,« danes pravi Jelko Kacin, tedanji sekretar za informiranje, ki je Mrlaka dobro poznal, z njimi se je tudi pogovarjal o prestopu na slovensko stran. »Ko so helikopter sestrelili, me je poklical Janša, rekoč, da naj bi bila neka gazela raketirala v Rožni dolini in da naj bi bil poškodovan avstrijski konzulat. Odšel sem tja, konzulat ni bil poškodovan, ustavil pa sem se tudi na mestu, kjer je bil sestreljeni helikopter. V hipu sem prepoznal gazelo z Brnika, nobena izmed njih ni bila oborožena, videl sem, da je peljala kruh, in videl sem tudi trupli, pri čemer sem takoj prepoznal Tonija. Nato sem poklical njegovega strica in mu povedal, kaj se je zgodilo.«

Vtis v slovenski javnosti je bil takrat seveda drugačen. Sestrelitev gazele je bila predstavljena kot velik uspeh slovenske strani. Janez Janša je kasneje v Premikih zapisal, da so bili tank, letalo, helikopter v očeh mnogih teritorialcev in policistov sredstva, »ki so se zdela neuničljiva. Poklical sem Toneta Krkoviča – njegova enota je imela poleg protiletalskih mitraljezov na strehah po Ljubljani nekaj protiletalskih raket – in ga vprašal, kaj vendar počnejo posadke.« Ko je počilo nad Rožno dolino, je Janša najprej pomislil, da so raketirali predsedstvo ali poslopje izvršnega sveta. »Novica o sestrelitvi helikopterja se je hitro razširila. Po radiu je zanjo zvedela vsa Slovenija. V operativni dvorani je iz več ust hkrati prišla ena beseda. Končno! … Psihološka pregrada je padala.« Uradna razlaga, zakaj so streljali na helikopter, je bila, da naj bi bil ogrožal stavbe tedanjih republiških organov. To ni bilo res, na slovenski strani bi morali vedeti, da gazele niso bile oborožene, pa tudi helikopter ni letel proti središču Ljubljane in ni preletaval stavb, v katerih je bilo republiško vodstvo. Nasprotno, od središča se je že oddaljeval, raketa ga je zadela dobesedno »v hrbet«. Sestrelitve helikopterjev naj bi prestrašile JLA in mednarodno javnost prepričale, da v Sloveniji divja vojna.
 
A sestrelitev nad Rožno dolino ni edini takšen dogodek iz osamosvojitvene vojne, kajti nekateri posamezniki, zbrani predvsem okoli Janše in Bavčarja, so si želeli intenzivnejših vojaških spopadov kot pa recimo tedanje republiško politično vodstvo in seveda ljudje na terenu. Podoben dogodek je bil ukaz za napad na ljubljanske vojašnice, saj naj bi »pokalo v vsej Sloveniji, samo v Ljubljani ne«. Ustni ukaz za napad na ljubljanske vojašnice je Mihi Butari, tedanjemu poveljniku teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino, dal Janez Slapar okoli pol štirih zjutraj, 28. junija. A Butara ga ni sprejel, zahteval je pisni ukaz, zato sta se poveljnika sprla. Miha Butara njun tedanji pogovor po spominu opisuje takole. »Ko je to ponovno zahteval s trdovratnim pojasnilom, naj izvršim ukaz, mi je prekipelo. Nisem ga več imenoval tako kot do takrat z nazivom načelnik, dejal sem mu: ’Janez, sedaj pa imam tega dovolj, nehaj se igrati vojne, to je preresna stvar, tu je več kot 300 tisoč civilistov, situacijo imamo popolnoma pod nadzorom, nobene potrebe ni, da bi izpostavljali nedolžne ljudi.’ Slapar je še odločneje vztrajal pri izvršitvi ukaza. Vsega mi je bilo dovolj. Odvrnil sem mu: ’Janez, brez pisnega ukaza ne naredim nič. Goni se u kurac in se nehaj igrati vojne.« Napad na vojašnice bi prinesel veliko žrtev, tudi med civilisti, saj je jugoslovanska vojska grozila, da bo streljala po Ljubljani, poleg tega slovenski teritorialci na zasedbo vojašnic niso bili pripravljeni. »Neposlušnega« poveljnika so med vojno razrešili, 2. julija 1991 je bil ukaz ponovljen, Butarov naslednik Janez Lesjak je začel priprave, vendar je bila pol ure pred napadom na poseben klic Janeza Janše akcija odpovedana. Razglašena je bila enostranska prekinitev ognja.

Bo predsednik Ruske federacije Vladimir Putin obiskal Slovenijo?

Želim si, da bi predsednik države Borut Pahor zmogel dovolj poguma in daljnovidne politične modrosti in bo te dni poslal uradno vabilo Vladimiru Putinu, predsedniku Ruske federacije, da naj ob počastitvi sto letnice izgradnje Ruske kapelice na Vršiču obišče Slovenijo? Slovenski mediji zadnje dni kar veliko ugibajo o tem in pri tem omenjajo tudi pritiske Američanov, ki naj bi temu Putinovemu obisku Slovenije nasprotovali, ker bi se naj bali razrahljanja sankcij EU in ZDA uvedenih Rusiji.

Sam sem prepričan, da vabilo iz kabineta Boruta Pahorja te dni mora odpotovati v Moskvo in da je predsednika Vladimira Putina na svečanost na Vršiču potrebno povabiti. Pred njim je zaradi uradno podobnega razloga lansko leto Slovenijo obiskal že predsednik vlade Ruske federacije Dimitrij Medvedjev. Glede sankcij Ruski federaciji, ki sta jih uvedli EU in ZDA, pa je vendarle potrebno biti korekten in javno priznati to kar mnogi vedo ter o tem tudi nekateri evropski mediji že poročajo, da so te vedno bolj že razrahljane in da prikrito z Rusko federacijo najbolj poslujejo ravno tiste evropske države, ki so ob uvajanju sankcij Rusiji bile najbolj glasne. Ob tem pa seveda tudi ne moremo mimo tega kaj so kot glavni razlog za uvedbo sankcij Ruski federaciji navajali EU in ZDA politiki in mediji in s čim te ukrepe opravičevali. Sankcije Rusiji naj bi med ostalim uvedli zaradi aktivnosti Rusije v ukrajinski krizi, ki pa so jo povzročili ravno politiki EU in ZDA s tem, da so v Ukrajini vzpodbudili državni udar in potem celotno državno še pahnili v hudo državljansko vojno. Posledice tega vmešavanja v notranje razmere Ukrajine in poskusov njene "demokratizacije" seveda poznamo. Rusi pa so to neumnost zahodnih politikov in povzročenega vsesplošnega krvavega kaosa v Ukrajini,  izkoristili za zavarovanje svojih vojaških in drugih interesov ter pod svojo oblast povrnili izredno strateško pomembno območje Krima.

Do nove zaostritve in podaljševanja sankcij Rusiji s strani EU in ZDA pa je prišlo, ko so Rusi posredovali v Siriji ter njeni neposredni vojni okolici, ki so jo osvojili ter kar lep čas oblast, smrtonosni teror in uničevanje celih mest izvajali ISIS-ovci proti katerim pa naj bi se že pred Rusi kar nekaj časa kao borili zahodnjaki pod vodstvom ZDA. To česar zahodnjakom "ni uspelo" veliko časa, je Rusom uspelo v relativno zelo kratkem času in rast tako imenovane ISIS-ove države je bila zaustavljena ter njena notranja vojaška ter politično ideološka struktura razbita. Američani in Evropejci so potem na ta področja poslali precej močne letalske ter druge vojaške okrepitve in pri tem navajali, da bodo do konca razsuli sistem ISIS-a. Kaj že nekaj mesecev v resnici tam počnejo in kako uspešno uničujejo vojaško ter druge strukture ISIS-a pa ravno ne poročajo veliko. Tako, da se vse bolj ustvarja vtis, da so svoje vojaške okrepitve tja v razrušene dežele bližnjega vzhoda poslali zaradi nekih drugih interesov in ne zaradi dokončanja ISIS-a in končanja begunske krize, ki pa so jo prav tako povzročili ter potem usmerjali prav Evropejci pod modrim vodstvom ZDA. Razrušili in vse živo pobili v Iraku in Libiji so prav tako Evropejci skupaj z ZDA in tudi tako imenovano arabsko pomladno revolucijo so zakuhali, ki je potem destabilizirala celoten arabski svet in v teh razmerah se je rodil ter razbohotil  zločinski ter teroristični ISIS. Proti sodelujočim državam EU ter ZDA seveda ni nihče uvajal nikakršnih sankcij, jih ni razglašal za vojne zločince in podobno. Edino kar so s svojimi brutalnimi vojaškimi aktivnostmi res dosegli, lahko že vsaj dve leti in še posebej intenzivno prav v zadnjem letu, vidimo v velikih begunskih množicah najprej na mejah evropskih držav in danes tudi že v notranjosti teh držav.

Ni Slovenija edina evropska država, ki se zaveda škodljivosti sankcij Ruski federaciji in ki prav tako dobro ve, čeprav njena hudo razdeljena politika tega javno ne upa priznati, da so dejanja EU in ZDA ves svet pahnila na sam rob svetovne humanitarne ter vojaške katastrofe. Tega se še kako dobro zavedajo tudi Finci in Avstrijci, ki prav tako že napovedujejo otoplitev odnosov z rusko federacijo in zagotovo jim bodo sledile še nekatere države EU. Nekatere vzhodne države EU pa so ta zid sankcij prebile že pred časom in ne želijo več biti v popolnosti poslušne nekaterim političnim, vojaškim, finančnim ter ekonomskim lobijem, ki vodijo mednarodno politiko ZDA ter EU. Slovenija tukaj velike izbire niti nima in če želi biti v mednarodni skupnosti vsaj malo verodostojna ter kot država na daljši čas še preživeti, potem se mora znebiti tega lažnega dogmatskega oklepa nezmotljivosti, pravičnosti in  demokratičnosti politike ZDA in EU. Povabilo, da obišče Slovenijo, je predsedniku Ruske federacije Vladimiru Putinu potrebno poslati in si ob tem še močno želeti, da bo vabilo sprejeto in bomo v kratkem lahko njegovi gostitelji. V zadnjih dvajsetih letih se je v razmerjih svetovnih političnih, vojaških, ekonomskih, finančnih in drugih moči mnogo kaj zelo spremenilo ter drugače porazdelilo in v bodočnost korakati tako, da se oziraš ter gledaš le nazaj, je za male države kot je Slovenija lahko prav samomorilsko.

Zavedati se je namreč potrebno, da današnja Ruska federacija ni nekdanja Sovjetska zveza in da ZDA skupaj z EU niso več edina svetovna vojaška in ekonomska sila ter da je Ruska federacija s svojimi zavezniki sposobna preživeti sankcije, ki bi Evropo in ZDA spravile na kolena. Svojo uničevalno politiko bodo morale najprej spremeniti prav EU in ZDA in ne Ruska federacija, ki jo nekateri  satanizirajo zaradi človekovih pravic, demokratičnosti in še česa. Povsod tam kamor smo Evropejci skupaj z ZDA izvozili človekove pravice in demokracijo, je danes zemlja prepojena s krvjo milijonov domačih prebivalcev, so porušena mesta in cele države, je danes puščava in velik del nesrečnih prebivalcev teh dežel danes povsem nezaželjenih  in stigmatiziranih tava po evropskih državah. Ki pa si jih potem te države EU porivajo druga drugi, jih prevažajo z enega konca države na drugega ali kar po celi Evropi, si jih z grožnjami vsiljujejo druga drugi, se države ograjujejo z bodečimi žicami in na svojih mejah nameščajo močne policijske in vojaške enote. Vse to je šele začetek in za celotno Evropo še najmanj travmatično ter usodno razreševanje tako imenovane begunske krize. Tisto pravo in najbolj usodno, kar bo ta begunska kriza povzročila v Evropi, je šele je pred nami.

Verjamem, da bo vabilo v Moskvi z razumevanjem sprejeto in nas bo Vladimir Putin obiskal ter da bo slovenska politika ta obisk vedela tudi prav izkoristiti za dolgoročne koristi slovenske države ter vseh v njej živečih ljudi. Bodočnost je namreč zelo nepredvidljiva in tako kot vsi drugi pomislijo najprej nase in svoje interese, mora ravnati tudi Slovenija. Če smo v preteklosti kot narod in država storili nekaj usodnih napak, to še ne pomeni, da moramo v teh napakah tudi vztrajati in si tako ogrožati svojo in naših zanamcev bodočnost. Življenje vsakega izmed nas, naših potomcev, naroda in države ne poteka po zakonih  metafizike, temveč po zakonitostih dialektike, ki nas vsak dan znova postavljajo pred težke izzive in od nas ter naših državnikov zahtevajo nove odgovorne ter usodne odločitve.

Kateri bog bo blagoslovil sveti zakon?

Sveti zakon sklepata partnerja, ki si res zaslužita drug drugega!

Odslej torej v Evropo naj ne bi več trumoma in ilegalno prihajali Sirijci, Iračani, Afganistanci, Iranci, temveč naj bi povsem legalno prihajali in ostajali Turki. Slovenski domorodci bi temu rekli, da gremo s tem zakonom sedaj izpod dežja le pod kap! In pa, ker turški islam naj bi sedaj bil nekaj povsem drugega kot Iraški, Iranski, Sirijski ali islam katere podobne tamkajšnje in nam neljube dežele, ker prav nič ne ogroža naših evropskih krščansko civilizacijskih in kulturnih vrednot in ob vsem postaja še vedno bolj združljiv ter skladen z našim sodobno reformiranim svetim krščanstvom. V čem bistvenem se obe veliki svetovni verski doktrini sploh še razlikujeta? Le še v kakšnih manj pomembnih malenkostih.

Kdo je v tem novem svetem zakonu ženin in kdo nevesta in kdo med rjuhami zgoraj ter kdo spodaj, še tudi ni povsem jasno. Vse bolj se dozdeva, da gre za zakon dveh istospolnih partnerjev. Da pa so vlogo matičarja  in črnogorskega kuma odigrali Američani, pa seveda ni prav nobenega dvoma. Prav tako še nam niso povedali pred katero božjo podobo bo sveti zakon sklenjen. Se bo svečan obred odvil v mošeji pred obličjem Alaha ali v katoliški katedrali pred obličjem Jezusa? Vemo pa tudi že, da se sveti zakon ne sklepa zaradi velike deviške ljubezni med partnerjema, temveč zaradi interesa obeh novih zakoncev ter predvsem tudi še interesov njunih zvodnikov. 

Na poroko seveda niso povabljeni Kurdi in še posebej ne Rusi, kot tudi ne drugi gostje, ki se že doslej niso ravno najbolj vzrorno obnašali ter se bili pripravljeni izkazati s primernimi poročnimi darili zakoncema. Ker je eden od novih zakoncev precej na tesnem z denarjem in sploh znan kot velik stiskač, bo poročni zapitek v celoti plačal drugi, ki prihaja iz Evrope in se zadnje čase sploh rad razmetava z denarjem za kašne tovrstne zabave tam v muslimanskih arabskih deželah. Za glasbo pa bodo poskrbeli krvavi črni godci, ki so bili za te namene  že pred časom v tistih nesrečnih arabskih deželah  tudi zbrani, uigrani po notah spisanih v ZDA ter bogato denarno obdarjeni od obeh bodočih zakoncev. Veliko pa je svoj čas primaknil tudi ameriški matičar in tako poskrbel, da bosta glasba in ples krvavih črnih godcev res živahna ter predvsem nepozabna. Godlo in plesalo se bo še dolgo po celotni Evropi in seveda še veliko huje tudi po celotnem arabskem svetu. 

Naša zvezda!

Prosto po Simonu Gregorčiču:

                                                                   Naša zvezda

Zvezda rdeča milo je sijala in migljála
In naš rod v lepše čase vodíla je;
Lepše nam sijala je ta zvezda zala,
Nego danes sijejo in svetijo rumene vse.

Toda, oh, za gôro v krvi vtone,
Skrije se za temni evropski gaj;
Svitle vprašam zvezde vseh barv milijone:
Vrne-li se k nam rdeča še kedaj?

A smehljaje zvezdíce rumeno jasne,
V odgovôr brž mi povedó,
Dol s severa, daljave nizozemske
Rdeče zvezde že na naš narod zró.

Pridi, zvezda rdeča mila naša, pridi,
Povrni upe in jasne v nas upri očí,
Naj moj rod slovenski te zopet vidi, 

Sijoča zvezda rdeča, zvezda srečnih dni!

Avtocenzura!

France Prešeren: 
Prišli bi že bili Slovencem zlati časi,
ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.

Zelo resni so časi in prav je, da se ve kam kdo spada, kaj misli in predvsem kaj kje govori, za kaj se javno zavzema, o čem in kako po družbenih omrežjih piše, s kom se druži in koga kdo podpira in voli, kaj na referendumih zaokrožuje ter ali ima pogled res pravilno usmerjen proti katoliškemu zahodu in ne, bog nas obvaruj vsega hudega, morebiti celo proti grešnemu Putinovemu vzhodu.

Vedeti se mora kdo vabi ter izreka dobrodošlico množicam arabskih migrantov in ogroža sveto slovensko zemljo, vero in ljubi domek v katerem nam je tekla zibelka in nam je mati ob večerih pela prelepe slovenske domoljubne pesmi. Tako kot se mora tudi vedeti in v zgodovino zapisati vse tiste, ki so v teh hudih in prelomnih časih narodove preizkušnje, pogumno stopili v bran slovenstva, slovenske zemlje, slovenskega naroda ter njegovih tisočletnih katoliških vrednot, njegove kulture in evropske civilizacije.

Prihajajo torej časi odločnih in korenitih narodovih družbeno političnih lustracij, ideoloških kastracij ter drugih prepotrebnih domoljubno rodovniških preverjanj in vsesplošnega očiščenja narodovega telesa..

Zaradi vsega navedenega povsem odgovorno tukaj narodno zavedno izjavljam, da se javno niti najmanj ne strinjam s tem kaj si o vsem zgoraj navedenem intimno mislim!

Tako, da se ve in ko bo prišel čas družbene politično ideološke inventure, tudi upošteva!

Ko odpovejo politiki, državniki, politični in ekonomski analitiki ter drugi modreci, so dobri tudi vedeževalci!

Po spletu krožijo napovedi nekega britanskega vedeževalca, ki naj bi bil celo slaven, čeprav malce osramočen v svojem velikem neznanju priznavam, da sam še nikoli nisem slišal zanj. Ker pa naj bi mu njegovo slavo priznavali drugi, bo verjetno to kar držalo. Še posebej, če pomislim koliko slovenskih kabelskih TV postaj vsak dan prikazuje oddaje v živo v katerih nastopa množica nekih babjih prikazni in celo nekaj moških pokvek, ki za lepe denarce krepko nategujejo nesrečne Slovence in predvsem Slovenke. Po tem sklepam, da je kar veliko mojih sodržavljanov in sodržavljank krepko mahnjenih  na vedeževanje. Tragedija tega novodobnega javnega vedeževalskega pojava pa je verjetno predvsem v tem, da za te neumnosti denar zapravlja velika množica naših ljudi, ki so z njim že tako zelo hudo na tesnem in pogosto še za vsakdanji kruh nimajo. 

V prejšnjem socialističnim sistemu je bilo takšno zavajanje in ropanje ljudi strogo prepovedano in niti za pomisliti ni, da bi kakšna vedeževalska babura lahko koristila javne medije za zavajanje ljudi, ki se počutijo nesrečno in se lomijo pod raznimi vsakodnevnimi problemi in težavami, ki jim jih nalaga življenje. Zakaj je to v sistemu, ki ga imenujemo neoliberalna demokracija dovoljeno in zakaj država z ustrezno zakonodajo ter drugimi ustreznimi ukrepi ne zaščiti nesrečnih ljudi pred takšnimi zlorabami, mi res nikoli ne bo povsem jasno in razumljivo? Na ta način izkoriščanih in zlorabljenih ljudi ne poskuša zaščiti in jih osveščani niti cerkev, čeprav gre zagotovo v velikem primeru za njihove aktivne člane. Mnogo medijev, od tiskanih pa do predvsem elektronskih, pa vsem tem pokvarjenim izkoriščevalcem daje priložnosti za njihove nemoralne ter izkoriščevalke rabote, ker seveda tudi sami ob tem očitno na nesreči naivnih ljudi lepo služijo. Ob tem vedno bolj razširjenem nemoralnem in hudo sprevrženem pojavu  pa molčijo tudi razni strokovnjaki, resni novinarji, pravniki, politiki na oblasti in vsi drugi, ki se glede tega izkoriščanja in poneumljanja nesrečnih ljudi prav pišmeuhovsko obnašajo.

Pa se vrnimo k tem napovedim "slavnega" britanskega napovedovalca ali vedeževalca in s čim vse nam v tem letu grozi in kaj to kroži po spletu:Leto 2016 bo burno, meni

Slavni britanski vedeževalec Craig Hamilton Parker na spletnem dnevniku objavlja svoja videnja, prav tako pa popis preteklih, tako da se vsakdo lahko prepriča, kaj od napovedanega se je že uresničilo. Njegove napovedi, kaj nas čaka v letu 2016, so šokantne in skrb vzbujajoče. Celo sam Hamilton Parker priznava, da človek ne potrebuje nadnaravnega daru, da bi sklepal, da se bodo teroristične akcije nadaljevale in zaostrovale tudi letos. Trdi, da nas bo terorizem ogrožal vsaj še naslednjih pet let. Prepričan je, da gre za začetek tretje svetovne vojne, ki so jo že napovedali nekateri jasnovidci, med njimi tudi Nostradamus.

*** Če želiš pred javnostjo izpasti malo bolj verodostojen seveda ne moreš mimo tega, da ob svojih vedeževalskih napovedih vsaj ne omeniš Nostradamusa in z njegovim znanim imenom podkrepiš svojih vedeževalskih dogem.

Za leto 2016 nam torej "slavni" britanski vedeževalec napoveduje:

1. Pripadniki Islamske države v Nemčiji bodo poskušali ubiti kanclerko Angelo Merkel.

2. Donald Trump se bo zaradi bolezni odpovedal bitki za ameriškega predsednika, nadaljevala pa jo bosta Jeb Bush in Hillary Clinton. Zmagali bodo republikanci.

3. Rast vpliva desnice v Španiji, Italiji in Franciji bo pripeljala do številnih množičnih nemirov, v katerih naj bi gorele džamije.

4. Dokazano bo, kako neki pogost prehranski dodatek povzroča rak

5. Komet ali asteroid, za katerega astrologi še ne vedo, se bo nevarno približal Zemlji.

6. Indijsko gospodarstvo bo raslo, toda zato bo prišlo do padca kitajske valute.

7. Prišlo bo do političnega škandala, ker bodo v javnost pricurljale žgečkljive fotografije severnokorejskega voditelja Kim Džong Una.

8. Turčija bo na področju Sirije napadla Kurde.

9. Napad s plinom se bo zgodil na eni izmed postaj podzemne železnice.

10. Prišlo bo do novega vala beguncev iz Gruzije in Ukrajine.

11. Velik potres se obeta na območju Himalaje.

12. Padavine, kot jih še nismo videli, bodo pokvarile olimpijske igre v Rio de Janeiru.

13. EU čaka referendum in izstop nekaterih držav članic.

14. Požar bo ogrozil pokrajino na Nizozemskem.

15. V borbi proti terorizmu bodo začeli uporabljati nano tehnologijo.

16. Japonski otok bo pogoltnilo morje.

 Tako, sedaj vemo kaj nas čaka v leti 2016. Ta "slavni" vedeževalec se s svojimi napovedmi ni ravno izkazal, ker veliko tega s čimer nam v tem letu grozi se nam že dogaja kar nekaj časa. Največji del napovedi, ki jih lahko zgoraj preberemo, bi lahko napovedala skoraj vsaka naša vedeževalska TV babura, ker jih je mogoče skoraj vsakodnevno prebirati tudi v medijih. Od vsega napovedanega si sam še najbolj želim ogledati napovedane žgečljive fotografije severnokorejskega diktatorja. Res upam, da bo kaj videti. Zanimiva je tudi tista napoved o povzročiteljih raka. Saj je že dolgo znano, da če si podjetnik ali menedžer kake multinacionalke in na trg plasiraš kak živilski izdelek, se konkurenta najlažje znebiš tako, da v javnosti razširiš novico, da njegov izdelek povzroča raka. V hipu si ga dotolkel in ne bo ti več konkuriral. 

Nek otok tam okrog Japonske se že dalj časa potaplja in ta napoved res ni nek vedeževalski presežek. O razpadu EU se že veliko časa govori in če se modreci v Bruslju, Berlinu in Parizu ne bodo hitro  spametovali, potem jo bo res v kratkem razneslo. To tako napoveduje celo že moj znanec P.epi pa se ob tem prav nič ne hvali, da ima kakšne vedeževalske sposobnosti. Turki masovno pobijajo Kurde že veliko desetletij in tudi na tleh Sirije to že kar nekaj časa počnejo. Le v medije je potrebno občasno pogledati in takšna napoved ti kar sama skoči iz njih. Desnica se v Evropi zelo  krepi že vse od padca berlinskega zidu in demontaže nekdanje SSSR in Jugoslavije. Ta proces krepitve desnice pa so sedaj dodatno pospešili še migranti, ki masovno prihajajo v Evropo in ta ne ve kaj z njimi početi in kako se jih znebiti, ker bi naj ogrožali njeno vsaj dva tisoč letno krščansko in kulturno tradicijo ter vrednote. Pa kaj, namesto k Jezusu se bodo pač odslej verniki molili k Alahu. Oziroma se ne bo ravno veliko spremenilo tistim, ki se že doslej niso molili k nobenemu od obeh bogov. Ker oba omenjena boga sta gospodarja le še na nebu, na zemlji pa vlada bog Kapital in on pa zaenkrat še ni ogrožen in njegovi pastirji držijo vajeti trdno v rokah.

Pošiljateljem teh vedeževalskih napovedi po spletu lahko prav mirno priporočimo, da poiščejo kakšnega bolj izvirnega vedeževalca in nas osrečijo z njegovimi malo bolj spektakularnimi napovedmi.

Vredno branja, premisleka in ponovne objave!

Obe dami lahko zamenljivi, zaposleni in številni aktivisti pa ne!

Vir: DNEVNIK

Res vredno branja in premisleka. Kar ni všeč ali s čim se ne strinjajo v ljubljanskih kadrovskih lobijih to seveda naj ne bi moglo  biti dobro ter koristno za Slovenijo. S tem, ko so za predsednico RKS s preizkušeno kadrovsko kombinatoriko vsilili Musarjevo, da bi rešili njen ugled, ker je pred tem neslavno propadla kot generalna direktorica nacionalne RTV, so naredili tej humanitarni organizaciji neizmerno škodo. Dovolj je takšnih kadrovanj iz "ljubljanskega kadrovskega bazena", ker je Slovenija polna dela voljnih, zaslužnih in predvsem sposobnih kadrov za prevzem najodgovornejših funkcij v organizacijah in to še posebej močno velja prav za RKS. Pa seveda to velja tudi za mnoge druge organizacije, ki imajo svoje republiške sedeže v Ljubljani. Za skromne plače, minimalne honorarje in predvsem volontersko naj bi delali ljudje po celotni Sloveniji, ukazovali ter prestižne ali dobro honorirane položaje pa zasedali le ljudje iz tega osrednje slovenskega kadrovskega bazena. Res še ni dovolj tega? Takšna kadrovska politika je pogubna kar se je že veliko krat pokazalo in čas je, da se s takšno prakso konča. 

Mnogi zaposleni v območnih enotah RKS, številni volonterski aktivisti in donatorji tej humanitarni organizaciji se še kako zelo strinjajo s tem kar je v svojem odprtem pismu zapisal gospod Vlado Marot, sekretar RKS-OZ Laško- Radeče. S takšnimi in podobnimi politično ter elitistično motiviranimi kadrovskimi telovadbami se ne kaže več igrati ter tako ogrožati notranjega ustvarjalnega miru in to še najmanj v tako zelo pomembnih humanitarnih organizacijah kot je RKS kot tudi ne v ostalih društvenih organizacijah na republiškem nivoju s sedeži v Ljubljani.

Naj se še tako zelo trudijo prikriti politične in elitistične kadrovske vplive v tej zelo ponesrečeni kadrovski kombinatoriki, so vendarle že od daleč vidni prstni odtisi ravno teh kadrovskih lobijev "ljubljanskega kadrovskega bazena", ki so na terenu preko svojih zvez, obljub in vplivov vso operacijo potem pred časom v organih RKS tudi izpeljali. Bati se je sedaj le še, da bodo svoj ranjen ponos skušali zdraviti z nadaljnjim vnašanjem razdora ter nemira v RKS, da bi tako dokazali kako so imeli prav in jih bo ob vsem tem še najmanj zanimalo delo in nadaljnje uspešno funkcioniranje RKS na terenu. Vsem takšnim morebitnim aktivnostim pa se bo potrebno odločno upreti in jih javno razkrinkati. Predsednica in sekretarka sta lahko zamenljivi brez vsakršne ustvarjalne ali organizacijske škode za organizacijo. Veliko težje zamenljivi pa so številni zaposleni v organizaciji RKS in povsem nezamenljivi pa so preštevilni aktivisti, ki neutrudno in volontersko delujejo v vseh območnih združenjih in nezamenljivi so številni donatorji ter podporniki te humanitarne organizacije.

Odziv na članek in komentar novinarke Ranke Ivelja v Dnevniku o Rdečem križu

4. marec 2016

Vsi, ki smo lahko prebrali članek in komentar o RKS (Dnevnik, 1. marca), smo si, vsak zase, ustvarili mnenje. Ob tem pa je treba zapisati, da je bilo to ustvarjeno z zelo pavšalnim, enostranskim in destruktivnim zavajanjem bralcev, predvsem pa našega članstva in prostovoljcev. Iz članka veje, kot bi si novinarka želela vnesti dodatni nemir in načrtni razdor organizacije Rdečega križa.

Nikoli ne bom razumel, kako so imeli novinarji ob prisotnosti 56 območnih združenj Rdečega križa iz vse Slovenije na zboru članov na Igu možnost in priložnost po naključju najti za sogovornico edino in samo go. Anito Carusso, zastopnico OZ RK Ljubljana. Res zanimivo. In kako lahko njeno enostransko besedičenje in nekorektne izjave do Rdečega križa, ki ji je mimogrede kar nekaj let rezal kruh in je bila zaradi neuspelega podviga prizadeta, vzamete za edino pravo ter članek tako posplošite. Kdo pa je Anita Carusso, da si jemlje pravico govoriti v imenu Rdečega križa Slovenije in vseh drugih v RK? Kdo ji je dodelil to čast? Pričakoval in želel bi si bolj iskrenega, korektnega in nepristranskega poročanja.

Novinarka piše o neki razklanosti v RK in pri tem uporablja besedo, o kateri prvič berem in poslušam. Zanjo je razklanost že to, da če ne trobimo vsi v isti rog, če ne soglašamo z vsem, kar na neosnovanih temeljih prihaja iz OZ RK Ljubljana in od njega »zlobiranih« somišljenikov, smo pa razklani. Tudi iz tega je mogoče razbrati njeno nenaklonjenost do Rdečega križa in drugače mislečih, ker sicer ne bi uporabila tako grobega izraza.

V Rdečem križu smo marsikaj doživeli, ne moremo pa se sprijazniti z načinom in potmi, ki bi jih nekateri želeli uveljavljati z oholostjo, brezkompromisnostjo, enostranskostjo... Z maniro brez srčne kulture, ki na trenutke meji že na nesramnost in žalitev. Takšne poti niso lepe, so neprijazne in slej kot prej obsojene na propad, ker jih ne mi ne večina ostalih ne marajo. In nekaj tega se je nekaterim že zgodilo.

Marsičesa nimamo, kar lahko imajo v OZ RK Ljubljana, in tudi oni nimajo vsega, kar imamo mi. Nimamo denarja, kot ga zaradi zaledja s tržno dejavnostjo lahko imajo oni. Pa saj ni vse v denarju, ker ta pokvari ljudi. Imamo pa denimo skoraj 30 odstotkov članov RK na število prebivalcev, medtem ko jih imajo oni komaj dober odstotek, predvsem pa imamo srce in dušo. In zato je naša dejavnost v prvi vrsti obrnjena k članstvu in ljudem in ne h komercialnim težnjam. Pa zaradi prednosti in slabosti enih in drugih nismo zaradi tega nikoli jadikovali. Res pa je, da je lažje mahati, da ne zapišem česa drugega, če imaš, kakor če nimaš.

Pestrost in raznolikost dejavnosti ne bi smeli nikoli biti problem ali ovira, če le ta poteka dobro, uspešno, v zadovoljstvo uporabnikov in v mejah normalnega dialoga. V raznolikosti je tudi veliko bogastvo in čar, ki se odslikava med nami. Zagotovo pa je problem uveljavljanje absolutistične oziroma, če hočete, diktatorske oblasti, ki je v takšni organizaciji ne bi smelo biti.
Ob takšnih dejstvih nam ni bilo in nam ne more biti vseeno, zato smo bili skupaj s člani in prostovoljci resnično razočarani, prizadeti in jezni, ker so se prek medijev reševala nesoglasja predsednice in sekretarke in zahteva za njeno razrešitev iz nekrivdnih razlogov. Takšne metode očitno postajajo praksa tudi v društvih, kakršen je RK, in tako še danes žal ne poznam razloga in argumenta zanj. Vem le to, da ga. Renata Brunskole ni iz Ljubljane, da ni bila »samo« političarka, bila je tudi dobra županja, bančna uslužbenka, bila je podpredsednica OZ RK Metlika, bila je prostovoljka RK Metlika vsaj 10 let in je delovala tam, kjer ljudje organizacijo RK najbolj čutijo. Glede na izid glasovanja, ki se nekaterim ni sestavil, pa mi postaja vse bolj jasno, da če vodstveni kadri v RKS niso iz Ljubljane, če niso njihovi simpatizerji ali vsaj niso povohali v njihovo »kuhinjo«, so, ne oziraje se na vso njihovo bogato preteklost, obsojeni na »linčanje«. To pa je potem res politika Ljubljane, o kateri govori ga. Carusso in pišete o njej.

Zato predlagam, da naj tisti, ki nimajo kaj bolj pametnega početi, tega ne počnejo v Rdečem križu. Če mu že ne znate in nočete pomagati, mu želeti dobro, ne počnite tega tukaj in pustite ljudem, ki v srcu dobro mislimo, da lahko ustvarjamo, delamo, se razvijamo, vnašamo nove, sodobne ideje, za katere nismo bili nikoli imuni, vendar ob tem ostajamo na realnih tleh. S spoštovanjem!
Vlado Marot
sekretar RKS-OZ Laško - Radeče

Vsesplošen kaos na Balkanu nam je vse bliže!

V svojem zadnjem zapisu o begunski krizi objavljenem na teh straneh pred dnevi sem zapisal, da  je reševanje begunske krize z zaprtjem makedonsko-grške meje le hinavski  prenos begunsko-humanitarne krize na makedonsko in grško dvorišče. In da so to lahko  le mokre sanje vseh tistih odgovornih na balkanski poti od Avstrije pa do Makedonije, ki so to predlagali ter druge na tej poti v to prepričali in pri tem morebiti naivno celo verjeli, da se bodo tako rešili beguncev oziroma migrantov ali kakor koli jih pač želi kdo poimenovati.

Našemu predsedniku vlade dr. Miru Cerarju bi toplo priporočil, da se preneha javno hvaliti kako je bil to njegov predlog, ki ga je uspel uveljaviti, ker je s tem le povzročil strahovito humanitarno krizo v Grčiji in že čez nekaj dni tudi v Makedoniji. Če je to res zraslo na njegovem zeljniku, v kar pa nekako ne verjamem ravno preveč, potem je lahko bil tak predlog le dejanje nemoči, obupa in neizmernega strahu pred tem kar bo še sledilo. Edini rezultat tega predloga pa je naraščajoča in grozljiva humanitarna kriza v obeh balkanskih državah, ki se bo v kratkem razlila po celotnem Balkanu vse do Slovenije. Tej prihajajoči nesreči in vsem posledicam, ki jih bo s sabo prinesla, se izogniti enostavno ne bo dalo.

Ne razumem tudi odziva slovenskih politikov na begunsko krizo in njene posledice v Sloveniji. Pri tem imam seveda v mislih tako tiste opozicijske desne politike kot nič bolj odgovorne ter ob tem še krepko zaletave politike s slovenske levice. Oboji se obnašajo, delujejo ter govorijo in v iskanju nekih paničnih rešitev predlagajo prav pogubne predloge kakor, da se ne zavedajo, da je Slovenija v tem begunskem pojavu povsem nemočna in jo bo doletela usoda, ki so nam jo namenili ali določili v Berlinu in Bruslju. Že nekaj krat sem zapisal in sedaj to še ponovim, da so mejo med Evropo in Balkanom potegnili preko Alp in mesto beguncem določili na Balkanu, ker bo ostala Evropa le na ta način lahko obvladovala to begunsko krizo. Tega se zaveda Avstrija, ki na Balkan neposredno meji in Avstrijci prav dobro vedo, da se ne bodo mogli izogniti vsem negativnim vplivom in pritiskom migrantov proti severu. Ko bo padla makedonsko-grška meja in do tega dne ni več veliko, bodo te množice pritisnile po balkanski poti do Slovenije. In v Grčijo dnevno prihajajo vedno znova nove in nove velike skupine beguncev.

Države na balkanski poti bodo enostavno prisiljene humanitarnost podrediti notranji varnosti in naj se to sliši še tako grozovito, nehumano, skregano z mednarodnim humanitarnim ali še kakšnim pravom. V izrednih razmerah pač vedno in povsod velja tudi izredno pravo. Vse to tudi zaradi tega, ker organizacijsko, kadrovsko, varnostno in finančno vseh novih bremen države ne bodo zmogle. Pa tudi zaradi naraščajočih notranjih nemirov lastnega prebivalstva, ki se bo čutilo hudo varnostno, ekonomsko in socialno ogroženo, ker se jim bodo zaradi ekonomskih razmer zmanjševale ter omejevale ekonomske, socialne, zdravstvene in druge pravice, ki jih bodo morali deliti s prispelimi migranti. Mediji in domači ter EU politiki ljudi grdo zavajajo, ko pišejo in govorijo, da je Turčija del rešitve tega migrantskega problema. Turčija je del problema kar se bo hitro pokazalo in naiven ali slaboumen je vsakdo, ki tega ne sprevidi ali ne razume. Seveda vse to prav dobro vedo tudi v Bruslju in Berlinu in prepričan sem, da je ta cirkus okrog iskanja rešitev v pogovorih ter mešetarjenjih s Turčijo le en velik blef za pridobivanje časa ter vlivanja lažnih upov državam na balkanski poti. Morebiti pa so v ozadju tudi še kakšni globalni politično vojaški interesi o katerih se javno ne govori in ki neposredno z migranti niso povezani, ker je migrantska kriza le njihova neizbežna posledica.

Sploh obstaja kakšna rešitev za obvladovanje begunske problematike za države na balkanski poti? Zahodna Evropa je žrtvovala Grčijo in Makedonijo, da začasno zadržita množice beguncev, ko  sočasno še Nemčija vedno govori o odprtih mejah ter nujnosti sprejemanja migrantov, čeprav sami omejujejo zakonodajo ter zaostrujejo pogoje koga bi ali koga ne bi sprejeli in ob tem vračajo že sprejete migrante ter migrantom na poti pošiljajo vzpodbudna sporočila koliko tisoč jih bodo v tem letu še sprejeli. Vse državne voditelje in politike držav na balkanski poti bi ob vsem tem res že morala srečati pamet in Bruslju ter Berlinu bi morali odločno povedati, da naj povedo koliko in katere bo Nemčija in druge zahodne države sprejeli in toliko se jih bo poslalo naprej. Še bolj prav in veliko bolj humano pa bi bilo, da si jih te države odberejo že kar v Grčiji in si jih potem odpeljejo domov, ostale pa se vrne v bližnje varne države od koder so v Grčijo prišli. Tako pa Merklova še vedno javno izigrava lažno humanitarko in ob tem doma počne vse kako se čim več ter v čim krajšem času s čim nižjimi stroški  pribežnikov znebiti. In vse to počne na račun in stroške držav na balkanski poti od Avstrije do Grčije.

Ekonomska bremena držav na balkanski poti v tem begunskem pojavu niso največja težava. Prave težave in kaos na Balkanu je še pred nami in v vsem tem niso izključeni niti medsebojni oboroženi konflikti, do katerih bi lahko prišlo zaradi popolnega sesutja oblastnih, političnih, gospodarskih in socialnih sistemov v posameznih državah kot posledice neobvladljivih notranjih razmer. Če evropske oblastne in politične institucije v Bruslju ter oblasti predvsem v Nemčiji, v nekaj dneh ne dosežejo ustreznih rešitev in solidarno celotna EU ne prevzame glavnine bremen, ki jih bodo v naslednjih dneh deležne države balkanske poti, potem je balkanski vsesplošni kaos neizbežen in posledice bodo katastrofalne za celotno Evropo in tako tudi za Slovenijo. Nekoč so preprosti ljudje v takšnem vzdušju nagonsko in brez napotil takoj aktivirali previdnostno načelo in začeli polniti kašče za hude čase.