ponedeljek, november 02, 2015

Dr. Peter Štumpf, soboški škof, kaj vam je tega treba bilo?

dr. Peter Štumpf, soboški škof
Ko so slovenski mediji začeli poročati o objavljenem pisanju soboškega škofa dr. Petra Štumpfa, sem takoj postal radoveden kaj tako zelo zanimivega ali celo provokativnega se je ponovno tokrat uspelo zapisati navedenemu gospodu, ki je znan, da občasno s kakšno ne posebej posrečeno izjavo ali zapisom razburka javnost. Poiskal sem njegovo pisanje, ga skrbno prebral in bil potem kar malce razočaran. Razen tistega njegovega provokativnega stavka kako bi naj bilo »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«, kaj drugega posebej modrega ali kar bi si zaslužilo kako posebno pozornost razumnega bralca res nisem našel. 

Priznam pa tudi, da bi od katoliškega intelektualca in še škofa za povrh, le pričakoval nekaj več, ko se že loti pisanja o tem begunskem fenomenu in o vzrokih, ki so ga vzpodbudili, humanitarnih križih in težavah s katerimi se srečujejo begunci sami kot tudi vsi tisti, ki se z njimi na njihovi begunski poti srečujejo in jim pomagajo priti do cilja. Cilj beguncev pa seveda ni Slovenija in niti najmanjše volje nimajo, da bi tukaj med nami ostali ter kakor koli ogrožali prekmurski krščanski rajski vrt gospoda škofa Štumpfa. Gredo pravzaprav le mimo nas in se tukaj ustavljajo, ker drugače ne morejo in ker jim s svojimi prepogosto povsem nepotrebnimi EU in domačimi internimi, pravno administrativnimi ter tehnično logističnimi postopki hitrejše poti ne uspevamo omogočiti. 

V naši stari slovanski naravi ter tudi po krščanski zapovedi pa velja, da se nasilno ne odžene popotnika, ki na svoji dolgi poti lačen, žejen, prezebel in utrujen potrka na naša vrata ter zaprosi za pomoč. Še posebej, če so ti nesrečni popotniki dojenčki, otroci, starostniki, nosečnice, invalidi, bolniki kakor seveda tudi vsi drugi naše pomoči potrebni. Celo v zakladnici slovenskega ljudskega pesništva najdemo ogromno pesmi, ki se še danes prepevajo in v katerih se opeva našo človekoljubnost, dobrosrčnost in pripravljenost pomagati vsakomur, ki se znajde v nesreči. Na to narodovo čudovito kolektivno lastnost so bili zelo ponosni celo že naši predniki in res ne poznam niti enega samega razloga, zakaj bi se tega morali danes sramovati in z javnimi apeli cerkvenih dostojanstvenikov pozivati, da pa bi tokrat morali verujoči in neverujoči ljudje na slovenskem ravnati drugače. Samo zaradi tega, ker so nesrečniki, ki so za čas in v skrajni nuji nas poprosili za malo pomoči, pač druge vere? 

Zelo nekrščansko in  še zelo nevarno razmišljanje za povrh, cenjeni pomurski škof gospod dr. Peter Štumpf. Ker je od tega njegovega javnega razmišljanja lahko le korak do tega, da bo gospod škof ali kdo drug s podobnimi razmišljanji morebiti že jutri v kakšnih drugih razmerah svojim ovčicam odsvetoval nuditi nujno pomoč tudi svojim neverujočim sosedom, znancem, sodržavljanom ali celo sorodnikom. Nekaj takšnega je slovenski narod v svoji zgodovini že kar nekajkrat doživel in na tiste nesrečne čase danes nihče ne more biti posebej ponosen. Ne ponavljajmo torej zgodovinskih napak, ki bi se jih potem morali naši otroci in vnuki sramovati. 

Škof gospod dr. Štumpf skozi okno svojega škofovskega kabineta vidi le begunce z veliko denarja in njihovo drugačnost kot so njegove prekmurske ovčice. Noče pa videti otročičev, bolnikov, ostarelih, invalidov, žensk, nosečnic in vseh drugih, ki jim je prav naša zahodna krščanska civilizacija uničila njihove dežele, porušila njihove domove, pobila na sto tisoče njihovih sorodnikov, prijateljev, znancev in sodržavljanov ter jih pognala na dolgo težavno pot proti obljubljeni Evropi. Gospod škof tudi povsem prezre, da so te ljudi še nekaj tednov nazaj vabili na pot, jim izrekali dobrodošlico in jim obljubljali lepše življenje kot so ga imeli v svojih domovinah. Kot tudi ne želi videti ter sedaj javno priznati, da to obljubljeno Evropo vodijo ter v rušenjih dežel migrantov in pobijanjih tamkajšnjih prebivalcev že leta sodelujejo in podpirajo politične elite, ki imajo v svojih imenih zapisano "krščanske" in se kitijo s krščanskimi vrednotami, etiko in moralo. Cenjeni gospod škof pozablja, da so Afganistan, Irak, Libijo, Sirijo in druge dežele arabskega sveta uničile zahodne države, ki se tako ali drugače razglašajo za krščanske in se sklicujejo na krščanske tradicije. Prav v tem okolju pa naj bi bil rojen tudi Jezus in tam tudi na križu umrl. Mnogi od teh nesrečnih ljudi, ki so danes naši kratkotrajni gostje in so deležni naše humanitarne pomoči, so potomci ljudi živečih v času Jezusa. 

Škof dr. Štumpf v svojem pisanju kritizira tudi Karitas, ko zapiše: Karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Tega niti ne želim komentirati, ker bi se potem moral spustiti na nivo avtorja teh zapisanih misli. Verjamem, da v Karitasu kot tudi v Rdečem križu ne mislijo tako kot misli in v svojem pisanju navaja gospod prekmurski škof dr. Štumpf in bodo vsi še nadalje ostali zvesti svojemu humanitarnemu izročilu ter poslanstvu. 

Dr. Peter Štumpf, soboški škof, kaj vam je tega treba bilo? Se morebiti nadejate ponovno kake nove verske vojne v Evropi, inkvizicijskega preganjanja vseh, ki so druge vere ali ne mislijo in ne čutijo enako kot vi in morebiti še nekaj vam podobnih gorečnežev? Gospod prekmurski škof dr. Štumpf prepričan sem, da poznate star ljudski rek, ki pravi: "če seješ veter, žanješ burjo" in da vam tudi sporočilo tega reka ni neznano.

ODZIV

Otroci. migranti ali begunci, to je sedaj vprašanaje!

Škof dr. Peter Štumpf pojasnjuje: Nisem govoril o beguncih, temveč o umetno spodbujenih migrantih

Časnik 2.11.2015
1)     V izjavi nisem govoril o beguncih, kot to navajajo nekateri mediji, temveč o umetno spodbujenih migrantih. Zato v izjavi nikjer ne uporabljam besede »begunci«, ampak »migranti«. Begunci so zaradi človeškega dostojanstva vredni naše pozornosti in pomoči. Karitas in druge človekoljubne organizacije se trudijo s skrajnimi napori, da jim lajšajo trpljenje. To spoštujem, cenim in tudi podpiram. Niso pa vsi, ki prihajajo k nam, begunci. Organizirano prihajajo tudi posamezniki in skupine, in ni jih malo, ki ne skrivajo islamskega ekstremizma. Večina od teh so umetno spodbujeni migranti, ki zlorabljajo begunstvo, da nemoteno pridejo k nam ali pa v Evropo. Kakšni so njihovi cilji, si lahko samo predstavljamo. V izjavi sem javnost opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače kot resnične begunce.

2)     Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov. Nedopustno je, da nekateri osrednji slovenski mediji ne ločijo med enim in drugim. Resnične begunce in umetno spodbujene migrante obravnavati na enak način, je neodgovorno in neetično do gledalcev, poslušalcev in do bralcev. Kot škof za medije pri Slovenski škofovski konference moram odločno zavrniti pristranska poročanja nekaterih medijev o begunski krizi, ki strah med ljudmi samo še poglabljajo. Ljudje niso naivni. Resnico znajo najti tudi tam, kjer so jo mediji skrili. Zadnji čas je že, da vsi osrednji slovenski mediji k begunski problematiki pristopijo pošteno in strokovno. Drugače nima pomena, da še o tem sploh kaj poročajo.

3)     Nekateri osrednji slovenski mediji so proti meni grobo zlorabili izjave papeža Frančiška, nadškofa Stanislava Zoreta in škofa Andreja Glavana. Moje izjave v ničemer ne nasprotujejo njihovim. Moliti za odpuščanje posameznikom in ustanovam, ki tem ljudem zapirajo vrata, kot nas vabi papež, je verska dolžnost za vsakega kristjana. Moliti moramo celo za islamske ekstremiste v upanju na njihovo moralno spreobrnjenje. To pa nas ne odvezuje od previdnosti in ukrepov zavarovanja. Isto velja za človeka, ki pride na moj prag in potrebuje pomoč, ker je lačen, žejen, bos in nag. Vsakemu je treba s spoštovanjem in človeško pozornostjo dati kruha, ne glede na njegovo versko ali idejno prepričanje. To je iz moje izjave za javnost tudi razvidno. Če pa nekdo ta kruh zavrne samo zato, ker mu ga daje krščanska roka, potem vem, da ni lačen. Na moja vrata je prišel z nameni, ki mi prebujajo dvome, nelagodje in strah. Zame je to klic k budnosti, zavarovanju in tudi k primernemu ukrepanju. Do takega ravnanja imam celo moralno dolžnost, ki me v vesti obvezuje. Kratko rečeno: Delam dobro, vendar nisem naiven. Opozarjati vernike na pretečo nevarnost je tudi škofova dolžnost. Verniki to od škofa pričakujejo.

4)     Karitativnost brez meja? Kako dolgo bodo prostovoljci Karitas in drugih človekoljubnih organizacij še pri močeh za služenje beguncem in tudi umetno spodbujenim migrantom? Kriza traja že predolgo. Moči pešajo. Kdo ima rešitve? Kaj bo, ko se bodo meje zaprle tudi v Avstriji in Nemčiji? Tukaj Cerkev ne more storiti kaj dosti. Državo sem pozval, naj ukrepa in ne zavlačuje, če ji je kaj do lastnih državljanov. Potrebno bo preiti od besed k dejanjem.

5)     Kot Prekmurec in Prlek dokaj dobro poznam svojo zgodovino. Predniki so preživeli turške vpade, različne družbene sisteme in tudi mnoge izhode v tujino. Opirali so se na krščansko vero in dedne časti. Nihče se ni odrekel samemu sebi. Zato smo v Pomurju obstali kot Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, nekaj pa je celo nemško govorečih prebivalcev. Dobro se razumemo in si poskušamo lajšati bremena. Ni nam vseeno, kaj se sedaj v Pomurju dogaja. Smo zaskrbljeni tudi za vso Slovenijo.

Akademik dr. Anton Trstenjak je kmalu po osamosvojitvi Slovenije v nekem intervjuju dejal, da si Slovenci ne moremo privoščiti napak, ki si jih sicer lahko privoščijo veliki evropski narodi. Velikost namreč hitreje zgladi napake. Slovenija pa je majhna, zato je zanjo že vsaka najmanjša napaka usodna – predvsem kadar gre za prepire in razdore. Še je čas. Vsak naj napravi za Slovenijo tisto, kar mora, kar more in kar zmore.

Murska Sobota, 2. 11. 2015
dr. Peter Štumpf
soboški škof


Cenjeni gospod soboški škof Peter Štumpf v tem svojem pojasnjevalnem odzivu prav v ničemer ne odstopi od svojih v prvem zapisu zapisanih trditev. Malo le telovadi in manipulira s pojmi ločevanja na "migrante" in "begunce" in pri tem povsem zanemari, da gre za ljudi, ki jih je velika nesreča pognala z njihovih domov in iz njihovih požganih ter uničenih domovin. Povsem nepomembno je ali nekoga, ki je v hudih socialnih težavah ali celo življenjsko ogrožen, nek pravni predpis uvršča med migrante ali begunce. Zanj kot vidnega predstavnika slovenske RKC in zame kot popolnoma navadnega slovenskega državljana je pomembno le to, da gre za skupine večinsko zelo nesrečnih ljudi, ki potrebujejo le nekaj malega našega sočutja in pomoči. Vsakemu, vsaj malo s čustvene inteligence obdarjenemu državljanu in državljanki Slovenije, je povsem razumljivo in samoumevno, da se človeku v nesreči pomaga.

Tudi glede Karitasa in njegovih aktivnosti v tem drugem zapisu cenjeni gospod škof soboški, ne spreminja svojega mnenja in se v 4. točki svojega zapisa iz škofa soboškega kar prelevi v aktivista opozicijske SDS in začne deliti levite slovenski oblasti, ki naj po njegovih besedah ne bi delovala učinkovito. Pri tem pa še zapiše, da tukaj cerkev ne more kaj veliko storiti. Potem pa naj vsaj ne škoduje hudim naporom ter prizadevanjem slovenskih oblasti, ki se res neizmerno trudijo, da bi bile razmere pod nadzorom, ker tudi vlada nima na razpolago neomejenega nabora možnosti in učinkovitih ukrepov. Njegova naloga in dolžnost kot soboškega škofa in pastirja svojim faranom je, da ljudi pomirja, jim svetuje in jih napotuje ter jih vodi in pomirja v njihovih človekoljubnih in humanih aktivnostih. Cenjenemu gospodu škofu se tako tudi v drugo ni uspelo predstaviti kot krščanski dobrotnik in humanist, temveč je le dodatno potrdil vse to kar je zapisal že v svojem prvem pisanju. In za vse zapetljaje s pravilnim razumevanjem njegovih pisnih sporočil so seveda ponovno, kot že veliko krat doslej, krivi mediji in neuki ali pa zlonamerni novinarji. Pri jasno izraženih in zapisanih stališčih pač zmote ni in je tudi biti ne more. Škofova stališča pa so bila v obeh objavljenih zapisih izražena jasno in nedvoumno in jih je mogoče razlagati le tako kot so se gospodu soboškemu škofu dr. Štumpfu zapisala.

5 komentarjev:

  1. Na enakem nivoju je kot kak goreč islamski imam, ki poziva na sveto vojno,
    le da je ta pač katoliški. Ista zagovedena miselnost.
    Sicer tudi Zore ni bistveno drugačen. Le piar ima boljši.

    OdgovoriIzbriši
  2. Odgovori
    1. V čem ima to cenjeni škof gospod Štumpf prav?

      Izbriši
  3. Spoštovani!

    Vzel sem si malo časa in primerjal obe pisanji škofa dr.Štumpfa s pisanji, ki jih je v tridesetih letih prejšnjega stoletja masovno objavljal takratni katoliški tisk v Sloveniji v svoji sveti gonji strašenja ljudi pred nevarnostjo širjenja komunizma po Evropi, proti komunistom in Židom. Priporočam vam, da malo pobrskate po teh virih in hitro boste spoznali kako so tista pisanja vsebinsko podobna temu kar je napisal murskosoboški škof. Kaj pa se je potem dogodilo v Sloveniji pa vam je tako znano in z posledicami se ukvarjamo še danes in narod je na smrt sprt. Če bomo tako nadaljevali se kaj lahko dogodi, da se bomo na slovenskem ponovno znašli v kakšnem bratomornem vrtincu z zelo podobnimi posledicami. Si res kdo tega želi?

    OdgovoriIzbriši
  4. Sem katoličan, vendar se strinjam, da je nastop Petra Štumpfa totalno protievangelijski. Papež Frančišek bi ga moral takoj ne samo odstaviti od škofovstva, ampak izključiti iz Cerkve. To, kar Š počne, je GREH PROTI SVETEMU DUHU. Za ta greh Jezus pravi, da je NEODPUSTLJIV.

    OdgovoriIzbriši