Vse se vrača, vse se plača ali zgodovina v dveh slikah!

Vir: Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Križarske vojne so bili vojaški podvigi Latinske rimokatoliške cerkve od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je Papež Urban II. pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti Bernard iz Clairvauxa, so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer križarska vojna proti Albigencem, Aragonska križarska vojna, rekonkvista in severne križarske vojne.[1] Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad Sveto deželo, s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v Akri;

Z begunci in migranti iz arabskih dežel Sirije, Perzije, Iraka in drugih, se nam po dobrih 900 letih vračajo domov naši evropski geni, ki so jih tja enako masovno prinašali naši vrli in pogumni križarski vitezi in drugi bojevniki ter ogromne množice  njihovih spremljevalcev. Z njimi se nam tako sedaj domov posredno vračajo naši davni predniki. Bojimo se jih in strah nam povzročajo njihovi masovni prihodi, ker se verjetno v podzavesti celo zavedamo, da bi lahko res bili naši daljni sorodniki, ker so nam po mnogo čem tako zelo podobni. Predvsem po lastnostih, ki jih mi niti samim sebi ne želimo več priznati in jih skrbno prikrivamo ter jih želimo na vsak način zatajiti.

Razlika je le v tem, da so naši križarski predniki takrat v davnih časih k njim z ognjem in mečem vračali domov Kristusa, oni nam pa danes s sabo prinašajo Alaha, s katerim pa sedaj mi ne vemo kaj početi in se ga tudi malo bojimo.  Prihajajo torej iz dežel v katerih se je, po nauku in izročilu krščanske vere,  rodil in na križu umrl  Kristus. Torej lahko sklepamo, da ne le, da se nam domov vračajo naši evropski geni, temveč, da bi lahko mnogi izmed njih bili celo Kristusovi posredni sorodniki. Nad tem pa bi se vsekakor morali temeljito zamisliti vsaj verujoči, ker njegovo bi lahko bilo hudo maščevanje za njihovo beginsko trpljenje, ki jim ga povzročamo tukaj v Evropi in predvsem tam v njihovih nesrečnih deželah od koder prihajajo. Saj še verjamemo v krščanskega boga, ne? Ali se morebiti le delamo, da verjamemo oziroma vanj verjamemo le toliko in takrat, ko nam to lahko prinaša kake neposredne materialne koristi?

Muslimanskim prišlekom v Evropo in tudi tistim, ki ostajajo doma v njihovih porušenih deželah očitamo, da manipulirajo in zlorabljajo svojo islamsko vero. Ne počnemo mi z našo evropsko krščansko vero skozi vso našo zgodovino in tudi danes, skoraj povsem enako? Naši davni križarki predniki naj bi se takrat v njihovih deželah borili za dostop do svetih krajev Kristusove domovine in njegovega groba. Danes mi tam ponovno masovno sejemo strah, bolečino in smrt ter razseljujemo ljudstva in rušimo njihove dežele, da bi si prisvojili njihovo nafto in druge naravne dobrine. Od naših davnih križarskih prednikov se razlikujemo le po tem, da smo mi tokrat na svojih bojnih pohodih boj za Kristusa zamenjali s parolami boja za demokracijo in človekove pravice ter civilizacijo. Posledice naše današnje sodobne križarske vojne za vsa tista nesrečna ljudstva pa so enake ali vsaj zelo podobne. Pravi čudež je, da, če Bog, kateri koli, krščanski ali muslimanski, resnično obstaja, še ni nad nami obupal in nas neusmiljeno kaznoval. Mogoče pa celo božja kazen že prihaja, pa mi tega še ne vemo in je v svoji vase zagledani ošabnosti ter pogoltnosti ne pričakujemo. Res Evropejci verjamemo, da se nič od vsega hudega s čimer tako obilno že desetletja obdarujemo balkanske, arabske, afriške in mnoge druge dežele, ne more dogoditi tudi nam?