Vsaj malo bi nas pa le moralo biti sram!

Miroslav Lazanski, novinar in vojni analitik ter poročevalec

Vir; Blog LEBAN
http://www.ednevnik.si/?w=mehanikaleban

Bloger Leban na e-Dnevniku objavlja daljši kritičen zapis srbskega novinarja, vojnega analitika in vojnega poročevalca Miroslava Lazanskega v katerem ta izraža svoje ogorčenje nad ravnanjem slovenske diplomacije pred dnevi v Parizu, ko so na skupščini Uneska odločali o polnopravnem članstvu Kosova v tej  ugledni mednarodni organizaciji. Po opravljenem glasovanju predstavnikov držav članic OZN in Uneska na Skupščini, Kosovo ni dobilo dovolj glasov in je tako bila njihova kandidatura za članstvo zavrnjena. Sam menim, da povsem upravičeno.

Celoten zapis si lahko preberete na straneh zgoraj navedenega blogerja Lebana in priloženi povezavi.Sam sem kopiral odstavek, ki bi moral k razmišljanju vzpodbuditi sleherno državljanko in slehernega državljana Slovenije. Krepko pa bi se nad ravnanji države Slovenije v mednarodnem okolju morale zamisliti tudi slovenske politične in kulturne elite ter predvsem naše zunanje ministrstvo z ministrom Karlom Erjavcem na čelu.

Citat:

Srpski vojnici ginuli su 1918. za zapadne granice Slovenije, Mihajlo Pupin je direktno zaslužan što je Bled ostao u Sloveniji, to mu je uostalom priznato nedavno prilikom otkrivanja njegovog spomenika upravo na Bledu. Srbija je 1941. domaćinski primila na hiljade Slovenaca, koje je nacistička Nemačka prognala iz dela Slovenije koji je direktno priključen Trećem rajhu. A predstavnik Slovenije na glasanju u Unesku nije mogao barem da izađe do toaleta u momentu glasanja. Je l’ to, gospodo, opet pritišću Nemci? Kao 1941. godine. Makar do toaleta, ekselencijo!

Nismo Slovenci tako zelo pomembni kot si prepogosto domišljamo in kot slovenske politične elite želijo prebivalstvo prepričevati in tudi v mednarodnem okolju toliko zaupanja vrednih prijateljev in zaveznikov nimamo, da bi si lahko tiste, ki nam zavezništvo ter prijateljstvo ponujajo na tako lahek način odvračali ali celo ignorirali. Še posebej, če gre za naše nekdanje sodržavljane, ki bi jim morali biti za veliko kaj iz naše skupne pretekle zgodovine tudi hvaležni.in to hvaležnost kdaj znati tudi pokazati. 

Sploh pa ima mlada država Slovenija že od svoje osamosvojitve pa vse do danes hude težave z iskanjem pravih zavezništev in ne koristoljubnih prijateljev v mednarodnem prostoru. Vedno ko se Slovenija znajte v kakšnih hudih mednarodnih vojnih, političnih, ekonomskih, finančnih ter diplomatskih težavah, ugotovimo, da je nekdo v imenu nas državljank in državljanov v preteklosti ravnal zelo napačno, preveč interesno strankarsko ali celo osebno, ideološko in politično kratkoročno, preračunljivo in zavezništva sklepal s povsem napačnimi prijatelji ter zavezniki. In kar je pri vseh teh ravnanjih še najbolj tragično ter usodno, da predstavniki naše države na mednarodnem parketu in v mednarodnih odnosih vse prepogosto naše ključne dolgoročne državne in nacionalne interese podrejajo interesom drugih, ki smo jim pretirano uslužni ali pogosto že prav sramotno hlapčevski. Pri tem pa se očitno sploh ne zavedamo, da takšnih preveč uslužnih prijateljev in zaveznikov na daljši rok kaj veliko ne cenijo tudi tisti, ki jim venomer delamo kake usluge in jih podpiramo. S tem pa od sebe odvračamo vse tiste, ki nam nudijo prava ter naravna zavezništva in enakopravna prijateljstva ter za to ne pričakujejo ali celo zahtevajo kakih velikih in dolgoročno usodnih proti uslug. Kar smo sejali včeraj in sejemo danes, bomo jutri tudi želi. V primeru reševanja begunske krize nam prve račune naši prijatelji in zavezniki že pišejo in nam bodo v kratkem tudi izstavljeni. da jih poravnamo.