Krovni stanovanjski zakon in prav vsi podzakonski akti, ki so bili v zadnjih nekaj letih za urejanje tega področja sprejeti in uveljavljeni so v praksi že skoraj v celoti odvzeli opravilno sposobnost lastnikom etažnih stanovanj in jih podredili posamičnim upravnikom. Lastnike etažnih stanovanj tako zakonodaja kot državni uradniki in v premnogih primerih tudi upravniki obravnavajo kot čredo nepismenih ter neodgovornih lastnikov, ki sami niso v stanju o ničemer pomembnem odločati, se nič koristnega dogovoriti in jim je kot takim pač potrebno omejiti njihovo opravilno sposobnost na področju rabe, upravljanja, vzdrževanja in koriščenja njihove etažne lastnine. Prava karikatura pa je tudi tako imenovana stanovanjska inšpekcija, ki jo zakon sicer določa in ji daje določene pristojnosti in naloge, pa bi v resnici bilo veliko bolje in koristneje, če bi jo kar ukinili in tam zaposlenim dali kako drugo in manj zahtevno delo, ki bi ga obvladali in kjer bi lahko bili vsaj malo koristni.
Tako se lastnikom etažnih stanovanj in najemnikom teh stanovanj vedno znova vsiljujejo nove in nove rešitve in se jim nalaga vedno nove obveznosti in pri tem sami nimajo prav nobene besede, Kakor, da ne bi bilo že dovolj, da so lastnike etažnih stanovanj potisnili v kremplje upravnikov, ki so zasebne družbe in v katerih lastniki etažnih stanovanj ne morejo slediti finančnim tokovom in nadzirati ter kontrolirati porabe denarja. Lastnikom etažnih stanovanj je tako sedaj ostala ena sama pravica in ta je, da plačajo vse za kar jim kakšna zasebna družba izstavi račun. Razumno bi bilo, da bi država ostro posegla v skupnosti etažnih lastnikov kjer se ti ne želijo ali ne morejo o čem pomembnem dogovoriti. Nerazumljivo pa je, da država s svojimi pogosto zelo nerazumnimi ali kar nasilnimi ter pogosto krepko bebavimi ukrepi posega v skupnosti etažnih lastnikov, ki vzorno, skrbno ter v duhu najboljšega gospodarja in v strpnem dogovarjanju, urejajo vse ali vsaj veliko večino skupnih zadev in zavez na področju upravljanja s svojo in skupno stanovanjsko lastnino. Enostavno se lastniki etažno lastninskih stanovanj ne morejo in ne smejo o ničemer svobodno dogovoriti.
Tako sedaj državni uradniki, ki so si to področje popolnoma prisvojili, pišejo zakonske in podzakonske predpise, nalagajo vedno nove in nove obveznosti lastnikom etažnih stanovanj in so jih ob še tem potisnili v popolno odvisnost od upravnikov in sedaj s tem spremenjenim pravilnikom še enim zasebnim družbam, ki jim bodo na področju ogrevanja ter dobave tople vode odslej tudi izstavljale račune. Za ta svoja birokratska zatiranja lastnikov etažnih stanovanj pa si izmišljujejo prav neverjetne razloge s katerimi spravljajo v smeh celo strokovnjake s tega področja, ki se držijo za glavo in ne morejo niti sami prav razumeti kaj bi birokrati s temi rešitvami v resnici radi dosegli.. Še pred leti so državni birokrati na ves glas zatrjevali kako je področje ogrevanja potrebno pravično urediti in s tem doprinesti k splošnemu varčevanju z energijo, da bi sedaj ob uveljavitvi novega pravilnika nakladali kako se preveč varčuje in da so dolžni vsi imeti odprte radiatorje v svojih stanovanjih, če jih zebe ali ne. Vse več lastnikov etažnih stanovanj pa je ob vsem tem cirkusu, ki ga ustvarjajo državni uradniki na vsaj dveh ministrstvih, vedno bolj prepričanih, da bi v celotni tej zgodbi lahko šlo tudi za korupcijo in interesno sprego med nekaterimi visokimi državnimi uradniki ter lobiji upravnikov ter sedaj še lobijem zasebnih družb, ki odčitavajo merilnike in bodo v resnici določali kako se bo ogrevanje plačevalo in izstavljali lastnikom etažnih stanovanj račune še za druge svoje storitve za katere jih je pooblastil nov pravilnik.
Najnovejša pogruntavščina državnih uradnikov in njihovih tihih ekonomsko interesnih zasebnih partnerjev je, da je potrebno kaznovati in več denarja pobrati od vseh tistih etažnih lastnikov in najemnikov takšnih stanovanj, ki varčujejo, v zimi v svojih stanovanjih ne hodijo ter TV ne gledajo le v gatah in spodnji majici in ki čez dan primerno prezračujejo svoja stanovanja ter sploh skrbijo za ekonomičnost svojega bivanja ter družinskih proračunov. Razlike med lego posamičnih stanovanj pa so bile že doslej upoštevane s sprejetimi korekcijskimi faktorji o katerih so se latniki etažnih stanovanj medsebojno dogovorili in v glavnem so bili z dogovorjenim sistem tudi zadovoljni. Razen nekaterih jeznoritnih posameznikov, ki pa tako ali tako niso nikoli z ničemer zadovoljni. Tako so sedaj pogruntali, da je moč več denarja pobrati na način, da bodo vsem tistim, ki varčujejo, ogrevanje zaračunavali kar po kvadratnih mestih stanovanj in ne več po odštevkih na merilnikih, ki so ji morali pred leti vsi lastniki stanovanj vgraditi in seveda tudi plačati. Kako in koliko pa se bo sedaj komu zaračunavalo pa naj bi odslej določal dobavitelj merilnikov in lastniki stanovanj nad temi njegovimi ugotovitvami nimajo prav nikakršnega pregleda in ne nadzora, ker lastnik etažnega stanovanja lahko pozna le odčitke s svojih merilnikov. Nima pa pregleda koliko znašajo odštevki merilnikov drugih etažnih lastnikov v bloku in tako je odprta pot za premnoge manipulacije in prevare v škodo vseh lastnikov etažnih stanovanja kot tudi najemnikov teh stanovanj. Lasniki teh stanovanj MORAJO verjeti kar jim "ugotovi" in zaračuna upravitelj merilnikov in tudi prav nikamor se ne morejo pritožiti ali ugovarjati. Razen seveda upravitelju merilnikov po znanem balkanskem sistemu in naćelu: "kadija tuži, kadija sudi"!
Državni uradniki so tako ob, očitno tihem interesnem prišepetavanju zasebnih družb, lastnike etažnih stanovanj postavili v položaj popolnoma brezpravnih oseb, ki razen pravice plačila vsega kar se jim zaračuna, nimajo skoraj več nobenih drugih pravic in nobene pravne varnosti ter zaščite. Še najhujši zločinec ima v preiskovalnih ter potem sodnih postopkih z zakoni jasno in nedvoumno priznane pravice, ki se morajo in tudi se spoštujejo. Le lastniki etažnih stanovanj tako nimajo skoraj več prav nobenih pravic in nobene pravne zaščite ter varnosti in so enostavno prepuščeni zasebnim družbam in njihovim ekonomsko finančnim interesom, ki pa jim ob vsem še hrbte krijejo visoki državni uradniki. Skrajni čas je, da se lastniki etažnih stanovanj v državi kar najhitreje interesno in institucionalno povežejo ter začnejo sami skrbeti za svoje interese ter si prvenstveno zagotovijo pravno varnost in sočasno omejijo finančne in druge interese državnih birokratov ter z njimi povezanih pohlepnih zasebnih podjetniških pijavk, ki se vedno bolj neusmiljeno prisesavajo nanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar