Primer nedemokratične demokracije Odbora za pravično in solidarno družbo!

Že kar nekaj časa je poteklo od takrat, ko so konfliktne socialne in politične razmere v Sloveniji toliko razburkale slovensko javnost, da se je ta odzvala in svojim oblastnim ter političnim elitam poslala dovolj zgovorno sporočilo, da se tega na tak način več ne gre. Takrat se je v tem ljudskem vrenju rodilo tudi jedro Odbora za pravično in solidarno družbo ter pozvalo državljanke in državljane, da se pridružimo in sooblikujemo ter podpremo manifest in programske temelje Odbora kot civilno družbenega demokratičnega gibanja v Sloveniji.

Sam sem se Odboru pridružil in se vanj včlanil razmeroma hitro, kot lahko še danes vidim na katerem mestu v seznamu članstva je zapisano moje ime na listi objavljeni na njihovi spletni strani. Včlanil sem se, ker sem res podpiral predstavljena programska izhodišča in ker sem nekako zaupal ljudem, ki so se podpisovali pod javna sporočila Odbora in druge dokumente ter so bila njihova imena zapisana na vrhu seznama članstva in ker sem ustanovitev Odbora razumel ter dojemal kot ljudsko politično gibanje in me nihče ni silil v kakšne strankarske okove. Pričakoval sem, da bom po elektronski pošti, ki sem jo moral ob prijavi v članstvo seveda tudi napisati, dobival kakšna sporočila vodstva Odbora, za katerega pa tudi nikoli do danes nisem uspel zvedeti, kdo, kdaj in na kak način je bilo imenovano. Vse do danes mi nihče nikoli ni posredoval predloga za izvolitev vodstva in drugih organov Odbora, me pozval, da predlog podprem ali dopolnim s kakšnim svojim predlogom. Pravzaprav me vse do danes v zvezi z delom, obstojem in kadrovskimi vprašanji Odbora  ni še nihče nič vprašal, me ne o čemer koli v zvezi s temi vprašanji obveščal. Iz liste članov Odbora pa je jasno razvidno, da sem njegov član. Prav zanima me, koliko na tej listi članstva še nas je takšnih, ki dajemo legitimnost nekomu, da tudi v našem imenu javno nastopa, objavlja stališča, mnenja in druge dokumente Odbora, voli ali imenuje organe in funkcionarje Odbora ter sprejema programske smernice in druge dokumente Odbora?

Na spletni strani odbora sem iskal možnost, da bi vodstvo Odbora zaprosil za izbris iz članstva, pa se mi ta možnost ne ponuja. Kako naj torej člani Odbora izstopijo in članstva in da se njihova imena iz seznama članstva brišejo? Nekdo tako danes v mojem kot tudi v imenu še mnogih drugih "članov"politično nastopa in v javnost pošilja razna politična ter druge vrste sporočila ne da bi ti člani imeli ob tem sploh kakšno besedo. Zadnja omembe vredna sporočila odbora so bila izdana v novembru 2015 in nekaj časa pred tem sem celo verjel, da se bo odbor počasi samoukinil oziroma razpustil, ker so se nekateri člani porazgubili po na novo ustanovljenih političnih strankah. Pa očitno temu ni tako, ker v javnost še vedno prihajajo sporočila Odbora. Seveda ne želim sedaj zapisati, da se z vsebino tej javnih sporočil Odbora ne strinjam ali da jim nasprotujem. Prej nasprotno. Z veliko večino javnih sporočil Odbora se še kako zelo strinjam. Želim pa le zapisati, da vsa ta sporočila ne morejo biti izdana oziroma javno objavljena tudi v mojem imenu, ker me k sodelovanju nikoli ni nihče povabil, me nikoli ni nihče ničesar vprašal, me zaprosil za kakšno mnenje in nikoli tudi nisem nikomur dal vnaprejšnjega ter nepreklicnega in neomejenega pooblastila za nastopanje v javnosti ter javno izražanje določenih političnih, ideoloških ali moralnih stališč v mojem imenu.

Kdo so gospe in gospodje, ki danes tudi v mojem imenu oblikujejo stališča Odbora, lahko zvem le iz imen, ki se pojavljajo v posameznih javnih objavah Odbora na njihovi spletni strani ali drugih spletnih medijih in straneh. Kljub temu, da  jih večino poznam in tudi zelo cenim, to še ni zadosten razlog, da bi bil lahko zadovoljen ter bi nekritično sprejel pasivno vlogo "člana" Odbora v imenu katerega Odbor v javnosti tudi nastopa. Vodstvu odbora tako predlagam, da na svoji spletni strani objavi obrazec ali kako drugo možnost za izstop iz članstva Odbora ter s tem za umik imen "članov" iz seznama članstva. Še posebej se mi to zdi pomembno, ker se Odbor v javnosti povezuje z nekaterimi političnimi strankami. Če bi sam čutil potrebo ali bi želel biti član kakšne politične stranke ali strankarske koalicije, bi se pač v katero od njih včlanil in se tako pač pustil ukalupiti v trdo logiko strankarskega načina funkcioniranja in razmišljanja ter delovanja. Ker pa se mi je skozi osebni razvoj zelo slabo razvil čredni nagon, mi takšen strankarski status nikakor ne bi odgovarjal in mi je celo zelo odvraten. Enostavno zapisano ali povedano, nisem najbolj priročen za okolja v katerih bi drugi razmišljali namesto mene in bi sam le bebavo povzemal njihova stališča in se venomer podrejal ter prilagajal ter prostovoljno izigraval slaboumnega strankarskega tepca.

Vse se vrača, vse se plača ali zgodovina v dveh slikah!

Vir: Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Križarske vojne so bili vojaški podvigi Latinske rimokatoliške cerkve od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je Papež Urban II. pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti Bernard iz Clairvauxa, so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer križarska vojna proti Albigencem, Aragonska križarska vojna, rekonkvista in severne križarske vojne.[1] Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad Sveto deželo, s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v Akri;

Z begunci in migranti iz arabskih dežel Sirije, Perzije, Iraka in drugih, se nam po dobrih 900 letih vračajo domov naši evropski geni, ki so jih tja enako masovno prinašali naši vrli in pogumni križarski vitezi in drugi bojevniki ter ogromne množice  njihovih spremljevalcev. Z njimi se nam tako sedaj domov posredno vračajo naši davni predniki. Bojimo se jih in strah nam povzročajo njihovi masovni prihodi, ker se verjetno v podzavesti celo zavedamo, da bi lahko res bili naši daljni sorodniki, ker so nam po mnogo čem tako zelo podobni. Predvsem po lastnostih, ki jih mi niti samim sebi ne želimo več priznati in jih skrbno prikrivamo ter jih želimo na vsak način zatajiti.

Razlika je le v tem, da so naši križarski predniki takrat v davnih časih k njim z ognjem in mečem vračali domov Kristusa, oni nam pa danes s sabo prinašajo Alaha, s katerim pa sedaj mi ne vemo kaj početi in se ga tudi malo bojimo.  Prihajajo torej iz dežel v katerih se je, po nauku in izročilu krščanske vere,  rodil in na križu umrl  Kristus. Torej lahko sklepamo, da ne le, da se nam domov vračajo naši evropski geni, temveč, da bi lahko mnogi izmed njih bili celo Kristusovi posredni sorodniki. Nad tem pa bi se vsekakor morali temeljito zamisliti vsaj verujoči, ker njegovo bi lahko bilo hudo maščevanje za njihovo beginsko trpljenje, ki jim ga povzročamo tukaj v Evropi in predvsem tam v njihovih nesrečnih deželah od koder prihajajo. Saj še verjamemo v krščanskega boga, ne? Ali se morebiti le delamo, da verjamemo oziroma vanj verjamemo le toliko in takrat, ko nam to lahko prinaša kake neposredne materialne koristi?

Muslimanskim prišlekom v Evropo in tudi tistim, ki ostajajo doma v njihovih porušenih deželah očitamo, da manipulirajo in zlorabljajo svojo islamsko vero. Ne počnemo mi z našo evropsko krščansko vero skozi vso našo zgodovino in tudi danes, skoraj povsem enako? Naši davni križarki predniki naj bi se takrat v njihovih deželah borili za dostop do svetih krajev Kristusove domovine in njegovega groba. Danes mi tam ponovno masovno sejemo strah, bolečino in smrt ter razseljujemo ljudstva in rušimo njihove dežele, da bi si prisvojili njihovo nafto in druge naravne dobrine. Od naših davnih križarskih prednikov se razlikujemo le po tem, da smo mi tokrat na svojih bojnih pohodih boj za Kristusa zamenjali s parolami boja za demokracijo in človekove pravice ter civilizacijo. Posledice naše današnje sodobne križarske vojne za vsa tista nesrečna ljudstva pa so enake ali vsaj zelo podobne. Pravi čudež je, da, če Bog, kateri koli, krščanski ali muslimanski, resnično obstaja, še ni nad nami obupal in nas neusmiljeno kaznoval. Mogoče pa celo božja kazen že prihaja, pa mi tega še ne vemo in je v svoji vase zagledani ošabnosti ter pogoltnosti ne pričakujemo. Res Evropejci verjamemo, da se nič od vsega hudega s čimer tako obilno že desetletja obdarujemo balkanske, arabske, afriške in mnoge druge dežele, ne more dogoditi tudi nam?

Če bi ohranili nekatere jugoslovanske zakone, danes ne bi imeli težav in zadreg!

Priznam, da sta me Janez Janša in njegova SDS s včerajšnjim predlogom o zakonski prepovedi nošenja nikaba in burke na javnih mestih v Sloveniji presenetila. Lahko celo prav mirno zapišem, da so me dobili na levi nogi, ker nikoli doslej o tej posebnosti oblačenja muslimank nisem resno razmišljal in ker se v življenju tudi nisem posebej posvečal dogmam, zapovedim, tradiciji ter navadam sodržavljanov raznih verskih prepričanj. Vedno sem se pač v življenju držal načela: živi in pusti tudi drugim, da živijo! Še posebej, če ti drugi nikoli z ničemer niso ogrožali moje kulturne in narodne identitete, mojega slovenstva, mojega slovenskega jezika ter moje socialne varnosti ter blagostanja.

Danes celo malo osramočen priznavam, da vse do sinoči tudi nisem prav razumel v čem se razlikujeta oblačili žensk islamske veroizpovedi  imenovani nikab in burka. Nisem pa niti prepričan, da sem si že danes povsem na jasnem kako je s to stvarjo v resnici. Prebral sem, da naj bi se burka in nikab med sabo razlikovala le v tem, da je pri burki pri odprtini za oči dodana mrežica skozi katero ženska gleda, pri nikabu pa te mrežice ni.

Za pojav nikaba in burke kot tradicionalnem ter zapovedanem načinu oblačenja pripadnic muslimanske vere v javnosti sem seveda vedel in bil vse do zadnjih krvavih balkanskih vojn ter razpada Jugoslavije prepričan, da ta zapoved oblačenja velja le za muslimanke živeče v nekaterih arabskih državah. Spominjam se izjav nekaterih takrat vidnih predstavnikov ter predstavnic muslimanske veroizpovedi iz Bosne in Hercegovine v času obstoja nekdanje Jugoslavije, ki so se v javnih nastopih pogosto radi zahvaljevali Titu, ki naj bi jih rešil ter osvobodil nošenja nikaba in burk. Če me spomin ne vara je bilo takšno oblačenje v nekdanji Jugoslaviji celo z zakonom prepovedano, kar se je takrat seveda tudi utemeljevalo z osvoboditvijo žensk.

Od takrat pa do danes očitno nič tako zelo pretresljivo novega. Le s to razliko, da pa danes nekateri trdijo, da je osvoboditev ženske v ravno v tem, da smejo na javnih mestih tudi z oblačili neprestano dokazovati h kateri veri pripadajo in to seveda pripadnice muslimanske veroizpovedi lahko dokazujejo z nošenjem burke oziroma nikaba. Tiste, za muslimanke tako značilne in vsem dobro poznane rute, so bile dovoljene tudi že v rajnki Jugoslaviji in se vanje tokrat ne zaletavajo niti  današnji neoliberalci, drugi sodobni samo imenovani demokrati in razni zadrti desničarji. Osebno tako nimam težav z razlogom javne varnosti s katerim Janša in njegova SDS utemeljujejo svojo zahtevo po dopolnitvi zakona s katerim bi se v Sloveniji na javnih mestih prepovedalo nošenje burke in nikaba.

Srečujem pa se sedaj z drugo težavo za katero pa nisem tako zelo prepričan, da mi jo bo lahko kdo tako hitro pomagal razrešiti. Kaj je torej po današnjih razumevanjih pravic žensk o svobodnem odločanju v današnjem sodobnem svetu sedaj v resnici njihova neodtuljiva pravica, ki jim jo mora zagotavljati tudi država? Da so osvobojene nošenja teh z muslimansko versko dogmo zapovedanih tradicionalnih oblačil kot je to bilo zatrjevano v nekdanji komunistični Jugoslaviji ali, da smejo ta oblačila svobodno, vedno in povsod nositi in tako tudi vsem javno dokazovati kateri veroizpovedi pripadajo? Tukaj se seveda moram strinjati s predlogom Janše in njegove SDS o prepovedi nošenja teh tradicionalnih muslimanskih oblačil, čeprav so vzroki in razlogi našega navideznega strinjanja hudo različni in so si med sabo celo zelo konfliktni.

So pa malo mimo udarili Janša in njegovi SDS-ovci z navedbo razlogov kot so, da se moramo tudi mi, ko se znajdemo v nekaterih muslimanskih deželah tam prilagoditi njim ter njihovim navadam. Bom pa se tudi v tem strinjal z Janšo in njegovimi SDS-ovci ter jih javno podprl, če mi zagotovijo, da bo to načelo obvezne prilagoditve slovenskemu kulturnemu ter zgodovinsko tradicionalnemu izročilu veljalo ter bo v zakonu zapisano, tudi za vse druge, ki jih bomo v Sloveniji gostili ali jih za stalno sprejeli medse. Seveda mi tega zagotovila ne bodo dali, ker ga niti ne morejo in ker bi to potem povzročilo pravi verski, kulturni in še kakšen kaos v državi. Da pa bi samo eni skupini državljanov nekaj prepovedovali zaradi tega ker pač ni skladno z našim kulturnim, verskim ter zgodovinsko tradicionalnim izročilom, pa je lahko hudo nevarno. In to ne le za kakšno od verskih, kulturnih, nacionalnih in drugih manjšin živečih v Sloveniji, temveč imajo takšne prakse pogosto rade mlade in se potem "po potrebi" prenesejo tudi na ideološke, politične in druge manjšine ali skupine ljudi, ki pa niso nujno vedno tujega rodu. Tudi navajanje, da imajo takšno prakso prepovedi oblačenja burk in nikabov že uzakonjeno v Franciji, Belgiji ter španski deželi Kataloniji, ni ravno nek močan argument. Pa še v lastno rit so se s tem argumentom ugriznili, ker tudi zagovorniki izenačitve raznospolnih ter istospolnih parov svoj prav najpogosteje utemeljujejo s povsem enakim argumentom ob še mnogih drugih seveda. In pa Američani imajo uzakonjeno smrtno kazen, ki jo prav pridno tudi izvršujejo, pa jo bomo potem tudi mi v Sloveniji? Ne se hecat z zelo resnimi stvarmi. Tudi poležavanje in sprehajanje golih žensk in moških na divji in nelegalni morski plaži, recimo v Fiesi, ni ravno skladno s tradicionalnim razumevanjem slovenske krščanske morale in lahko torej sedaj pričakujemo tudi prepoved tega?

Ob kakih večjih srbskih verskih praznikih, kot je na primer srbsko novo leto, pogosto krat vidimo naše sodržavljane, da si nadenejo svoje tradicionalne šajkače. Bomo tudi to prepovedali z zakonom? Ne dvomim, da se nekaterim kolca tudi po čem takem. Pa Avstrijcem, Švicarjem in Nemcem bomo verjetno v Sloveniji prepovedali oblačiti njihove tradicionalne dindrle ter usnjene hlače, Američanom nositi tiste ogromne kavbojske klobuke in prav neokusno načičkane čevlje. Nabor možnih prepovedi za zavarovanje slovenske zgodovinske kulturne in narodne identitete je neizmerno dolg ter neizčrpen. Hudič je tudi v tem, da so nam prav vsi našteti in še mnogi drugi lahko povsem enako, če ne nekateri še veliko bolj, nevarni kot nekaj sodržavljank muslimanske veroizpovedi s svojo versko in oblačilno tradicijo ter folkloro. Pravzaprav pa smo si najbolj nevarni kar Slovenci sami in drugih sovražnikov za našo zgodovinsko samouničenje tako niti ne potrebujemo. Glede tega smo Slovenci res več ko samozadostni.

Propagandna mašinerija pa neusmiljeno melje in melje!

Vsi, ki so prisesani le na sporočanja ter razlage  slovenskih medijev, blebetanja nekaterih slovenskih politikov ter njim podložnih raznih slinavih propagandistov, fašistoidnih političnih analitikov in podobnih neodgovornih nakladačev, imajo pač v razumevanju tega kar se nam v resnici dogaja, hude težave, ki se jih v tem trenutku verjetno niti še ne zavedajo. Kot vedno, streznitev pride veliko kasneje. Vemo le, da tam nekje daleč v arabskih in afriških deželah obstaja nek zločinski in krvoločni muslimanski ISIS s svojimi sestrskimi, enako zločinskimi organizacijami, ki se jim je očitno čez noč zmešalo in odločili so se, da uničijo zahodno civilizacijo in krščanstvo kot vedno pogosteje izpostavljen temelj te civilizacije. Z neizmerno krvoločnostjo ter hudimi zločini nam nedolžnim zahodnjakom sedaj zlobni islamisti tako vračajo vse tisto dobro in plemenito kar smo v preteklih letih in desetletjih storili zanje, ko smo jim ponudili sprejem svoje civilizacije, jih obdarovali z našim razumevanjem demokracije in človekovih pravic in sploh iz njih in njihovih dežel želeli narediti civilizacijski raj na zemlji. Prišli smo s svojimi vojskami v njihove dežele, jih osvobodili tiranov, ki so jim vladali in jim tako omogočili, da zaživijo v demokraciji, da
uveljavijo najvišje standarde človekovih pravic in prinesli smo  jim najdragocenejše kar pripada vsakemu človeku na tem svetu, to je svobodo. Seveda vse to le tistim, ki jim je naše številne humanitarne intervencije sploh uspelo preživeti.

Vse je bilo lepo in prav dokler smo k njim mi prihajali s tanki, letali opremljenimi s smrtonosnimi raketami in bombami, z izurjenimi vojaškimi enotami ter drugimi našimi učinkovitimi sredstvi za discipliniranje ter civilizacijsko razsvetljevanje zaostalih primitivnih ljudstev. Potem pa so se ti primitivni in nehvaležni arabski ter afriški muslimanski barbari odločili, da ustanovijo svoje militantne zločinske organizacije od Al Kaide do ISIS-a in še druge ter so nam za vsa naša dejanja plemenitosti in dobrote pričeli vračati s terorističnimi dejanji, masovnimi pomori naših nič krivih sodržavljanov ter sodržavljank in ob tem še hudo ogrozili same temelje naše zahodne in krščanske civilizacije. Pa v začetku temu ni bilo tako in je večina teh zločinskih organizacij bila naš zaveznik in so nastale. se krepile, financirale, oboroževale z našo pomočjo ter za namene uresničevanja naših interesov ter so bile mišljene kot vzporedni produkt  našega civiliziranja njihovih dežel in tam živečih ljudstev. Sedaj pa nam tako grdo vračajo.

Kot da to še ne bi bilo dovolj, se nam je potem dogodil še prav neverjeten fenomen preseljevanja ljudstev iz arabskih in afriških dežel v Evropo in sedaj oni masovno prihajajo k nam. Razni strokovnjaki si  razbijajo glavo ali pri tem masovnem preseljevanju ljudstev gre za popolnoma naraven pojav, ali mogoče za kak še ne povsem sociološko in antropološko raziskan pojav ali pa res za namerno sprožen pojav nenasilne okupacije demokratične in katoliške Evrope z namenom nas preplaviti z muslimanskimi vrednotami, muslimansko vero in nas popolnoma islamizirati. Prišlo jih je že več sto tisoč in še prihajajo in očitno bodo še kar nekaj časa prihajali. Mi pa ne najdemo rešitev kako te migracijske valove zaustaviti. Še včeraj smo jih vabili in jim izrekali dobrodošlico ter vzpodbujali njihovo prihajanje. Danes pa že svoje dežele in našo preljubo Evropo obdajamo z bodečo žico, policijskimi in vojaškimi enotami, se medsebojno prepiramo in paničarimo, prelagamo krivdo drug na drugega in pričakujemo, da bo nekdo drug naredil nekaj kar bi že zdavnaj pred tem morali narediti sami. Se ob vsem tem še prav grdo sprenevedamo, izigravamo lažne humanitarce, drugim privoščimo to česar si sami najmanj želimo, v ozadju pripravljamo ukrepe, ki smo jih že davno želeli izvesti, pa si jih nismo upali, da nam ne bi potem kdo nastavil ogledal v katerih bi videli svoje prave hinavske podobe.

Drago nas Evropejce plača vsakdo kdor nas ne pozna in kdor nam naivno verjame. Bolj se amerikaniziramo hujši smo in težje nas je razumeti in prepoznati. Ko smo v krizi, ne poznamo milosti in smo za lastne koristi pripravljeni žrtvovati tudi svoje manj močne ter vplivne partnerje, zaveznike in prijatelje. Sedaj, ko je migrantska kriza zrasla že krepko preko evropskih zabitih in neodgovornih ter egoističnih betic, se je začelo zvito in prav nesramno breme te krize valiti na Grčijo in Makedonijo, ki pa dolgo ne bosta vzdržali in se bosta hitro zlomili. Humanitarne razmere na meji Makedonije in Grčije postajajo iz ure v uro bolj travmatične, ker so se zviti Evropejci kar preko noči spomnili, da je te trume nesrečnih ljudi potrebno razdeliti na begunce in migrante in so deželam balkanske migrantske poti severnjaki sporočili ter zagrozili, da migrantov več ne bodo sprejemali. Odprta vrata severa Evrope so pustili odprta le že za begunce, ostale kategorije ljudi pa bodo zavračali izven meja Schengena. Najbolj izpostavljeni in povsem nemočni Grčija in Makedonija pa naj se sedaj znajdeta kakor vesta in znata in vse katastrofalne humanitarne posledice te odločitve bosta morali sprejeti nase. Mi severni zahodnjaki, ki smo očitno po razumevanju nekaterih , še edini prava Evropa, pa si bomo lepo umili roke in potem obema državama še desetletja prav hinavsko očitali za vse hudo kar se bo odslej tam na njuni medsebojni meji dogodilo.

Že nekaj krat sem na teh straneh zastavil vprašanje, naj vendar nekdo že pove kako, na kak način in s kakšnimi učinkovitimi sredstvi lahko Grčija prepreči prihod migrantov, beguncev, priseljencev in drugih kategorij ljudi, ki dnevno prečkajo morje in prihajajo na njene otoke? Odgovora pa ni. Vedno le eno in isto, da je Grčija glavni krivec, ki noče, ker se želi severni Evropi maščevati ali ker ni sposobna in ni zainteresirana ter podobne neumnosti. Toplo priporočam TV ekipam iz EU dežel v katerih jim je to še dovoljujejo, da se hitro odpravijo na Makedonsko - Grško mejo, posnamejo kaj se tam dogaja z ljudmi, ki se jim ne dovoli vstopa v Makedonijo. Na slovenske elektronske medije pri tem seveda sploh ne računam. Ti so zadnje čase bolj režimski od režima samega in so kot taki povsem neverodostojni.

In za konec tega zapisa še nekaj besed o Sloveniji v vsej tej zgodbi. To ali bomo na koncu ostali v okviru schengenske meje sploh ni odvisno od nas in naših žičnatih ograj, manjše ali večje brutalnosti slovenskih in tujih policistov ter vojakov na slovensko-hrvaški meji. Skozi Slovenijo vodi migrantski ali begunski koridor, pa če se to besedo želi ali sme uporabiti ali ne in schengenskega prava ni suspendirala Slovenija, temveč EU na čelu z Nemčijo. Nemškim politikom pa naj končno nekdo že pove, da se prenehajo, sprenevedati, sramotiti in iz sebe delati bebce ter tudi to, da za njihove interese, kakršni koli ti pač že so, drugi ne bomo več pripravljeni nastavljati svojih hrbtov ter prevzemati nase krivde za posledice njihove neumne politike. Manj dolgoročne škode za Slovenijo bo, če izpademo iz schengena kot pa, da nam naložijo bremena povzročitelja humanitarnih katastrof, nečloveškega in krutega ravnanja z ljudmi, nam potem še leta in leta preštevajo trupla in trupelca, ki bi jih pobirali v Sloveniji ali na Hrvaškem ter jih pokopavali. Pomembnejše od vsega je, da Slovenci ostanemo ljudje, pa če tudi bomo za to morali plačati visoko ceno. Ljudje imamo zelo kratek spomin, zgodovina ima pa zelo dolgega in neusmiljenega!

Dvoličnost in hinavščina svetovne politike in medijev!

Žrtve v Siriji

Izpoved tega libanonskega dekleta, ki se je z javnim pismom na Facebooku odzvala na nedavne dogodke v Parizu, si vsekakor zasluži našo pozornost.  Še kako prav pa bi bilo, če se bomo ob prebiranju spodnjih vrstic tudi zamislili in se zavedli, da je v tem krutem in neusmiljenem propagandnem viharju, ki smo mu dnevno neusmiljeno izpostavljeni, še kako potrebno biti previden in kritičen ter, da se kaže predvsem zanašati na svoj zdrav razum.

Resnica je poteptana ter zmaličena in je že dolgo časa žrtev dvoličnosti ter neverjetne hinavščine svetovne politike, medijev ter raznih ideoloških ter političnih propagandistov. Ni jim dovolj, da neusmiljeno delijo žive. Tudi v smrti jih ( nas ) je potrebno deliti na tiste, ki bi si naj našo solzo zaslužili in tiste, ki so le statistične ali medijske številke. Gredo celo že tako daleč, da nam ukazujejo za kom kolektivno jokati in žalovati moramo in nasilne smrti katerih naj kar mirno prezremo, ker niso pomembni in si naših solza sploh ne zaslužijo. Tudi če so to dojenčki, mali otroci, ženske, mladostniki, bolniki, invalidi, civilisti  in mnogi drugi katerih edina krivda, zaradi katere so morali nasilno umreti, je, da so se rodili ter živeli v deželah z drugačno vero, drugačno kulturo, drugačnim zgodovinskim izročilom in predvsem, ker so imeli nekaj kar smo si zahodnjaki neizmerno želeli in smo si to tudi nasilno jemali. Oni nam jemali ali vsiljevali niso ničesar.

Vir: SAMEER AL-DOUMY / AFP

Roua Naboulsi, avtorica spodnjega zapisa na Facebooku. Zanimivo je, da je bil njen zapis hitro po objavi odstranjen s strani Facebooka in potem čez čas le ponovno objavljen. Kar pač dokazuje, da ima Veliki brat vse pod nadzorom in mu res prav nič ne uide. Zakaj je njeno pisanje bilo umaknjeno pa si težko razumsko razložimo. Zapisala namreč ni nič takega kar bi nežne militantne zahodne dušice lahko tako zelo dodatno ranilo ali vznemirilo ali kakor koli ogrozilo javno podobo zahodne civilizacije. Mrtve pač preštevajo na eni in drugi strani in temu se izogniti ni mogoče, ker so mediji že zdavnaj pred njo vse to objavili. Da pa si vsi mrtvi zaslužijo dostojno spoštovanje in enakopravno obravnavo, pa se menda tudi strinjamo.Še posebej, če so bili vsi žrtve strani, ki je zakrivila krvavi pariški pomor.

Roua Naboulsi je djevojka iz Libanona koja studira u Velikoj Britaniji na sveučilištu Sussex u Brightonu. Njezina objava na Facebooku, koju je napisala nakon terorističkih napada u Parizu, izazvala je mnogo pažnje i ponudila drukčiju sliku na napade u Parizu.

Dakle, moji osjećaji su me natjerali na pisanje do sada najdužeg Facebook statusa kojeg sam vidjela. Evo ga, sažetog onoliko koliko sam to bila u stanju. Oprostite.

Ono što se dogodilo u Parizu sinoć je grozno. Dugo sam bila budna prateći vijesti u nevjerici i žao mi je svake osobe koja je pogođena ovim napadima. Međunarodna zajednica odgovorila je, kako se i očekivalo, pokazujući veliku solidarnost s Parižanima.

Noć prije tog napada, bomba je eksplodirala u mojoj zemlji, Libanonu, ubivši 43 osobe. Nitko se za nas nije molio. Nitko na nas nije mislio. Niti jedan svjetski vođa nije usred noći dao izjavu novinarima zbog nas. Nitko nije mijenjao profilne slike. Nije bilo hashtaga. Facebook nije uveo opciju za traženje osoba. Samo tišina.

Sirija je propatila više nego što se može opisati riječima i podijetliti u jednom statusu na Facebooku. Ni oni nisu dobili ništa osim tišine. Izraelci su samo u listopadu ubili 73 Palestinca. Tišina.
Gotovo 100 ljudi je ubijeno u eksplozijama u Ankari. Samo tišina. najmanje 3.500 ljudi ubijeno je u Nigeriji, Kamerunu, Čadu i Nigeru tijekom sukoba ove godine. Tišina.

U ovom trenutku nisam ni ljuta, samo umorna. Iscrpljena. Iscrpljena jer napad na zatvor pod vedrim nebom u Gazi, u kojem pogine 2.300 ljudi dobije malo illi nimalo pažnje, ali čim se nešto dogodi u Europi ili se dogodi bijelcima, svi su slomljeni i potreseni.

Ne kažem da ne bi trebali biti. Ne kažem da za poginulima u Parizu ne treba tugovati i dati im počast. Bili su nevini i sad su mrtvi. Kao Arapkinja znam kako to boli i svi bismo trebali misliti na te žrtve.
Ali što je s nama? Zar mi ne zaslužujemo da nas se oplakuje? Zar mi nismo dovoljno ljudi? Jesmo li previše Arapi za vas? jesmo li previše crni? Jesmo li previše ''netko drugi''? Mislite li da je nemoguće suosjećati s nama jer nismo iste boje kože? Postoji riječ i za to.

I, na kraju svega ovoga, kada je sve rečeno. Kada shvatimo kako smo malo važni. Kako smo minorni i inferiorni kao ljudska bića. Tada dolazi najbolji dio. Moj najdraži dio. Isprika. Rečeno nam je da se ispričamo. To se od nas traži. Mi se moramo ispričati za djela barbara koji su nama nanosili najveće zlo dosad. Mi smo žrtve. Ono što su ekstremisti napravili vama, samo je djelić onoga što Sirija doživljava. Što doživljava Libanon. Što trpimo svakog dana. I sada, kao u nekoj čudnoj noćnoj mori, sada se od nas traži da se ispričamo. Nas se drži odgovornima. Najveće žrtve i izbjeglice moraju platiti. Kao da nismo platili dovoljno krvlju, zemljom i dostojanstvom.

Oprostite. Oprostite što ste okupirali našu zemlju, podijelili ju među sobom poput zlata. Ispričavamo se što ste nas opljačkali, naše bogatstvo, dostojanstvo i slobodu. Žao nam je što ste iza sebe ostavili samo ruševine i bijes. Žao nam je što su se ti razočarani i obespravljeni ljudi koji su to postali zahvaljujući vama, bacili u naručje ekstremizma. Žao nam je što imate koristi od njihovog barbarstva. Žao nam je što ste im omogućili da nam rade to što nam rade, što ih ohrabrujete u tome, što im osiguravate resurse potrebne da nam to čine. Ispričavamo se što su se oni na kraju okrenuli protiv vas. Žao nam je što su sad došli i po vas. Žao nam je. Nadamo se da ćete u sebi naći snage da nam oprostite.

Roua Naboulsi, University of Sussex, Brighton UK, Class 2015

Vsaj malo bi nas pa le moralo biti sram!

Miroslav Lazanski, novinar in vojni analitik ter poročevalec

Vir; Blog LEBAN
http://www.ednevnik.si/?w=mehanikaleban

Bloger Leban na e-Dnevniku objavlja daljši kritičen zapis srbskega novinarja, vojnega analitika in vojnega poročevalca Miroslava Lazanskega v katerem ta izraža svoje ogorčenje nad ravnanjem slovenske diplomacije pred dnevi v Parizu, ko so na skupščini Uneska odločali o polnopravnem članstvu Kosova v tej  ugledni mednarodni organizaciji. Po opravljenem glasovanju predstavnikov držav članic OZN in Uneska na Skupščini, Kosovo ni dobilo dovolj glasov in je tako bila njihova kandidatura za članstvo zavrnjena. Sam menim, da povsem upravičeno.

Celoten zapis si lahko preberete na straneh zgoraj navedenega blogerja Lebana in priloženi povezavi.Sam sem kopiral odstavek, ki bi moral k razmišljanju vzpodbuditi sleherno državljanko in slehernega državljana Slovenije. Krepko pa bi se nad ravnanji države Slovenije v mednarodnem okolju morale zamisliti tudi slovenske politične in kulturne elite ter predvsem naše zunanje ministrstvo z ministrom Karlom Erjavcem na čelu.

Citat:

Srpski vojnici ginuli su 1918. za zapadne granice Slovenije, Mihajlo Pupin je direktno zaslužan što je Bled ostao u Sloveniji, to mu je uostalom priznato nedavno prilikom otkrivanja njegovog spomenika upravo na Bledu. Srbija je 1941. domaćinski primila na hiljade Slovenaca, koje je nacistička Nemačka prognala iz dela Slovenije koji je direktno priključen Trećem rajhu. A predstavnik Slovenije na glasanju u Unesku nije mogao barem da izađe do toaleta u momentu glasanja. Je l’ to, gospodo, opet pritišću Nemci? Kao 1941. godine. Makar do toaleta, ekselencijo!

Nismo Slovenci tako zelo pomembni kot si prepogosto domišljamo in kot slovenske politične elite želijo prebivalstvo prepričevati in tudi v mednarodnem okolju toliko zaupanja vrednih prijateljev in zaveznikov nimamo, da bi si lahko tiste, ki nam zavezništvo ter prijateljstvo ponujajo na tako lahek način odvračali ali celo ignorirali. Še posebej, če gre za naše nekdanje sodržavljane, ki bi jim morali biti za veliko kaj iz naše skupne pretekle zgodovine tudi hvaležni.in to hvaležnost kdaj znati tudi pokazati. 

Sploh pa ima mlada država Slovenija že od svoje osamosvojitve pa vse do danes hude težave z iskanjem pravih zavezništev in ne koristoljubnih prijateljev v mednarodnem prostoru. Vedno ko se Slovenija znajte v kakšnih hudih mednarodnih vojnih, političnih, ekonomskih, finančnih ter diplomatskih težavah, ugotovimo, da je nekdo v imenu nas državljank in državljanov v preteklosti ravnal zelo napačno, preveč interesno strankarsko ali celo osebno, ideološko in politično kratkoročno, preračunljivo in zavezništva sklepal s povsem napačnimi prijatelji ter zavezniki. In kar je pri vseh teh ravnanjih še najbolj tragično ter usodno, da predstavniki naše države na mednarodnem parketu in v mednarodnih odnosih vse prepogosto naše ključne dolgoročne državne in nacionalne interese podrejajo interesom drugih, ki smo jim pretirano uslužni ali pogosto že prav sramotno hlapčevski. Pri tem pa se očitno sploh ne zavedamo, da takšnih preveč uslužnih prijateljev in zaveznikov na daljši rok kaj veliko ne cenijo tudi tisti, ki jim venomer delamo kake usluge in jih podpiramo. S tem pa od sebe odvračamo vse tiste, ki nam nudijo prava ter naravna zavezništva in enakopravna prijateljstva ter za to ne pričakujejo ali celo zahtevajo kakih velikih in dolgoročno usodnih proti uslug. Kar smo sejali včeraj in sejemo danes, bomo jutri tudi želi. V primeru reševanja begunske krize nam prve račune naši prijatelji in zavezniki že pišejo in nam bodo v kratkem tudi izstavljeni. da jih poravnamo.

 

Nam grozi nevarnost nove katastrofalne balkanske morije?

Vedno bolj me preveva občutek, da tako zelo z mano kot državljanom manipulirali že nekaj časa niso, kot se to dogaja nekaj zadnjih dni ali celo nekaj zadnjih tednov. Prebiram tuje medije, prebiram in poslušam seveda tudi domače ter poslušam izjave slovenskih politikov in sem vedno bolj zbegan. Nekaj se zelo ne ujema in nekdo krepko laže in zavaja ter dela iz mene bedaka.

Ne bom se v tem zapisu opredeljeval za ograjo na slovenski južni državni meji in tudi ne proti njej. Sploh se mi o ograji ne zdi več vredno razpravljati, ker ostajam še vedno pri svoji že večkrat zapisani trditvi, da je to uspešno lahko naredila le Madžarska in za njo tega ne more storiti na enak način več nihče. Seveda se lahko Slovenija obda z bodečo žico, minskimi polji, Nato soldatesko pripravljeno na strel na vse kar bo le malo ogrožalo to nesrečno bodečo žico in se bo v njeni bližini premikalo ali oglašalo ter želelo vstopiti na slovensko ozemlje. In lahko se za zavarovanje meje počne še veliko kaj drugega, vendar problem migrantske krize s tem ne bo niti najmanj rešen, ker bo na slovenski strani bodeče ograje postal  ter bo obravnavan to kot varnostni problem, le dva metra vstran na oni drugi strani pa kot hud humanitarni.

Pravijo, da bo bodeča žica na slovensko hrvaški meji sprožila domino efekt postavljanja bodečih žic po celotnem Balkanu vse tja do Grčije. Dogajanja v državah na tej nesrečni balkanski migrantski poti prav nič ne kažejo na to. In ravno tukaj se sedaj želim malo ustaviti. Obstaja verjetnost, da nam naši politiki niso povedali vsega kar so se na tistem znamenitem sestanku migrantskega koridorja Grčija-Nemčija v Bruslju v resnici dogovorili in kaj v resnici nameravajo na Balkanu početi, da se Avstrija in Nemčija  razbremenita migrantskega pritiska. Vedno pogosteje je slišati tudi hude kritike na račun  Grčije, ki naj ne bi bila sposobna in celo, da naj ne bi iz maščevalnih razlogov, želela zaustaviti ter preprečiti prihoda migrantov iz Turčije na njene otoke in potem na celino. Nihče pa ne pove kako bi lahko Grčija to sploh naredila? Je samo en način in ta je, da Grčija na morje med Grčijo in Turčijo pošlje svojo mornarico in potopi vse čolne z begunci takoj, ko ti prečkajo mejo ter pusti begunce, da utonejo. Imela bi seveda Grčija še eno možnost, da enostavno žrtvuje svoje prebivalstvo na svojih pristajalnih otokih in pusti, da skupaj z ogromnimi množicami prispelih beguncev tam zaradi lakote, bolezni, ogromne prenaseljenosti in drugih razlogov kolektivno v hudih mukah pomrejo. Drugih možnosti pa Grčija več nima. Katero od teh dveh opcij imajo torej v mislih vsi tisti, ki s prstom in velikim gnevom kažejo na Grčijo kot glavnega krivca za prihod vedno novih množic migrantov do zadnje balkanske, to je slovensko-avstrijske, meje z razvito severno Evropo?

Nemška kanclerka Merklova ima prav, ko opozarja, da bi begunska kriza lahko na Balkanu sprožila hude napetosti in morebiti celo vojaške konflikte. Sam njeno opozorilo celo razumem kot napoved načrtovanega scenarija rešitve severa Evrope pred vedno novimi prihodi ogromnih množic migrantov. Kar nekaj časa pred Merklovo sem to možnost predvidel tudi sam v enem od svojih zapisov na teh straneh. Pri tem pa želim danes še opozoriti, da si v Sloveniji ne delajmo utvar, da bomo ali da smo uvrščeni med "hudo ogroženi" sever EU, temveč vse bolj očitno postaja, da smo v strateških planih uvrščeni na Balkan in države juga. Slovenija tako očitno dobiva vlogo zadnjega branilca severa Evrope in ko bo morala zaradi hudih pritiskov migrantov, ki jih bodeča žica seveda niti slučajno ne bo mogla zaustaviti,  ter notranjih političnih in humanitarnih napetosti ter konfliktov  popustiti, bo njeno vlogo zadnjega branitelja prevzela Avstrija. O posledicah takšnega razvoja dogodkov ne želim in niti ne morem špekulirati, ker jih skoraj zagotovo v celoti ne poznajo niti načrtovalci tega scenarija.

Modri in vsaj malo bolj dalekovidni državniki držav Balkana ( vključno s Slovenijo ), če bi na tem prostoru seveda takšni sploh obstajali, bi morali že danes prepoznati to nevarnost in se takoj sestati ter skupaj sprejeti ustrezne ter med sabo usklajene ukrepe za zavarovanje svojih držav ter predvsem za zagotovitev miru in preprečitve  kakšnih morebitnih medsebojnih konfliktov. In ob vsem tem bi morali seveda imeti v mislih predvsem, da brez zunanjega aktivnega vmešavanja obeh velikih svetovnih sil ter zveze NATO seveda ne bo šlo. Težava balkanskih držav in njihovih voditeljev pa se skriva ravno v tem vmešavanju, ki bo državam in ljudstvom celotnega Balkana veliko hujša grožnja kot množice več sto tisoč migrantov, ki bodo ostali ujeti med Karavankami in Egejskim morjem. So pa seveda to lahko le pobožne želje, ker so države Balkana tako zelo hudo med sabo sprte, njihove politične elite podrejene ter pod močnimi vplivi ene ali druge strani in s toliko hudimi notranjimi zgodovinskimi, političnimi, ekonomskimi ter drugimi problemi in interesi, da je kak tak dogovor med njimi skoraj popolnoma nemogoč. Na to pa seveda svetovne vojaške sile na čelu z ZDA in NATO na eni strani ter Rusijo na drugi,  ter države severa EU, še kako računajo in lažje je žrtvovati med sabo sprte plemenske države Balkana kot pa države razvitega severa Evrope in s tem severni ter ekonomsko in finančno stabilni del EU.

Realna je torej nevarnost nadaljevanja malo razširjenega dela razpada Jugoslavije s hudo nepredvidljivimi posledicami za celoten Balkan. Mnogi dogodki o katerih se zelo malo v medijih poroča pričajo, da bi takšen scenarij lahko bil načrtovan in bolj od voditeljev ter političnih elit balkanskih držav se s temi možnostmi ukvarjajo ter nanje pripravljajo  vsi drugi kot pa tisti, ki bodo ponovno plačali katastrofalno visoko ceno. Le želimo si lahko, da bo modrost voditeljev svetovnih vojaških sil, EU in političnih elit Balkanskih držav dorasla izzivom in se bo ohranil mir ter preprečile tragedije ogromnih razsežnosti.

Bi lahko šlo za prikrito korupcijo?

Slovenske lastnike etažnih stanovanj in najemnike takšnih stanovanj v večstanovanjskih objektih že nekaj dni krepko razburjajo nova določila spremenjenega pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, ki je začel veljati v sredo 04,11. 2015.

Krovni stanovanjski zakon in prav vsi podzakonski akti, ki so bili v zadnjih nekaj letih za urejanje tega področja sprejeti in uveljavljeni so v praksi že skoraj v celoti odvzeli opravilno sposobnost lastnikom etažnih stanovanj in jih podredili posamičnim upravnikom. Lastnike etažnih stanovanj tako zakonodaja kot državni uradniki  in v premnogih primerih tudi upravniki obravnavajo kot čredo nepismenih ter neodgovornih lastnikov, ki sami niso v stanju o ničemer pomembnem odločati, se nič koristnega dogovoriti in jim je kot takim pač potrebno omejiti njihovo opravilno sposobnost na področju rabe, upravljanja, vzdrževanja in koriščenja njihove etažne lastnine. Prava karikatura pa je tudi tako imenovana stanovanjska inšpekcija, ki jo zakon sicer določa in ji daje določene pristojnosti in naloge, pa bi v resnici bilo veliko bolje in koristneje, če bi jo kar ukinili in tam zaposlenim dali kako drugo in manj zahtevno delo, ki bi ga obvladali in kjer bi lahko bili vsaj malo koristni.

Tako se lastnikom etažnih stanovanj in najemnikom teh stanovanj vedno znova vsiljujejo nove in nove rešitve in se jim nalaga vedno nove obveznosti in pri tem sami nimajo prav nobene besede, Kakor, da ne bi bilo že dovolj, da so lastnike etažnih stanovanj potisnili v kremplje upravnikov, ki so zasebne družbe  in v katerih lastniki etažnih stanovanj ne morejo slediti finančnim tokovom in nadzirati ter kontrolirati porabe denarja. Lastnikom etažnih stanovanj je tako sedaj ostala ena sama pravica in ta je, da plačajo vse za kar jim kakšna zasebna družba izstavi račun. Razumno bi bilo, da bi država ostro posegla v skupnosti etažnih lastnikov kjer se ti ne želijo ali ne morejo o čem pomembnem dogovoriti. Nerazumljivo pa je, da država s svojimi pogosto zelo nerazumnimi ali kar nasilnimi ter pogosto krepko bebavimi ukrepi posega v skupnosti etažnih lastnikov, ki vzorno, skrbno ter v duhu najboljšega gospodarja in v strpnem dogovarjanju, urejajo vse ali vsaj veliko večino skupnih zadev in zavez na področju upravljanja s svojo in skupno stanovanjsko lastnino. Enostavno se lastniki etažno lastninskih stanovanj ne morejo in ne smejo o ničemer svobodno dogovoriti. 

Tako sedaj državni uradniki, ki so si to področje popolnoma prisvojili, pišejo zakonske in podzakonske predpise, nalagajo vedno nove in nove obveznosti lastnikom etažnih stanovanj in so jih ob še tem potisnili v popolno odvisnost od upravnikov in sedaj s tem spremenjenim pravilnikom še enim zasebnim družbam, ki jim bodo na področju ogrevanja ter dobave tople vode odslej tudi izstavljale račune. Za ta svoja birokratska zatiranja lastnikov etažnih stanovanj pa si izmišljujejo prav neverjetne razloge  s katerimi spravljajo v smeh celo strokovnjake s tega področja, ki se držijo za glavo in ne morejo niti sami prav razumeti kaj bi birokrati s temi rešitvami v resnici radi dosegli.. Še pred leti so državni birokrati na ves glas zatrjevali kako je področje ogrevanja potrebno pravično urediti in s tem doprinesti k splošnemu varčevanju z energijo, da bi sedaj ob uveljavitvi novega pravilnika nakladali kako se preveč varčuje in da so dolžni vsi imeti odprte radiatorje v svojih stanovanjih, če jih zebe ali ne. Vse več lastnikov etažnih stanovanj pa je ob vsem tem cirkusu, ki ga ustvarjajo državni uradniki na vsaj dveh ministrstvih, vedno bolj prepričanih, da bi v celotni tej zgodbi lahko šlo tudi za korupcijo in interesno sprego med nekaterimi visokimi  državnimi uradniki ter lobiji upravnikov ter sedaj še lobijem zasebnih družb, ki odčitavajo merilnike in bodo v resnici določali kako se bo ogrevanje plačevalo in izstavljali lastnikom etažnih stanovanj račune še za druge svoje storitve za katere jih je pooblastil nov pravilnik.

Najnovejša pogruntavščina državnih uradnikov in njihovih tihih ekonomsko interesnih zasebnih partnerjev je, da je potrebno kaznovati in več denarja pobrati od vseh tistih etažnih lastnikov in najemnikov takšnih stanovanj, ki varčujejo, v zimi v svojih stanovanjih ne hodijo ter TV ne gledajo le v gatah in spodnji majici in ki čez dan primerno prezračujejo svoja stanovanja ter sploh skrbijo za ekonomičnost svojega bivanja ter družinskih proračunov. Razlike med lego posamičnih stanovanj pa so bile že doslej upoštevane s sprejetimi korekcijskimi faktorji o katerih so se latniki etažnih stanovanj medsebojno dogovorili in v glavnem so bili z dogovorjenim sistem tudi zadovoljni. Razen nekaterih jeznoritnih posameznikov, ki pa tako ali tako niso nikoli z ničemer zadovoljni. Tako so sedaj pogruntali, da je moč več denarja pobrati na način, da bodo vsem tistim, ki varčujejo, ogrevanje zaračunavali kar po kvadratnih mestih stanovanj in ne več po odštevkih na merilnikih, ki so ji morali pred leti vsi lastniki stanovanj vgraditi in seveda tudi plačati. Kako in koliko pa se bo sedaj  komu zaračunavalo pa naj bi odslej določal dobavitelj merilnikov in lastniki stanovanj nad temi njegovimi ugotovitvami nimajo prav nikakršnega pregleda in ne nadzora, ker lastnik etažnega stanovanja lahko pozna le odčitke s svojih merilnikov. Nima pa pregleda koliko znašajo odštevki merilnikov drugih etažnih lastnikov v bloku in tako je odprta pot za premnoge manipulacije in prevare v škodo vseh lastnikov etažnih stanovanja kot tudi najemnikov teh stanovanj. Lasniki teh stanovanj MORAJO verjeti kar jim "ugotovi" in zaračuna upravitelj merilnikov in tudi prav nikamor se ne morejo pritožiti ali ugovarjati. Razen seveda upravitelju merilnikov po znanem balkanskem sistemu in naćelu: "kadija tuži, kadija sudi"!

Državni uradniki so tako ob, očitno tihem interesnem prišepetavanju zasebnih družb, lastnike etažnih stanovanj postavili v položaj popolnoma brezpravnih oseb, ki razen pravice plačila vsega kar se jim zaračuna, nimajo skoraj več nobenih drugih pravic in nobene pravne varnosti ter zaščite. Še najhujši zločinec ima v preiskovalnih ter potem sodnih postopkih z zakoni jasno in nedvoumno priznane pravice, ki se morajo in tudi se spoštujejo. Le lastniki etažnih stanovanj tako nimajo skoraj več prav nobenih pravic in nobene pravne zaščite ter varnosti in so enostavno prepuščeni zasebnim družbam in njihovim ekonomsko finančnim interesom, ki pa jim ob vsem še hrbte krijejo visoki državni uradniki. Skrajni čas je, da se lastniki etažnih stanovanj v državi kar najhitreje interesno in institucionalno povežejo ter začnejo sami skrbeti za svoje interese ter si prvenstveno zagotovijo pravno varnost in sočasno omejijo finančne in druge interese državnih birokratov ter z njimi povezanih pohlepnih zasebnih podjetniških pijavk, ki se vedno bolj neusmiljeno prisesavajo nanje.

Plagiatorjev (edini ) prispevek k predreferendumski kampanji!

Ta referendum, ki se nam bo dogodil letošnjega decembra me sploh ne zanima več in me tako tudi ne zanima referendumska kampanja. Kot se doslej nisem udeležil še prav nobenega referenduma se seveda tudi tega ne bom.

O pomembnih stvareh za moje in mojih otrok ter vnukov današnje in jutrišnje življenje mi soodločanje ni dovoljeno oziroma mi je celo z Ustavo in zakonom prepovedano. O nepomembnih stvareh pa soodločati ne želim in tako še sam prispevati k ustvarjanju lažnega vtisa, da živim v demokratični državi v kateri bi naj imelo oblast ljudstvo. To zavajajočo frazo se je zapisalo celo v Ustavo in v imenu tega ljudstva potem tudi slovenska sodišča izrekajo obsodilne in oprostilne sodbe ter tudi vedno bolj pogoste ugotovitve zastaranja zadev članom finančnih, političnih, gospodarskih in drugih privilegiranih slovenskih elit.

Kar sem v zvezi s to tematiko o kateri naj bi se na decembrskem referendumu odločalo imel za povedati sem pred časom že zapisal na teh straneh in se ponavljati več nimam namena. Vesel sem, da je nekdo nekoč izumil TV daljinec s katerim si bom do 20. decembra tega leta pomagal ubežati vsem, ki bodo skozi TV ekran mojega televizorja želeli vstopiti v mojo dnevno sobi in mi nakladati neumnosti ter me moriti z njihovimi travmami, strahovi, demokratičnimi in evropskimi vrednotami, sprenevedanji, verskimi dogmami, neoliberalnimi lažmi in hinavščino ter oblastniško bahatostjo. To velja tako za vse tiste, ki kričijo glasujte ZA kot tudi za vse tiste, ki kričijo glasujte PROTI! Med njimi že v samem startu pred referendumskega spopada sploh ni skoraj nobene razlike, V svoji arogantnosti, neciviliziranem obnašanju, ne poslušanju ter neupoštevanju argumentov drugega so si podobni kot jajce jajcu. Oboji so prave karikature civiliziranega in kulturnega obnašanja in so velika sramota za pravo in resnično ter sodobno demokratično družbeno skupnost. Že ena sama TV oddaja kot je bila sinočnja Tarča na nacionalni TV je razkrila vso bedo tega slovenskega političnega in kulturnega dna. V takšnem ideološko političnem cirkusu lahko aktivno sodelujejo le ljudje  s hudo opranimi možgani ali pa ljudje z neizmerno hudobnimi nagnjenji, ki  so vse drugo le demokrati še najmanj.

Kako pa naj nekdo v tako zelo nedemokratičnem in nekulturnem slovenskem in evropskem okolju sploh še ostane pravi, civiliziran in kulturen demokrat? Seveda ne more, ker družbeni  politični režim preko medijev ter drugih načinov vsakodnevno prisiljuje ljudi, da se morajo opredeljevati le med dvema opcijama in ker pač vmes nikoli ni nič. Si za otroke ali si proti njim, si za Janšo ali si proti njemu in si za Kučana, si za ohranitev schengena na naši južni meji ter s tem proti migrantom ali pa si za migrante ter s tem proti Sloveniji in Evropi in njunim hudo ogroženim vrednotam, si za neko bebavo EU Resolucijo ali pa si čisto navaden komunajzar in tako dalje v nedogled ter vsak dan, vsak mesec in vsa leta. Veliko srečo ter neizmerno notranjo duhovno moč imajo v tej nesrečni slovenski deželici vsi tisti ljudje, ki ob vsem tem še uspevajo ostati normalni in ki nikogar ne sovražijo, pustijo vsakemu, da razmišlja s svojo glavo in se opredeljuje v skladu s svojimi osebnimi načeli in pogledi, ne kličejo k orožju ter fizični iztrebitvi drugače mislečih, ljudje ki ne častijo in poveličujejo kulta mrtvih bolj od potreb  živih, ter ljudje, ki venomer ne tekajo h kakšnim strankarskim liderjem ali župnikom in škofom  ter drugim dežurnim državnim in političnim ideologom po nasvete kako naj javno razmišljajo, govorijo, pišejo, glasujejo ali volijo. Ljudje, ki vsega tega ne počnejo in se trudijo ostati le in samo ljudje. Ljudje ki se zavzemajo za znosno medsebojno življenje danes ter tukaj in predvsem tudi za jutri, so edina in prava manjšina v slovenski družbi in le ti si edini zaslužijo ustavno ter zakonsko zaščito, če sploh želimo kot narod preživeti ter ohraniti svojo lepo državo Slovenijo.

S tem današnjim zapisom tako zaključujem svoje aktivnosti ter svojo vlogo v tej nesrečni referendumski kampanji. Zaključujem to referendumsko zgodbo kot govorec, pisec bloga ali čivkač na Twitterju, kot bralec,  poslušalec ter gledalec in kot državljan z imenom in priimkom zapisanim na volilnem imeniku. Želim si le, da bi nedelja 20. december bila lep sončen zimski dan, ki ga bova z ženo lahko izkoristila za kakšne predpraznične aktivnosti, obisk sorodnikov ali kar koli drugega kar naju bo veselilo in zadovoljevalo. Vi pa kakor želite in kot mislite, da je prav oziroma so vas eni ali drugi uspeli prepričati ali kot so vam ukazali.

Obstaja samo ena pot in ta vodi le naprej proti cilju!

Že pred časom sem na teh straneh zapisal, da se je z žično ograjo in nasilnimi policijskimi ter vojaškimi ukrepi pred vstopom velike množice migrantov lahko zaščitila le Madžarska in da tega po njej ne bo mogla na enak način storiti več nobena država. Pravzaprav imam s poimenovanjem množic teh nesrečnikov kar hude težave in ne vem kako jih prav poimenovati. So to migranti, begunci, prebežniki ali kaj drugega, ker so tokrat odpovedale tudi vse pravne opredelitve navedenih pojmov. Sam bom ostal kar pri migrantih, ker se mi je ta izraz že nekako udomačil in ker ga razumem bistveno drugače od njegove pravne opredelitve. Podobno imam velike dvome v trditve mnogih slovenskih politikov in nekaterih oblastnih pomembnežev, ki venomer govorijo o nezakonitih prehodih slovenske meje in da s tem migranti kršijo EU schengensko in notranjo slovensko zakonodajo. Če te trditve seveda držijo, potem je v vsaki pravni državi proti vsem kršiteljem zakona pač potrebno ustrezno ukrepati v skladu z zakonom in morajo biti kršitelji primerno sankcionirani. Še posebej, ker smo na slovenskem veliki mojstri pravnega črkobralstva in neverjetnih pravnih akrobacij ter seveda tudi strumni varuhi tako imenovane schengenske meje EU.

Najbolj komično pri vsem tem pa je, da vse te zakonodaje tako EU kot tudi našega notranjega pravnega reda ne kršijo migranti, temveč  kar naša država in naše državne institucije, Migrante do naše meje pripelje sosednja država in jih lepo preda državnim organom naše države, ki jih potem predajo državnim organom Avstrije. Ta pot migrantov preko Slovenije se imenuje koridor in prav nič nam ne pomaga, če se temu izrazu izogibamo kot hudič križu. Potrebno je torej jasno in glasno ter brez vsakršnega pravnega manipuliranja in sprenevedanja povedati, da migranti zaenkrat še ne kršijo ne našega domačega in ne schengenskega pravnega reda. Tako pač v praksi je, ker so nastopile posebne okoliščine, ki so vse države od Grčije pa do Nemčije prisilile, da "molče" priznavajo realno stanje v katerem uporaba EU in domačega prava zaradi mnogih objektivnih okoliščin pač ni dopustna in ne mogoča. Včasih se je temu lepo, razumljivo in po domače reklo "višja sila". Celo pravo ta izraz pozna.

Gorečim zagovornikom kopiranja madžarskega predsednika Orbana in ograditve naše slovenske deželice z žičnato ograjo je očitno podlegel tudi predsednik vlade Cerar in tako verjetno tudi njegovi svetovalci s katerimi je obdan. Živi bili in potem to tudi videli, ter upam, da tudi srečno preživeli. Mnogi od militantnih zagovornikov tega žičnatega ukrepa se zagotovo zavedajo kaj bi se potem lahko na drugi strani bodeče žice dogajalo in jih očitno to niti posebej ne vznemirja. Mar ni že dovolj, da smo na mejo poslali vojake z dolgocevnim orožjem? Čemu vojakom služijo te puške obešene na njihovih ramah mi res ni najbolj razumljivo in nisem povsem prepričan, če pravi razlog poznajo tudi tisti, ki so jih za opravljanje naloge pomoči policistom tako neprimerno opremili. Mogoče bo sedaj kdo rekel, da zaradi povečanja njihove avtoritete pred migranti in ustvarjanja malo strahu ter tako za vsak primer in preventivno. Policisti, ki nosijo glavno breme v teh aktivnosti pri vzdrževanju reda ter varovanja, niso opremljeni z dolgocevnim orožjem in jim gre delo odlično od rok. Težava je le v tem, da jih je veliko premalo in počasi fizično ne bodo več zmogli. Tudi vojakom kot njihovim pomočnikom in uniformirani okrepitvi, bi lahko ob bok obesili pištole in bilo bi več kot dovolj, če pravemu vojaku šele orožje podedeli potrebno avtoriteto.

Nikoli doslej še za prav nobeno pobudo za razpis kakega referenduma nisem prispeval svojega podpisa in tudi nobenega od številnih referendumov se nisem nikoli udeležil. Sedaj, ko je združena slovenska politika izkoristila begunsko krizo in se lotila spremembe zakona o obrambi s podelitvijo policijskih pooblastil vojski, pa bom prvič prispeval tako svoj podpis v podporo pobudi za referendum in se referenduma tudi udeležil. Trudim se videti vsaj malo dalje od dolžine svojega nosu in ker sem v ta svet rodil otroke in oni meni vnuke ter se čutim odgovornega in sem predvsem zelo zaskrbljen za njihovo bodočnost. Dosedanje zgodovinske izkušnje nas učijo, da moramo državljanke in državljani biti vedno zelo čuječi in pozorni, ko se v čem usodnem tako hitro preko noči poenotijo in strnejo vrste vse, drugače tako hudo sprte, politične elite.

 Militantnemu delu slovenske politike in javnosti so se očitno uklonile tudi druge politične elite, ki se drugače prikazujejo javnosti kot leve ali vsaj levosredinske in sedaj pač vsi vidijo rešitev dežele v žičnatih ograjah. Le želim si lahko, da se vsi ti s Cerarjem na čelu zavedajo posledic ki jih bi ali jih bo ograditev države z žico prinesla. In za konec še malo črnega humorja. Kaj če nek porednež, v primeru, da Avstrija in Nemčija zapreta svoje meje ali pa vsaj zelo omejita propustnost njunih meja, svetuje migrantom , da naj vsi ob kontroliranem vstopu v državo Slovenijo zahtevajo politično zatočišče ali kako drugo podobno mednarodno zaščito in ob predpostavki, da se Hrvati tudi naredijo malo neumne in vračanja migrantov nazaj na Hrvaško ne dovolijo in migrantov ne sprejmejo?? Kako bi se potem slovenska oblast nosila s tem problemom? Nekaj pa naj bo vsem jasno že danes, da prav nobena ograja ne more biti tako nepropustna in tako trdna, da bi lahko prihod migrantov ustavila. Ker nazaj ne morejo, jim torej ne glede na vso trpljenje in morebitne žrtve sedaj, ko so prišli do naše meje, ostane le še in edino pot naprej. Druge poti enostavno ni! In v Sloveniji se moramo tega zavedati in to okoliščino tudi, čeprav zelo neradi, sprejeti. Tudi kritike Grčiji so neumestne in nekorektne. Rešitev tega problema je drugje in tam mi Slovenci sami nimamo nobene moči in prav nobenega vpliva ali kake mednarodne avtoritete. Čisto za konec pa še malce zlobno priporočilo: mogoče pa bi kazalo v Turčijo poslati vsemogočno Trojko, ki še je pred časom strašila po Evropi in so jo nekateri klicali in vabili tudi v Slovenijo!

Dr. Peter Štumpf, soboški škof, kaj vam je tega treba bilo?

dr. Peter Štumpf, soboški škof

Ko so slovenski mediji začeli poročati o objavljenem pisanju soboškega škofa dr. Petra Štumpfa, sem takoj postal radoveden kaj tako zelo zanimivega ali celo provokativnega se je ponovno tokrat uspelo zapisati navedenemu gospodu, ki je znan, da občasno s kakšno ne posebej posrečeno izjavo ali zapisom razburka javnost. Poiskal sem njegovo pisanje, ga skrbno prebral in bil potem kar malce razočaran. Razen tistega njegovega provokativnega stavka kako bi naj bilo »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«, kaj drugega posebej modrega ali kar bi si zaslužilo kako posebno pozornost razumnega bralca res nisem našel. 

Priznam pa tudi, da bi od katoliškega intelektualca in še škofa za povrh, le pričakoval nekaj več, ko se že loti pisanja o tem begunskem fenomenu in o vzrokih, ki so ga vzpodbudili, humanitarnih križih in težavah s katerimi se srečujejo begunci sami kot tudi vsi tisti, ki se z njimi na njihovi begunski poti srečujejo in jim pomagajo priti do cilja. Cilj beguncev pa seveda ni Slovenija in niti najmanjše volje nimajo, da bi tukaj med nami ostali ter kakor koli ogrožali prekmurski krščanski rajski vrt gospoda škofa Štumpfa. Gredo pravzaprav le mimo nas in se tukaj ustavljajo, ker drugače ne morejo in ker jim s svojimi prepogosto povsem nepotrebnimi EU in domačimi internimi, pravno administrativnimi ter tehnično logističnimi postopki hitrejše poti ne uspevamo omogočiti. 

V naši stari slovanski naravi ter tudi po krščanski zapovedi pa velja, da se nasilno ne odžene popotnika, ki na svoji dolgi poti lačen, žejen, prezebel in utrujen potrka na naša vrata ter zaprosi za pomoč. Še posebej, če so ti nesrečni popotniki dojenčki, otroci, starostniki, nosečnice, invalidi, bolniki kakor seveda tudi vsi drugi naše pomoči potrebni. Celo v zakladnici slovenskega ljudskega pesništva najdemo ogromno pesmi, ki se še danes prepevajo in v katerih se opeva našo človekoljubnost, dobrosrčnost in pripravljenost pomagati vsakomur, ki se znajde v nesreči. Na to narodovo čudovito kolektivno lastnost so bili zelo ponosni celo že naši predniki in res ne poznam niti enega samega razloga, zakaj bi se tega morali danes sramovati in z javnimi apeli cerkvenih dostojanstvenikov pozivati, da pa bi tokrat morali verujoči in neverujoči ljudje na slovenskem ravnati drugače. Samo zaradi tega, ker so nesrečniki, ki so za čas in v skrajni nuji nas poprosili za malo pomoči, pač druge vere? 

Zelo nekrščansko in  še zelo nevarno razmišljanje za povrh, cenjeni pomurski škof gospod dr. Peter Štumpf. Ker je od tega njegovega javnega razmišljanja lahko le korak do tega, da bo gospod škof ali kdo drug s podobnimi razmišljanji morebiti že jutri v kakšnih drugih razmerah svojim ovčicam odsvetoval nuditi nujno pomoč tudi svojim neverujočim sosedom, znancem, sodržavljanom ali celo sorodnikom. Nekaj takšnega je slovenski narod v svoji zgodovini že kar nekajkrat doživel in na tiste nesrečne čase danes nihče ne more biti posebej ponosen. Ne ponavljajmo torej zgodovinskih napak, ki bi se jih potem morali naši otroci in vnuki sramovati. 

Škof gospod dr. Štumpf skozi okno svojega škofovskega kabineta vidi le begunce z veliko denarja in njihovo drugačnost kot so njegove prekmurske ovčice. Noče pa videti otročičev, bolnikov, ostarelih, invalidov, žensk, nosečnic in vseh drugih, ki jim je prav naša zahodna krščanska civilizacija uničila njihove dežele, porušila njihove domove, pobila na sto tisoče njihovih sorodnikov, prijateljev, znancev in sodržavljanov ter jih pognala na dolgo težavno pot proti obljubljeni Evropi. Gospod škof tudi povsem prezre, da so te ljudi še nekaj tednov nazaj vabili na pot, jim izrekali dobrodošlico in jim obljubljali lepše življenje kot so ga imeli v svojih domovinah. Kot tudi ne želi videti ter sedaj javno priznati, da to obljubljeno Evropo vodijo ter v rušenjih dežel migrantov in pobijanjih tamkajšnjih prebivalcev že leta sodelujejo in podpirajo politične elite, ki imajo v svojih imenih zapisano "krščanske" in se kitijo s krščanskimi vrednotami, etiko in moralo. Cenjeni gospod škof pozablja, da so Afganistan, Irak, Libijo, Sirijo in druge dežele arabskega sveta uničile zahodne države, ki se tako ali drugače razglašajo za krščanske in se sklicujejo na krščanske tradicije. Prav v tem okolju pa naj bi bil rojen tudi Jezus in tam tudi na križu umrl. Mnogi od teh nesrečnih ljudi, ki so danes naši kratkotrajni gostje in so deležni naše humanitarne pomoči, so potomci ljudi živečih v času Jezusa. 

Škof dr. Štumpf v svojem pisanju kritizira tudi Karitas, ko zapiše: Karitativnost na način, kot jo peljemo sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Tega niti ne želim komentirati, ker bi se potem moral spustiti na nivo avtorja teh zapisanih misli. Verjamem, da v Karitasu kot tudi v Rdečem križu ne mislijo tako kot misli in v svojem pisanju navaja gospod prekmurski škof dr. Štumpf in bodo vsi še nadalje ostali zvesti svojemu humanitarnemu izročilu ter poslanstvu. 

Dr. Peter Štumpf, soboški škof, kaj vam je tega treba bilo? Se morebiti nadejate ponovno kake nove verske vojne v Evropi, inkvizicijskega preganjanja vseh, ki so druge vere ali ne mislijo in ne čutijo enako kot vi in morebiti še nekaj vam podobnih gorečnežev? Gospod prekmurski škof dr. Štumpf prepričan sem, da poznate star ljudski rek, ki pravi: "če seješ veter, žanješ burjo" in da vam tudi sporočilo tega reka ni neznano.

ODZIV

Otroci. migranti ali begunci, to je sedaj vprašanaje!

Škof dr. Peter Štumpf pojasnjuje: Nisem govoril o beguncih, temveč o umetno spodbujenih migrantih

Časnik 2.11.2015
1)     V izjavi nisem govoril o beguncih, kot to navajajo nekateri mediji, temveč o umetno spodbujenih migrantih. Zato v izjavi nikjer ne uporabljam besede »begunci«, ampak »migranti«. Begunci so zaradi človeškega dostojanstva vredni naše pozornosti in pomoči. Karitas in druge človekoljubne organizacije se trudijo s skrajnimi napori, da jim lajšajo trpljenje. To spoštujem, cenim in tudi podpiram. Niso pa vsi, ki prihajajo k nam, begunci. Organizirano prihajajo tudi posamezniki in skupine, in ni jih malo, ki ne skrivajo islamskega ekstremizma. Večina od teh so umetno spodbujeni migranti, ki zlorabljajo begunstvo, da nemoteno pridejo k nam ali pa v Evropo. Kakšni so njihovi cilji, si lahko samo predstavljamo. V izjavi sem javnost opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače kot resnične begunce.

2)     Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov. Nedopustno je, da nekateri osrednji slovenski mediji ne ločijo med enim in drugim. Resnične begunce in umetno spodbujene migrante obravnavati na enak način, je neodgovorno in neetično do gledalcev, poslušalcev in do bralcev. Kot škof za medije pri Slovenski škofovski konference moram odločno zavrniti pristranska poročanja nekaterih medijev o begunski krizi, ki strah med ljudmi samo še poglabljajo. Ljudje niso naivni. Resnico znajo najti tudi tam, kjer so jo mediji skrili. Zadnji čas je že, da vsi osrednji slovenski mediji k begunski problematiki pristopijo pošteno in strokovno. Drugače nima pomena, da še o tem sploh kaj poročajo.

3)     Nekateri osrednji slovenski mediji so proti meni grobo zlorabili izjave papeža Frančiška, nadškofa Stanislava Zoreta in škofa Andreja Glavana. Moje izjave v ničemer ne nasprotujejo njihovim. Moliti za odpuščanje posameznikom in ustanovam, ki tem ljudem zapirajo vrata, kot nas vabi papež, je verska dolžnost za vsakega kristjana. Moliti moramo celo za islamske ekstremiste v upanju na njihovo moralno spreobrnjenje. To pa nas ne odvezuje od previdnosti in ukrepov zavarovanja. Isto velja za človeka, ki pride na moj prag in potrebuje pomoč, ker je lačen, žejen, bos in nag. Vsakemu je treba s spoštovanjem in človeško pozornostjo dati kruha, ne glede na njegovo versko ali idejno prepričanje. To je iz moje izjave za javnost tudi razvidno. Če pa nekdo ta kruh zavrne samo zato, ker mu ga daje krščanska roka, potem vem, da ni lačen. Na moja vrata je prišel z nameni, ki mi prebujajo dvome, nelagodje in strah. Zame je to klic k budnosti, zavarovanju in tudi k primernemu ukrepanju. Do takega ravnanja imam celo moralno dolžnost, ki me v vesti obvezuje. Kratko rečeno: Delam dobro, vendar nisem naiven. Opozarjati vernike na pretečo nevarnost je tudi škofova dolžnost. Verniki to od škofa pričakujejo.

4)     Karitativnost brez meja? Kako dolgo bodo prostovoljci Karitas in drugih človekoljubnih organizacij še pri močeh za služenje beguncem in tudi umetno spodbujenim migrantom? Kriza traja že predolgo. Moči pešajo. Kdo ima rešitve? Kaj bo, ko se bodo meje zaprle tudi v Avstriji in Nemčiji? Tukaj Cerkev ne more storiti kaj dosti. Državo sem pozval, naj ukrepa in ne zavlačuje, če ji je kaj do lastnih državljanov. Potrebno bo preiti od besed k dejanjem.

5)     Kot Prekmurec in Prlek dokaj dobro poznam svojo zgodovino. Predniki so preživeli turške vpade, različne družbene sisteme in tudi mnoge izhode v tujino. Opirali so se na krščansko vero in dedne časti. Nihče se ni odrekel samemu sebi. Zato smo v Pomurju obstali kot Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, nekaj pa je celo nemško govorečih prebivalcev. Dobro se razumemo in si poskušamo lajšati bremena. Ni nam vseeno, kaj se sedaj v Pomurju dogaja. Smo zaskrbljeni tudi za vso Slovenijo.

Akademik dr. Anton Trstenjak je kmalu po osamosvojitvi Slovenije v nekem intervjuju dejal, da si Slovenci ne moremo privoščiti napak, ki si jih sicer lahko privoščijo veliki evropski narodi. Velikost namreč hitreje zgladi napake. Slovenija pa je majhna, zato je zanjo že vsaka najmanjša napaka usodna – predvsem kadar gre za prepire in razdore. Še je čas. Vsak naj napravi za Slovenijo tisto, kar mora, kar more in kar zmore.

Murska Sobota, 2. 11. 2015
dr. Peter Štumpf
soboški škof

Cenjeni gospod soboški škof Peter Štumpf v tem svojem pojasnjevalnem odzivu prav v ničemer ne odstopi od svojih v prvem zapisu zapisanih trditev. Malo le telovadi in manipulira s pojmi ločevanja na "migrante" in "begunce" in pri tem povsem zanemari, da gre za ljudi, ki jih je velika nesreča pognala z njihovih domov in iz njihovih požganih ter uničenih domovin. Povsem nepomembno je ali nekoga, ki je v hudih socialnih težavah ali celo življenjsko ogrožen, nek pravni predpis uvršča med migrante ali begunce. Zanj kot vidnega predstavnika slovenske RKC in zame kot popolnoma navadnega slovenskega državljana je pomembno le to, da gre za skupine večinsko zelo nesrečnih ljudi, ki potrebujejo le nekaj malega našega sočutja in pomoči. Vsakemu, vsaj malo s čustvene inteligence obdarjenemu državljanu in državljanki Slovenije, je povsem razumljivo in samoumevno, da se človeku v nesreči pomaga.

Tudi glede Karitasa in njegovih aktivnosti v tem drugem zapisu cenjeni gospod škof soboški, ne spreminja svojega mnenja in se v 4. točki svojega zapisa iz škofa soboškega kar prelevi v aktivista opozicijske SDS in začne deliti levite slovenski oblasti, ki naj po njegovih besedah ne bi delovala učinkovito. Pri tem pa še zapiše, da tukaj cerkev ne more kaj veliko storiti. Potem pa naj vsaj ne škoduje hudim naporom ter prizadevanjem slovenskih oblasti, ki se res neizmerno trudijo, da bi bile razmere pod nadzorom, ker tudi vlada nima na razpolago neomejenega nabora možnosti in učinkovitih ukrepov. Njegova naloga in dolžnost kot soboškega škofa in pastirja svojim faranom je, da ljudi pomirja, jim svetuje in jih napotuje ter jih vodi in pomirja v njihovih človekoljubnih in humanih aktivnostih. Cenjenemu gospodu škofu se tako tudi v drugo ni uspelo predstaviti kot krščanski dobrotnik in humanist, temveč je le dodatno potrdil vse to kar je zapisal že v svojem prvem pisanju. In za vse zapetljaje s pravilnim razumevanjem njegovih pisnih sporočil so seveda ponovno, kot že veliko krat doslej, krivi mediji in neuki ali pa zlonamerni novinarji. Pri jasno izraženih in zapisanih stališčih pač zmote ni in je tudi biti ne more. Škofova stališča pa so bila v obeh objavljenih zapisih izražena jasno in nedvoumno in jih je mogoče razlagati le tako kot so se gospodu soboškemu škofu dr. Štumpfu zapisala.