Fašizem na pohodu!

Nastajajoči sodobni fašizem se niti veliko ne razlikuje od tistega starega in v drugi svetovni vojni premaganega. V resnici je le njegovo nadaljevanje s spremenjenim obličjem ter zaenkrat še z drugimi sredstvi pa še organiziranega nasprotnika nima kot ga je v komunistih  imel njegov predhodnik. Zasužnjevanje Evrope  izvaja zaenkrat le še s kapitalom, finančnimi in ekonomskimi podrejanji držav ter postopnim ukinjanjem demokracije. V drugih delih sveta ( predvsem arabskih ) pa z izvozom revolucij in  okrutnimi vojaškimi masakri nad prebivalstvom. Vse to je bilo nekoč že videno in  pretrpeto. Le da kar nekaj milijonov ljudi tega ni preživelo. Kako pa se bo tokrat končalo pa z gotovostjo ne more nihče napovedati. Razloga za kakšen optimizem zaenkrat ni nobenega..

Slovenija tukaj seveda ni prav nobena izjema. Lahko celo mirno zapišemo, da to kar se v Sloveniji predstavlja kot levica in sedaj tudi opozicija, je v resnici prava intelektualna in politična revščina in le ena sama velika potegavščina ter navadna manipulacija z  naivnimi državljankami ter  državljani. Janševa koalicija si tako lahko privošči prav neverjetne stvari in več kot očitno pelje državo v kaos, popoln polom ter revščino in na koncu v dokončno uničenje države. In kaj ob vsem tem počne tako imenovana »leva« opozicija? Joka in stoka ter nemočno vije roke, ne da bi ob tem zmogla vsaj en sam odločen in državotvoren ter politično drzen korak, da se Janšo in njegove koalicijske potrčkote še pravočasno zaustavi, preden bodo državo pripeljali v kako novo državljansko krvavo mikastenje in potem v popolno ekonomsko, socialno, kulturno in politično diktaturo. Vse poti, ki nam jih danes trasira Janševa koalicija namreč vodijo le v to smer.

Opozicijski politiki ( vsaj javno tako pravijo ) zaenkrat vztrajajo le še v nasprotovanju vpisa »zlatega fiskalnega pravila« v ustavo, čeprav nimajo jajc, da bi ljudstvu odkrito povedali zakaj temu v resnici nasprotujejo. Pa je stvar tako zelo preprosta in lahko razložljiva. Z vpisom tega pravila v ustavo je v državi tisti hip uvedena diktatura in vsa nasprotovanja ukrepom vlade in parlamenta s strani  sindikatov, opozicijskih političnih strank, neparlamentarnih strank ali gibanj civilne družbe ali samo organiziranih demonstrantov na ulicah slovenskih mest bodo protiustavna. Kaj pa to pomeni, pa bi moralo biti vsakomur jasno. Ne bi bila več nemogoča in tudi popolnoma izključena kakšna morebitna vojaška intervencija od zunaj, kot pomoč »demokratičnim silam?« proti ostankom »starih komunističnih sil?«, ki ogrožajo mlado slovensko demokracijo. To kar so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja doživeli Čehi in Slovaki s strani takratnega svojega velikega zaveznika in »prijatelja« bi se kaj lahko dogodilo tudi v današnjem času »ogroženim« Slovencem in njihovi mladi »demokraciji«. Le vlogo velikega prijatelja in zaveznika bi odigrali drugi. Pa še dober poduk ostalim kritičnim državam bi kakšen takšen prijateljski vojaško humanitarni poseg v neki nepomembni Sloveniji lahko bil.

Strah nastajajočega fašističnega totalitarizma pred nekim drugim in zaenkrat še neobstoječim konkurenčnim totalitarizmom je prav neverjeten. Demokracija v tistem pravem in žlahtnem pomenu besede se danes seveda prav nobenega totalitarizma ne bi več bala, ker bi imela dovolj moči ter ogromno podpore med ljudstvom, da se mu upre in ga zatre. Enega totalitarizma se tako boji le drugi totalitarizem, ker eden brez drugega niti preživeti in funkcionirati ne moreta. V pogojih enega totalitarizma, si ta novo rojevajoči fašistični totalitarizem za svoj razvoj ter obstoj enostavno mora poiskati onega drugega ter nasprotnega. Bog enostavno za svoj obstoj nujno potrebuje hudiča. In če ga ni mogoče najti v sedanjosti ali vsaj v bližnji prihodnosti, ga pač išče in najde v preteklosti ter ga na silo obuja v življenje, čeprav ga obuditi in oživeti ni več mogoče.

Zahteve po spremembi himne, uvajanje nekih novih bebavih praznikov, iskanje nevidnih stricev v ozadju, kriminaliziranje nasprotnikov ter zaščita svojih pristašev ne glede kakšni so njihovi grehi, kulturne in politične lustracije nasprotnikov režima, krepitev kulta osebnosti vodje, zavzemanje za stalno zmanjševanje  in celo ukinjanje delavskih, socialnih in drugih pravic, popolna kadrovska in organizacijska podreditev tajnih služb, vojske in policije ter vseh pomembnejših državnih institucij, neprestani napadi na sodno vejo oblasti, podreditev medijev in ustanavljanje svojih z državnim denarjem, koncentracija državnega premoženja v nekem holdingu, ki je pod nadzorom in kontrolo ene politične ter ideološko monolitne elite, namerna slabitev narodnega gospodarstva, ukinitev instituta »narodnega interesa«, podrejanje države tujim institucijam in predvsem kapitalskim ter finančnim združbam, poglabljanje zgodovinskega narodnega kulturnega boja in ideološke ter politične nestrpnosti med ljudstvom in še bi tako lahko naštevali dogajanja v deželi, ki seveda niso več slučajna in  ne vodijo h kakšnemu izhodu iz krize, temveč prej v hudo diktaturo, ki se na koncu lahko konča tudi krvavo.

Vse bolj glasne so tudi zahteve po »rezanju glav« kot opozorilu in v poduk vsem tistim, ki se ne bi pravočasno uklonili zahtevam aktualnega režima. Glave se seveda že krepko režejo in to kar nekateri imenujejo »Janšev kadrovski cunami« je prav to .Sedaj verjetno pri teh že javnih zahtevah gre že za »rezanje glav« na nižjih nivojih ter v okoljih, ki jih aktualni režim še dovolj ne obvladuje. Očitno pa se jim hudo mudi, ker vedo, da že to jesen in predvsem naslednje leto bo čas, ki bi lahko bil tudi zanje usoden. Dobršen del Evrope je že kot sod socialnega smodnika in le iskrica, ki bi ali bo kje preskočila, lahko povzroči pravo ekonomsko socialno in politično eksplozijo, valovi katere seveda ne bodo zaobšli Slovenije. Prav ima Kurnik, ko pravi, da je njegovo gibanje v Sloveniji zapelo veliko prezgodaj in se na žalost tudi že izpelo.