Pred dnevi sem srečal znanca s katerim sva pred leti skupaj delala v istem podjetju. Že njegov zunanji videz in izraz na licu mi je govoril, da se ne počuti dobro in da ga tarejo težave. Povabil sem ga na kavo in ga povprašal kako zdravje in kje je zaposlen, ker se že kar lep čas nisva srečala in poklepetala. Povedal je, da z zdravjem večjih težav nima. Je pa brez službe, ker so mu kar nekaj let podaljševali pogodbo za določen čas in sedaj je v podjetju nekaj manj dela pa mu tokrat pogodbe niso več podaljšali. Tudi žena je brez službe že kar nekaj let in to vse od stečaja podjetja v katerem je bila zaposlena. Občasno kje dobi kako delo za nekaj dni, tako na črno, je še povedal. Ima dva otroka od katerih starejša deklica gre sedaj v tretji razred in najmlajši deček septembra v prvega.
Ko mi je vse to pripovedoval, ga je kar naenkrat zlomilo. Videl sem, da ne more več molče prenašati vseh težav in tegob, ki so se zgrnile nanj in njegovo družino, pa sem ga prijazno vzpodbudil, da se je razgovoril. Potožil je, da mora čez nekaj dni oba otroka poslati v šolo, pa doma nimajo denarja niti za vse potrebne šolske potrebščine in ne za primerno obleko ter obutev za prihajajočo jesen ter zimo. Da pa bi lahko pokril še vse ostale stroške v zvezi s šolo in šolsko prehrano ter druge stroške, ki jih bo zahtevala šola, pa ne upa niti pomisliti. Na koncu je ves skrušen dejal, da bo prvi šolski dan zjutraj z otrokoma tudi sam odšel v šolo in obiskal ravnatelja ter mu povedal, da denarja nima in da vseh potrebnih stroškov ob začetku šolskega leta ter potem skozi leto ne more plačati. Potem pa naj z mano in otrokoma naredijo kar jih je volja. Enostavno ne zmorem več in denarja nimam od kje vzeti.
Želel sem ga nekako potolažiti pa nisem našel primernih besed in sem raje kar molče poslušal nadaljevanje njegove žalostne življenjske zgodbe. Povedal je, da lačni zaenkrat še niso, ker nekaj zraste doma na vrtu in tudi ženini ter njegovi starši pač pomagajo kolikor seveda lahko. Veliko pa ne morejo, ker so upokojenci z minimalnimi pokojninami in tudi drugih prihodkov, razen kar jim zraste na vrtovih, pač nimajo. Položnice mora poravnati in zanje morata z ženo vsak mesec nekako priskrbeti denar, je nadaljeval svojo pripoved in potem zaskrbljeno rekel, da skozi jesen bo poravnavanje položnic verjetno še šlo, ker se še kakšno občasno delo kje najde. Hudo pa se boji prihajajoče zime, ker bi bilo potrebno poskrbeti za primerna oblačila in obutev za celotno družino in ob tem poravnati še vse mesečne dajatve. Priznal je, da je žena že obiskala Rdeči križ in prinesla nekaj oblačil in obutev vendar ne dovolj za vse.
Zagrenjen in obupan mi je dejal, da je razmišljal celo že o samomoru in da se mu tovrstne misli večkrat prikradejo ter ga težijo. Te nesrečne prebliske hude stiske in občutkov brezizhodnosti odžene z groznim občutkom strahu kaj bi bilo z njegovima malima otrokoma in ženo, ki takšnega bremena sama nikakor ne bi zmogla in bi se zagotovo v kratkem času po njegovem odhodu popolnoma zlomila. Da bi rešil sebe, ne bom žrtvoval svojih otrok in ne žene, je hrabro ter odločno zaključil svojo pretresljivo izpoved.
Malo sva še poklepetala in se potem poslovila. Ves tisti večer in vse naslednje dni sem premišljeval o tem srečanju s starim znancem ter v mislih podoživljal občutke, ki so me ob njegovem pripovedovanju žalostne življenjske zgodne, takrat prevevali.
Koliko takšnih ali še bolj tragičnih življenjskih zgodb družin in v njih trpečih otrok je danes v tej naši preljubi Sloveniji? Vsekakor ogromno in njihove težave se iz dneva v dan le še poglabljajo. Kako dolgo še? Preveč bi bil en sam trpeči otrok. Ko je pa takšnih že na tisoče, pa je skrajni čas, da odrasli nekaj storimo. Nihče namesto nas ne bo storil ničesar, da bi se naše življenje obrnilo na bolje, če za to ne bomo sami odločno poskrbeli. Ne politika, ne kapitalske in finančne ter druge izkoriščevalske elite in ne cerkev za naše boljše življenje sami od sebe ne bodo niti s prstom mignili. K temu jih je enostavno potrebno prisiliti.
