Gornja Radgona: kratek nostalgičen pogled na nekoč legendarni radgonski spidvej!

Ko govorimo o slovenskem spidveju smo se dolžni spomniti na prvega svetovno znanega uspešnega Slovenca v tem športu, danes že legendarnega
Ludvika Stariča (z vzdevkom Leteči Kranjec), rojen 19. marca 1906 v Mirni Peči, umrl 26. decembra 1989 v Ljubljani

Praznični je čas in nujno potrebujemo malo odmora od te slovenske zagamane politike ter vsakodnevnih tegob, ki nas tiščijo. Je pa to tudi priložnost, da se ozremo malo nazaj in to ne le v leto, ki se z današnjim dnem izteka, temveč v čase, ki se jih radi in s ponosom spominjamo.

 Letečemu Kranjcu smo se skromno oddolžili s tem, da smo se ga spomnili in mu priznali njegovo pionirsko delo na področju slovenskega spidveja. Potem pa se je nadaljevalo po celotni Sloveniji in tudi na Hrvaškem. V drugih delih takratne Jugoslavije pa veliko manj. Skozi vse leto so se organizirale dirke na 400 metrskih progah v Mariboru, Krškem, Ljubljani in v Gornji Radgoni na 1000 metrski peščeni progi. Pa se torej odpravimo sedaj v malo mestece na SV Slovenije, ki leži na meji z Avstrijo ob reki Muri in ki je nekoč bilo tako zelo poznano prav po zaslugi spidveja in svoje znamenite  peščene proge in na kratko obudimo spomin na tiste lepe čase.

Radgončani vseh generacij se danes še kako radi spominjajo časov, ko se je njihovo malo mestece pojavljalo na športnih straneh najbolj znanih svetovnih časopisov in so lahko bili ponosni na najboljšo 1000 metrsko peščeno stezo na svetu za motorne dirke v spidveju.Vendar Radgončani niso takrat imeli le najboljše steze za organizacijo in izvajanje dirk, temveč tudi veliko število domačih odličnih dirkačev. Prepričan sem, da se prav nobeno slovensko okolje, ki se je takrat ali se že danes ukvarja s prirejanjem dirk v spidveju, ne more pohvaliti s tolikšnim številom domačih odličnih dirkačev kot se je takrat lahko pohvalila prav Radgona s svojo ožjo okolico. Najbolj znano ime s samega začetka zavidljive in legendarne radgonske spidvej zgodbe je vsekakor nepozabni Drago Perko. Prav on je  s svojimi uspehi ter vražje osupljivimi  vožnjami zanetil plamenček, ki je potem pri njegovih mlajših rojakih prerasel v pravi požar navdušenja za opredeljevanje mladih za ukvarjanje s tem lepim in zahtevnim športom. Radgončani in okoličani od blizu in daleč pa so ta šport masovno podpirali, obiskovali prireditve in seveda prav goreče navijali za svoje junake na hrumečih kovinskih konjih. Vse od malega otročiča do starega dedka in od blizu ter od daleč je takrat drlo na dirkališče v Gornji Radgoni, da podpre svoje junake in ni bilo malo primerov, ko so bili gledalci pripravljeni s kom tudi fizično obračunati, če so menili, da se je kateremu od njihovih domačih dirkačev na dirkalni stezi zgodila krivica in sodniki krivca, po njihovem mnenju, niso primerno sankcionirali.

Veliki in zelo spoštovani Radgonski spidvej junaki tistega časa so bili domačini: Vlado Kocuvan, doma iz Svetega Jurija ob Ščavnici in večkratni državni prvak posamezno ter v parih; žal že dalj časa pokojni Jože Lasbaher, doma iz Stavešinskega vrha in njegov brat Franci Lasbaher; večkratni državni prvak posamično in v parih Albert Kocmut, doma iz Grabonoša in danes prebiva v Radencih; brata Drago in Miha Breznik doma iz Grabonoša; zelo uspešna ter oba tudi prvaka države v parih Franc Smolko ter Ivan Vrbnjak. Gotovo sem kakšnega uspešnega domačega dirkača s prejšnjega  seznama izpustil in se njemu ali njegovim domačim opravičujem. Vsi navedeni so bili in so še danes prave legende radgonskega moto športa, ki se jih Radgončani ter okoličani z veseljem in ponosom spominjajo ter radi obujajo spomine na tiste uspešne in lepe športne čase.

Uspehi navedenih domačih radgonskih voznikov spidveja so seveda navduševali ogromno mladih, ki so želeli po njihovih poteh in jih nekoč v bodočnosti zamenjati in mogoče njihove uspehe celo preseči. Težko je bilo mladim začetnim radgonskim navdušencem zbrati dovolj denarja za nakup prvega motorja in financiranje druge opreme ter treningov. Mnogim pa je le uspelo in Radgona bi verjetno še danes bila znana doma in v svetu po svoji znameniti ter odlični peščeni stezi in pogumnih ter odličnih domačih voznikih spidveja. Pa se je tudi tokrat potrdil znan športni rek, da ni tako težko priti na vrh, kot je težko potem na vrhu obstati.

Pa ta rek seveda ne velja za tekmovalce in njihove mlade naraščajnike, temveč kot tudi v mnogih drugih podobnih primerih, so tudi tokrat zatajili tisti, ki so bili dolžni skrbeti za razvoj tega športa v Gornji Radgoni. Zatajila je takratna nesposobna lokalna občinska politika in zatajili so odgovorni funkcionarji v društvu AMD Gornja Radgona, ki niso bili v stanju odlične zgodbe nadaljevati in ne poskrbeti, da bi namesto njih to storil kdo drug. Izgovori, ki smo jih potem v Radgoni lahko leta poslušali seveda prav nikogar ne opravičujejo. Radgonski in okoliški spidvej navdušenci tudi nikoli niso dobili pravih odgovorov na njihova številna vprašanja zakaj je tako hitro moralo vse skupaj prav sramotno propasti in kdo so najbolj odgovorni v AMD, da se je ta bleščeča zgodba radgonskega spidveja tako klavrno in sramotno končala. 

Danes Radgona nima več ne svojih uspešnih spidvej dirkačev, ne svoje svetovno znane 1000 metrske peščene steze, ne 400 metrske klasične spidvej steze, ne množice licenciranih športnih funkcionarjev in ne tisoče zvestih navijačev in obiskovalcev svetovno znanih prireditev na radgonskem stadionu. Ostali so le še lepi ter grenki spomini, nekaj nekdanjih upokojenih funkcionarjev ter njihovih še veliko bolj nesposobnih naslednikov, ki na silo ohranjajo že več let umirajočo AMD. Po pripovedovanju nekaterih pa naj bi ostali tudi še spori za ostanke nekoč bleščeče dediščine AMD, njenega takrat številnega članstva in uspehov radgonskih spidvej dirkačev. Tega kar takrat očitno niso vedeli in bili sposobni v Gornji Radgoni, pa so vedeli in bili sposobni v drugih slovenskih okoljih in so spidvej vsaj obdržali pri življenju, če jim že čas in okoliščine niso naklonjene, da bi ga uspešneje razvijali in dosegali vidnejše ter odmevnejše mednarodne uspehe. Dirk na 1000 metrski stezi tako v Sloveniji več ni, čeprav so jih gledalci imeli veliko raje kot na klasični 400 metrski. Edino s čimer bi Radgona na športnem področju lahko bila svetovno še danes prepoznana je sama uničila in dokončno zapravila. Prav nobenega opravičila za to ni. 

So se pa v tistih časih vrli mladi Radgončani preizkusili tudi v drugih disciplinah motošporta. V cestno hitrostnih dirkah so sodelovali premnogi in ne moremo mimo imena Bogdana Šajnoviča. Pred njim pa še Franca Vrzela in Brunota Švagana in bilo jih je še nekaj. Tudi v motokrosu so imeli Radgončani dobre dirkače. Celo svojo progo so v Janževem vrhu,  blizu Gornje Radgone, zgradili zagnani Radenčani. Motokrosisti so se namreč v tistem času zaradi sporov s funkcionarji radgonskega AMD in slabih izkušenj, takrat z že propadajočim spidvejem, ločili ter v sosednjih Radencih ustanovili svoje društvo. Od voznikov motokrosistov moramo med drugimi vsekakor omeniti Kampuša iz Spodnje Ščavnice, ki je tudi v državnem merilu dosegal zavidljive rezultate. Pred njim pa so bili še mnogi, ki so se podili po dirkališčih takratne Jugoslavije in seveda predvsem po slovenskih. 


Skrajni čas bi že bil, da bi se nekdo  lotil pisanja kronike razvoja in žalostnega propada moto športa na radgonskem področju in bi tako na enem mestu strnil ter zabeležil uspehe pogumnih fantov, ki so ime svojega malega mesta ter krajev iz njegove okolice, ponesli po celotni takratni državi in svetu. Današnja generacija tega okolja se jim je dolžna častno oddolžiti, ker nekoč po Radgoni ni dišalo le po dobrem vinu, temveč tudi po bencinu.

HOREX: tokrat pa nekaj za dedke in vnuke starih motorističnih nostalgikov!

Se še kdo spomni tega znaka na nekoč zelo znanih motornih kolesih? V prvi polovici petdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo motorno kolo znamke HOREX pojem in zelo željen prestižni simbol slovenskih ljubiteljev hitrih voženj ter vonja bencina.

Nemci se svoji tradiciji le redko izneverijo. Presenetili so tudi tokrat in na trg po nekaj desetletjih ponovno poslali motorna kolesa te znamenite znamke.

HOREX VR6 Roadster ( 1218 ccm ) je na voljo v štirih različnih barvnih kombinacijah s pomlajeno blagovno znamko in prav po nemško neodvisno samozavesten ter sodobno drugačen od svojih starih sester in bratov

Pa še ogled tega novega lepotca od blizu:

Motorna kolesa HOREX bodo motoristični  navdušenci hitro prepoznali kot nekaj kar je zelo osvežilo motoristični trg in prepričan sem, da jih bomo tudi na slovenskih cestah kmalu videli. 

Znamenita in pri vaših dedkih zelo priljubljena HOREX regina, 400 ccm, letnik 1954. Pokažite jim to fotografijo in jih spomnite na njihova nekdanja lepa ter neponovljiva mlada motoristična leta. Malo jih je bilo, ki so si takrat to lepotico lahko privoščili. Veljala je za pravi ubijalski cestni stroj. 

Horex imperator, 500 ccm, letnik 1951, pa je je bil nekaj o čemer so naši motoristično navdušeni dedje lahko le sanjali. Nimam podatkov koliko teh takratnih lepotcev je vozilo po slovenskih makadamskih ter redkih asfaltnih cestah. Bilo pa jih je, tako pravijo, nekaj mogoče opaziti tam v drugi polovici šestdesetih let. Precej pogosti pa so bili imperatorji 350 ccm in jih pri ljubiteljih starodobnikov lahko še vedno najdemo ter si jih ogledamo.

Kaj več bi o usodi številnih Horexov, ki so jih nekoč vozili navdušeni Slovenci, vedeli povedati ljubitelji starih in obnovljenih motornih koles. Na njihovih srečanjih sem nekaj Horexov  opazil, vendar relativno malo glede na njihovo nekdanjo popularnost in prestižnost. Motorna kolesa HOREX so v svojem času zahtevala spoštovanje še tako zelo izkušenih takratnih motoristov in tisti, ki so jih vozili, so radi povedali, da z njimi šale ni. 

Pa še nekaj za tiste res prave nostalgične motoristične  sladokusce:

Letnik 1926

 

 Horex S5, letnik 1938

 

Revolucija res žre lastne otroke!

Malo prirejen verz iz daljne preteklosti: Izkusil sem, resnico govorijo. Ko si v zaporu, skoraj vsi prijatelji in soborci te zapustijo!

Vir: VEČER, 29.12.2012

Vstajniki prihajajo domov

Od osumljenih napada na policiste med tretjo mariborsko vstajo, za katere je tožilstvo v začetku tedna predlagalo podaljšanje pripora še za dva meseca, je sodišče v petek odločilo, da jih sme nekaj domov. »Predlog tožilstva je neutemeljen,« je Večeru sporočil 19-letni Adriano Čerček, iz pripora je izpuščen tudi 35-letni kantavtor Jernej Mažgon-Jerry. Ponovitvena nevarnost naj bi poleg njiju danes odpadla še za sedem osumljenih, torej se za zapahi po neuradnih podatkih od 28 protestnikov, ki jim tožilstvo očita kaznivo ravnanje na protestih, trenutno nahaja še 13 oseb.

Nekaj pa je v tej nesrečni zgodbi res težko razumeti in še bolj težko sprejeti. Ves ta čas, ko je policija priprla "nedoločeno" število protestnikov in vse do danes, ni nihče slovenski javnosti povedal koliko ljudi je v resnici v priporu in česa konkretno je kdo izmed njih obtožen. Ene številke so navajali anonimni organizatorji protestov, druge redki predstavniki represivnih državnih organov, ki so sploh želeli kaj povedati in tretje potem še novinarji v svojih, tudi zelo redkih, medijskih prispevkih.

Priprti naj bi bili obtoženi metanja granitnih kock in drugih predmetov v policiste, ogrožanja zdravja in življenja policistov ter drugih udeležencev protestov, sovražnega govora, nespoštovanja ukazov policistov in verjetno tudi uničevanja družbene ter zasebne lastnine, kršenja javnega reda in miru, nedovoljenega zbiranja ter demonstriranja in zagotovo bi se še kaj našlo.

V vsaj malo pravni državi je pričakovati, da imajo policija, tožilci in sodniki, ko odločajo o usodi priprtih, v rokah tehtne in neizpodbitne materialne dokaze za vsakega posameznega priprtega, da je res storil to kar se mu očita in zaradi česar ga potem daljši čas imajo priprtega. Je bilo tudi v tem primeru res tako? Zaradi nerazumljivega molka represivnih organov tega še danes prav ne vemo. In zaradi tega imamo pravico, da dvomimo.

Ko zalotijo in priprejo kakšnega nepomembnega dilerčka z nekaj grami prepovedanih substanc ali kakšno računovodkinjo, ki si je nakazala nekaj sto ali tisoč evrov, lahko v medijih že naslednji dan preberemo o tem revežu ali revici vse od tistega kar je pomembno za konkreten primer pa celo tistega kar javnosti sploh ne bi smelo zanimati.

V primeru teh nesrečni priprtih demonstrantov pa niti tega nismo smeli zvedeti koliko jih sploh imajo za rešetkami in kaj nameravajo z njimi početi. Nič nismo mogli nikjer prebrati ali slišati kaj si o priprtju, ter nadaljnji njihovi usodi mislijo znani slovenski odvetniki. Še manj kaj o tem, da bi priprtim ponudili brezplačno pravno pomoč. 

Izkazali pa se niso tudi organizatorji protestov, ki so v največjem delu, razen redkih izjem, kar molčali in se niso zavedali svoje organizacijske in solidarnostne odgovornosti do priprtih kolegov. Upam, da so se iz tega kaj naučili. Če nekdo ne spoštuje navodil in napotil organizatorjev in stori kaznivo dejanje, je za to seveda sam odgovoren in mora nositi posledice. Vse bolj očitno pa je, da v tem primeru le ni bilo vse tako zelo čisto in jasno ter krivda večine priprtih nesporna in tako pač organizatorji svoji odgovornosti ne morejo ubežati. Star rek pravi, da je boljše, da je pet krivih na svobodi kot le en sam nedolžen za zapahi. Tega v bodoče le ne bi kazalo pozabiti. Ta očitek seveda naslavljam tudi na represivne organe države Slovenije, ki naj bi še vedno bila demokratična in pravna ter spoštovala človekove pravice.

Ženska mora imeti hude težave!

Je znana vernica stranke SDS Alenka Paulin res tako trdosrčna, socialno popolnoma neobčutljiva in že čustveno res na tako nizkem nivoju ali pa se le na tako zalo primitiven in skrajno neokusen ter okruten način dobrika strankarskim šefom in predvsem Janezu Janši?

Slovenski mediji danes na veliko poročajo o njenih nesrečnih zapisih na Twitterju na temo lačnih otrok v slovenskih osnovnih šolah. Pa sem si tudi sam ogledal kaj se je ubogi ženski tam takšnega zapisalo, da je dvignila na noge celotno medijsko srenjo in tri njene zapise tudi kopiral;

PaulinA ‏@PaulinAlenka

1. lakota otrok v slovenskih šolah je navadna propagandna izmišljotina, ki jo demantirajo javno objavljeni podatki

PaulinA ‏@PaulinAlenka

3. ne razumete niti navadnega twitta, s katerim se opozori na absurdnost levičarskega propagiranja lakote otrok

PaulinA ‏@PaulinAlenka

Na veliko žalost levih manipulatorjev lakote na šolah ne bo! / Poslanci soglasno o šolski prehrani 

Pravzaprav je nek nadaljnji komentar skoraj popolnoma odveč. Vsak si lahko o ženski in njenih zapisih misli kar si želi. Tisti, ki razmere poznajo in vedo kaj se je zadnjih nekaj mesecev dogajalo in se na žalost dogaja tudi še danes, predvsem v osnovnih šolah, bodo verjetno zgroženi. Nekateri morebiti celo upravičeno jezni, drugi, ki so zaradi svojih lačnih otrok nesrečni in obupani, pa v večini takšnih Alenkinih slaboumnih črev na Twitterju tako ali tako niti ne prebirajo. Kot bi verjetno danes ponovno rekel Ribičev France, je ženska le svojo pravo podobo na ogled postavila. In mi mu seveda ne bi oporekali, temveč bi mu le molče ter z žalostjo v srcu prikimali.

Dr. Dimitrij Rupel ima popolnoma prav!

Vir: 3. program RTV SLO, 27.12.2012

Na tretjem programu slovenske nacionalne TV so sinoči predvajali nekaj razprav udeležencev in vidnih članov Zbora za republiko, o današnjih razmerah v državi, s posebnim poudarkom na demonstracijah in zahtevah udeležencev vseslovenske ljudske vstaje.

V svoji razpravi tako tudi Dr. Dimitrij Rupel ni mogel mimo te žgoče teme in je današnje demonstracije primerjal s tistimi "na Roški" s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Po njegovem obeh dogodkov ni mogoče primerjati in iz kakšne takšne primerjave potegniti zaključkov, ki bi bili zgodovinsko primerljivi ali celo opravičljivi. Tako je - citiram po spominu - med ostalim glede kakšnih tovrstnih primerjav povedal: demonstracij, ki so se dogajale takrat - na Roški - v času nedemokratičnega enostrankarskega sistema seveda nikakor ni mogoče primerjati z demonstracijami, ki se dogajajo danes v pogojih demokratičnega večstrankarskega sistema. To bi bilo nedopustno.

S tem mnenjem dr. Dimitrija Rupla se seveda v popolnosti strinjam. Takratne in današnje demonstracije se res ne dajo skoraj v prav ničemer primerjati. Takrat je jugoslovanski komunistični režim v zapor za kratek čas strpal tri ljudi in eden je pobegnil  v umobolnico. 

Rezultat današnjih demonstracij pa je, da ima slovenski večstrankarski demokratični režim v zaporu priprtih triindvajset ljudi in je v pogoje, podobne družbeni umobolnici,  spravil kar dva milijona ljudi.

Kakršna koli primerjava je res nedopustna. Slovenska demokratična večstrankarska učinkovitost je krepko presegla nekdanjo jugoslovansko enostrankarsko in nedemokratično.

Pripravlja se 2. vseslovenska ljudska vstaja

Vir: DNEVNIK, 27.12.2012
Povzeto po v Dnevniku objavljenem prispevku


O datumu lahko odločate tudi vi 
 

Soorganizatorji ljudske vstaje, so na svojih facebook profilih objavili anketo, v kateri lahko ljudje glasujejo o tem, kdaj naj bo izvedena 2. vseslovenska ljudska vstaja. 

Možni datumi so torej četrtek, 10. januar, petek, 11. januar in pa četrtek, 17. januar. Glasovanje poteka na facebook straneh skupin Janez Janša naj odstopi kot premier republike Slovenije, Kričač in Vseslovenska ljudska vstaja 21.12.2012. Sledeč glasovanju do sedaj, je največ udeležencev za datum druge vseslovenske ljudske vstaje podprlo 11. januar 2013. Glasovanje se zaključi jutri ( petek, 28.12.2012 ) ob deseti uri zvečer. 

Omenjene skupine so na straneh zapisale tudi odzive na prvo vstajo, od katere mineva slab teden dni. ''Dosegli smo prvo zmago! Živi in mrtvi (zombiji) smo pokazali, da mora Janez Janša oditi, takoj za njim pa celotna slovenska politična elita,'' so zapisali. ''Ne nasedajte Gorenakovim ocenam o številu protestnikov. Vsi, ki smo bili tam, smo videli in doživeli: bilo nas je vsaj 10 tisoč, nekateri pa pravijo, da nas je bilo še več!”

Obenem pa povezane skupine Janez Janša naj odstopi kot premier Republike Slovenije¨, ¨Kričač¨ in ¨Vseslovenska ljudska vstaja 21.12.2012, opozarjajo, da se je na facebooku pojavil dogodek, ki 04.01.2013 poziva na vseslovensko vstajo. ''Ne bi želeli nekomu delati krivice, a se bojimo, da nekdo prehiteva dogodke. Ali v svoji nebrzdani gorečnosti ali pa po diktatu.'' Dodajajo, da se od tega dogodka distancirajo.

Ne pozabite na v mariborskih zaporih priprte kolege!

V Veliki Britaniji zavladal strah, da jih bodo napadli Slovenci!

V Veliki Britaniji pripravljeni na morebitni napad zombijev 

Pi. K., Delo.si, STA

sre, 26.12.2012

London - Čeprav naj bi bila grožnja apokalipse z invazijo zombijev omejena bolj ali manj na filmske grozljivke, pa je britanska vlada vseeno dobro pripravljena na tovrstno možnost, so za britanski Daily Telegraph zatrdili na britanskem obrambnem ministrstvu.
Kot so povedali, bo britanska politika v primeru napada živih mrtvecev zagotovila uspešno koordinacijo vojske, da se »povrne slava Anglije, kakršna je bila pred napadom«.


Kot kaže smo Slovenci celo Britancem nagnali strah v kosti. Še sreča, da so Janševi SDS-ovski obrambni in vojaški analitiki, pravočasno prepoznali grozečo naravo  nevarnosti slovenskih krvoločnih uličnih protestnikov in v njih prepoznali zombije.  Ter so takoj preko Twitterja na novo nevarnost, ki preži in grozi iz Slovenije ter ogroža svetovni red in mir, opozorili evropsko in svetovno javnost, predvsem pa zahodne prijateljske države in njihova obrambna ministrstva, ki so, kot kaže zapis v Delu, tudi takoj primerno ukrepala.

Ker pa Slovenci nimamo razvitega napadalnega gena, bi lahko morebiti svojo novo zombijevsko podobo in prepoznavnost izrabili v turistične namene. Že v prihajajočem letu bi lahko turiste iz vsega sveta s primernim in dovolj agresivnim turističnim oglaševanjem na veliko vabili v Slovenijo na ogled in druženje s slovenskimi zombiji. Turistične vodnike pa bi primerno usposobila in zagotovila stranka SDS in v primeru potrebe še kakšna njena bližnja koalicijska partnerica.

To pa ni plagiat in ne fotomontaža!

To je zelo zastrašujoča in kruta resničnost slovenske stvarnosti in napoved diktature rumenih kravat.

Nastopil je torej čas rumenih kravat!

Začelo se je z rumenimi brezrokavniki. se nadaljuje z rumenimi kravatami in le s čim rumenim se bo to končalo?

Slovenijo obvladuje rumen režim, ki je zamenjal rdečega. V teh dvaindvajsetih letih smo res dosegli ogromen napredek. Režim je zamenjal  barve kravat, rdečo zvezdo je zamenjala rumena in državljanke ter državljani smo postali brezpravni in lačni kapitalistični tlačani ter sužnji.

Svet okrog nas postaja apokaliptično rumen.

Čestitke ob prazniku rumene države Slovenije!

Protioblastni plagiat, ki verjetno v današnjih razmerah tehta vsaj nekaj mesecev, če že ne kakšnega dobrega leta, sobivanja z mariborskimi kolegi!

Pahor delil kosila v mariborskem zaporu priprtim protestnikom

Prvič v zaporu kot kandidat, drugič kot predsednik države

25. december 2012
Ljubljana - MMC RTV SLO

Predsednik republike Borut Pahor je obiskal priprte demonstrante v mariborskem zaporu, kjer jim je pomagal razdeliti božično kosilo. Tako je izpolnil obljubo, ki jo je dal državljanom Slovenije v času predvolilne kampanje, da bo predsednik vseh, ki so na prostosti in onih, ki so v zaporih.
Predsednik republike se je namreč v okviru projekta Skupaj - spodbujajmo drug drugega  za  en delovni dan pridružil tudi kolektivu paznikov in drugega osebja ter priprtih  v mariborskem zaporu. Ko je v okviru svojih humanitarnih obveznosti v zaporu pripornikom delil kosilo, so nekateri priporniki menili, da  bi bili raje doma in bi raje doživeli, da bi jim kosilo na mizo postregle njihove mame ali babice. A jim je predsednik obljubil, da jih bo prišel obiskat in delit kosilo tudi na božični ali novoletni dan prihodnje leto v redni zapor, pač glede na svoje delovne obveznosti. "Tako se je danes na zaukazano veselje priprtih demonstrantov zapora in  zaposlenega osebja pridružil zaporniškemu kolektivu ter neprostovoljnim stanovalcem zavoda in se z njimi poveselil na božič ter vsem skupaj ob tej priložnosti zaželel vse najlepše želje v novem letu 2013, in da bi jim leto v zaporu hitro minilo" so zapisali v uradu predsednika republike.

                                                        *   *   *

Priznam! To kar ste pravkar prebrali je čisto navaden plagiat. Priznajte pa tudi vi, da je v gornjem plagiatu več mojega avtorskega teksta kot ga je v Kanglerjevi diplomski nalogi. Tako bi zagotovo ugotovili tudi Delovi mojstri, ki bi se do takšnega spoznanja dokopali s pomočjo strokovne doktrine za ugotavljanje plagiatov,   imenovane "škarje in OHO lepilo".

Če bi na MMC RTV SLO objavili namesto svojega originalnega teksta gornji plagiat, bi vrli SDS-ov Janez zagotovo takoj tvitnil in zapisal, da podpira predsednikove humanitarne aktivnosti in da bo poskrbel, da bo Borut ta svoj obisk naslednje leto vsekakor lahko ponovil.

Mariborski nadškof Turnšek pa bi v mariborski stolnici najavil mašo za priprte zapornike in pozval vernike, da se je v kar največjem številu udeležijo in se pomolijo za njihovo vzdržno bivanje v zaporu.

Gre za maščevanje režima ali delovanje pravne države?

Presenečen že nekaj časa spremljam prizadevanja  osamljene skupine maloštevilnih sorodnikov in prijateljev za izpustitev - mislim, da triindvajset ( 23 ) – mladih protestnikov v Mariboru, ki jih je policija aretirala in priprla na demonstracijah. Kaj me pri vsem tem preseneča? Kar nekaj okoliščin je, ki dajo misliti in ki porajajo skrbi ter tudi dvome v upravičenost trajanja pripornih razlogov ter nenazadnje celo v zakonitost ravnanja slovenskih represivnih organov.

Preseneča pa tudi odnos organizatorjev protestov in to ne le v Mariboru, temveč v celotni Sloveniji, do usode svojih priprtih kolegov. Pričakoval bi vsaj organizacijo ustrezne pravne pomoči priprtim ter njihovim bližnjim družinskim članom in ustrezno obveščanje slovenske javnosti kaj se s temi ljudmi v priporu v resnici dogaja in česar so obtoženi ter kateri priporni razlogi so tako močni, da se jim bivanje v priporu podaljšuje. Slovenka kazenska zakonodaja bi naj poznala tri razloge za pripor ter podaljševanje pripora in so begosumnost, nevarnost uničenja dokazov ter ponovitvena nevarnost.  Pri najboljši volji ne uspem v tem primeru zaznati niti enega samega razloga za podaljšanje pripora priprtim mladim demonstrantom in se vedno bolj pridružujem tistim, ki pravijo, da gre za čisto navadno maščevanje režima ter zastraševanje ljudi.

V zadnjih dneh so nekateri predstavniki režimskih represivnih institucij v medijih navajali, da so ali bodo priprti mladi demonstranti obtoženi ogrožanja zdravja in življenja policistov ter drugih na demonstracijah sodelujočih ljudi ter sovražnega govora. Nad to zadnjo obtožbo sem bil še posebej presenečen, če že ne kar zgrožen. Če slovenski državni represivni organi iščejo in želijo odkriti kazniva dejanja sovražnega govora ter jih želijo sankcionirati, jim pri tem lahko celo pomagam. Res jim ni bilo potrebno čakati na slovensko ljudsko vstajo in v okviru nje organizirane demonstracije, da bi tam poslušali vzklike jeznih udeležencev in si jih zapisovali v svoje službene beležnice ali vanje prepisovali gesla s transparentov.

Že zdavnaj bi lahko malo bolj pozorno spremljali razprave nekaterih poslank in  poslancev v Državnem zboru in poslušali nastope nekaterih slovenskih politikov v medijih ali drugih javnih nastopih. Začeli bi lahko tudi prebirati v spletnih Požareportu, Demokraciji, Politikisu, Reporterju in še kakšnem mediju ter vsebinsko, politično in ideološko njim podobnim blogih, objavljene prispevke in komentarje pod njimi. Dela jim ne bi zmanjkalo in tožilce ter sodišča bi lahko zasuli s kazenskimi prijavami utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sovražnega govora. Tudi poskuse skrunjenja državnih simbolov ( himne ) na javnih prireditvah bi lahko že zaznali in  zaposlili tožilce ter sodnike. Pa vse do slovenske ljudske vstaje in demonstracij ni nič od tega bilo ne prepoznano in ne preganjano ter sankcionirano kot sovražni govor, dokler se nekdo ni spomnil in sedaj želi to »kaznivo dejanje?« naprtiti nezadovoljnim državljankam in državljanom.

Ne morem kazensko pravno vrednotiti očitka, ki se nanaša na metanje granitnih kock in s tem ogrožanja zdravja ter življenja policistov in drugih udeležencev demonstracij, ker nisem videl kaj se je v katerem konkretnem primeru v resnici dogajalo. Tako tudi nisem videl ali je kateri od priprtih res metal kocke in storil kaznivo dejanje resnega ogrožanja oziroma je kdo izmed priprtih morebiti koga celo poškodoval. Če policija razpolaga z ustreznimi neizpodbitnimi dokazi, potem jih je v tem času vsekakor že lahko zavarovala in priporni razlog uničenja dokazov ne bi bil več utemeljen ter upravičen. Tudi razloga, da bi kateri od priprtih po izpustitvi lahko pobegnil ali dejanje ponovil, nista ne realna in ne utemeljena. Zakaj so torej še vedno v priporu?

Kakšna država to postaja moja draga Slovenija? Je sploh še vsaj malo pravna, demokratična in so v njej ljudje še svobodni? Imajo res prav tisti, ki vedno bolj glasno govorijo, da je režim začel zapirati tiste, ki drugače mislijo in to tudi javno povedo ali kako drugače izrazijo?  Prepričan sem bil, da v Sloveniji dolgo več ne bo političnih zapornikov ter da bo svoboda osebnega in kolektivnega političnega izražanja sveta. Danes skoraj več ne mislim tako. Aktualne politične elite in njihovi vidni predstavniki so javno vse ljudi v državi, ki so zbrali pogum in povedali, da se tega več ne gredo, označili za slabe ljudi, proti državne elemente in celo zombije. Tiste, ki jim verjamejo in sledijo ter se jim prilizujejo pa za dobre, pravične, domoljubne in kulturne ljudi.

Nekdanji oporečniki v bivšem režimu, ki so danes zlizani z aktualnim režimom in z veliko žlico zajemajo dobrobiti svoje današnje zvestobe, pripadnosti in podpore, so pozabili na vsa svobodomiselna in demokratična ter socialna načela za katera naj bi se nekoč tako vztrajno borili in trpeli. Verjetno so prepričani, da so jih takrat porabili in so nekoč veljala samo zanje, ker so se oni upirali komunizmu. Za njihove današnje oporečniške naslednike, ki pa se upirajo povampirjenemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki se spogleduje celo že s fašizmom, pa ta načela ne veljajo, ker so sedaj oni oblast in zavzeti zagovorniki ter predstavniki tega kapitalističnega režima. To kar naj bi veljalo nekoč za njih, danes ne more več veljati za nikogar Ker, po njihovem, je krivica v komunizmu nekaj povsem drugega kot krivica v tem današnjem kapitalizmu. Saj takrat so vendar oni bili disidenti, danes pa so oblast, ki kakih novih disidentov sploh ne priznava.

Vsem priprtim, njihovim družinskim članom ter maloštevilnim prijateljem, ki si prizadevajo za pravično pravno presojo njihovih ravnanj ter njihovo izpustitev iz pripora želim, da tudi v teh prazničnih dneh ohranijo pogum in vztrajnost. Organizatorje protestov po Sloveniji pa pozivam, da se zavedo svoje odgovornosti do vseh, ki jim verjamejo in jim sledijo, ter v okviru te odgovornosti sedaj tudi ravnajo in priprtim pomagajo, ker tudi zanje velja domneva nedolžnosti.

"Zombiji" izžvižgali novega predsednika države!

Vir: DNEVNIK, 23.12.2012

Protestival: Borut Pahor stopil pred protestnike in bil v hipu izžvižgan

Ljubljana  -  Udeleženci današnjega shoda v Ljubljani, imenovanega Protestival, so s Kongresnega trga najprej krenili do Prešernovega trga, nato pa se zbrali na Plečnikovem trgu. Protesti so bili mirni, alternativna proslava, ki so jo pripravili ob uradni državni, ki je potekala v Cankarjevem domu, pa je minevala v znamenju recitacij in pesmi. 

Kot kaže med temi kulturniki -"zombiji" -, ki so se udeležili organizirane vzporedne državne proslave na Kongresnem trgu v Ljubljani, imenovane  Protestival, in ki so tako veselo, že prvi dan mandata, izžvižgali novega predsednika države Boruta Pahorja, ni bi bilo ravno veliko tistih iz množice 28 odstotkov državljank in državljanov, ki ga je izvolila.  Bili pa so "zombiji" na Protestivalu prikrajšani tudi za pogled na zaskrbljujoče mimike in izraze na licu glavnega govornika na uradni proslavi v Cankarjevem domu.

Čeprav so nekateri mediji včeraj popoldan še poročali, da so se organizatorji Protestivala ustrašili in prireditev odpovedali, verjetno, da bi tako odvrnili ljudi od udeležbe, se je kljub temu na prireditvi zbralo zavidanja vredno število ljudi, ki so potem uživali v izbranem kulturnem programu na prostem.

Je pa policija preprečila kulturprotestivalcem ali kot jih javno označujejo SDS-ovci "zombijem", da bi udeležence uradne državne proslave v Cankarjev dom pospremili skozi častni špalir in jim tako izkazali potrebno pozornost in ljudsko spoštovanje. V Cankarjev dom na državno proslavo so namreč pridno prihajali predstavniki predvsem desne slovenske politične elite in veliko tistih, ki si domišljajo, da elita so ter  si zelo želijo, da bi jih med elito prištevali.

Neizprosno oko TV kamere pa je zaznalo kar nekaj prisotnih na državni proslavi v Cankarjevem domu, ki niso mogli skriti, da bi raje bili kje drugje kot na tej proslavi in so se očitno počutili precej nesrečno. Zagotovo so za takšno svoje počutje imeli dobre razloge. Lahko, da jih je malce vznemiril in jim dal misliti tudi napis na nekem transparentu, ki je glasil:" Voluharji, podgane, čez rov do dvorane". Sinoči smo vsekakor doživeli eno največjih ter najbolj vulgarnih ločitev slovenskih "elit?" od ljudstva in posledic tega odmika se ne bo dalo tako lahko preseči ter zbližati. Bodo kar držale besede igralke Lare Jankovič, ki je dejala, da je hvaležna Janezu Janši, ki z vsako svojo grožnjo in žaljivko ljudi vedno bolj združuje.

"Zombiji" slovenskih mest in vasi vsak dan bolj spoznavajo, da tako dalje več ne gre. Postajajo vedno bolj odločni v svojih zahtevah po  nujnih spremembah in se združujejo ne glede na njihove  svetovno nazorske, ideološke, generacijske, politične,  kulturne, profesionalne, izobrazbene, razredne, socialne, geografske in druge osebne ali lokalno kolektivne razlike. To je končno spoznal tudi dobršen del slovenskih razumnikov in intelektualcev, kulturnikov in nekaterih drugih javnih osebnosti ter stopil med ljudi, da skupaj z njimi prisili aktualne politične in druge elite, da se začnejo umikati in odstopijo prostor novim idejam in novim ljudem.

 

Res je, dobrota je sirota!

Vir: http://www.pravapeticija.com/gimptuj


Peticija za ohranitev obstoječega števila vpisnih mest na Gimnaziji Ptuj.
 
Osupli nad odločitvijo Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport se obračamo na slovensko javnost s prošnjo za podporo Gimnaziji Ptuj, ki ji vladni dekret z novim šolskim letom drastično zmanjšuje vpis.
Vlada je kot argument navedla »razpoložljive proračunske zmožnosti za leto 2013 in upadajoči trend vpisa in mreže šol, ki izvaja naveden program«.

 Gimnazija Ptuj je vselej bila prostor javne rabe uma in ne moremo dovoliti, da ta vlada s svojimi uničujočimi ukrepi naše pomembno poslanstvo ogroža.

Prosimo vas, da s podpisom peticije za ohranitev obstoječega števila vpisnih mest na Gimnaziji Ptuj naša prizadevanja podprete.

Dobrota je  očitno res velika sirota. Severovzhodna Slovenija, vključbo s Ptujem in njegovo širšo okolico, velja kot najzvestejša volilna baza ter že skoraj za pravo trdnjavo volivcev Janševe stranke SDS. Res, da pri tem volivke in volivci tega območja niso imeli vedno najbolj srečne roke ( primer poslanca Mariniča ali Pukšiča in še nekaterih v preteklosti ) vendar so ostajali zvesti SDS-ovemu načelu, ki pravi, da ni nič drugega bolj važno kot to, da je naš. 

Zgroženi gimnazijci v svojem in imenu Ptujčanov  ter okoličanov, ki spadajo v šolski okoliš ptujske gimnazije, zapišejo:

da z zmanjšanim obsegom Gimnazija Ptuj pade v skupino šol, ki pokrivajo najnižji delež osnovnošolske populacije (v Ljubljani se v gimnazijski program lahko vpiše 42%, v ptujski regiji pa ob tej spremembi le 24%);

Verjetno je odgovorni minister Turk za ta ukrep že imel dobre razloge. Več Ptujčanov in okoličanov bo izobraženih in razgledanih, manj jih bo volilo SDS. Kdo pa jih bo potem sploh še volil, če se bo ljudstvo tega dela države izobrazilo in intelektualno ter kulturno osvestilo? Ptujčani in okoličani so torej dobili lepo darilo za svojo neizmerno zvestobo politiki Janše in njegove stranke SDS.

Mogoče bi pa bilo koristno, če bi Ptujčani in okoličani na pogovor malo poklicali poslanke in poslance, ki so jih na zadnjih volitvah poslali v slovenski parlament, da tam zastopajo tudi njihove interese ter potrebe in jih povprašali kaj počnejo tam v beli Ljubljani in koga v resnici tam zastopajo in čigave interese zasledujejo. Na naslednjem ljudskem shodu pred ptujsko mestno hišo, bi verjetno ob podobah Čelana, Mariniča in Janše,  na transparente kazalo prilepiti podobo še kakšne poslanke in poslanca, ki jim je očitno sedaj bolj malo mar za razvoj okolja iz katerega izhajajo.

Če že potrebnih vpisnih mest na gimnaziji ne boste dosegli, pa mogoče dobite vsaj kakšno kratko lokalno cesto, kot znak razumevanja in dobre volje s strani aktualne oblasti in vaših izvoljenih poslank ter poslancev. Boljše nekaj kot pa nič!

Dogovora se je držalo le Ustavno sodišče R Slovenije!

V kolegiju Velike svetovne zarote, je pri  projektu s katerim je bilo dogovorjeno in določeno, da bo 21.12.2012 definitivno konec sveta, prišlo do velikega nesporazuma in pretrganih medsebojnih komunikacij..

Od vseh, v tem projektu združenih svetovnih zarotnikov, se je le slovensko Ustavno sodišče v popolnosti držalo dogovora ter izvršilo zadano nalogo in tega usodnega dne uničilo državo Slovenijo.

Vsi drugi svetovni zarotniki svojih zavez niso izvršili in tako do konca sveta po njihovi krivdi ni prišlo. Komu je mogoče na tem svetu sploh še kaj verjeti?

Nekaj mora biti hudo narobe, ko jih ženska ima, njeni moški kolegi pa ne!

Dva dni že prebiram odločbi ustavnega sodišča s katerima je prepovedalo ljudski referendum o tistem famoznem holdingu in še bolj famozni slabi banki. In prebiram, seveda z velikim zanimanjem, tudi ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Etelke Korpič-Horvat kot tudi vsa druga, kritična, pohvalna, pritrdilna ali odklonila mnenja pravnikov, raznih intelektualcev, politikov, novinarjev  in navadnih državljanov.

Poslušam in gledam pa tudi nastope predsednika ustavnega sodišča dr. Ernesta Petriča in se ne morem načuditi njegovim pojasnjevanjem in argumentacijam zakaj se je ustavno sodišče odločilo kot se pač je. Če ga ne bi poznal in ne bi vedel v kakšni vlogi se gospod v medijih pojavlja, bi bil prepričan, da poslušam kakšnega ministra Janševe vlade. glavarja kakšne koalicijske stranke ali mogoče celo kakšnega slovenskega desnega ideologa oziroma neoliberalnega ekonomista in ne predsednika Ustavnega sodišča.

Na nekatere odločitve sedanje sestave ustavnega sodišča sem kot preprost državljan postal pozoren že takrat, ko se je to s svojimi odločbami iz področja ustavno pravnega podalo v področje ideološkega in kar slutil sem, da ni daleč čas, ko bo vstopilo tudi v področje političnega.

Že pred časom sem izgubil vso vero v slovensko strankokracijo, parlament, vlado, novega predsednika države, velik del slovenske inteligence in sedaj ne verjamem več niti v ustavno sodišče. Tako mi ostane le še vera v redna sodišča, ki so postala predmet napadov in ogrožanja njihove avtoritete ter samostojnosti s strani vseh prej naštetih državnih institucij. Če jih vsi ti neprestano napadajo in vedno bolj ogrožajo, potem so vsekakor, vsaj v pretežnem delu, vredna mojega zaupanja. Ker v vsaj eno državno institucijo pa v tej državi  menda le še lahko verjamem. Res je, da pa vedno bolj verjamem tudi v nov družbeni institut imenovan slovenska ljudska vstaja.

Ne bom se vdal skušnjavi in tudi sam komentiral zadnjih dveh odločb ustavnega sodišča, ker so to že storili mnogi, ki so veliko modrejši in strokovno pristojnejši od mene. Zapisal bom pa le, da se pridružujem ločenemu mnenju ustavne sodnice Etelke Korpič -Horvat in mislim dr. Franceta Bučarja.

Le obžalujem lahko, da je v tem primeru - ženska - ustavna sodnica Etelka Korpič-Horvat edina imela to, kar je očitno slovenska janšistična politika njenim moškim kolegom odrezala.

Predsednik vlade Janez Janša je na Twitterju zapisal: " Današnja odločitev US je branik slovenski suverenosti. varuje blaginjo ter omogoča preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank." Nič od tega ne drži. Prav nasprotno. Če bosta oba zakona, o holdingu in slabi banki, tudi zaživela in se v praksi tudi realizirala, bo v resnici konec vsakršne slovenske suverenosti, kolikor je je seveda sploh še ostalo in je nismo že doslej zabarantali. Glede kriminalnih, nezakonitih, korupcijskih, nesmotrnih, škodljivih  in sploh vseh drugih spornih dejanj ali ravnanj državnih bank v preteklosti, pa državnim organom slovenska pozitivna zakonodaja že danes omogoča, da jih raziščejo in razkrijejo ter odgovorne pripeljejo pred sodišče. Namen "slabe banke" je v resnici le nacionalizacija vseh bankirskih in političnih lopovščin iz preteklosti in enostavna prevalitev bremena na davkoplačevalce. Kot mi je danes dopoldan, ves besen, povedal moj preprost someščan: "da bomo, če se ta dva zakona v praksi izvedeta, potem državljani kar nekaj časa scali kri!" Bojim se, da ima še kako prav.





 

Za SLOVENIJO, 21.12.2012

 Vir. MLADINA

"Po vsem sodeč se je vlada odločila upreti uporu s sredstvi kot so: grožnje, lažne obtožbe, manipulacije, diskvalifikacije in stigmatizacije"

Darko Štrajn na Twitterju o dogodkih na Metelkovi

»Uradnega besedila odločbe ustavnega sodišča še nimam, slišal sem le, da je ustavno sodišče prepovedalo oba referenduma. Če je to res, smo priča formalnemu koncu pravne države. Ustavno sodišče si je dovolilo storiti nekaj, kar je neposredno v nasprotju z ustavo. Če ustavno sodišče s svojo avtoriteto določi neko obvezno ravnanje, ki je v neposrednem nasprotju z ustavo, potem lahko brez zadržkov govorimo o koncu pravne države. Ustavno sodišče, kot najvišji varuh ustavnosti, je delovalo protiustavno. To je grozljivo.«

Dr. France Bučar v izjavi za Večer

"Zastopniki kapitala in mešetarji z državnim premoženjem imajo torej večje pravice od mene kot državljana. Ok, ustavni sodniki. Upal sem, da je ustavno sodišče le malo bolj zadržano, pravno togo. Ko so poslali na referendum pokojninsko reformo. Ko so na referendum poslali družinski zakonik. Po današnji odločitvi vem, da delujejo čisto politično, strankarsko. Saj sem sumil, pa sem se prepričal, da ne. In ti ustavni sodniki so dejansko edina otipljiva zapuščina Danila Türka, postavljeni na začetku mandata, ko je še mislil, da se bo s tem prikupil desnici."

Grega Repovž, urednik Mladine