Kdo to prodaja človeška življenja za profit?

Koliko življenj bo potrebnih, da bo zadovoljen interes kapitala?

Ko sem pred dnevi na teh straneh objavil prispevek o nameravani ponovni povezavi železniške proge med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni, sem bil na Facebook straneh deležen ostre kritike. Očitalo se mi je veliko kaj. Vse od zavajanja javnosti, da pišem o nečem o čemer pojma nimam in celo, da pišem o nečem kar naj sploh ne bi obstajalo. Pa nisem napisal nič kar ne bi bilo že v javnem mediju objavljeno. Očitno je nek petelin malo prezgodaj zapel in tega pač sam nisem spregledal.

Po tej moji objavi na teh straneh pa se je zgodba začela hitro odvijati. Pa ne le na slovenski, temveč in predvsem na avstrijski strani. Priznam, da se malce slabo počutim, ker vsega kar mi je v tem času "prišlo na ušesa" ne morem sedaj zapisati, ker bi lahko v neprijeten položaj spravil koga izmed tistih, ki so mi o tem rokohitrsko in finančno enostransko ter egoistično spacanem projektu kaj zanimivega zaupali. Zamisel o vnovični železniški povezavi med Slovenijo in Avstrijo seveda v sami osnovi ni slaba. Prav katastrofalno slaba pa je očitno sama študija kako ta projekt na slovenski strani realizirati, in za katero so nekateri na slovenski strani še nekaj dni nazaj trdili, da sploh ne obstaja in potem počasi skozi stisnjene zobe le priznali njen obstoj. Nič pa še ne vemo kdo je študijo o železniški povezavi med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni naročil, izdelal in kdo plačal? Tudi novinar nacionalne TV, ki je za sinočnjo oddajo Slovenka kronika pripravil prispevek o tem projektu ni niti z besedo omenil te nesrečne študije, na osnovi česar bi lahko sklepali, da mu je niso dali v vpogled in mu očitno o njej kaj veliko ni govoril tudi direktor PGZ gospod Robert Grah.

Po včerajšnjem prispevku na nacionalni TV sedaj seveda ni več prav nobenega dvoma kako so si skrivnostni avtorji študije to železniško povezavo zamislili in jo v dokumentu začrtali. Povezava naj bi se zgodila po obstoječi železniški progi skozi središče samega mesta Gornja Radgona. Zgradil naj bi se most preko reke Mure na avstrijsko stran, kjer bi železniška proga zavila desno oziroma malo vzhodno in se tako izognila športnemu parku v Avstriji in se potem povezala z avstrijsko železniško mrežo. Avstrijskim partnerjem seveda vse čestitke nad to tehnično rešitvijo s katero sami ohranijo vse  obstoječe komunalne, športne in infrastrukturne objekte in sočasno s prav ničemer ne ogrozijo prometne in osebne varnosti svojih državljanov. Na tak način načrtovanja projekta ob vsem
navedenem seveda dosežejo tudi še največjo optimizacijo stroškov projekta, ki naj bi stal nekih 20 milijonov evrov. Koliko od tega denarja naj bi prišlo iz EU skladov, koliki pa bi bili deleži obeh držav pa ni znano. To je verjetno skrito v študiji o izvedbi projekta, ki pa je še vedno skrbno varovana skrivnost. Vendar v Sloveniji veliko bolj kot v Avstriji. Zanimivo!

Kot je vse videti odlično, enostavno ter racionalno na avstrijski strani te železniške povezave, pa je zgodba na slovenski strani zelo drugačna in niti najmanj vzpodbudna. Ko bo ta železniška povezava med Gornjo Radgono in avstrijskim sosednjim mestom Bad Radkersburg enkrat vzpostavljena, po tej progi seveda vlaki ne bodo vozili le enkrat na dva ali tri dni, temveč vsak dan v obe smeri po več vlakov. Tudi hitrosti teh vlakov ne bodo tako nizke kot jih vidimo danes, ko občasno do Gornje Radgone pripelje tovorni vlak in pred vsakim križiščem ceste ali ulice vlak ustavi ter železniški delavec osebno zapre cestni promet, da ne pride do nesreče. Izgradnja najmanj treh izven nivojskih križišč železniške proge in prometne ceste v Gornji radgoni pa tehnično ni izvedljiva. So rešitev zapornice in svetlobna signalizacija? Tehnično da. Kaj pa bi to pomenilo za tekoč osebni in avtomobilski promet v samem mestu Gornja Radgona pa je seveda že drugo vprašanje. Še posebej, če upoštevamo, da je promet po ulicah Cesta na stadion in Mladinska ulica zelo gost. Kako bo to videti v času odvijanja raznih sejmov ali drugih množičnejših prireditev na radgonskem športnem parku in v vsakodnevnih prometnih konicah, ko starši vozijo otroke v otroški vrtec in potem domov. ljudje iz spalnega naselja Trate odhajajo v službe in po drugih opravkih ter se vračajo, otroci odhajajo in se vračajo iz šole. Tu imamo potem še pošto in Mercatorjevo trgovino Marjanca pa seveda še dom starostnikov in tudi lepo urejen park z mnogimi skozi leto lepo obiskanimi prireditvami.

Precej podobne razmere so tudi v Radencih kjer železniška proga podobno deli center kraja na dva dela. Radenčani se javno doslej še niso oglasili, pa bi se morali. Oba kraja, tako mesto Gornja Radgona kot tudi Radenci sta se v nekaj preteklih desetletjih razvijala in širila ob očitni predpostavki, da je obstoječa železniška proga nekaj začasnega kar bo v prihodnosti z vidika arhitekturne ureditve krajev ter predvsem prometne varnosti lahko obvladljiv problem. Načrtovana železniška povezava Slovenije z Avstrijo v Gornji Radgoni pa vse to postavlja na glavo in občinske oblasti obeh občin bi to moralo zelo skrbeti. Če jim je seveda kaj mar za varnost, zdravje in življenje svojih občanov in drugih obiskovalcev obeh krajev. Tudi v Radencih izgradnja izven nivojskih križišč ceste in železnice tehnično skoraj ni izvedljiva. Če bi tudi ta možnost obstajala, bi to tako zelo podražilo celoten projekt, da se ga slovenska stran zaradi pomanjkanja denarja ne bi lotila. Očitno so se pobudniki in načrtovalci ideje o ponovni vzpostavitvi železniške proge med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni lotili na način, da bodo raje žrtvovali človeška življenja kot denar, ki ga seveda na slovenski strani nimajo in ga tudi nimajo kje dobiti.

Vendar ta zgodba ne zadeva le Radenčanov in občanov mesta Gornje Radgone, temveč vse občine in kraje ob tej železniški progi od Ljutomera do Gornje Radgone. Ne vem natančno koliko je od Ljutomera pa do Gornje Radgone križišč prometne ceste in železnice, ker jih toliko, da jih je prešteti nemogoče. Vem pa, da niti eno samo križišče na tej trasi ni primerno zavarovano z zapornicami in primernimi svetlobnimi opozorilnimi napravami. Vsaj sam za nobenega ne vem. Če bo kdo od komentatorjev navedel kakšno obstoječe primerno urejeno križišče, mu bom zalo hvaležen. Ljudje bodo torej umirali na celotni trasi železnice od Ljutomera do Gornje Radgone. O tem nihče nič ne govori, ker očitno to nikogar preveč ne skrbi in si s človeškimi žrtvami nihče ne beli las. Vendar bo za vsako žrtev nekdo moral prevzeti tudi subjektivno odgovornost in ne le splošne objektivne za katero se krivci pogosto radi skrijejo. Rokohitrstvo, šlamparija, neodgovornost, pohlep in hlapčevstvo profitnemu cilju namreč ubijajo nedolžne.

Čeprav nihče noče povedati kdo je to študijo naročil, kdo izdelal in kdo plačal in kaj vse v resnici vsebuje, da jo je mogoče izvesti za borih 20 milijonov evrov, se mi vedno močneje poraja sum, da vem čigavih prstnih odtisov je na študiji daleč največ in čigavi interesi so najbolj v njej zastopani in tudi zavarovani. Pa o tem kdaj drugič kaj več.