Velika vojna in humanitarna katastrofa sta nam vse bliže!

Že pred meseci sem na teh straneh pisal, da se nam velika vojna nevarno približuje. Le še Turčija loči Evropo od vsesplošnega vojnega kaosa in tragične morije. Takrat sem potiho še upal, da bo vsaj Evropi to gorje prihranjeno. Danes tega upanja nimam več, ker vse bolj očitno postaja, da so politiki najpomembnejših evropskih držav ter oblastnih institucij EU poblazneli in so jim zadeve popolnoma ušle izpod nadzora ali pa vse to počnejo zavestno ter namerno po nekem skrivnem načrtu ispraznitve prostora za jutrišnjo požgano zemljo.

Le vprašanje precej kratkega časa je, ko bomo lahko razglasili, da je v vojni tudi Turčija in takrat razmer ustaviti ali nadzirati ne bo mogel več nihče. Proti Evropi pa se bo napotilo ne nekaj deset ali sto tisoč, temveč nekaj milijonov novih beguncev, ki jih na človekoljuben in human način zaustaviti ne bo mogel nihče. Velika napaka politike EU je žrtvovanje Grčije ter celotnega Balkana skupaj s Slovenijo, ki so očitno določeni kot prostor za prisilni sprejem in "začasno?" nastanitev ogromnih množic teh nesrečnikov, ki bodo  bežali pred vojno morijo. V tistem trenutku, ko se val teh množic ne bo mogel več preko Alp razliti po Evropi, bo vsesplošen kaos  ter zelo mogoče tudi vojni vihar zajel celoten Balkan. O zaustavljanju migrantov na Makedonsko - Grški meji so lahko le mokre sanje nekaterih nesposobnih evropskih politikov ali pa velik načrten blef s katerim želijo vsaj še začasno v svojih državah na Balkanu ohraniti notranji mir in ne povzročiti panike med lastnimi ljudmi. To mešetarjenje s Turčijo, ki se ga gredo Nemci in še nekatere države EU skupaj z oblastnimi organi EU, se kaj hitro lahko izkaže kot nekoristno pridobivanje časa v katerem pa Evropa ne more ničesar pridobiti. Dokler se bo s Turčijo tako mešetarilo bodo Turki na svojem terenu, ki ga najbolje obvladajo in jim  evropski ali drugi svetovni politiki ne sežejo niti do gležnjev. Na izsiljevanja in pogojevanja Turkov enostavno ni mogoče pristati in jim v skoraj vsem ugoditi, ker je njihov nabor novih in novih zahtev zelo širok in seže vse do končne rešitve kurdskega in zelo verjetno tudi še iranskega vprašanja. Kot prvi so to očitno spoznali Rusi, ki se očitno zavedajo, da aktualna turška politika razume le odločno in trdo govorico moči ter sile. Vse drugo je izguba časa in poglabljanje krize, širitev vojnih konfliktov in novih izsiljevanj tistih, ki se za to čutijo še dovolj močne in imajo s čim izsiljevati. Kriza EU se je začela v Grčiji, ki je na Balkanu in zelo verjetno je, da se bo v Grčiji in na Balkanu, tudi končala. Kako, tega pa napovedati ni mogoče. Ne slepimo se, tudi Slovenija je strateško in teritorialno uvrščena na Balkan in bo skupaj z Grčijo delila enako ali vsaj zelo podobno usodo.

Tako imamo že danes vsaj tri Evrope in sicer stara Evropa, severno ter zahodno od Slovenije in Alp, vzhodna Evropa ali Višegrajske države in države Balkana, južno od Alp, kamor je uvrščena tudi Slovenija. In tako danes razdružena Evropa v reševanju begunske krize tudi funkcionira in v sladu s to neformalno in vendar v praksi udejanjeno razdelitvijo, tudi ravna ter sprejema odločitve. Še najbolj komično pri vsem tem je vsakodnevno sklicevanje na evropski ali mednarodni pravni red na kar se še posebej radi in glasno sklicujemo v Sloveniji. Nemci in Avstrijci so tukaj veliko bolj praktični in pragmatični. Ko jim odgovarja razglasijo, da schengena ni več in da dablinski dokumenti več ne veljajo in ravnajo povsem po svoje. Potem pa čez čas, ko je treba disciplinirati in pritiskati na druge, na primer na Slovenjo ali Madžarsko, pa ves ta pravni red ponovno velja in potiho grozijo celo s sankcijami in še s čim.  Čeprav Avstrija s svojimi ukrepi na meji s Slovenijo praktično postavlja nove schengenske meje, se v Sloveniji delamo kot, da smo mi glavni rešitelji Evrope in njenega schengenskega pravnega reda. Pri tem pa je verjetno tudi res, da kake velike izbire niti nimamo in nam ostane le še, da rešimo kar se da, če se sploh še kaj rešiti da.

Vsi analitiki, ki razmere malo bolje poznajo, seveda povsem upravičeno in povsem realno, napovedujejo zelo povečan pritisk migrantov v spomladanskih mesecih. Nihče pa nima dolgoročne rešitve kaj potem s temi migranti početi, koliko in predvsem kako jih v posamezne države namestiti, kje jih potem nastaniti in jim zagotoviti človeka vredne pogoje življenja ter integracije. Tudi o posledicah, ki jih ti valovi prihajajočih migrantov v posameznih državah že povzročajo, se naj ne bi govorilo ter v medijih pisalo in vse države pred svojo javnostjo skrbno skrivajo načrte namer kako bodo poskusile te težave premostiti, da ne bi izvale notranjih družbenih, političnih, socialnih in drugih nemirov. Vse bolj očitno pa postaja, da se tem notranjim konfliktom izogniti ne bo mogoče. Za določen čas omejevati in delno kontrolirati pa bo notranje nemire mogoče le s pravno, vojaško, policijsko in državno prisilo, dokler razmere ne bodo ušle izpod nadzora in potem lahko sledi le še trda diktatura ali nova vojna. Govoričenja kako se bo migrante, ki ne bodo dobili dovoljenja za bivanje v posamezni državi EU vozilo nazaj v njihove dežele so neresna in temu le še malo kdo res verjame. Zakaj se jih potem že iz Grčije ne odpelje v dežele iz katerih so prišli in zakaj potem vsa ta balkanska kalvarija od Egejskega morja do Nemčije ali kake druge severne države EU? Zakaj torej? Še res ni dozorel čas, da vlade posameznih držav EU svojim državljanom povedo pravo resnico o fenomenu te begunske krize in kako ga nameravajo reševati? Koliko migrantov so posamezne države že doslej odpeljale v njihove države izvora in katere so te države? Vse bolj očitno je tudi, da vsaj za države Balkana velja, da ni pomembno koliko migrantov so za daljši čas pripravljene sprejeti in sposobne zanje ustrezno poskrbeti, temveč jih bodo pač imele toliko kolikor se jih bo na točno določen čas znašlo pri njih in si jih bodo potem medsebojno podtikale in se pri tem še prav hudo prepirale. Prihajali pa bodo vedno novi, ki jim bo pot preko Alp onemogočena. Iz severne in  zahodne Evrope pa bodo vsem državam balkanske poti južno od Alp grozili, jih podučevali o mednarodnem humanitarnem pravu in njihovih zavezah,  se razmetavali z velikimi obljubami in jim morebiti poklonili kdaj celo kaj pretežno neuporabne humanitarne pomoči. Vse to smo, v niti ne tako daljni preteklosti, že videli in doživeli.