Če vsa ta zgodba poskusa nekakšnega demonstriranja in kurjenja knjige na ulici pred zasebno hišo nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ne bi bila svojevrstno zastraševanje in nasilje nad nekom, ki že dolgo časa ne opravlja več prav nobene pomembne družbene ali politične funkcije, bi lahko bilo, gledano od daleč, vse skupaj videli kot nekakšen ponesrečen politični cirkus v režiji nekih zdolgočasenih in ostarelih mestnih lumpenproletarcev. Seveda ni težko ugotoviti kdo in s kakšnim namenom je to krdelo nesrečnikov tja poslal in kakšni so nameni njihovega ideološkega in političnega botra iz ozadja.
Da pa jih je nekdo tako zelo ponižal ter osmešil, ko jim je podtaknil dejanje javnega sežiganja knjige, pa sam od prikritih organizatorjev in vodij te akcije, le ne bi pričakoval. In kot, da to še ne bi bilo dovolj, je tem nasršenim jurišnikom "cvek v čelo" potem zabila še Kučanova žena Štefka, ki se je pogumno s pladnjem skodelic toplega čaja pojavila pred njimi in jim ga ponudila, da se okrepčajo ter ogrejejo. Od vsega tistega kar se je tam na ulici dogajalo, najbolj obžalujem, da nisem imel priložnosti videti ter doživeti trenutka, ko jim je Štefka z nasmehom na licu ponudila topel napitek. To je zagotovo bil edini trenutek, ki ga je bilo takrat tam res škoda zamuditi. Če je v tistih ljudeh, ki so se tam nekaj petelinili, ostalo še vsaj nekaj malega človeškega dostojanstva in če jim lasne samopodobe res še niso popolnoma zmaličili, potem jih je zagoto vsaj malo moralo biti sram. Mene bi namreč bilo zelo in bi jo hitro popihal od tam. Vse drugo kar se je potem na tisti ulici še dogajalo in kar naj bi se še, pa se ni, pa tako ni vredno kakšnega posebnega komentarja.
Že sama pomisel, da bi se javno kurila knjiga, je vredna vsega obžalovanja tako tistih revežev, ki jih je nekdo tako grdo namočil ter zlorabil in seveda še veliko bolj njihovih tihih liderjev iz ozadja, ki niti toliko poguma niso premogli, da bi tej ljudski "šaki jada" javno stopili na čelo in prevzeli odgovornost za to kar nameravajo tam pred Kučanovo hišo početi. Oče slovenskega naroda in pisec prve knjige v slovenskem jeziku, Primož Trubar, bi se včeraj tam v onostranstvu zagotovo odrekel temu svojemu podalpskemu plemenu, ki ga je nekoč, pred davnimi 465. leti, nagovoril z "moji lubi Slovenci" in nas s tem iz plemena prekrstil v narod ter nam podaril zgodovino. Pravi zaupanja vredni voditelji, tako vojaški kot politični, ideološki ter vsaki drugi, ki jim kaže slediti, so lahko le tisti, ki poveljujejo in ukazujejo: junaki za mano in ne junaki naprej! Tako je bilo vso zgodovino doslej in tako bo tudi v bodoče. Junakom poveljuje junak in moralnim slabičem moralni slabič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar