Priznam, da sta me Janez Janša in njegova SDS s včerajšnjim predlogom o zakonski prepovedi nošenja
nikaba in
burke na javnih mestih v Sloveniji presenetila. Lahko celo prav mirno zapišem, da so me dobili na levi nogi, ker nikoli doslej o tej posebnosti oblačenja muslimank nisem resno razmišljal in ker se v življenju tudi nisem posebej posvečal dogmam, zapovedim, tradiciji ter navadam sodržavljanov raznih verskih prepričanj. Vedno sem se pač v življenju držal načela:
živi in pusti tudi drugim, da živijo! Še posebej, če ti drugi nikoli z ničemer niso ogrožali moje kulturne in narodne identitete, mojega slovenstva, mojega slovenskega jezika ter moje socialne varnosti ter blagostanja.
Danes celo malo osramočen priznavam, da vse do sinoči tudi nisem prav razumel v čem se razlikujeta oblačili žensk islamske veroizpovedi imenovani
nikab in
burka. Nisem pa niti prepričan, da sem si že danes povsem na jasnem kako je s to stvarjo v resnici. Prebral sem, da naj bi se
burka in
nikab med sabo razlikovala le v tem, da je pri burki pri odprtini za oči dodana mrežica skozi katero ženska gleda, pri
nikabu pa te mrežice ni.
Za pojav
nikaba in
burke kot tradicionalnem ter zapovedanem načinu oblačenja pripadnic muslimanske vere v javnosti sem seveda vedel in bil vse do zadnjih krvavih balkanskih vojn ter razpada Jugoslavije prepričan, da ta zapoved oblačenja velja le za muslimanke živeče v nekaterih arabskih državah. Spominjam se izjav nekaterih takrat vidnih predstavnikov ter predstavnic muslimanske veroizpovedi iz Bosne in Hercegovine v času obstoja nekdanje Jugoslavije, ki so se v javnih nastopih pogosto radi zahvaljevali Titu, ki naj bi jih rešil ter osvobodil nošenja
nikaba in
burk. Če me spomin ne vara je bilo takšno oblačenje v nekdanji Jugoslaviji celo z zakonom prepovedano, kar se je takrat seveda tudi utemeljevalo z
osvoboditvijo žensk.
Od takrat pa do danes očitno nič tako zelo pretresljivo novega. Le s to razliko, da pa danes nekateri trdijo, da je
osvoboditev ženske v ravno v tem, da smejo na javnih mestih tudi z oblačili neprestano dokazovati h kateri veri pripadajo in to seveda pripadnice muslimanske veroizpovedi lahko dokazujejo z nošenjem
burke oziroma
nikaba. Tiste, za muslimanke tako značilne in vsem dobro poznane rute, so bile dovoljene tudi že v rajnki Jugoslaviji in se vanje tokrat ne zaletavajo niti današnji neoliberalci, drugi sodobni samo imenovani demokrati in razni zadrti desničarji. Osebno tako nimam težav z razlogom
javne varnosti s katerim Janša in njegova SDS utemeljujejo svojo zahtevo po dopolnitvi zakona s katerim bi se v Sloveniji na javnih mestih prepovedalo nošenje
burke in
nikaba.
Srečujem pa se sedaj z drugo težavo za katero pa nisem tako zelo prepričan, da mi jo bo lahko kdo tako hitro pomagal razrešiti. Kaj je torej po današnjih razumevanjih
pravic žensk o svobodnem odločanju v današnjem sodobnem svetu sedaj v resnici njihova neodtuljiva pravica, ki jim jo mora zagotavljati tudi država? Da so osvobojene nošenja teh z muslimansko versko dogmo zapovedanih tradicionalnih oblačil kot je to bilo zatrjevano v nekdanji komunistični Jugoslaviji ali, da smejo ta oblačila svobodno, vedno in povsod nositi in tako tudi vsem javno dokazovati kateri veroizpovedi pripadajo? Tukaj se seveda moram strinjati s predlogom Janše in njegove SDS o prepovedi nošenja teh tradicionalnih muslimanskih oblačil, čeprav so vzroki in razlogi našega navideznega strinjanja hudo različni in so si med sabo celo zelo konfliktni.
So pa malo mimo udarili Janša in njegovi SDS-ovci z navedbo razlogov kot so, da se moramo tudi mi, ko se znajdemo v nekaterih muslimanskih deželah tam prilagoditi njim ter njihovim navadam. Bom pa se tudi v tem strinjal z Janšo in njegovimi SDS-ovci ter jih javno podprl, če mi zagotovijo, da bo to načelo obvezne prilagoditve slovenskemu kulturnemu ter zgodovinsko tradicionalnemu izročilu veljalo ter bo v zakonu zapisano, tudi za vse druge, ki jih bomo v Sloveniji gostili ali jih za stalno sprejeli medse. Seveda mi tega zagotovila ne bodo dali, ker ga niti ne morejo in ker bi to potem povzročilo pravi verski, kulturni in še kakšen kaos v državi. Da pa bi samo eni skupini državljanov nekaj prepovedovali zaradi tega ker pač ni skladno z našim kulturnim, verskim ter zgodovinsko tradicionalnim izročilom, pa je lahko hudo nevarno. In to ne le za kakšno od verskih, kulturnih, nacionalnih in drugih manjšin živečih v Sloveniji, temveč imajo takšne prakse pogosto rade mlade in se potem "po potrebi" prenesejo tudi na ideološke, politične in druge manjšine ali skupine ljudi, ki pa niso nujno vedno tujega rodu. Tudi navajanje, da imajo takšno prakso prepovedi oblačenja
burk in
nikabov že uzakonjeno v Franciji, Belgiji ter španski deželi Kataloniji, ni ravno nek močan argument. Pa še v lastno rit so se s tem argumentom ugriznili, ker tudi zagovorniki izenačitve raznospolnih ter istospolnih parov svoj prav najpogosteje utemeljujejo s povsem enakim argumentom ob še mnogih drugih seveda. In pa Američani imajo uzakonjeno smrtno kazen, ki jo prav pridno tudi izvršujejo, pa jo bomo potem tudi mi v Sloveniji? Ne se hecat z zelo resnimi stvarmi. Tudi poležavanje in sprehajanje golih žensk in moških na divji in nelegalni morski plaži, recimo v Fiesi, ni ravno skladno s tradicionalnim razumevanjem slovenske krščanske morale in lahko torej sedaj pričakujemo tudi prepoved tega?
Ob kakih večjih srbskih verskih praznikih, kot je na primer srbsko novo leto, pogosto krat vidimo naše sodržavljane, da si nadenejo svoje tradicionalne šajkače. Bomo tudi to prepovedali z zakonom? Ne dvomim, da se nekaterim kolca tudi po čem takem. Pa Avstrijcem, Švicarjem in Nemcem bomo verjetno v Sloveniji prepovedali oblačiti njihove tradicionalne dindrle ter usnjene hlače, Američanom nositi tiste ogromne kavbojske klobuke in prav neokusno načičkane čevlje. Nabor možnih prepovedi za zavarovanje slovenske zgodovinske kulturne in narodne identitete je neizmerno dolg ter neizčrpen. Hudič je tudi v tem, da so nam prav vsi našteti in še mnogi drugi lahko povsem enako, če ne nekateri še veliko bolj, nevarni kot nekaj sodržavljank muslimanske veroizpovedi s svojo versko in oblačilno tradicijo ter folkloro. Pravzaprav pa smo si najbolj nevarni kar Slovenci sami in drugih sovražnikov za našo zgodovinsko samouničenje tako niti ne potrebujemo. Glede tega smo Slovenci res več ko samozadostni.
