Preprosto ljudstvo v Republiki Sloveniji zaradi velikih katastrof, ki so jih že prizadele in tistih, ki jih še bodo, leto 2014 razglaša za leto žalovanja!

Celotna slovenska politika je v svoji hlapčevski poslušnosti modrim svetovalcem iz Bruslja, ob izdatnem ministriranju gospodarskih in finančnih lobijev in čredi pogoltnih domačih in tujih lobistov, prav v letu 2014 pokazala vso svojo pokvarjenost in nesposobnost. Leto 2014 se tako lahko upravičeno razglaša kot leto hudih katastrof, ki so dolete državljanke in državljane Slovenije in od katerih si ljudstvo in država še dolga desetletja ne bosta opomogla. Če si bosta še sploh kdaj! Ker pa je do konca leta še veliko časa in dogodki, ki so pred nami, nam z veliko gotovostjo in prav nič prijazno  napovedujejo še kar nekaj novih političnih, socialnih in drugih družbenih neprijetnih presenečenj, je odločitev nesrečnega ljudstva pravilna.

Nastopil je čas vsesplošnega žalovanja vseh, ki se zavedajo posledic katastrofalnih dogodkov leta 2014, ki so nas že doleteli in tistih, ki so še pred nami. Prav nič kar smo kot ljudstvo in država počeli ali naredili doslej v letu 2014 se nam ni posrečilo in vse smo zapacali. Prav so imeli naši predniki nekoč, ko so zapisali, da si vsak narod piše svojo sodbo sam. Spisali smo si jo tudi državljanke in državljani Slovenije. Državniško popolnoma nepismeni smo pred dvajsetimi leti dobili v roke pisalo in papir ter začeli pisati našo usodo po nareku predvsem tujih mentorjev in domačih pokvarjencev ter koristoljubcev. Naivne želje, ki smo jih v teh preteklih letih dajali na papir, se nam sedaj uresničujejo.

Gospe in gospodje, kapitalistične tlačanke in tlačani, intelektualni sužnji in sužnje in vsi drugi prebivalci te nesrečne dežele, ki se svoje in svojih otrok ter vnukov zapravljene lepše bodočnosti še prav niti ne zavedate, odkrijte se, sklonite glave in začnite žalovati!

Kdo je iz Slovenije naredil banana republiko?

Gospoda na fotografiji seveda vsi poznate. To je gospod Karl Erjavec,  naš aktualni zunanji minister v odhajanju in predsednik stranke DeSUS, ki je bil s svojo stranko in sam kot minister, prisoten v vseh zadnjih neuspešnih vladah ( uspešnih vlad tako ali tako v obdobju zadnjih 14 let nismo imeli )  pa vendar nikoli za nič odgovoren in za nič kriv. Bil je minister za obrambo pa o poslih imenovanih Patria, zaradi katerih sedaj lider SDS Janez Janša piše twitte in proste spise iz zapora, najmanjšega pojma ni imel. Kakor, da bi slovenska vojska takrat sklepala posle za nakup krompirja in jabolk za ozimnico in ne za naše razmere zelo velikega ter odmevnega mednarodnega posla za nabavo pomembne in hudičevo drage vojaške opreme. Kakor sluzava glista se je nekako uspel izviti iz te zgodbe, v katero je bilo vpletenih ogromno ljudi od predsednika takratne vlade, nekih generalov in drugih visokih oficirjev do visokih funkcionarjev stranke SDS, le minister za obrambo o vsem ni imel najmanjšega pojma. Zakaj država Slovenija potem sploh potrebuje ministre za obrambo, če ti ne rabijo vedeti kaj se jim v obrambnem resorju dogaja, kaj se nabavlja in kupuje ter po kakšnih cenah in pod kakšnimi pogoji?

Potem je naš aktualni minister za zunanje zadeve v odhajanju gospod Karl Erjavec bil tudi nekaj časa minister za okolje, od koder so ga potem nagnali zaradi "kant za smeti" ter zagotovo še zaradi česar, da bi ga potem v novi vladi z omejenim mandatom napredovali v zunanjega ministra. Sedaj se res hudo bojim, da bi gospod Karl Erjavec v kakšni bodoči vladi lahko postal tudi finančni minister ali celo, bog nam pomagaj, predsednik vlade. Saj to sta s svojim nenačelnim koalicijskim partnerjem in začasnim predsednikom stranke Socialni demokrati (SD ) Dejanom Židanom tudi napovedala. Če bosta s svojima strankama med zmagovalci teh julijskih predčasnih državnozborskih volitev, bo premier pač tisti, ki bo dosegel boljši volilni rezultat. Sedaj pa res nisem več povsem prepričan česa  se bolj bojim, da bi na volitvah zmagala stranka SDS in bi vlado vodil Janez Janša iz zapora in po deželi zganjal svoja patološka maščevanja ali pa tega, da bi bodočo slovensko vlado nazadnje še res lahko vodil Karl Erjavec.

Dovolj zgovorna in temeljitega novega državljanskega razmisleka je potrebna tudi naša izkušnja s tem iztekajočim časom, ko gospod Karl Erjavec vodi zunanje ministrstvo. Njegova zadnja javna izjava: ameriški zunanji minister podpira obisk ruskega zunanjega ministra v Sloveniji, je skrb vzbujajoča in kar sama kliče po temeljitem razmisleku kakšna država Slovenija sploh še je. Kaj pa ima ameriški zunanji minister za podpirati ali ne podpirati, ko gre za strateške interese neke svobodne, neodvisne in suverene država o tem s kom se bo pogovarjala in morebiti celo sklepala posle na področju pomembnih strateških gospodarskih, energetskih in drugih vprašanjih? Še posebej, če je od uspešnosti takšnih pogovorov odvisen razvoj države in blaginja prebivalstva. 

Vendar bi o tem ali ameriški zunanji minister podpira ali ne podpira obisk ruskega zunanjega ministra v Sloveniji lahko le zamahnili z roko in si mislili svoje. Saj ima vendar tudi ameriški zunanji minister pravico misliti s svojo glavo in sam odločati o tem ali kaj podpira ali ne. Vendar nas naš zunanji minister gospod Karl Erjavec osreči še z nadaljevanjem svoje izjave: "za slovensko javnost bi želel zelo jasno povedati, da John Kerry podpira dialog in tudi obisk Sergeja Lavrova v Sloveniji ter da pričakuje, da bom v pogovorih zastopal stališča zveze Nato in EU."  Gospod ameriški zunanji minister torej podpira obisk ruskega zunanjega ministra v Sloveniji, vendar pri tem postavlja pogoje. Slovenija mora ob tem obisku zagovarjati, ne svojih strateških gospodarskih in drugih interesov, temveč izključno stališča NATO in EU. Kako bo ravnal naš zunanji minister in katera stališča bo v pogovorih z ruskim zunanjim ministrom v resnici zastopal in kaj dogovoril bomo vedeli in občutili šele čez čas. Lahko je s tujo roko koprive trgati, bom parafraziral veliko bolj vulgaren in med ljudstvom zelo razširjen rek. Naši severni sosedje Avstrijci so to spoznali že pred časom in to tudi glasno povedali ter s svojimi dejanji dokazali, da se takšne politike v svojo škodo več ne gredo. 

Če želijo ZDA skozi NATO in v partnerstvu z EU izvajati maščevalne sankcije proti Rusiji, naj to počnejo vendar ne na naš račun in v našo škodo. Vedno, ko bo v bodoče zunanji minister ZDA ali kak oblastnik EU iz Bruslja od države Slovenije zahteval kakšna takšna ali podobna odrekanja, naj takoj pove naslov na katerega naj Slovenija pošlje račune za poravnavo nastale materialne in druge škode, ki jo je ali jo bo utrpela. Če so že uveljavili rek, da v kapitalizmu ni zastonj kosil, potem to mora veljati tudi za vse takšne in podobne primere. Čisti računi, dobri prijatelji! Vsakršna drugačna ravnanja slovenskih oblasti lahko le dokazujejo, da so nas res spremenili v čisto navadno banana republiko.

Povprečen slovenski državljan je že povsem omagal!

Simbolna podoba vedno večjega števila povprečnih slovenskih volivcev!

Povprečen slovenski državljan in volivec je omagal pod težo lepih besed in obetajočih obljub slovenskih politikov ter predsednika države Boruta Pahorja, izrečenih na državni ter lokalnih proslavah.

Moči mu jemljejo in hudo ga izčrpavajo tudi vsakodnevna medijska posiljevanja kandidatov množice političnih strank, ki bi se radi s pomočjo njegovega volilnega glasu prerinili do državnih finančnih jasli, oblasti in privilegijev. O vsem veliko govorijo ter nakladajo, le o reševanju njegovih in njegove družine hudih življenjskih težavah nič.

Noge mu močno klecajo zaradi mučnega vsakotedenskega  postavljanja v vrste pred napol praznimi skladišči Rdečega križa, Karitasa in Zveze prijateljev mladine. Sinoči pa ga je do konca dotolkel še sam predsednik države gospod Borut Pahor, ki je na osrednji državni proslavi posvečeni rojstvu in obstoju države Slovenije povedal, da njegove muke z lačnimi otroci, njegove neplačane položnice, njegova in njegovih otrok že dolgo časa trajajoča brezposelnost, ženina mizerna pokojnina in premnoge druge vsakodnevne življenjske muke in težave, sploh niso problem te države, ker problem vseh problemov te države so simboli. In prav spravi med simboli bo gospod predsednik države Borut Pahor v prihodnje posvetil vso svojo energijo in državniško modrost ter  seveda še pravosodju, da bo v bodoče sodilo kot je prav in ne tako kot doslej ter v zapor pošiljalo nedolžne politične prijatelje. In na proslavi zbrana slovenska elitna gospoda, je gospodu predsedniku države za te njegove programske ter vzpodbudno obetajoče napovedi, s katerimi je napovedal diktaturo, namenila glasen aplavz.

Nanj se na prav nobeni proslavi niso spomnili in njegovim mukam ne posvetili še tako skromne pozornosti ali vsaj kake obetajoče vzpodbudne besede. Tudi povabili na prav nobeno proslavo posvečeno državi in domovini Sloveniji ga niso. Vabijo ga le vsake dva ali tri mesece na kakšne volitve ali referendum, da jim s svojo udeležbo zagotovi legalnost in legitimnost. Če tudi ne pride na volišče, to prav nikogar posebej ne vznemirja in se prav nihče resno ne vpraša zakaj so volišča vedno bolj prazna. Gospe in gospodje pa so verjetno v svoji ošabni samozavesti prepričani, da tisti, ki na volišča ne hodi, mu še na državne proslave ni treba hoditi. Pa se naš povprečni slovenski volivec na takšne proslave niti ne truca. Ve, da niso namenjene njemu  ter niso  organizacijsko ter umetnostno prirejene zmožnostim njegovega razumevanja tovrstnih kulturno političnih dogodkov.  Saj jih veliko od teh, ki so prisotni,  tega kar se jim na tovrstnih proslavah ponudi tudi ne razume in se tam le razkazujejo  ter se delajo kot da jim je vse jasno ter v vsem ponujenem kulturnem bogastvu neizmerno uživajo.

Predsednik države gospod Borut Pahor je tako sinoči na državni proslavi napovedal vojno simbolom. Ni pa napovedal vojne proti brezposelnosti mladih in starejših, razprodaji države, vedno hujši revščini in lakoti ter drugim pomanjkanjem, zmanjševanju delavskih pravic in pravic iz pokojninskega, socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter na področjih izobraževanja. Naj končno nekdo že  predsedniku države gospodu Borutu Pahorju pove, da so mu sto tisoči v tej državi z največjim veseljem pripravljeni takoj nepovratno odstopiti rdečo zvezdo, srp in kladivo, socialistično slovensko zastavo in še kaj iz te košarice socialističnih simbolov in da lahko potem s tem počne kar bo njegova ali Janezova volja. Vendar šele takrat, ko bo v tej državi imel delo vsak, ki bo želel delati, ko bodo upokojenci in zaposleni iz svojih prihodkov lahko mirno ter dostojanstveno živeli, ko bodo družine in posamezniki lahko plačevali svoje mesečne položnice, normalno stanovali, obuvali, se oblačili, hranili, uživali kulturne in druge dobrine ter šolali svoje otroke, se v primerih bolezni ustrezno zdravili in mirno uživali svojo starost. In ko bodo politiki ter oblastniki skrbeli izključno le za kvaliteto javnih zadev in koristi vseh državljank in državljanov ter ne le za svoje koristi ter privilegije in še svojih ožjih prijateljskih krogov ali posameznih elit. Pa seveda tudi takrat, ko bosta pred zakonom in Bogom povsem enako ter sorazmerno njunim odgovornostim obravnavana Janez politik in Janez komunalni delavec. Vse drugo od tega pa je lahko le diktatura.

Fašizem nam trka na vrata!

Tik..tik..tik, nam že kar nekaj časa tiktaka po vratih razmajane cimprače imenovane Slovenija. "Kaj to trkaš črnonesrečnik po teh naših razmajanih vratih? Nam boš še cimpračo podrl, saj so vrata že tako na pol odprta", neprizadeto momljajo že vsega naveličani, lačni, goli in bosi stanovalci dežele slovenske.

Po vzoru nekdanjih zloglasnih vaških straž je stranka SDS, ki javno seveda s tem naj ne bi imela  popolnoma nič, sedaj organizirala podobne straže pred vrati zapora v katerem je zaprt njihov strankarski šef Janez Janša, kot ideološki malik članov stranke ter njihovih vernikov in zaslepljenih podpornikov. Sočasno pa se vrši neviden medijski in politični ter ideološki pritisk na institucije te države, da naj se njihovega Janeza takoj izpusti iz zapora. Na transparentu, ki ga vidimo na fotografiji ene od izmen teh "samo organiziranih ?" vaških straž piše: "Svoboda Janezu Janši, svoboda Sloveniji!"  Prav grozeče sporočilo. Slovenija je torej Janez Janša in Janez Janša je Slovenija! Brez Janeza ni Slovenije?

Ne želim se sam opredeljevati o vprašanju krivice ali nedolžnosti ter pravičnosti višine dosojene kazni, ker za kaj takšnega nimam ne potrebnih vedenj, znanj in ne pristojnosti. Tako kot vsega navedenega na poseduje ogromna večina tistih, ki te dni na ves glas kričijo "kriv je" kot tudi tisti, ki tem kričeče in že prav histerično odgovarjajo "nedolžen je"! O tem ali je nekdo za nekaj za kar je obdolžen tudi kriv ali ne, v vsaki demokratični sodobni družbi odločajo sodišča in nihče drug. Ne novinarji, ne politične stranke, ne visoki dostojanstveniki RKC, ne razni profesorji in kulturniki, ne institucije državljank in državljanov, ki sami sebe imenujejo civilna družba, ne lumpenproletariat z ulice in prav nihče drug kot le in samo sodišča v skladu z veljavnim pravnim redom te države. Pika!

Če danes kdo v tej nesrečni državi Sloveniji ( vsaj simbolno ) pred svojimi vrati nujno potrebuje ljudske vaške straže, so to prav sodišča in v njih zaposlene sodnice ter sodniki in drugo osebje, te države. Če pade slovenski pravosodni sistem in pristanejo sodišča v rokah raznih političnih, ideoloških ali drugih interesnih skupin, je padla demokratična država Slovenija in pristala v fašizmu. Naj se beseda "fašizem" večini današnjih ljudi sliši še tako tuje in oddaljeno, tega kar bi, ali morebiti celo bo, sledilo padcu in podreditvi sodne veje oblasti politični izvršni in zakonodajni veji oblasti ter raznim elitističnim, ideološkim in drugim interesnim družbenim skupinam, ni mogoče imenovati s prav nobenim drugim izrazom kot le z besedo "fašizem". In fašizem nam trka na vrata naše slovenske vedno bolj razmajane hiše.

Gre v primeru Janeza Janše res za sodno zmoto in se mu je zgodila krivica? Mogoče! Sam tega ne morem ocenjevati in na meni je, da svojo vero poklanjam v pravičnost, strokovnost ter pravno delovanje slovenskih sodišč. Nimam druge izbire. S tem pa seveda ne želim trditi, da sodnih zmot ni, da imajo sodnice in sodniki v Sloveniji kot tudi sodnice in sodniki v vseh drugih deželah sveta, božjo lastnost nezmotljivosti in absolutne pravičnosti. Vendar se sodnih zmot v demokratičnih družbah ne razrešuje in popravlja z revolucionarnimi in uličnimi metodami, z grožnjami državljanske vojne, na način, ko se sami smešijo in javno sramotijo najvišje pravne avtoritete te države, z zlorabo institucij države in posameznih sodnih instanc ter podobnimi nedemokratičnimi in necivilizacijskimi ukrepi od katerih nekateri mejijo celo že na lažje oblike nasilja. Sodne zmote se, zapisano malce poenostavljeno, rešuje na popolnoma enak način, v skladu z istim pravnim redom in po enakih postopkih pred istimi državnimi sodnimi institucijami v katerih se je sodna zmota dogodila.

Če se je kirurgu na operacijski mizi ob operaciji pacienta pripetila nenamerna napaka, ki je bila ugotovljena po končanem posegu, sedaj ta pacient zagotovo odprave te napake ne bo iskal pri vaškem mesarju, temveč bo ponovno zaupal temu ali drugemu kirurgu, da napako popravi. Ker se pacient zaveda, da bi ga vaški mesar zagotovo poslal v večnost. Tako bomo Slovenke in Slovenci v "večnost" poslali našo mlado in demokratično Slovenijo, če bomo dovolili nadaljevanje razgradnje njenih pravosodnih institucij. Še velikokrat nam lahko razpadeta zakonodajna in izvršna veja oblasti in prav nič zelo usodnega ali celo tragičnega za državo ter v njej živeče ljudi to ne bo pomenilo. Bomo pač nekajkrat več odšli na volišča in izvolili nove poslanke in poslance ter ti potem novo vlado. Mogoče bomo tudi Slovenke in Slovenci imeli nekoč srečo in izvolili to kar nujno potrebujemo. Doslej se na tem področju nismo ravno izkazali.

Sodna veja oblasti pa nam lahko pade le enkrat in znašli se bomo v zelo hudih težavah. Srbi imajo zelo zgovoren rek, ki pravi: "kadija tuži, kadija sudi!" To kar prav te dni zahtevajo skupine, zaenkrat le še verbalno nasilnih, jurišnikov pod zastavo politične stranke SDS je ravno to na kar opozarja citirani srbski rek. Iz nekaterih njihovih zahtev, prikritih grozečih napovedi ter načinov kako svoje zahteve izražajo, že prav grdo zaudarja po fašizmu in diktaturi ter s tem tudi po koncu države Slovenije,  takšne kot si jo večina predstavlja ter bi želela v njej živeti. Umaknite torej takoj te "vaške straže"izpred zapora v katerem trenutno prebiva vaš politično ideološki idol in jih prestavite pred vrata vseh slovenskih sodnih institucij ter jih tako zaščitite pred vplivi politike, ideologije in kapitala. Ker potrebno se je zavedati, da ko pred slovenskimi neodvisnimi in svobodnimi sodišči ne bomo več mogli najti pravice, nam je tudi cerkev, država - politika in kapital ne bodo zagotovili. Ti navedeni namreč zagotavljajo le lepe obljube in prazno ter lažno tolažbo!

Prispevek št. 2 k slovenski volilni blaznosti!

Izredno cenim dr. Mira Cerarja kot vrhunskega pravnika in profesorja, ki je vedno v svojih javnih TV nastopih, tudi ob najbolj zapletenih družbenih in pravnih vprašanjih, vedel obdržati nivo dostojnosti ter strokovne korektnosti in kompetentnosti.

O dr. Miru Cerarju kot politiku pa imam zelo mešane občutke in nisem povsem prepričan, da bi si ga res iskreno želel na mestu predsednika jutrišnje slovenske vlade.

Mogoče v kakšnih drugih in veliko manj politično. socialno ter ideološko turbulentnih časih že. V današnjih razmerah, ki prav ta čas vladajo v Sloveniji, pa nekako nisem prepričan, da je dr. Miro Cerar s svojo ekipo res tista prava in najboljša izbira, ki bi si jo želel na čelu države. Velika večina ostalih njegovih političnih konkurentov, ki se prav te dni tako zelo goreče potegujejo za sleherni glas volivk in volivcev, so več ali manj kot odprte knjige iz katerih je veliko o njih ter njihovih namerah mogoče prebrati in še več dokaj natančno predvideti. Dr. Miro Cerar in njegovi politični ter strankarski sotrudniki, pa svoje knjige ne odprejo in mi ne dovolijo pogleda na njene izpisane strani.

 V svojih javnih nastopih me kot volivca predsednik Stranke MC dr. Miro Cerar obdarja le s splošnimi informacijami o njihovih namerah ter doktrinah vladanja, če se jim uspe zavihteti na čelo nove slovenske vlade. Konkretnostim, ki nas državljanke in državljane še kako hudo zanimajo, ker določajo naše jutrišnje življenje, pa se izogiba kot hudič križu. Pa le malo od tega je mogoče dovolj natančno razbrati tudi iz njihovega programa objavljenega na spletni strani stranke. Zakaj le?? Vse to kar nam dr. Miro Cerar predstavlja ter skopo dozira kot delčke svojega povolilnega programa, lahko vidimo ter slišimo tudi od večine drugih strankarskih predstavnikov. Le da ti veliko tega povedo na malce drugačen način in morebiti še z drugimi besedami. Za prav vse pa ob tem še velja ugotovitev, da so na področju splošnega zelo gostobesedni in se sočasno izogibajo konkretnim navajanjem kako bodo nakopičene težave reševali in katere družbene sloje bodo dodatno denarno obremenili ter katere vse in na katerih področjih sočasno razbremenili že doseženih pravic. O tem pa ne črne prav nobena politična stranka niti besedice in tako tudi Stranka MC ne.Prav tako ne zvemo nič o relacijah do oblastnih organov EU in njihovih trdih neoliberalističnih zahtevah po dodatnih zategovanjih pasu in reformah na področju delavskih pravic ter pravic iz zdravstvenega, pokojninskega, socialnega zavarovanja ter izobraževanja. Samo ponudba novih obrazov s ponudbo obljube o  novi moralni in etični politiki na področju vodenja in upravljanja z državo, je na žalost v tem trenutku veliko premalo. Kriza v Sloveniji traja že veliko predolgo in prebivalstvo je na sami spodnji meji finančne, eksistenčne in psihične vzdržljivosti in se mu brez velikih tveganj, da bi lahko prišlo do hudih družbenih posledic, novih bremen enostavno ne sme več nalagati.

Edina politična stranka, ki je takoj prvi dan predvolilne kampanje po ljudeh udarila z nekaterimi  konkretnostmi iz svojega povolilnega programa je bila Janševa SDS in se je pri tem prav krepko osmešila ter osramotila. Ker je to s čimer so želeli očarati večino volivk in volivcev, pri ljudeh zvabilo le grenak nasmešek na lica, ker po toliko letih nategovanja in hudih razočaranj se večina ljudi v Sloveniji ne da več na tako lahek način naplahtati. Pri tej stranki pa je potrebna še dodatna previdnost, ker se je prav zadnje dni, ko so ji zaprli predsednika stranke, spremenila v nekakšno politično ter ideološko sekto, ki počne prav neverjetne stvari. Sem pa po svoje kar zadovoljen, da se je primer Janez Janša dogodil, ker sedaj končno pričenjam razumevati veliko tega kar mi doslej nikakor ni šlo povsem v glavo, čeprav so o takšnih in podobnih družbenih fenomenih v preteklosti debele knjige spisali razni filozofi, sociologi, psihologi, politologi in drugi modreci.. Nisem namreč povsem uspeval ter zmogel prav razumeti kako  se je nekoč v Nemčiji lahko zgodili Hitler, v Italiji Mussolini, v Španiji Franco, pred meseci v Ukrajini desničarski državni udar in mnogi drugi usodni dogodki, ki so krivi za toliko smrti in gorja. Mislim, da pa sedaj razumem tudi to. In ob tem osebnem iskustvenem spoznanju se sedaj počutim zelo neprijetno ter celo malce zaskrbljeno.

Svojega strankarskega, političnega in ideološkega malika je do vrat zapora spremljala množica nekaj sto ljudi, članov, pristašev in zaslepljenih vernikov Janeza Janše in stranke SDS, z vso domoljubno ikonografijo ter drugim ideološko političnim ter demagoškim kičem, ki verjetno pri tako zrežiranih javnih dogodkih sodi zraven.. Namerno nisem zapisal, da jih je bilo okrog tisoč, ker jih je po poročanju  nekaterih medijev pozno popoldan bilo potem že dva tisoč in zvečer že skoraj tri tisoč. Potem sem hitro ugasnil TV in radio ter izklopil internet, ker bi jih bilo zagotovo v naslednjem poročanju že štiri tisoč in potem pet tisoč in vprašanje je kje bi se seštevanje zbranih pripadnikov politično ideološke sekte JJ sploh končalo. Še danes, ko veliki vodja stranke SDS že uživa privilegije ter udobnosti zaporniškega režima in njegovi pristaši pogumno varujejo vrata zapora, verjetno, da ne bi pobegnil, so mediji polni raznih patoloških neumnosti, ki jih v glavnem producirajo njegovi visoko izobraženi ter z akademskimi naslovi okrašeni pristaši. Slovenski mediji pa jih množično prav papagajsko ponavljajo in vsemu temu cirkusu dajejo pomen in veljavo, ki si je sploh ne zasluži. Ali to počnejo namenoma in  ne dojemajo, da v resnici prav grobo rušijo pravno državo ter utirajo pot postopnem uvajanju fašizma ali pa to res počnejo iz nevednosti ter se ne zavedajo posledic, ki jih takšna njihova ravnanja lahko povzročijo.

Pri tem cirkusu pred vrati zapora ni manjkal niti predstavnik slovenske RKC in moralni teolog, dr. Ivan Štuhec, ki je povedal, da se je kot duhovnik udeležil pogreba pravne države. Lepo od njega, da je slovenski pravni državi privoščil cerkveni pogreb in verjetno po čelu pokrižal ter tako blagoslovil odhajajočega v zapor. Nič pa se nekaj ne spomnim, da bi ta isti duhovnik dr. Ivan Štuhec opravil kako pogrebno slovesnost ob pogrebu svoje mariborske škofije ob njenem sramotnem bankrotu. Tudi se ne spomnim. da bi ta isti duhovnik dr. Ivan Štuhec daroval kako sveto mašo za ugoden razplet velike nesreče nekaj deset tisoč njihovih delničarjev, ki so zaradi cerkvene pogoltnosti izgubili ves svoj vložen denar ali daroval sveto mašo v čast vseh slovenskih davkoplačevalcev, ki morajo sedaj iz svojih siromašnih žepov pokrivati njihove zablode in manipulacije.Tako bodi od vekomaj, si verjetno misli duhovnik dr. Ivan Štuhec.

Prispevek št. 1 k slovenski volilni blaznosti!

Prvi prispevek na to temo je posvečen dami, ki je vso to godljo tudi zakuhala. In seveda tudi njenim koalicijskim partnerjem in še veliko bolj njenim strankarsko separatističnim kolegicam ter kolegom, ki so želeli vse in bodo sedaj dobili - nič. Kritiko pa si še kako zaslužijo tudi drugi Alenkini politični svetovalci in prišepetovalci, ki so se izkazali kot pravi politično strateški diletanti.

Na veliko nesrečo slovenskih državljank in državljanov pa ni edina, ki pri obdelavi svoje politično oblastne gredice sproti potepta to kar ji je tik pred tem uspelo razrahljati in posaditi. V tem predvolilnem času polnem slovenske predvolilno volilne norosti seveda tudi ostalih glavnih igralcev te tragične politične farse ne bomo izpustili in jim bomo do dneva volitev posvetili nekaj malega potrebne pozornosti.

Alenka Bratušek je pač prva, ker je še vedno predsednica vlade ( res, da sicer v odstopu ), je političarka, ki je uničila stranko Pozitivna Slovenija in tako zrušila slovensko vlado v najmanj primernem času in je  sedaj tudi ustanoviteljica svoje nove stranke, ki je nihče resno ne jemlje in je skoraj nihče ne bo volil. In je slovenska političarka, ki se je po opravljenih evropskih volitvah, tam v cesarskem Bruslju prav slinavo udinjala Merklovi ter evropski desnici s podporo desničarskemu kandidatu Jeanu-Claudu Junckeru za predsednika Komisije EU.

Pa je Alenka Bratušek kot kandidatka, skupaj s svojo stranko in nikomur prav poznanim predvolilnim programom, na teh bližajočih parlamentarnih volitvah res res tako zelo slaba izbira?  Ne, prav nič slabša izbira ni od ostalih strankarsko političnih igralcev, ki se nam sedaj ponujajo, sadijo rožice o naši lepši prihodnosti, če bi oni vodili državo, in pri tem prav neusmiljeno ter grdo lažejo in se sprenevedajo. Pravzaprav bi lahko bila celo mnogo boljša izbira od mnogih starih in tudi novih političnih strank, ki sedaj zahtevajo vašo podporo in vam zanjo ponujajo kup laži, popolnoma nerealnih obljub in demagogije.

Prava katastrofa tega začetka predvolilnega časa pa je, da so se tudi slovenski mediji in njihovi novinarji spremenili v čisto navadne navijače posameznih strank in njihovih predsednikov. Namesto, da bi bili nepristranski, kritično objektivni in "v službi" volivk in volivcev, postavljali prava vprašanja in zahtevali prave odgovore, se vedno bolj spreminjajo v propagandiste posameznih političnih in ideoloških skupin in njihovih liderjev. Volivke in volivce se dnevno prav nasilno obstreljuje z informacijami o Janezu Janši in njegovih zapletih z vsemi sodnimi instancami ter kaj je in česar ni povedal ali zapisal kak pravnik. Če bo Janša v zaporu, te volitve ne bodo ne demokratične, ne legalne in ne legitimne, kričijo glasno mnogi in nekateri mediji jim pri tem celo pritrjujejo. Kaj se je v tej deželi res že vsem zmešalo? Je pa na drugi strani seveda še kako demokratično, legalno in legitimno,  hinavsko ter lažno poveličevati vlogo, vpliv in pomen Milana Kučana na naše današnje ter jutrišnje življenje. Čeprav imenovani gospod nima nobene funkcije in o ničemer formalno ne odloča. Javno se mu celo odvzema pravica biti aktiven državljan, se družiti s komer sam želi, javno povedati kaj misli, biti član legalnih organizacij, če se tako odloči in nekateri gredo celo že tako daleč, da bi mu bili pripravljeni odvzeti opravilno sposobnost ter ga razrešiti državljanskih pravic.

Kar je bilo nekoč sila resno, je lahko danes tudi zelo zabavno!

Srbi so znani po tem, da veliko stvari ne jemljejo tako smrtno resno kot se to rado dogaja nam Slovencem. Iz dogodkov in stvari, ki postajajo zgodovinska preteklost in so jih nekoč njihovi starši jemali zelo resno, danes otroci in vnuki zbijajo šale ter jih obravnavajo na žlahtno humoren ter tudi rahlo poučen način.

Pred časom so srbski mediji in potem se je to pojavilo tudi na Facebooku, objavili faksimile zapisnika "Ljudske milice" v Beogradu iz leta 1980 o zasegu predmetov "sumljivom licu" katerega ime lahko preberete v glavi zapisnika.

Pod zaporedno število 10 v zapisniku je navedeno tudi ime našega slovenskega rojaka Tonija SLAVCA iz Postojne, ki je obravnavano "sumljivo lice" očitno poznal, ker je z njim pisno komuniciral, in je bilo njegovo pismo v preiskavi najdeno ter tudi odvzeto. Če je Toni še živ in ga kdo od bralcev tega prispevka pozna, naj ga na to opozori in prepričan sem, da se mu bo na lica zarisal širok in vesel nasmeh, ko bo videl, da se je pred 34. leti tam v Beogradu znašel v policijski preiskavi.

Kratek opis tega dogodka povzet po Facebooku, avtorja Miloša Vasiča:

PRE 34 GODINE, ORGANI UNUTRAŠNJIH POSLOVA ODUZELI SU OD BEOGRADSKOG MLADOG PANKERA GVIDA UKUPNO 21 PREDMET OD IZVESNOG BEZBEDNOSNOG INTERESA. TA ZABORAVLJENA EPIZODA IZ NAŠE KULTURNE BAŠTINE AKTUELIZOVANA JE POVODOM JEDNE IZLOŽBE GORANKE MATIĆ,

Valja nam se prvo vratiti u 1980. godinu, oktobar mesec. Drug Tito samo što je umro, političari su nervozni, ali je nervozna i omladina u SFRJ, mada iz drugih razloga. Političko-bezbednosna situacija je, dakle, neizbežna i po složenosti prevazilazi kapacitete "subjektivnih snaga", jer se vremena ubrzano menjaju (the times they are a changing, što reče tadašnji američki politički analitičar Robert Zimmerman). Možete misliti kako je bilo tadašnjim radnicima unutrašnjih poslova iz Odeljenja za javni red i mir Gradskog SUP-a Beograd: grafiti i plakati na sve strane, klinci se ponašaju na sasvim nove i nepoznate načine. Rokenrol na koji su službena lica već bila navikla sada je odjednom sasvim drugačiji, a idejnog vođstva i partijske linije o tome nema. Štaviše, oni pametnjakovići iz Državne bezbednosti prave se blesavi i ne primećuju ništa; ne mešaju se.

U takvom složenom kontekstu Odeljenje za javni red i mir GSUP-a Beograd preduzelo je, na osnovu uočenih fenomena, akciju bližeg upoznavanja novih muzičkih trendova među omladinom. Ta će akcija kasnije uroditi izuzetno zanimljivom "Informacijom o pank pokretu i pojavama vezanim za ovaj pokret u Beogradu", a o čemu kasnije.

Dana 20. oktobra 1980. u 14 časova, dakle, od Đorđa Obradovića, tada zvanog Đole i Zelenko, a danas poznatog kao Gvido (od oca i majke; sa adresom; učenika; itd.) oduzeta je izvesna količina predmeta (21 ukupno) na ovaj ili onaj način povezana sa fenomenom panka. O tome su uredno izdate dve potvrde, koje je potpisao stariji inspektor Dragiša Blanuša (kasnije, između ostalog, načelnik OUP-a Stari grad do 1991. i upravnik Centralnog zatvora 2001). Tu imamo: 41 komad raznih bedževa od pank grupa; više engleskih rok časopisa; tri fanzina "Bez naslova" (njih je Gvido pravio i izdavao); 16 listova sa tekstovima pank grupa; nešto postera raznih pank grupa; nekoliko raznih ličnih pisama i zabeležaka; jedna majica sa kratkim rukavima na kojoj piše "The Clash" i razne sitnice. Potvrda ima i zanimljivu primedbu: "Pretresanje nije izvršeno jer je vlasnik sam doneo tražene predmete." Od te primedbe i polazimo.

"Naravno da sam im sam dao te predmete, jer su znali šta traže. Išli smo više puta iz GSUP-a do moje kuće i natrag po njih", kaže Gvido Obradović za "Vreme". "Kako sam posle shvatio, policija je tada sprovela seriju informativnih razgovora sa raznim pankerima po gradu, njih tridesetak. Neko mora da im je sve ispričao i za mene. Zanimala ih je najviše veza panka i neonacizma, jer se kukasti krst javljao kao deo ikonografije izvesnih grupa. O tome je, sećam se, pisalo i ljubljansko ‘Delo’ tada. Ironično je upravo to što je tada u Engleskoj pank bio žestoko angažovan protiv rasizma i to nam je bila ideologija. Istina o tome teško se probijala, pa su i neki muzički urednici bili pod pritiskom da ne puštaju pank na radio stanicama."

Informativni razgovor sa Gvidom vukao se nekoliko sati; on kaže da je bilo "pretnji zadržavanjem i uobičajenih policijskih trikova", ali su ga na kraju pustili i – nisu se više nikada javili. Nikakav postupak nije bio pokrenut, ali ni privremeno oduzeti predmeti nisu nikada vraćeni. "Žao mi je, jer su to danas kolekcionarski primerci bedževa, postera, slika i časopisa. Moj fanzin mi posebno nedostaje. Pokušavao sam, ali nije mi uspelo... To je ipak deo kulturnog nasleđa Srbije, pa makar i pankerskog", kaže Gvido.

Marine Le Pen - francoska političarka, ki mnoge v EU sili k razmisleku

Zadnje volitve poslank in poslancev v EU parlament so dodobra razburkale evropsko politično javnost in mnoge prisilile k razmisleku kaj s to nesrečno EU v prihodnje početi in kako ter predvsem kakšno  ohraniti. V mnogih državah EU je zaznati porast nezadovoljstva s takšno EU kot je danes in zelo malo optimizma ponujajo tudi ravnanja najvplivnejših EU držav, in njihovih politikov ter oblastnih institucij EU, da bi se razmere sploh lahko kmalu izboljšale.

Marine Le Pen je s svojo stranko Nacionalna Fronta zmagovalka preteklih evro volitev v Franciji. Ne bom tokrat povzemal kaj so zgroženi od velikega presenečenja ob tem volilnem spoznanju izjavljali vplivni EU politiki in kaj pisali mediji v posameznih evropskih državah. Zanimal me je le odziv slovenskih politikov in slovenskih medijev. Verjetno niti ni potrebno posebej navajati, da so bili sila uglašeni z uradno politično in ideološko doktrino temelječo na pogledih Nemčije in EU birokracije v Bruslju. Stranko Nacionalna Fronta in njeno predsednico Marine Le Pen so označili za skrajne desničarje, ki bi lahko ogrozili sam obstoj EU in tako celotno Evropo pahnili v nestabilnost ali celo v katastrofo. Pa je temu res tako? Če smo malo bolj analitični, kolikor smo pač kot povprečno informirani državljani sploh lahko, in če ob tem še nismo ujetniki zapovedanih in ves čas vsiljenih političnih ter ideoloških EU doktrin, potem bi se s takšnimi ponujenimi karakteristikami in katastrofičnimi napovedmi ter ocenami težko povsem strinjali.

Zakaj se v resnici zavzema in kaj kot svojo politično in ideološko platformo francoskim državljankam in državljanom ter s tem seveda tudi vsem drugim v združeni Evropi, ponujata stranka Nacionalna Fronta in njena predsednica Marine Le Pen?  In ali gre res za skrajno desničarsko stranko, ki jo vodi skrajna desničarska predsednica? Sam bi si upal kar zapisati, da je v javno deklarirani politiki te stranka in njene predsednice, mogoče zaslediti vse od skrajno desničarskih idej, preko neoliberalističnih do simpatično levičarskih. Ozrimo se le po nekaterih zahtevah, ki jih ta stranka izpostavlja in njena predsednica goreče zagovarja.

Med skrajno desničarske elemente politike te stranke bi lahko uvrstili očitek o antisemitizmu, ki ga je pred časom zagovarjal ter udejanjal prejšnji predsednik stranke, ki je tudi oče  Marine Le Pen. Težko bi ocenil koliko je ta očitek danes še upravičen in koliko je morebiti le še ponesrečen odziv na militantno politiko ter ravnanja države Izrael do svojih sosed in še posebej do Palestincev.

Nacionalna Fronta javno izraža nezadovoljstvo z načinom kako je danes organizirana ter kako funkcionira EU in pri tem seveda niti ni osamljena, ker ji v tem pritrjujejo mnoge politične skupine v veliko državah EU. Njena zahteva je, da se takšna EU kakor jo danes poznamo in ki se srečuje z
vedno hujšo krizo, organizacijsko razgradi ter se državam članicam vrne precejšen del njihovih državnih suverenosti in tako ponovno dobijo več samostojnosti v odločanjih o  pomembnih gospodarskih, denarnih, diplomatskih ter drugih mednarodnih ter podobnih vprašanjih. Kaj bi v teh zahtevah lahko bilo skrajno desničarskega? Da EU ne funkcionira kot demokratična naddržavna institucija vemo že kar nekaj časa tudi mi v Sloveniji in vemo tudi, da je EU parlament brezzobi tiger, ki le potrjuje to kar mu predložita Komisija in Svet. Vemo in vedno bolj tudi občutimo, da najpomembnejše in najbolj usodne odločitve v EU sprejemajo oblastne institucije ter vanje delegirani ljudje, ki jih ni nihče volil. In ne le francoska Nacionalna Fronta in njena predsednica Marine Le Pen, tudi mnogi v Sloveniji vedo, da so države v EU povezavi ter EU oblastne institucije v Bruslju in drugih EU centrih, pod vedno večjim pritiski vplivov politike in vojaških, finančnih ter ekonomskih interesov ZDA.                            

Tako Marine Le Pen poudarja, da je samostojnost neke države temelj vsake demokracije. Države združene v EU nimajo praktično več nobene samostojnosti in le slepo izvršujejo politiko zaukazano iz centrov EU. Odtod tudi vedno večji demokratični deficit v institucijah EU kot tudi v državah članicah. Kritična je tudi do skupne valute evro in opozarja na hude posledice, ki jih je uvedba skupne valute povzročila v nekaterih državah, ki za to niso bile pripravljene. Tudi pri tem bi ji težko oporekali, saj med ostalimi tudi Slovenci čutimo posledice te skupne finančno monetarne politike in nič ne kaže, da bi se iz teh spon sploh lahko kdaj še izvili. Nismo še izvolili nove vlade in že smo iz Bruslja dobili ukaze kaj vse bi morala bodoča vlada narediti, kje še stisniti ljudstvo, da se vzpostavijo vzdržne ekonomsko finančne razmere, ki bodo skladne z zaukazanimi zavezami. Še manj pravic in varnosti zaposlenim, manj pravic na področju zdravstvene, pokojninske in socialne varnosti ter na področju izobraževanja, zmanjšati pokojnine in plače ter socialne transferje in še kaj se skriva v teh ukazih.Naj vas ne zavedejo nakladanja slovenskih politikov in političnih strank sedaj v predvolilnem času, ker se nič, prav nič, od tega kar govoričijo, ne bo uresničilo.

Nacionalna Fronta se zavzema tudi za izstop iz vojaške zveze NATO. Je to zahtevo mogoče opredeliti  kot nekaj desničarskega? V Sloveniji si kaj takšnega nobena politična stranka in noben politik niti v sanjah ne bi upal izreči. In vendar je ta NATO prav v tem času hudo nevarna organizacija, ki najbolj ogroža mir in varnost ne le v Evropi, temveč v svetu. Nesrečno zgodbo v Ukrajini so zakuhali prav evropski politiki pod mentorstvom ZDA in pod dežnikom tega NATA. Kako se bo ta zgodba na koncu razpletla danes ne ve nihče. Po ravnanjih nekaterih baltskih držav in držav nekdanje vzhodne Evrope, ki so danes članice EU in NATA, bi lahko sodili, da jim je ta ukrajinska kriza prišla še kako prav, da poravnajo kake stare zgodovinske račune z Rusijo in jim je pri tem prav malo mar, če zaradi tega ves svet zdrvi v katastrofo. Na svojih ozemljih pod mentorstvom ZDA že nekaj časa kopičijo vojaštvo in vojaško tehniko zveze NATO in tam rožljajo z orožjem ter strašijo Rusijo. Kakor, da večino držav EU vodijo politiki, ki so izgubili opravilno sposobnost in se ne zavedajo, da ko bo poletela prva raketa s katere koli strani, jih bo potem poletelo še tisoče v obe smeri. Potem poti nazaj več ne bo. Mrtvi, pohabljeni in na dolgoletna trpljenja obsojeni se bodo preštevali v stotinah milijonov in ko bo padla zadnja raketa bo Evropa le še zgorela, porušena in opustošena zemlja. So tudi takšna opozorila francoske političarke Marine Le Pen skrajno desničarska strašenja demokratične in v združeno EU zazrte javnosti?

Pa še za konec ugotovitev: če je francosko stranko Nacionalna Fronta in njeno predsednico Marine Le Pen  res mogoče označiti kot skrajne desničarje, potem  se v Sloveniji nima nihče pravice označevati kot levičar, ker so prav vse politične stranke in vsi slovenski politiki usmerjeni še veliko bolj desno. To pa bi lahko bila prav grozljiva ugotovitev kako globoko smo kot narod in država zabredli.

Fotografija tega tedna: v Ukrajini zrušeno letalo "II- 76"

Tuji mediji ( slovenski seveda ne! )  poročajo, da so uporniki na vzhodu Ukrajine v noči iz 13. na 14. junij uspeli zrušiti vojaško transportno letalo "IL-76 in je bilo pri tem ubitih 49 ukrajinskih vojakov.

Letalo je bilo namenjeno v Lugansk kamor naj bi pripeljalo okrepitve ukrajinski vojski, ki tam izvaja vojaške operacije proti upornikom in civilnemu prebivalstvu. Iz poročil uradnih ukrajinskih virov je bilo moč razbrati, da je tako umrlo okrog 30 ukrajinskih komandosov in člani posadke zrušenega letala.  Po navedbah ukrajinskih vojaških oblasti naj bi uporniki letalo zrušili z ognjem iz protiletalskega orožja velike moči. O svojih mrtvih, ki jih ne uspevajo prikriti, seveda poročajo, o desetinah mrtvih otrok, žena in drugih civilistov v obkoljenih mestih, pa molčijo. Niso v stanju ali pa ne želijo vzpostaviti niti koridorjev skozi katere bi se lahko najbolj ogroženi in nezavarovani civilisti umaknili na varna področja. ZDA in Evropa, ki sta vso to tragedijo tudi zakuhali pa molčita  in grozita Rusiji ter tako spravljata celotno Evropo v zelo negotove razmere.

Za koristi kogar v resnici danes umirajo ljudje v vzhodnih deželah Ukrajine? Za jutrišnje koristi kapitala ZDA in finančno ekonomskih lobijev nekaterih razvitejših držav Evrope. Ko se bodo Ukrajinci med sabo pobili ter do konca človeško in materialno izčrpali in bo za njihovimi državljanskimi vojnami ostala le požagana zemlja ter ogromno mrtvih ter pohabljenih, pa bodo prišli Američani in nekateri Evropejci in prinesli demokracijo, blagostanje in napredek. Enako kot v Iraku. Libiji in Afganistanu kjer se po vojaških in ekonomskih intervencijah ZDA in Evrope danes cedita med in mleko.

Rešitev je enostavna: ukiniti je potrebno sodnike!

Ker je na slovenskem političnem in strankarsko volilnem področju en sam velik dolg čas, se bomo pač ta mesec posvečali malo bolj razburljivim dogodkom. Svetovno nogometno prvenstvo je ravno pravšnja priložnost, da se malo zamotimo in odpočijemo od nasilja laži, nakladanj in blebetanja nerealnih obljub o naši krasni bodočnosti, če bomo volili prav njih.

Tako je Janševa SDS včeraj preko medijev in tudi preko Twitterja  izstrelila cel rafal všečnih ter popolnoma nerealnih obljub, se pri tem naredila malce neumno in pozabila povedati s katerim denarjem pa bi oni odplačevali ogromne kredite in obresti. Kje bi dobili denar za investicije in pokrivanje potreb javnega sektorja ter financirali bogata darila vsem generacijam državljank in državljanov? Očitno pa so tudi izgubili koledar in naj jim ga nekdo podari ter na njem z mastnim flomastrom označi decembrske praznike od strica Miklavža do gospoda Božička in dedka Mraza, ker takrat je čas za obdarovanje z veliki nerealnimi obljubami in skromnimi darilci. Zakaj nam raje ne obljubijo, da nam bodo plačevali mesečne položnice ali pa jih kar ukinili in še sam bom glasoval zanje.

Pravljice v Sloveniji in prave nogometne pravljice v Braziliji, kjer so včeraj neusmiljeni Nizozemci razbili ter osramotili naše kapitalistične sotrpine in aktualne svetovne prvake Špance. Pravzaprav je red na nogometnem igrišču naredil en sam nogometaš nizozemske ekipe, ki ga res skoraj nihče ne mara in o njem ne želi povedati ali zapisati ene same lepe besede. Pa kaj bi z lepimi besedami in lažnimi častmi, ko pa nogometaš Arjen Robben in njegovi kolegi prav dobro vedo, da štejejo le zadetki v nasprotnikovi mreži in popolnoma nič drugega. Ocenjevanje umetniškega vtisa ti nizozemski nogometni fantje prepuščajo drugim, ki se smejo na ta način tolažiti in si tako celiti rane svojih nežnih ranjenih nogometnih dušic.

V Sloveniji vsi, ki imajo pet minut časa in so prepričani, da morajo tudi o stvareh o katerih najmanjšega pojma nimajo, kaj javno povedati, napadajo sodnike. Očitno se je to iz naše slovenske podalpske vukojebine kot kakšna hudo nalezljiva kuga razširilo celo tja v daljno Brazilijo in tudi tam vsi z enakimi ali podobnimi osebnostnimi kvalifikacijami sedaj na veliko kritizirajo sodnike. V Sloveniji so sodniki krivi, ker bo moral za zapahe največji sin kar jih je kdaj rodila slovenska mati in tam v daljni Braziliji so sodniki krivi, ker je izgubila Hrvaška, ker je bil Mehičanom odvzet kot solza čist gol in tudi, ker je bil Špancem podarjen edini gol, ki so ga uspeli zabiti ter Nizozemcem na isti tekmi podarjen hudo sporen gol. Rešitev vseh teh zagat tako v Sloveniji kot v Braziliji je na dlani in sila enostavna. Ukiniti je potrebno sodnike. Mogoče pa bi kazalo poskusiti tudi na način, da bi imela vsaka ekipa svojo žogo in seveda tudi svojega sodnika kot ima vsaka ekipa svoje trenerje in svoje navijače. Če še vedno ne bomo zadovoljni in bomo v regularnost in pravičnost izidov še dvomili, pa naj dobi vsaka ekipa še svoje ločeno igrišče. 

Delajo pa mednarodne nogometne institucije slabo uslugo nogometni igri, ko se trudijo vsak gib in vsako malenkost na igrišču nadzorovati in kontrolirati z raznimi elektronskimi in drugimi napravami. Če bodo s tem nadaljevali, bodo ubili ves čar ter vso privlačnost te kolektivne in na svetu daleč najbolj priljubljene ter razširjene igre z žogo. Nogometno igro na igrišču igrajo nogometaši, ki so samo ljudje in za pravilnost ter regularnost igre skrbijo nogometni sodniki, ki so tudi le ljudje. Ljudje pa seveda niso nezmotljivi in nimajo božjih lastnosti, da bi vedno vse videli, vse vedeli, vse slišali in tako lahko vedno vse povsem pravično ter realno ocenili ter razsodili. Prav v tem pa je največji čar te najpomembnejše postranske stvari na tem svetu o kateri vsi vse vemo in izrekamo nesporne sodbe. Elektronsko nadzorovan nogomet postaja mrtev nogomet in si ga mednarodni nogometni veljaki lahko zataknejo za uho.

Še dobro, da je v tem času svetovno nogometno prvenstvo!

Sinočnja oddaja Tarča na nacionalni TV me je dokončno prepričala v odločitev, da si ves čas predvolilne kampanje ne bom ogledal niti enega samega soočenja predstavnikov političnih strank, ki se bodo potegovale za vstop v Državni zbor. Sinoči sem videl in slišal vse kar kot volivec moram vedeti o tej politični ponudbi. Ničesar drugega več ne potrebujem in prav nič od tistega s čimer me nameravajo v predvolilni kampanji kot volivca še obdelovati, si ne želim slišati in ne videti. Enostavno ne želim biti več njihov objekt manipuliranja, laži in zavajanj, ker želim dan volitev in vse poznejše dni dočakati kot normalen državljan te države, ki ideološko in politično ne bo nevaren za svojo okolico in svoje najdražje. Prav tako ne želim pred svojimi otroci in  vnuki prevzemati odgovornosti za naše nadaljnje še veliko slabše skupno življenje in ukinitev te države, ne glede na to katera stranka ali skupina strank bo po 13. juliju v državi prevzela oblast.

Koga pa bi volil, če bi se zgodilo, da bi prišli pome in me s kalašnikom uperjenim v hrbet, prisilil k odhodu na volišče? V tem primeru bi prečrtal glasovnico in jo kot neveljavno oddal. V takšno odločitev so me sinoči prepričali predsedniki slovenskih političnih strank in sem jim za to sedaj tudi hvaležen. Naj volim stranko SDS, pravnomočno obsojenega predsednika Janeza Janše, ki se mu sinoči niti ni zdelo vredno se predstaviti in ki v državi že nekaj let ustvarja vzdušje izrednih razmer. Kdo pa sploh je ta državljan Janez Janša okrog katerega bi se moralo vse vrteti in se mu vse v državi podrejati ter se z njim ukvarjati? Vse državne institucije preko vseh sodnih instanc do samega Ustavnega sodišča se ukvarjajo z nekim čisto navadnim državljanom Janezom Janšo. Vsi mediji pišejo in poročajo le o nekem državljanu Janezu Janši ter njegovih zapletih z zakonom ter spori z večinskim delom družbe, njegovih frustracijah in bolestnih maščevalnih ter oblastnih ambicijah. Naj mi končno nekdo že pove kdo je ta državljan Janez Janša, ki odloča o jutrišnji usodi ne le mene in mojih dragih, temveč celo o usodi celotne države Slovenije in v njej živečih državljank in državljanov? Snemite mi z vratu končno že enkrat tega vsiljivega državljana Janeza Janšo ter njegovo nasilno druščino in prenehajte me neprestano prisiljevati, da naj se odločam za njega ali proti njemu.

Ankete javnega mnenja naj bi kazale na veliko popularnost in celo morebitno zmago stranke profesorja dr. Mira Cerarja. Me želite prepričati, da naj volim za njegovo stranko? Kako pa, ko razen njega skoraj nikogar drugega prav ne poznam in tudi Miro Cerar se nikakor noče izjasniti kakšen je v resnici njihov strankarski politično ideološki profil? Niti z besedico ne povedo kaj bodo v primeru zmage in prevzema oblasti naredili s to nesrečno državo Slovenijo, njenim premoženjem in kako se bodo postavili glede slovenskega članstva v NATU, do neoliberalnih in dikatorskih zahtev Bruslja in EU. Zelo spoštujem gospoda Mira Cerarja kot vrhunskega pravnega strokovnjaka in človeka visoki moralnih ter etičnih načel in bi z vsemi štirimi glasoval, da bi že v naslednjem mandatu postal predsednik Ustavnega sodišča. Kot predsednika vlade pa si ga ne predstavljam, ker imam občutek, da skupino zbrano okrog njega krepko vleče v smer prikritega liberalizma in tudi zaradi tega, ker se doslej v aktivni politiki ni dobro znašel še prav noben univerzitetni profesor. Pa jih je bilo že zelo veliko in vsi so precej neslavno končali.

Zelo podobno neprijetni občutki me prevevajo tudi ob stranki cenjenega Igorja Šoltesa, ki pa bi si ga kot predsednika vlade celo lahko želel, če bi vsaj malo vedel kdo so njegovi člani stranke, ki so se nanj prilepili in bi tvorili njegovo kadrovsko poslansko in vladno ekipo. Pa o teh damah in gospodih vem celo veliko manj kot o tistih, ki se sedaj drenjajo okrog Mira Cerarja in bi naj tvorili srčiko njegove stranke. Ker pa je Igor Šoltes postal evropski poslanec, tako torej predsednik slovenske vlade ne more biti in s tem odpadejo prav vsi razlogi, da bi glasoval za njegovo stranko. Pa tudi politično ideološki profil stranke Igorja Šoltesa je velika neznanka in njegovi morebitni volivci bi na koncu lahko doživeli še kakšna neprijetna presenečenja.

O stranki DL Bojana Starmana ( doslej Gregorja Viranta ) ter strankah Alenke Bratušek in Zorana Jankoviča ni vredno niti izgubljati časa, ker so to tri politično strankarske polomije in bi bil glas oddan na volišču zanje, enak glasu tistih, ki se volitev sploh ne bomo udeležili. Franc Bogovič s svojo SLS in njegova nova politično ideološka partnerica Ljudmila Novak s svojo NSi se ponovno zatekata pod peruti SDS in njihovega predsednika ter pravnomočno obsojenega državljana Janeza Janše. Pred dvema letoma smo vse to že videli in komaj preživeli. Imajo pa vsi trije "pomladni" partnerji v svoji skupni zakladnici neprijetnih presenečenj še velike zaloge in če si res želimo, da se zgodba države Slovenije čim prej neslavno konča in da res hitro pademo v hude družbene nemire in spopade ter veliko revščino in si tako svojo usodo za vedno zapečatimo, potem le oddajmo glas tem strankam. Se nam tako vsaj ne bo več potrebno ukvarjati s skrbmi kaj bo z nami in našo državo, ker bodo za to poskrbeli drugi, ki bodo prišli iz tujine.

Prav skoraj za konec sem si pustil neformalno koalicijo, ki jo tvorijo stranka Karla Erjavca DeSUS, Dejana Židana DS ter nova stranka Solidarnost in je o njih več ali manj poznano veliko tega kar smemo od njih pričakovati. Karel Erjavec je seveda politik za vse ideološko politične koalicije in se je doslej v vseh znašel zelo dobro. Strašenje upokojencev z zmanjšanjem že tako mizernih pokojnin seveda deluje in daje rezultat na volitvah, ki omogoča vstop v parlament. Velika napaka te neformalne "socialdemokratske" koalicije je odločitev, da bi v primeru zmage mandatarja ponudila na volitvah najuspešnejša stranka. Kot kakšnega ministra si Karla Erjavca še nekako predstavljam, kot predsednika vlade pa nikakor. Kako pa bi se kot premier odrezal Dejan Židan pa seveda ne vemo. Kot minister se je dobro. Tako kot ne vemo tudi koliko je Dejan Židan s politično in ideološko popkovino povezan še z nekdanjim predsednikom stranke in današnjim predsednikom države Borutom Pahorjem. In kot ne vemo ali bi ta koalicija bila pripravljena po volitvah stopiti v kakšno politično in oblastno španovino s SDS z ali brez državljana Janeza Janše.

Prav tako volivke in volivci prav nič ne vemo o prikritih političnih trgovanjih, ki se odvijajo daleč vstran od naših oči in ušes in v katerih sodelujejo ali jih celo vodijo ter usmerjajo kakšni agresivni ambasadorji ter politični in birokratski vplivneži EU iz Bruslja. Prav tako se ta nova socialdemokratska koalicija Židan-Erjavec in Solidarnost ne izjasni glede jutrišnje vloge Slovenije v NATU, do diktatorskih ter skrajno neoliberalnih zahtev bruseljske EU birokracije, minimalni plači, o svojih političnih  pogledih in stališčih glede vedno bolj negotove usode takšne EU kot jo še danes poznamo, do razmer v Ukrajini ter jutrišnjih odnosih Slovenije z Rusijo, do trgovinskega sporazuma, ki ga ZDA vsiljujejo EU in še veliko je tega o čemer bi želel kaj več vedeti, da bi se tako lahko odločil oditi na volišče in jim podariti svoj glas.

Čaka nas torej točno mesec dni medijskega, političnega in ideološkega nasilja. Čas v katerem se bomo kot državljanke in državljani morali odločiti ali bomo poslušali in vsrkavali poplavo laži, sprenevedanj, nerealnih obljub in zrežiranih političnih in ideoloških spopadov liderjev političnih strank in njihovih kandidatov ali pa bomo naše TV in druge medije, ki jih koristimo, enostavno nastavili na programe prenosov nogometnih tekem in tako skušali ostati normalni. Kako zelo prav je imel avtor reka, ki glasi: če bi z volitvami ljudje lahko kaj bistveno spremenili, bi se volitve prepovedale! Že čez dober mesec bomo dobili potrditev pravilnosti tega reka.


Slovenska volilna politično ideološka tržnica sedaj odpira svoja vrata in ponudba bo tokrat res bogata. Karkoli se boste kot obiskovalec tržnice ( volišča ) odločili kupiti, boste v vsakem primeru kupili slabo, ker tistega kar bi nujno potrebovali in za kar bi se splačalo dobro plačati, na tržnici tokrat naši  politično ideološki branjevci še ne bodo ponujali. Bo pač potrebno počakati na kakšne naslednje volitve, ko pa bi se morebiti že lahko našlo kaj za kupiti, ki bi imelo na embalaži napis "proizvedeno v in za SLO".

Ameriška CIA bi si želela biti naš sogovornik na Twitterju in naš prijatelj na Facebooku!

 

CIA ‏@CIA 

We can neither confirm nor deny that this is our first tweet.

Ste spregledali? Verjamem, da niste, le prepričani niste ali gre tokrat res za ameriško tajno službo CIA ali pa se je morebiti ponovno prebudil kak šaljivec. Ne, tokrat gre res za ameriške svetovne vohljače. Mediji poročajo, da naj bi to bil prvi pravi twit te nesrečne organizacije, kar naj bi potrdil celo njen direktor. "Ne moremo potrditi niti demantirati, da je to naš prvi twit", so kot svoj prvi in otvoritveni twit zapisali na Twitterju.

Odprli pa naj bi tudi svoj Facebook profil in se tako pridružili milijonom uporabnikom po celem svetu, ki so dnevno ali tudi le občasno aktivni na obeh najbolj razširjenih in priljubljenih družabnih  omrežjih. V le dveh urah naj bi tako ustvarili že okrog 90 tisoč retwitov in okrog 115 tisoč sledilcev.

Direktor CIA naj bi povedal, da ima njihov angažma na obeh najbolj popularnih družbenih omrežjih  za cilj predstavitev dela in zgodovine agencije CIA ter posredovanje informacij domači in tuji javnosti o njihovih aktivnostih. Saj bi jim radi verjeli, pa jim seveda ne. Le kaj imajo tokrat za bregom in kaj jih je resnično spodbudilo, da so se na tak način začeli dobrikati svetovni in domači javnosti?  Ta zlovešča ameriška organizacija nikoli in nič ne počne brez tehtnega razloga. Na to in še številna druga vprašanja bi morebiti vsaj delno lahko odgovorili strokovnjaki za funkcioniranje in doktrine dela tajnih vohunskih služb. Ameriška CIA ima pri svobodomiselni in demokratično usmerjeni svetovni javnosti tako slab ugled, da si ga s prilizovanjem na teh dveh družbenih omrežjih seveda ne bo popravila. To tudi sami prav dobro vedo in jih v resnici njihov ugled pri tistih, ki jih sami ne marajo ali onih, ki ne marajo njih, tudi posebej ne moti. Mogoče pa se kje daleč vstran od oči in ušes nas navadnih ter slabo informiranih ljudi, pripravlja kaj res velikega ter zelo neprijetnega in so se v CIA odločili, da nas bo potrebno v pravem trenutku zasuti s "pravimi" informacijami? Ker to kar vsi mi nakladamo in pisarimo po Twitterju, Facebooku ter raznih portalih, forumih in blogih lahko v CIA spremljajo in analizirajo ( to seveda tudi pridno počnejo ) tudi brez tega, da bi se sami angažirali in začeli z nami komunicirati.

Že mora obstajati dober razlog, da želijo, da vemo, da so to oni in nihče drug, ki bi nas v njihovem imenu kot kak "zlonamernež" oziroma tudi šaljivec skrit pod njihovim logotipom in imenom, izzival in nam sporočal kaj česar nam sami nikakor na tak način ne bi želeli povedati. Na nas pa je koliko se bomo pustili zapeljati in koliko vere v njihova sporočila ter njihovo dobronamernost jim bomo poklonili. Star pregovor pravi: kdor hodi s psi spat, ta se z bolhami prebuja! Le pazite, da se ne boste kdaj praskali tam kjer vas bo res hudo srbelo.

Vsem, ki radi tekate na volišča!

Nismo še v času volilnega molka in tako smem še kaj kratkega zapisati o ubogljivosti slovenskih volivk in volivcev ter nedeljskem slaboumnem referendumu.  Edino kar so nesposobni, skorumpirani in vase zagledani slovenski politiki za to državo in v njej živeče ljudi še v stanju narediti, so pozivi ljudem, da naj neprestano tekajo na volitve in referendume.

Očitno jih še vedno kar lepo število ljudi pridno posluša in se odziva njihovim pozivom ter tako iz sebe delajo poslušno čredo bebavih ovac. Zadnje volitve poslank in poslancev za EU parlament in na njih dosežena volilna udeležba, pa vendarle vzbuja upanje, da vedno več ljudi prepoznava, da se iz njih slovenski politiki in oblastniki že krepko norčujejo in jih imajo za bedake. Res mora biti nekaj hudo narobe s človekom, ki je v letu pripravljen za nečimrnost, nesposobnost in politikantsko ideološke zdrahe slovenskih politikov ter njihove čisto egoistične strankarske interese žrtvovati kar štiri nedelje.

Sploh ta nedeljska referendumska predstava o arhivih je popolnoma odveč in hud nateg ljudi ter podcenjevanje njihove pameti. Če pa so vas s svojimi nakladanji in grdimi lažmi politiki le uspeli očarati in vam upogniti hrbtenico ter vnesti nered v delovanje vaših sivih celic in se boste poslušno in pridno odpravili na katero od številnih volišč po državi, potem bodite vsaj toliko pametni in obkrožite ZA.

Tako boste svoj glas v resnici namenili za nekaj koristnega in za to nesrečno državo nujno potrebnega. To je za politični, ideološki in kulturni ter ustvarjalni mir, v katerem se bomo vsi od naših tistih redkih politikov, ki jih razum še ni popolnoma zapustil pa do vseh državljank in državljanov in državnih institucij lahko posvetili reševanju preko glave nakopičenih problemov. Mar res še niste spoznali, da so nas slovenski intelektualno zadrti in moralno pokvarjeni politiki v teh dvajset in nekaj letih pripeljali skoraj že na sam rob državljanske vojne in državo do samega roba vzdržnosti življenja v njej? Ves čas nam pošiljajo pozive, da naj postanemo aktivni državljani in res je že skrajni čas, da to tudi postanemo v pravem pomenu teh pozivov. V nedeljo na dan tega popolnoma nepomembnega in slaboumnega referenduma bodimo tako aktivno politično  neaktivni ter se na daleč izognimo vsakršnemu volišču in lepo sončno nedeljo podarimo sebi za kakšno prijetno preživetje v naravi ali pa jo posvetimo svoji družini in dobrim prijateljem. 

Tisti, ki pa ste še vedno prepričani, da je nedeljski odhod na volišče vaša državljanska pravica, kar seveda tudi je,  ali tisti, ki vas je raznim ideologom in drugim politikantskim nakladačem uspelo še bolj obdelati in celo verjamete, da je to tudi vaša dolžnost in se boste v nedeljo skupaj znašli na teh nesrečnih voliščih, pa obkrožite ZA in tako presekajte to neumno in tragično ideološko farso. Vsi poznamo star literarni rek, da si vsak narod piše sodbo sam! Ne zapacajmo ponovno naše priložnosti in ne dovolimo več, da se iz nas neprestano norčujejo in nas že prav nesramno nategujejo. Mogoče res nismo ravno najbolj brihtni, ker jim drugače ne bi že doslej dopustili, da nam uničijo državo Slovenijo in nekaj sto tisočim med nami sedanjost in vsem našim otrokom ter vnukom bodočnost. Enkrat se vse konča in tako se končno že enkrat odločimo, da bomo skupaj poskrbeli, da se bo končala tudi ta nesrečna zgodba in pometimo z vsemi, ki so se nam kot najhujši zajedavci zaredili na narodovem telesu in nam že leta pijejo kri.

Blišč in beda združene EU in kakšno usodo si bomo v njej namenili Slovenci!

Jean-Claude Juncker

Na slovenske medije, tako tiste desne in enako tiste, ki naj bi veljali za leve, pa se res ni več mogoče zanesti. Pred časom sem na teh straneh že opozoril, da so slovenski mediji ustvarili določeno blokado države in njenih državljank in državljanov pred dotokom nekaterih pomembnih informacij. O Ukrajini in v njej vedno bolj krvavi državljanski vojni, ki bi kaj hitro lahko prerasla tudi v še kaj hujšega, se dozirajo zelo omejene in strogo selekcionirane  informacije, ki so nekako ubrane na zapovedane note EU, ZDA in NATA ter njihovih politik in interesov.

Za nami so volitve EU poslank in poslancev in pred volitvami so slovensko javnost stranke SDS, NSi in SLS nagovarjale volivke in volivce naj seveda volijo njihove kandidate in jih predstavljale v najlepši luči.. Kar je seveda povsem normalno in s tem ni prav nič narobe. So pa te iste politične stranke ves čas volilne kampanje zatrjevale, da s tem ko boste volili njihove liste in njihove kandidate, boste sočasno dali glas tudi za Jeana-Claudea Junckera in mu omogočili, da postane predsednik EU Komisije. Kaj pa so nam o tem kandidatu pomembnega povedali, da bi si ga želeli za predsednika Komisije in s čim naj bi si doslej zaslužil našo zaupanje in podporo? In kaj povprečna slovenska volivka ali volivec o tem gospodu sploh vesta, da bi mu poklonila vero in si ga res želela na mestu predsednika EU Komisije. Le to, da ga podpirajo in zanj navijajo stranke SDS, NSi ter SLS in da mu tam v Bruslju podporo poklanja tudi predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek in nič veliko več. Je to res dovolj? Svoje naloge in družbenega poslanstva pa vsaj v predvolilnem času niso opravili tudi slovenski mediji.

To kar v Sloveniji svojim državljankam in državljanom zamolčujejo slovenski politiki in mediji, pa pa lahko slišimo in preberemo v drugih evropskih medijih, ki pa temu gospodu ne sadijo le rožic, temveč o njem odkrivajo tudi tisto stran na katero omenjeni gospod nikakor ne bi mogel biti ponosen in ki je bila nam skrbno prikrita. Saj to, da gospod Jean-Claude Juncker prihaja iz Luksemburga kjer je bil predsednik vlade smo seveda vedeli. Skoraj nič pa nismo vedeli, da je gospod kot predsednik vlade v Luksemburgu moral zaradi nekih vohunskih in korupcijskih škandalov odstopiti. Tajna služba, ki ji je kot predsednik vlade bil nadrejen, naj bi nezakonito prisluškovala in spremljala neke Luksemburške politike in pomembne javne osebnosti, kupovali v breme davkoplačevalcev naj bi se osebni avtomobili za osebno porabo lojalnih pomembnežev in sprejemal naj bi podkupnine in druge dobre usluge za omogočanje dostopa do pomembnih oblastnih in političnih osebnosti. Nekam zelo znano vse to zveni, se vam ne zdi?

Junker je svoje politične in druge veščine vedel dobro izkoristiti tudi na parketu EU politike in je tako postal celo šef evro skupine ter s tem glavni za razrešitev ekonomske in finančne krize v EU in še posebej v državah z evrom. Iz časa uvedbe skupne valite evro je zabeležen citat iz njegovega komentarja o sprejetih odločitvah usodnih za kar nekaj držav EU, ki se bodo znašle v hudih težavah in glasi: Sprejmemo odločitev in počakamo, da bomo videli kaj se bo zgodilo. Če ne bo prevelikega odpora, kar pa ni za pričakovati, ker večina ljudi najmanjšega pojma nima kaj smo v resnici sprejeli in odločili, gremo lepo korak po korak dalje in potem poti nazaj več ni.

Potem pa je prišlo v svetu in tako tudi v EU do hude krize, ki so jo še najbolj občutile in zanjo tudi najvišjo ceno plačale države juga EU in kandidat naših desnih političnih strank ter predsednice vlade Alenke Bratušek naj bi se ponovno izkazal. V krogih blizu institucij EU naj bi Junkerja imenovali za "mojstra laži". Nekateri nemški mediji so ga imenovali tudi kot glavnega demagoga in mešetarja, ki je uspel uničiti še tisto malo vere in upanja javnosti v združeno EU in njene institucije.
 
Tisti, ki so mu bili bliže in ki ga dobro poznajo pravijo, da Junker niti ni pretirano skrival, da se pogosto rad posluži laži. Tako naj bi na nekem pomembnem sestanku povedal, da je pogosto moral lagati in da je v pogovorih o evropski monetarni politiki pač potrebno voditi tajne in mračne razprave. Znan pa je Junker tudi po svoji izjavi, da sta ekonomska in politika skupne valute evro in demokracija nezdružljivi. Ta njegova izjava pojasnjuje veliko tega  čemu smo v bližnji preteklosti bili priča in se pogosto spraševali kam pljuje ta naša EU barka.

Junkerja tisti, ki ga dobro poznajo, opisujejo kot strastnega kadilca in ni jih malo tistih, ki pravijo, da naj bi tudi prepogosto in preveč globoko rad pogledal v kozarec. Nič od tega v slovenskih medijih nismo mogli prebrati, čeprav veliko od navedenega ni tako nepomembno pri naši odločitvi za koga naj bi posredno na volitvah tudi glasovali in koga to tako vneto podpirajo nekatere naše politične stranke. Prihaja torej čas, ko bo potrebno prenehati z idealiziranjem EU in politikov, ki v njej mešetarijo ter se igrajo z našimi in naših otrok ter vnukov usodami. In prihaja čas za začetek temeljitega izpraševanja o naši brezpogojni veri v odločitve institucij ter politikov EU ter brezpogojni veri v njihov prav, ki naj bi bil vedno le v naše dobro. Več kot očitno je, da temu še zdaleč ni tako in da bomo za svojo bodočnost, bodočnost naših zanamcev ter naroda in naše države morali bolj odločno začeti skrbeti sami.




 

Za lačne reveže v Sloveniji naj bi bilo odslej vse dobro!

Le vprašanje časa je, ko se bo nekdo spomnil ter predlagal novo rešitev in bodo slovenski mediji to potem masovno povzeli ter nekritično objavljali, da se ljudje v hudi stiski, ko nimajo kaj dati za kosilo na mizo, lahko poslužijo tudi konzervirane hrane namenjene psom in mačkam.

V sili pač hudič muhe žre, pravi star pregovor in ni poznan primer, da bi s hrano pripravljeno za naše domače ljubljene in počlovečene  štirinožce bilo kaj narobe. Zabeleženi pa so dudi že posamezni primeri, ko so ljudje zaužili to hrano in ne le, da so preživeli, temveč pri njih ni bilo zaznati nobenih škodljivih posledic. Takšne zgodbe lahko občasno prebiramo  na rumenih straneh slovenskih in tudi tujih medijev. Tako lahko prav mirno in brez kančka slabe vesti zaključimo, da če je ta hrana dobra za razvajene in občutljive malomeščanske pse in mačke, bo potem zagotovo dobra tudi za slovenske lačne reveže in njihovo deco.

Pravzaprav se je teh nekaj sto tisoč vsak dan bolj lačnih in brezupnih slovenskih revežev skupaj s svojo, tudi vsak dan lačno deco, že kar malo razvadilo. Vsakokratna slovenska izvršna in zakonodajna oblast sta ob milosrčni privolitvi slovenskih političnih in drugih elit, ves čas od osamosvojitve in do danes res zelo skrbeli, da bi več sto tisoč slovenskih revežev vsak dan pojedlo vsaj en malo izdatnejši obrok hrane. Skupaj z milosrčno in nam vedno bolj ljubljeno EU, sta več kot desetletje zalagali skladišča Rdečega križa, Karitasa, Zveze prijateljev mladine in drugih humanitarnih organizacij, ki so potem to razdeljevale in skrbele, da je prišlo do tistih najbolj potrebnih. Ob tem pa je oblast še ogromno denarja porabila za razne neproduktivne socialne transferje.

Vse bi bilo lepo in prav in živeli bi v obljubljeni deželi Sloveniji in EU, če tega ne bi grdo zlorabili slovenski reveži, ki so se prav v zadnjih desetih in nekaj letih nesramno hitro razmnoževali. Humanitarne organizacije so začele stokati, da se jim skladišča prehitro praznijo, slovenska oblast je stokala, da za nahraniti toliko revežev nima več dovolj denarja, tudi EU se je začela nekaj kujati in ne bi več rada toliko dajala. Pa so naši vrli in revežoljubni oblastniki staknili glave ter odločili, da se po večjih slovenskih mestih organizirajo javne kuhinje v katerih bodo dnevno vsaj en obrok lahko dobili lokalni reveži.

Kakor, da ne bi bilo dovolj jamranje starejših brezposelnih, upokojenk in upokojencev ter slabo plačanih mezdnih delacev, so po šolah začela jamrati še deca revežev, ki bi tudi radi jedli, čeprav nimajo denarja za plačilo obrokov hrane. Oblast se je dolgo delala, kot da tega stokanje lačne siromašne dece ne sliši in malce gluhe so se nekaj časa delali tudi ravnatelji ter ravnateljice, socialne delavke in psihologinje ter tudi učiteljice osnovnih šol. V nekaterih šolah so skušali narediti red in so skrbno ločili od jedilnic tisto lačno deco, ki niso imeli plačnih položnic za prehrano, da ne bi pri malici in kosilu motili tistih, ki so smeli jesti. Potem so neki tečneži,  po žilah katerih zagotovo plapola še kaj komunističnih genov, iz tega naredili problem in nekaj te nesrečne dece je potem za nekaj časa celo dobilo jesti v šoli in v nekaterih primerih pa so iznajdljive ravnateljice in ravnatelji ta problem rešili na prav svoj izviren način. Deca sicer jesti niso dobila in so v glavnem še vedno lačna, le slišalo in govorilo o tem pa se več ni. Tako je tudi edino prav Nismo več v socializmu, sedaj smo v kapitalizmu, kjer moraš plačati, če želiš jesti.

Vsi ukrepi naše vrle slovenske oblasti in EU oblasti tam v Bruslju, pa očitno niso zadostovali, da bi bili lačni siti, ker so se slovenski reveži še nadalje neusmiljeno razmnoževali in jih je bilo vsak dan več, ne da bi se sploh zmenili za težave in muke s katerimi se ubadata obe naši oblasti. Potem sta se obe oblasti odločili, da odslej roki veljavnosti in užitnosti hrane napisani na embalažah, ne bodo več veljali za reveže in njihovo vedno lačno deco. Trgovci bodo odslej lahko takšno hrano prodajali po zelo nizki, skoraj simbolični ceni, ali pa jo predali Rdečemu križu, Karitasu in Zvezi prijateljev mladine. Trgovci pa seveda niso ravno tepci in so se kolektivno odločili, da te hrane s pretečenimi roki ne bodo prodajali ali je sami podarjali ljudem, temveč jo bodo lepo vozili v skladišča navedenih humanitarnih organizacij. In tako naj slovenski reveži potem, ko jih bodo mučile želodčne ali kake druge zdravstvene težave, lepo preklinjajo kar te humanitarne organizacije, ki so jim hrano dale. Ni pa tudi nemogoče, da se bo kak slovenski revež s hudimi zdravstvenimi težavami zaradi zaužitja takšne hrane, zasmilil kakšnemu odvetniku in bosta lepo tožila tistega, ki je to hrano delil okrog in ga z malo sreče obrala potem še za nekaj deset tisoč evrov odškodnine in zraven še država za razne kazni ter globe.

Če tudi ta ukrep imenovan " za lačne slovenske reveže je vse dobro" ne bo prav prijel in bodo lačni reveži skupaj s svojo lačno deco še vedno stokali, da so lačni in nimajo kaj jesti, potem obema našima vrlima oblastema, tej doma v Sloveniji in oni tam v Bruslju, res več ne ostane drugega kot, da jim kot izhod v sili ponudita pasje in mačje konzerve. Če tudi to ne bo zadostovalo, pa lahko obe oblasti iz zadrege reši le še Obama, ki ravno te dni kolovrati po Evropi in pripravlja vojno z Rusijo ter tako tretjo svetovno vojno. To pa bi lahko bila rešitev, da bi se oblast in njene nacionalne in EU elite rešile nadloge slovenskih lačnih revežev in njihove lačne dece ter bi se tako tudi krepko zavrla rast njihovega razmnoževanja. In tako bi lahko Obama s svojo humanitarno organizacijo imenovano  NATO rešil Slovenijo in EU lačnih revežev ter tudi precej drugih socialnih težav bi lahko bilo tako za nekaj časa odpravljenih. Zelo pa bi padlo tudi  število brezposelnih in zmanjšalo bi se število invalidov, upokojencev ter drugih neproduktivnih družbenih skupin in zajedavskih parazitov demokratične kapitalistične družbe.

Poznate tega bradatega strica?

Karl Marx, rojen.5. maja 1818 - umrl 14. marca 1883

Seveda ga večina med vami pozna. Nekateri še prav dobro, ker so vam povedali, da je to sam Lucifer, ki ga je dobri Gospod poslal na zemljo, da skuša ljudi in jih zapelje v greh. Mnogi, predvsem tisti iz malo starejših generacij naših sodržavljank in sodržavljanov, pa ga poznajo tudi po drugi plati, ker so se o njem nekoč v šolah učili. Nekateri so si od tega učenja iz šolskih dni  tudi kaj zapomnili in mogoče pozneje še sami vzeli v roke katero od njegovih številnih knjižnih del in kaj prebrali. Drugi, ki jim nekatera znanja niso šla ravno preveč lahko v glavo, so bili zelo veseli, ko so jim povedali, da se tega kar je ta bradati stric nekoč napisal ne bere, ker bi to lahko bil celo smrtni greh in bi si lahko zapacali celo svoje posmrtno življenje.

Nekateri, ki so takrat v socialističnih časih in mnogi od njih tudi še pozneje, prebirali debela ter zelo učena pisanja bradatega strica in večino od prebranega celo razumeli, pa se danes delajo kakor, da zanj še slišali niso. Če pa njega in njegovih del poznavanja že ne morejo v popolnosti zanikati, pa vas bodo tako navidez mimogrede odpravili z besedami, da je to mož nekdanjih starih in že zdavnaj preživelih časov ter nazorov in je današnja sodobna znanost vsa njegova dognanja že zdavnaj razglasila za zelo sporna, jih presegla in v celoti zavrgla. Tukaj pa se s kakšnim nadaljnjim spraševanjem lepo ustavite, ker če si boste drznili vprašati katera njegova spoznanja in trditve pa so znanstveno presežene in ovržene, konkretnega odgovora seveda ne boste dobili in še veliko jezo modrega sogovornika si boste nakopali. Pa še za zadrtega komunajzarja vas bo razglasil in vas obtožil za vse Stalinove zločine v nekdanji Sovjetski zvezi, krivi boste za izvensodne pomore v Sloveniji ter za Goli otok v nekdanji Jugoslaviji. Previdno torej s kakšnim takšnim spraševanjem ali omenjanjem imena bradatega strica, če si ne želite nad svojo in svojih najdražjih današnjo usodo nakopati jeze in besa novodobnih ideologov in raznih sodobnih strokovnjakov s področja ekonomije, filozofije, sociologije, politologije, teologije in celo prava. 

Le redki pa so še med nami, ki si upajo danes podvomiti v nove strokovne razlage nacionalne in svetovne ekonomije, finančništva, statusne in ekonomske ter socialne razdelitve družbenih slojev ljudi v sodobnih družbah v državah EU in tako seveda tudi v Sloveniji. Še veliko bolj redki pa so tisti, ki bi si danes upali na glas povedati, da je bradati stric Marx že pred davnimi 160 in več leti hudičevo natančno napovedal našo kapitalistično usodo in kaj se bo z nami dogajalo, če se kot človeštvo ne bomo spametovali. Spametovali se seveda nismo, ker nam tega niso dovolili in sedaj pač imamo kar imamo. Ko sem sinoči prebiral ukaze iz Bruslja naslovljene na osem držav od katerih le ena ne spada v nesrečno regijo južnih držav EU in med katerimi je tudi Slovenija, so se mi napovedi bradatega strica Karla, v katero smer se bo razvijal evropski in svetovni kapitalizem in kakšna bo v takšnih državah ter družbah večinska usoda prebivalstva, kar same prikazovale. Točno to in še kaj zraven, kar se je včeraj ukazalo iz Bruslja, je Marx predvidel in napovedal, da se bo dogodilo in napovedal je tudi posledice, ki pa jih bomo državljanke in državljani v bližnji prihodnosti še krepko občutili.  Mnoge posledice od njegovih številnih napovedi krepko čutimo in vidimo že kar nekaj let. Napovedal je propad bančnih sistemov in velike krize kapitalizma v katerih bodo breme skoraj v celoti nosile ljudske množice. Zgodilo se je! Napovedal je krvave vojne in zgodile so se ter dogajajo se nam ves čas in vse so nam bliže. Napovedal je veliko brezposelnost, ker izkoriščevalski kapital rabi rezervno armado brezposelnih, lačnih in eksistenčno ogroženih ljudi, da lahko tako pritiska nanje in znižuje ceno njihove delovne sile. Zgodilo se nam je in se nam bo še dogajalo! Napovedal je razpad družbenih socialno naravnanih podsistemov od finančnega, gospodarskega,  pokojninskega, delovnopravnega, socialnovarstvenega, zdravstvenega, šolskega in drugih. Prav to se nam sedaj dogaja! In bradati stric nam je tako v svojih pisnih delih napovedal še veliko tega kar se nam je že dogodilo ali se nam v bližnji prihodnosti še bo.

Ogromna večina upokojencev, mladih izobraženih in tistih manj izobraženih, brezposelnih in tistih, ki bodo v naslednjih letih to še zagotovo postali, vsi tisti, ki ure in ure v vrstah stojijo pred napol praznimi skladišči Rdečega križa, Karitasa, Zveze prijateljev mladine in drugih humanitarnih organizacij, invalidi in bolniki, starši šolajoče mladine in armada lastnikov neplačanih položnic ter mnogi drugi nesrečniki in žrtve domačega  in EU neoliberalnega kapitalizma in slovenske zaukazane ter roparske tranzicije, lahko napovedi strica Marxa že nekaj let krepko občutijo na svoji koži in vidijo v brezperspektivnosti svojih otrok in vnukov.

Vendar bradati stric Marx ni napovedal le posledic takšnega razčlovečenega kapitalizma in družbene politične ureditve, temveč je jasno pokazal tudi na vzroke vaše in naše skupne bede današnjega časa in pokazal je tudi na krivce za naše velike kolektivne nesreče. Čas je, da v naše in v dobro naših otrok in vnukov, prenehamo venomer govoriti o posledicah, ki jih vsak dan bolj trpimo, temveč se kar najhitreje ozrimo po vzrokih in krivcih za razmere v katere so nas pahnili in svoj čas, pamet, znanje in vse druge energije usmerimo vanje. Kako že uči star rek? Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Torej ne računajte na rešitve, ki bi nam jih naj prinesle nove ali stare politike, ker se vanje regrutirajo ljudje, ki doslej še niso občutili skoraj nič od tega kar vi čutite vsak dan. Ne borijo se za oblast in moč ter privilegije, da bi bilo vam ali nam bolje, temveč, da bi kar najbolje preživeli sami. Ne dovolimo več, da ONI mislijo namesto NAS!

Fotografija tega tedna - državniški safari v Obrenovcu!

Predsednik republike Slovenije Borut Pahor je pred dnevi obiskal Srbijo. Po opravljenih protokolarnih ceremonijah in državniških pogovorih, sta s svojim gostiteljem predsednikom Republike Srbije Tomoslavom Nikoličem skupaj obiskala od hudih poplav opustošeno mesto Obrenovac.

Mnogi v Srbiji se danes zgražajo nad načinom kako sta ta svoj obisk nesrečnega mesta in tam živečih meščanov izvedla. Po opustošenih ulicah Obrenovca so ju vozili z vojaškim - policijskim vozilom in sta z višine ter mahanjem ljudem, ki se tam z nadčloveškimi napori trudijo vsaj za silo pripraviti se za nov začetek življenja v mestu, si ogledovala nesrečo Obrenovčanov.

Ko sem po TV spremljal poročanje o tem ponesrečeno zrežiranem obisku obeh predsednikov uničenega mesta Obrenovec, sem po njunih besedah, gestah in izrazih na licih, dobil občutek kakor, da sta prišla na pogreb. Obrenovčani vsega tega cirkusa in ogledovanja njihove velike nesreče niti malo ne potrebujejo. Še najmanj pa potrebujejo kakšna pomilovanja, ali celo kritike in državniške safarije visokih domačih in tujih političnih ter državnih pomembnežev. Meščani mesta Obrenovac in tako tudi ostalih mest in vasi, ki so jih grozovito prizadele zadnje poplave, danes potrebujejo predvsem veliko vzpodbudnega optimizma, tople človeške besede in občutka, da v tej hudi nesreči niso sami. In ob tem seveda potrebujejo tudi veliko organizacijske, materialne in finančne pomoči vseh, ki jih občutek za sočutje in pomoč človeku v nesreči še ni zapustil.

Državljanke in državljani ter humanitarne in mnoge druge organizacije v republiki Sloveniji so se tudi tokrat izkazali in verjamem, da ta humanitarni zanos ter vnema za pomagati ljudem v nesreči, še ne bosta  popustila. Ljudje na poplavljenih področjih Srbije, BiH in tudi Hrvaške bodo največ pomoči potrebovali šele sedaj, ko so se visoke poplavne vode umaknile v svoje struge in je za njimi ostalo veliko opustošenje, pomor domačih živali ter na žalost tudi človeške žrtve. Biti pa moramo tudi korektno kritični do nekaterih organiziranih političnih skupin in institucij, tako v Sloveniji kot na žalost tudi v EU, ki so se z nekaterimi svojimi javnimi izjavami in zavestno pasivnostjo v pomoči tistim, ki so v nesreči,  prav osramotile in nam kot državi Sloveniji ter večinskemu delu v njej živečih ljudi, ne morejo biti v ponos. Spremenili jih skoraj zagotovo ne bomo, pozabili pa tudi ne!