Vladanje virtualne slovenske vlade!

Priznam, res odkrito priznam, da sem velik tepec in še večji naivnež ter nevednež. Še do pred nekaj dnevi sem celo verjel, da v Sloveniji, res zaradi Bruslja s precej omejenimi pooblastili, vendarle  vlada slovenska vlada, ki jo je izvolil slovenski parlament sestavljen iz poslancev, ki so jih izvolili slovenski državljani in državljanke. Po zadnjih dogodkih v državnem zboru v nič od navedenega več ne verjamem. Še najmanj pa v trditev, da v Sloveniji vlada in samostojno odločitve sprejemata slovenska vlada in poslanke ter poslanci Državnega zbora. Ko o tem razmišljam se vedno spomnim malce zlobnega grafita, ki je glasil  nekako takole: če bi bilo mogoče z volitvami kar koli spremeniti, bi jih že zdavnaj prepovedali!

Kdo torej vlada v državi Sloveniji, kdo sprejema ključne odločitve o našem današnjem in jutrišnjem življenju in usodi države? Kot vse kaže vsi drugi le slovenske državljanke in državljani ter od njih izvoljeni državni organi še najmanj. Res smo krepko zavozili. Ne funkcionirata nam izvršna in zakonodajna veja oblasti, ki ukaze dobivata iz Bruslja in še katerega svetovnega političnega, gospodarskega, finančnega, vojaškega centra moči. In prav te dni smo spoznali tudi, čeprav smo državljanke in državljani to že zelo dolgo vedeli, da nam ne funkcionira tudi sodna veja oblasti. In ob tem spoznanju smo dvignili strašen halo ter z ognem in mečem planili po ( po sodni veji oblasti ) tožilstvih in sodiščih, kakor da bi od te nesrečne Hilde bila odvisna usoda naše države. Slovenija bo obstajala in slabo ali dobro živela ne glede ali bo ta Hilda v zaporu ali pa bi se sončila kje na Karibih.

Nobenega "haloja" pa ne dvigamo, ko nam izvršna in zakonodajna veja oblasti prav vulgarno in v duhu pravega diktatorja s spreminjanjem ustave odvzemata in omejujeta naše državljanske pravice in se prav ponižujoče ter sramotno uklanjata diktatom Bruslja, Berlina in še kakšnega centra moči. Kakor trop neumnih ovac, ki jih ženejo v klavnico, nas sedaj vse državljanke in državljane Slovenije na podoben način ženejo v še večjo bedo, brezposelnost, brezperspektivnost in splošno narodovo siromaštvo. Ovce bi na svoji nesrečni poti v klavnico  vsaj glasbo blejale, mi pa le sklanjamo glave, povešamo oči in ponižno upogibamo hrbte ter pristajamo, da iz nas delajo kapitalistične tlačane in sužnje.

Ne funkcionira nam zdravstveni sektor, kot vse kaže želijo nekateri sesuti še izobraževalni ter znanstveno raziskovalni sektor, ne funkcionira nam sistem lokalne samouprave s svojimi 212 občinami, od katerih jih je le zelo mali del ( manj kot 50 ) sposoben sam preživeti, ne funkcionira nam sektor gospodarstva ali realni sektor kot se temu modro reče.

Edino kar v tej državi še funkcionira so humanitarne organizacije od Rdečega križa do Karitasa ter funkcionira dobrosrčnosti mali ljudi, ki že sami skoraj ničesar več nimajo pa vendar darujejo za vse tiste za katere so prepričani, da jih življenje tepe huje kot njih same. Sedaj se pa nam vedno bolj kaže, da je vsa ta razmahnjena humanitarnost organizacij in ogromne množice posameznikov, le ena sam velika potuha, ki še najbolj koristi slovenskim oblastnim organom in institucijam, elitam slovenskih političnih strank, grabežljivim gospodarskim in finančnim elitam, tudi dvoličnim sindikatom, našim gospodarskim finančnim in političnim gospodarjem v Bruslju ter vsem drugim, ki živijo na račun prisilnega odrekanja in izkoriščanja ljudskih množic.

Zakaj sploh potrebujemo svojo državo, če z njo ne vemo ali nočemo upravljati, je razvijati in v njej zagotavljati znosnega ter človeka vrednega življenja našim staršem, sebi in našim otrokom ter vnukom. Države, ki bi le ščitila lastnino ter življenje in nudila varnost pretežno članom privilegiranih elit in kast, pa večinski del prebivalstva res ne potrebuje in je niti ni dolžan vzdrževati, ohranjati ali braniti ter ne spoštovati njenih simbolov.

Vedno bolj resno se pri vedno večjem številu ljudi postavlja vprašanje zakaj sploh še odhajati na volitve, ko pa nam vladajo ljudje prebivajoči  tam nekje v oddaljenem Bruslju, Berlinu in ki ne živijo med nami, ne govorijo našega jezika, ne čutijo našega kulturnega izročila, jih nikoli nismo izvolili ali kakor koli drugače za upravljanje z nami in našimi usodami pooblastili. Tisti, ki pa jih doma v državi tudi izvolimo, pa ne služijo nam in naši državi, temveč tujcem, njihovim koristim in njihovim političnim ter drugim interesom. Od časov Ivana Cankarja pa do danes se Slovenske in Slovenci nismo prav nič spremenili in vse to kar je naš največji pisatelj napisal o nas in našem nacionalnem karakterju takrat, bi zagotovo enako  napisal tudi danes, če bi se vrnil ter zaživel med nami.

Moj poklon pesnici Tihomili Dobravc!

Po elektronski pošti sem prejel pesem, ki jo v nadaljevanju objavljam in je nisem poznal, kot moram osramočen priznati, da nisem poznal tudi njene avtorice. 

Tihomila Dobravc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tihomila Dobravc, slovenska pesnica, * 10. oktober 1920, Maribor.
Dobravčeva se je rodila v uradniški družini v Mariboru. Po nemškem napadu na Jugoslavijo so njeno družino pregnali v Srbijo, ona pa je skupaj s sestro prebegnila nazaj v Slovenijo. Vso vojno je preživela v Ljubljani in ves čas sodelovala z NOB. Preživljala se je z občasnimi deli, tudi kot delavka v čevljarskem podjetju in pa kot učiteljica na domu. Po končani vojni je poučevala slovenščino na gimnazijah v Ljubljani in Mariboru.

Dobravčeva piše pesmi ter jih objavlja v raznih revijah. Njene pesmi so tudi izbrane v tretjo knjigo antologije Slovensko pesništvo upora 1941-1945

V Tivoli nekoč peljala

sem otroka na sprehod;

vsa vesela sem čebljala.

Policist je prečkal pot,

slišal je besedo Tita,

ko me fantek je poklical;

pa kot ura je navita

koj za mano pristopical.

Me začne zasliševati:

kaj otrok že ve za Tita?!

Hoče me kar odpeljati

pasja duša srborita.

Sem izkaznico mu dala,

češ da sem educatríce.

Na vso moč dokazovala,

da otrok me Tita kliče.

Ko zgovornost pomagála

ni, besedovanje zvito,

v brk sem se mu zasmejala:

"Vi povejte, kdo je Tito!"

In prav res me odpeljala

laška buča bi zabita,

naj še tako zatrjevala

sem, da res ne vem za Tita.

Po naključju pripeljalo

mimo je oficirski čin.

Srečno se je vse končalo:

umaknil se je kvesturin.

Joj, ko vedel bi, kje skrito

bilo gradivo je tedaj!

In da – razen, kdo je Tito –

vem še marsi, marsikaj...

Malo sem se vendar bala:

to bi velik bil hudič!

A se dolgo bom smejala,

da sem ugnala te, birič.

Da Taljan ima "rad otroke",

to je znano in očito.

Ko primer iz "prve roke"

izvedel bi naš dragi Tito!

Tihomila Dobravc, 1942

Pripombi:

Kvestura je ime za policijo, odtod kvesturin = policist

Educatrice (izg. edikatríče) = vzgojiteljica

Da se ne pozabi!

Pa ne le zaradi tega, da ta dan zaradi svoje sporočilne vrednosti ne bi prehitro odšel v pozabo, temveč tudi zaradi obujanja novega upanja starejšim in mlajšim generacijam, ki so jih razlastninili in oropali bodočnosti ter iz nekoč ponosnih državljank in državljanov naredili kapitalistične tlačane in reveže.

Pa tudi zaradi tega, da se zavedenim pravovernim tepcem ponudi nova priložnost za izlive njihovih  primitivnih žolčnosti ter dokazovanja intelektualne revščine. Naj imajo tudi ti kaj od spomina na nekdanji Dan mladosti. Če res nič drugega, pa vsaj novo pravo  priložnost.

Bo danes slovenski politični režim spremenil Ustavo v gorjačo za ljudstvo?

  

Napovedi niso vzpodbudne. Slovenska politična elita je včeraj dosegla soglasje in se uklonila zahtevam nemške kanclerke Angele Merkel ter bruseljske oblastne vrhuške in bo danes v slovensko ustavo zapisala zlovešče "zlato fiskalno pravilo". Tako bo v Slovenijo na široko odprta vrata vstopil dobro znan uničujoč grški sindrom z vsemi njegovimi posledicami. Povampirjen neoliberazilem bo na slovenskem slavil svojo veliko zmago nad lastnim ljudstvom in neoliberalna diktatura bo porazila nedonošeno mlado slovensko demokracijo.

Janez Janša ima še kako prav, ko na veliko razglaša, da gre za zgodovinski trenutek in bi lahko le še dodal znamenite besede prvega slovenskega predsednika države Milana Kučana, ki je ob razglasitvi slovenske neodvisnosti dejal: danes so še dovoljene sanje, jutri bo nov dan. Dan, ko bodo sanje izginile in bomo zaživeli v kruti stvarnosti naše nesrečne pretekle nerazumnosti in evropske usode. Če bodo, in v to skoraj ni mogoče več dvomiti, danes poslanke in poslanci Državnega zbora spremenili slovensko Ustavo in vanjo zapisali to uničujoče "zlato fiskalno pravilo" ter ljudem odvzeli še možnost referendumskega odločanja, se bomo jutri res prebudili v nov dan ter v nov zgodovinski čas. Čas v katerem ne bo več prostora za demokracijo, vladavino ljudstva, socialno in pravno državo, temveč bo zavladala diktatura evra in političnih elit. Kar nekoč ni uspelo s stricem tankom, bo sedaj očitno uspelo s stricem evrom. Slovenska Ustava v katero smo doslej v težkih in kritičnih trenutkih ekonomskega, socialnega, pravnega in političnega zatiranja vedno polagali svoja upanja, se bo spremenila v neusmiljeno gorjačo s katero nas bodo tolkli po naših trdih in naivnih beticah. Očitno je prišel čas, ko smo državljanke in državljani države Slovenije svoje lepe in upanj polne sanje o naši bodočnosti izsanjali.

Za velike družbene nevarnosti in katastrofe je vedno značilno, da jih ljudje nekako čutijo in podzavestno vedo, da prihajajo, pa vendar le zelo redko kdaj zmorejo dovolj razuma, potrebnega poguma in prepotrebne družbene samo organiziranosti, da bi se nanje pripravili, jih celo skušali odvrniti in se jim še pravočasno upreti in katastrofalne posledice  preprečiti. Slovenija bo z jutrišnjim dnem stopila na pot svojega odhoda na smetišče zgodovine. Stopili bomo torej na pot, ki smo si jo v svoji kratki pretekli  zgodovini samostojnosti sami tlakovali s svojimi idealističnimi ter nerealnimi predstavami o svetu, združeni Evropi, naših "prijateljih, ki to nikoli niti niso bili in naši namišljeni pomembnosti.

Prihaja čas naše streznitve, ki bo poln krivic, trpljenja, solz, krvi in znoja, siromaštva najširših ljudskih množic in novih političnih in ideoloških zablod. Vseslovenska ljudska vstaja se bo iz velikega obupa in narodove bolečine ter vse ljudskega besa, kot novo upanje, ponovno rodila šele čez čas in to s povsem  novimi vodji, novo družbeno politično ter ideološko  paradigmo. Srečno pot, drage naivne slovenske kapitalistične tlačanke in tlačani, v ta nov čas, ki se po zaslugi ter pokvarjenosti naših lastnih političnih elit in njihovih domačih ter tujih gospodarjev, začne z jutrišnjim dnem.

Poniževanje države Slovenije!

Vir: POP TV 24 ur.com

Mussomeli se je vpletel v denacionalizacijo Radenske!

Gornja Radgona, 22.05.2013

 

Ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli , znan po komentiranju dogajanja v Sloveniji, se je vpletel tudi v reševanje zahtevka za vrnitev Radenske. Uradnikom na Upravni enoti v Gornji Radgoni je kar v angleščini pisal, naj zadevo rešujejo hitro in pošteno, kar na upravni enoti razumejo kot pritisk.

Kako pa naj bi na Upravni enoti v Gornji Radgoni to posredovanje veleposlanika Mussomelija drugače razumeli kot neprimeren pritisk avtoritete diplomatskega predstavnika svetovne vojaške, politične in ekonomske velesile? Se gre morebiti gospod veleposlanik v Sloveniji tudi čisto navadnega ekonomskega lobista, ki zlorablja svoj položaj in diplomatski status?

Seveda to ni prvi primer neprimernega ali vsaj zelo spornega vmešavanja ameriškega veleposlanika v notranje zadeve Slovenije kot njegove države gostiteljice in je pred kratkim na takšno nedopustno delovanje ter prakso gospoda Mussomelija javno opozorila tudi že skupina slovenskih diplomatov.  Pri tem se postavlja resno vprašanje kaj v resnici počnejo naš zunanji minister Erjavec, predsednica vlade Bratuškova in tudi predsednik države Pahor, da se takšnemu početju tujega diplomatskega predstavnika ne postavijo po robu in ga na primeren način ne opozorijo na njegova neprimerna ter nesprejemljiva ravnanja ter tako zaščitijo in zavarujejo suverenost naše države in njen ugled. 

V skrajnem primeru bi gospodu ameriškemu veleposlaniku Mussomeliju morali odločno povedati, da če namerava s takšno prakso nadaljevati, se mu bo odkazalo gostoljubje v državi Sloveniji. Omenjeni gospod se v državi Sloveniji obnaša kot, da bi bival v kakšni koloniji ali od ZDA okupirani državi in s takšnim svojim bahatim ter neprimernim in za diplomata nedostojnim ravnanjem ne žali le države Slovenije kot njegove gostiteljice, slovenskih oblastnih institucij, temveč tudi vse nas v tej državi živeče državljanke in državljane. 

Tega kar si dovoli ameriški veleposlanik gospod Mussomeli ne moremo zaslediti pri nobenem drugem veleposlaniku ali diplomatu kake druge države v državi Sloveniji. Nikjer nič ne slišimo ali prebiramo, da bi, recimo, ruski, kitajski, britanski, nemški, francoski ali kateri koli drugi diplomatski predstavnik tuje države lomastil po slovenski deželi in v vsako stvar vtikal svoj nos, se vedno in povsod razmetaval z nasveti in priporočili, ki bi jih skoraj morali razumeti kot ukaze. ter k sebi na veleposlaništvo na pranje možganov klical visoke politične in oblastne predstavnike države Slovenije.

Zunanjemu ministru Karlu Erjavcu priporočam, da našemu veleposlaniku v ZDA naroči, da na pogovor v prostore našega veleposlaništva pokliče samega predsednika ZDA Obamo ali vsaj kakšnega od njegovih najožjih sodelavcev, da bomo videli kaj se bo zgodilo.  Verjetno bo naš veleposlanik že naslednji dan pil kavo v Ljubljani. Slovenskim politikom in visokim državnim funkcionarjem očitno krepko primanjkuje državniškega in domoljubnega ponosa ter nacionalne samozavesti. Če že iz sebe pred tujimi predstavniki delajo male poslušneže in kimavce, pa nimajo pravice s takšnim ponižujočim obnašanjem sramotiti vseh nas državljank in državljanov države Slovenije.

Bleferjem v EU pa res nikoli ne zmanjka novih idej!

Sedaj so napovedali slabe čase vsem utajevalcem davkov. Utajevalci davkov ter vseh drugih finančnih obveznosti obstajajo odkar se je v človeški družbi in potem med gospodarskimi organizacijami, institucijami,  državami ter drugimi subjekti pojavil institut dolžniško upniškega  razmerja. Upnik je tako vedno želel ter zahteval svoje in dolžnik je vedno razmišljal kako bi se svoji obveznosti izognil. Pravni red je seveda varoval prvenstveno upnika in tako silil dolžnike v vedno nove rešitve kako se svojim obveznostim brez družbenih in pravnih sankcij izogniti. V tej večno trajajoči in neusmiljeni bitki so vedno doslej zmagovali prebrisani dolžniki. mešetarji in razni koristoljubni pokvarjenci.

Tako te dni iz Bruslja širijo optimistične vesti in obljube o neusmiljenem boju proti utajevalcem davkov in se pri tem sklicujejo na etiko ter škodo, ki da jo utajevalci davkov povzročajo na področju gospodarskih rasti, zaposlovanju ter konkurenčnosti v državah EU povezave. In utajevalci davkov so tokrat ponovno zelo priročni kot izgovor za ponovne posege v pravni red na področju bančništva  in rahljanja enega najbolj pomembnih bančnih institutov, to je bančne tajnosti. Kaj pa bo potem v bodoče še sploh privlačilo ljudi z denarjem, da bi svoje prislužene, privarčevane ali kakor koli drugače pridobljene vsote denarja še hranili v bankah? Nekoč je veljalo načelo treh institutov, ki so vabili denar ljudi v banke od katerih sedaj ni praktično več nobenega. Obrestna mera ni več privlačna ter vzpodbudna, tajnost bančnih vlog se ukinja in tudi varnost v bankah naloženega denarja ni več zagotovljena. Primer Cipra, ko so se v vrhovih EU pojavile ideje, da se z močjo državne prisile in krivičnega prava polasti bančnih depozitov nič krivih in nič nikomur dolžnih navadnih varčevalcev, je seveda resno opozorilo vsem, da dobro premislijo kje hraniti svoj privarčevan denar. Do tega kvazi legalnega ropa navadnih državljanov sicer potem zaradi pritiska javnosti in še kakšnih drugih razlogov ni prišlo. Nobenih zagotovil pa državljani držav EU povezave nimajo, da kakšna podobna slaboumna ideja ne bi ponovno kdaj oživela in se kje udejanila.

Slovenija je prav tipičen primer neplačevanja obveznosti in to na vseh področjih od davkov do drugih obveznosti. Več kot se govori in naklada o plačilni nedisciplini, manj je je in vedno se najdejo izgovori zakaj sistema plačevanja in poravnavanja medsebojnih dolžniško upniških razmerij končno že enkrat ni mogoče urediti. V Sloveniji se je ta problem pojavil in kot črna kuga hitro širil, takoj po ukinitvi nekoč strah vzbujajoče državne institucije SDK. Od tega trenutka je šlo vse le navzdol in največji del problemov ter težav s katerimi se danes v državi srečujemo, lahko mirno pripišemo prav temu, da po ukinitvi SDK nismo zmogli, vedeli ali mogoče celo nismo želeli institucionalno ter pravno učinkovito  urediti tega pomembnega in občutljivega področja. Zelo podobno je tudi na področju davčne politike in pobiranja davkov. Vsi vedo kaj in kako bi morali narediti, da bi se davki pravočasno in korektno pobrali. Vendar jih ne poberejo in raje na veliko govorijo o kadrovskih deficitih, sistemskih anomalijah in pri tem jim v ozadju tiho pomaga ter potuho daje celo politika. Poznajo najmanj sto izgovorov zakaj se nekaj ne naredi kot bi se moralo in bi bilo v korist države ter v njej živečih državljank in državljanov.

Danes seveda vemo, da so bili v preteklosti vsi izgovori politikov, oblasti in raznih združenj ter drugih interesnih institucij, ki so bolj  kot upnike ščitili dolžnike ter razne mešetarske pokvarjence in   koristoljubce, le čisto navadna in zelo škodljiva družbeno sistemska sprenevedanja in blefiranja v škodo državljank in državljanov ter države.

Nekaj podobnega se sedaj dogaja v EU, ko so se naenkrat spomnili, da so davčne oaze veliko zlo, ki hudo rahlja gospodarsko, ekonomsko, socialno in celo že politično strukturo EU povezave. Kakor, da doslej tega ne bi vedeli in niso prav nič na tem področju storili, ker je pač določenim krogom in elitam tako odgovarjalo in koristilo. Gospe in gospodje v Bruslju se sedaj seveda dogovarjajo ter iščejo rešitve in naj bi se celo nekaj že dogovorili, čeprav vsi vedo, da se nekateri med njimi dogovarjajo ter dogovorjenemu prikimavajo z veliko figo v žepu. Bomo, seveda bomo, le ne takoj, ker pač rabimo nekaj časa in smo doma zavezani k temu ali onemu pravnemu ter še kakšnemu načelu oziroma normi,  med prikimavanjem  izjavljajo in zagotovo že razmišljajo o svojih naslednjih koristnih potezah. Ker, kar velja za države juga EU povezave, seveda ni nujno, da bi moralo v celoti veljati tudi za države severa EU povezave.

Sedaj gospe in gospodje v Bruslju tudi muko mučijo in iščejo rešitve kako bodo zvili roke državam, ki niso članice EU povezave in jih tako prisilili da bi te razkrile bančne podatke komitentov, ki imajo stalno bivališče v državah EU povezave. Državice na ozemlju celine Evrope, ki so označene kot bančne oaze,  bodo zagotovo morale poklekniti in to je seveda signal vsem pomembnim komitentom tamkajšnjih bank, da bodo še pravočasno svoja denarna sredstva prenesli tja kamor trda roka EU zaenkrat še ne seže. S svojim Bruseljskim dogovorom so tem komitentom šli celo na roke, ker so roki v katerih naj bi do zamenjave bančnih podatkov prišlo tako dolgi ter javni, da bo verjetno le največji tepec čakal in svojih denarnih sredstev ne bo pravočasno spravil na varno. Na koncu te zgodbe se lahko hitro pripeti, da bo čez čas denar razvitega zahoda masovno romal v kakšno dovolj iznajdljivo afriško državo, ki bo dovolj močna ter trmasta in jo bodo veliko bolj zanimale lastne koristi kot koristi EU, ZDA, Rusije in še kakšnega okolja iz katerega bi bilo mogoče pričakovati denarne prilive.

Novo tlakovanje poti v pekel z dobrimi nameni!

Če bi v Sloveniji, tako kot pred leti v Italiji, vsakih šest mesecev zamenjali vlado, bi se očitno vsaka od teh vlad lotila sprememb in dopolnitev prometne zakonodaje. V desetih letih naj bi celo pri relativno normalnih menjavah vlad v Sloveniji, celo devetkrat spreminjali prometni zakon. Prav očitno je, da tukaj nekaj počnemo hudo narobe.

Imam kar precej prevoženih kilometrov za sabo in nekaj prometnih izkušenj. Največ seveda v Sloveniji in kar veliko tudi v sosednji Avstriji ter nekaj še v kakšni drugi balkanski ter EU državi. Seveda si ne domišljam, da sem kak vrhunski voznik in še manj, da sem tudi kak velik prometni strokovnjak. Nekaj malega pa menda o tem le vem, ker v več desetih letih nisem imel prometne nezgode, ki bi jo sam zakrivil ali bi bil v njej udeležen po krivdi drugega soudeleženca v prometu.

Prav v tem času se ponovno veliko govori ter piše o novih namenih vlade o ponovnem zaostrovanju prometnega zakona in k temu početju vlado neusmiljeno prisiljujejo vedno iste organizirane skupine državljanov ter posameznikov, medijev ter predstavnikov institucij, ki so prepričani da le oni vedo in so edini kompetentni, da povedo kaj je potrebno storiti, da se morija na slovenskih cestah omeji. Pri tem ne izbirajo ne načinov in ne sredstev. Manipulirajo s statističnimi podatki ter njihovimi primerjavami v povezavi z vzroki za posamezne težke prometne nesreče, prav kruto in skrajno neokusno izrabljajo čustva prizadetih v kakšnih težkih prometnih nesrečah v preteklosti ter drugih državljank in državljanov, ki seveda ob prikazovanju posledic nekaterih nesreč ne morejo ostati neprizadeti. Izrabljajo pa tudi izkušnje s področja prometne varnosti ter prometne zakonodaje drugih EU držav in slovenski javnosti prikazujejo le tiste podatke ali izkušnje, ki jim gredo v korist, vse druge pa nesramno zamolčijo ali pa jih priredijo  ciljem svoje kampanje.

Ko so v času Pahorjeve vlade, vzpodbujeni s posebej hudo prometno nesrečo, ponovno spreminjali prometno zakonodajo in se mi je pred kamerami razjokala notranja ministrica, sem vedel, da se to ne more dobro končati. In se seveda ni. V zakon so zapisali prav nerazumne in oderuške višine kazni, policiji dodelili nova pooblastila in kot glavnega krivca za stanje na področju prometne varnosti v Sloveniji določili izključno voznike motornih koles ter avtomobilov. Strokovnjaki za prometno varnost sosednjih držav EU so se ob tem početju slovenskih oblasti držali za glavo in z velikim zanimanjem čakali kaj bo slovenska oblast s tem dosegla. O tem nam slovenski mediji seveda niso poročali ali pa so poročali le polresnice o tem kako v tujini gledajo na naše slovenske poskuse rešiti nekaj z represijo česar se na ta način rešiti nikakor ne da. V tujini to že dolgo vedo, ker imajo veliko več izkušenj in se pisanja ali spreminjanja zakonodaje ne lotevajo vsako leto ter vedno pod močnimi čustvenimi pritiski ljudi, ki so žrtve nekega nesrečnega dogodka ter državnih kot tudi nevladnih institucij, ki nosijo del krivde za črno prometno statistiko in tega zaradi različnih razlogov ne smejo ali ne želijo priznati.

Zakoni,ki jih soustvarjajo čustveno ali drugače prizadete skupine ljudi, policija, ki ji seveda pooblastil ni nikoli dovolj, institucije, državne kot tudi civilno družbene, ki so soodgovorne za prometno varnost in ki zaradi svojega strokovnega deficita ali pomanjkanja potrebnih denarnih sredstev ne zagotavljajo optimalnih pogojev za varno odvijanje prometa ter politika, ki izrablja čustveno razrahljanost prebivalstva ob posameznih nesrečnih dogodkih ter želi na ta način biti ljudem všečna, seveda ne morejo biti ne dobri in ne koristni. In prav to se nam v Slovenji že več let neprestano dogaja in ponavlja. Z nameni, ki jim sicer res ne moremo očitati dobronamernosti, tako vedno znova tlakujemo pot v prometni pekel na slovenskih cestah. Dokler bomo to počeli na način kot doslej in kot glavnega ter edinega krivca za premnoge smrti na slovenskih cestah videli le voznika prometnega sredstva, ne bomo zaustavili prometne morije in preprečili novih velikih osebnih tragedij naših sodržavljanov in sodržavljank ter drugih udeležencev prometa na naših slovenskih cestah.

Nekaj časa smo zganjali pravo histerijo in to nekateri občasno počnejo še sedaj, proti prisotnosti alkohola v prometu kot glavnega krivca za najtežje prometne nesreče. Potem je neusmiljena statistika pokazala, da alkohol seveda ni nedolžen faktor v prometu, ni pa glavni in najhujši krivec za smrti v prometu. Včasih dobim kar  občutek, ko jih poslušam, da so nekateri prav vidno nesrečni, ker ne morejo  v alkoholu najti in določiti tistega vzroka ter opravičila za slabo stanje na slovenskih cestah, s katerim bi lahko prikrili ali zameglili veliko drugih vzrokov ter razlogov zaradi katerih se na slovenskih cestah umira in morebiti tudi kakšne svoje napačne odločitve.

Za povzročitelje najhujših prometnih tragedij lahko predpišejo celo smrtno kazen in še druge drakonske kazni za malo manj tragične prometne dogodke, pa smrti na naših slovenskih cestah, ob obstoječih pogojih ureditve prometa, tehničnih in drugih zmožnostih prometnih sredstev,  ter stanju prometnih cest in splošnem družbenem in osebnem vzdušju udeležencev v prometu, ne bodo uspeli preprečiti ali občutno zmanjšati. Prej se bo do tega spoznanja prišlo, prej bomo začeli pisati dobre prometne zakone in druge prometne predpise in prej bomo na daljši rok začeli dosegati željene cilje ter zmanjševati število hudo poškodovanih in mrtvih na slovenskih cestah.

Ste res prepričani, da vam verjamemo, da je Hildo kar tako slučajno "uzela magla"?

V Sloveniji že dolgo velja prepričanje, da država ni več pravna in da obstajata vsaj dve, če že ne celo več, pravnih držav. Sam se doslej v svojih pisanjih nisem spuščal v kritike dela in učinkovitosti pravosodja, tožilstev ali policije. Nisem pa skrival, da o nekaterih odvetnikih in notarjih pa res nimam posebno dobrega mnenja. Vendar sem bolj kot njim krivdo za vse stranpoti njihovega delovanja vedno pripisoval pravnemu redu, ki vlada v državi Sloveniji.

Dva mandata sem bil celo porotnik na sodišču in sem tako lahko precej od blizu spoznal vsaj delček funkcioniranja sodišča ter dela sodnikov. Prvič sem bil sodnik porotnik še v prejšnjem sistemu na gospodarskem sodišču in drugič, že po osamosvojitvi Slovenije, na okrožnem sodišču. Prisoten sem bil v obeh mandatih na veliko obravnavah in sem si tako ustvaril mnenje o učinkovitosti dela sodišč in sodnikov prej ter sedaj. Ne nameravam tokrat s primeri dokazovati kako je bilo sodišče v prejšnjem sistemu veliko bolj učinkovito in sodniki na razprave kvalitetno pripravljeni in kako so odvetniki veliko bolj spoštovali sodnika ter celoten sodni senat ter kako kvalitetno so bili takrat pripravljeni tožilci. Moja laična izkušnja je, da primerjava skoraj ni mogoča in gre v veliko škodo današnjemu pravosodju in s tem seveda tudi strankam v posameznih sodnih procesih ter ugledu sodišč in sodnikov. Kdo vse uspeva vplivati na delo sodišč in sodnikov in kaj vse se v resnici dogaja v zakulisju štrikanja raznih zarot ter prirejanja sodnih postopkov in odločitev sodišč ter tožilstev verjetno ne bomo nikoli vedeli.

Ves včerajšnji dan sem lahko prebiral in poslušal kaj vse, da je botrovalo izpustitvi popularne Hilde iz zapora in ki jo je potem po kratkem postopku "uzela magla". Kriva, da je slaba zakonodaja, krive so procesne napake in krivo naj bi bilo še veliko kaj. Vendar sam tokrat ne verjamem prav v nič od tega kar sedaj izjavljajo vpleteni v to zgodbo in si enostavno jemljem pravico do lastnega mnenja in pravico, da to lastno mnenje tudi javno tukaj zapišem. Tokrat me bo pa res težko kdo prepričal, da ni šlo za v naprej načrtovan in skrbno domišljen manever z dogovorjenim in režiranim zaključkom osvoboditve popularne Hilde. Kdo so glavni režiserji in kdo so v tej zgodbi izpadli naivni tepčki pa naj ugotavljajo pristojni od pravosodnega ministra do šefov tožilstva in pravosodja. Če bodo to sploh raziskovali in imeli resen namen, da pridejo v zadevi do kakšnih rezultatov, potem naj nikakor ne pozabijo na pomembne stranske igralce, ki so  v ozadju sodelovali ter režirali in ki seveda ne spadajo ne med tožilce, ne odvetnike in ne sodnike. So pa predstavniki sodnika vseh sodnikov. Očitno je Hilda enostavno morala izginiti in jo bo  sedaj res zelo težko najti? Še posebej, ker je tam, kjer bi lahko bila, nihče ne bo niti iskal.Tukaj pa se sedaj s pisanjem o tej zadevi moram ustaviti, da se tudi sam ne spravim v težave in bom raje počakal na uradne rezultate preiskave ali da mogoče Hildo kje celo najdejo oziroma se kar sama pojavi, ki ji bo to odgovarjalo. Bomo pač počakali in videli kaj se bo dogodilo in kako se bo  zgodba razpletala. Pozabili pa te zgodbe in nesrečne Hilde ter v njeno čudežno izginitev vpletenih gospodov in institucij, pa seveda ne bomo.

In ko že pišem o učinkovitosti našega pravosodja ter ostalih organov pregona, želim še nekaj napisati o naenkrat zelo popularnem "družbeno koristnem delu" kot nadomestku za sedenje za zapahi zapora. Kot kandidati za takšno obliko služenja kazni so se naenkrat pojavili prav ta nesrečna popularna Hilda, njena kompanjona v velikih gradbenih poslih in pijana ambasadorka, ki je v drugi državi povzročila prometno nesrečo z zelo hudimi posledicami. Pristojni sodni organ njihovih vlog še ni obravnaval in njihovim prošnjam še ni ugodil ter seveda ne vemo kako se bo odločil. Da bom jasen in konkreten kaj si sam o tem mislim, bom kar takoj zapisal, da je institut "družbeno koristnega dela" namesto sedenja v zaporniški celici sicer dobra pogruntavščina in lahko družbeno koristna zadeva, vendar ne za obsojene za takšna dejanja kot so jih storili prej navedeni osebki.

Že dalj časa poslušamo in prebiramo stokanja in opozorila zaposlenega osebja v zaporih, da so preobremenjeni, da jih je veliko premalo in da so slovenski zapori prepolni. Pošljimo torej na "družbeno koristno delo" dobršen del zapornikov, ki v zaporih čemijo zaradi obsodbe za manj nevarna in manj težka kazniva dejanja, če seveda toliko tega družbeno koristnega dela sploh imamo. Saj na družbeno koristnih delih ( javnih delih ) ne uspevamo začasno zaposliti niti omembe vrednega števila brezposelnih, ki dobivajo denarna nadomestila in druge denarne pomoči od države. V tistem trenutku, ko bomo dobili državljanke in državljani občutek, da se namesto v zapor na družbeno koristno delo napotuje le obsojence iz določenih družbenih slojev in njim pripadajočih elit, bo z zaupanjem v to državo, njeno sodstvo in občo pravno pravičnost konec. Če pa so ti privilegirani obsojenci obsojeni še za posebej huda in družbeno nevarna kazniva dejanja, potem pa bo zaupanje v slovensko pravno državo  res na zelo hudi preizkušnji in bomo prav mirno lahko že govorili o diktaturi ter hudi ter zelo nevarni pravni in družbeni neenakosti pred zakonom.

Počasi nam že preseda ta pravniška latovščina s katero so v stanju pojasniti in opravičiti vse svoje napake, vsa neznanja in vse barabije, ki se počnejo v imenu zakona, pravnega reda in neodvisnosti sodnih ali tožilskih ter tudi odvetniških krogov. Vsi navedeni organi in posamezniki bi morali biti neodvisni le od politike, izvršne in zakonodajne veje oblasti in pred vplivi zunanjih lobijev in kast. Ne morejo pa biti neodvisni pred lasnim ljudstvom, ustavo, pravnim redom ter občimi načeli pravičnosti in enakosti pred zakonom.

Zelo zapoznelo spoznanje!

Francoski predsednik Francois Hollande ugotavlja, da je finančna kriza v EU povezavi ter predvsem v njenem delu skupne valute evro  "pod kontrolo". Se pa sedaj ob mnogih drugih državah povezave tudi Francija srečuje z recesijo ter z veliko brezposelnostjo, ki še posebej prizadene mlade iskalce zaposlitve. Vzroke za recesijo francoski predsednik prepoznava v velikem delu prav v dosedanji zgrešeni politiki neusmiljenega varčevanja, ki jo je državam v težavah, ob vztrajnem in trdem zagovarjanju  Nemčije in še nekaterih bogatejših držav ter mednarodnih denarnih institucij, doslej izvajala EU oblast v Bruslju. Hollande priznava, da so bili ukrepi s katerimi so "reševali" Grčijo ali recimo še Španijo, popolnoma zgrešeni in so prav vsem na ta način "reševanim" državam povzročili ogromno ter skoraj nepopravljivo gospodarsko, finančno, kulturno in politično škodo. Ali povedano s preprostimi besedami,  je sedaj že več ali manj jasno, da z ukrepi reševanja ni bilo rešenega prav nič, temveč so te države s takšnimi vsiljenimi reševalnimi programi enostavno uničili.

Francoski predsednik  Francois Hollandese se je nekam pozno spomnil in spoznal, da to kar vedo milijonske množice nesrečnih ljudi v na pol uničenih državah juga EU povezave in o tem sedaj javno spregovoril. Verjetno bi francoski predsednik še nadalje molčal in ponižno prikimaval Merklovi, če se sedaj prav njegova Francija ne bi znašla v zelo podobnih težavah kot pred njo mnoge druge. Tokrat gre Hollande še veliko dalje in predlaga celo, da bi dolgovi Francije morali postati skupni dolgovi EU povezave. Njegov predlog je seveda dvignil pritisk politikom v Nemčiji, ki so takšne ideje o vseevropski posvojitvi francoskih dolgov odločno zavrnili.

Ima pa francoski predsednik Hollande prav v tem, ko ugotavlja, da če se hitro ne najde učinkovit nov model reševanja EU držav v težavah in takoj ne zavrže ter preneha izvajati sedanji uničevalni, potem je celotna EU povezava v veliki nevarnosti, da razpade. Francoski predsednik nadalje pravi, da obstoječega nevzdržnega gospodarskega in finančnega stanja v velikem delu držav EU povezave ni mogoče enostavno zamrzniti in čakati na kake boljše čase in priložnosti in nadaljuje, da če Evropa ne bo napredovala, pa bo nazadovala. Življenje v EU se seveda ne more kar ustaviti in počakati, da bo nekoč boljše in se bo kaj rešilo samo po sebi, temveč bo potrebno v celotni EU povezavi za to kaj konkretnega storiti. V državah severa EU povezave je vedno bolj čutiti odpor do držav juga EU povezave, ker jim njihovi politiki neprestano govorijo, da te države rešujejo z denarjem davkoplačevalcev severnih in uspešnih držav. To je seveda le delno res, ker so s svojim denarjem davkoplačevalci držav severa EU povezave, ki bi ga naj namenjali za reševanje Grčije in Španije ter tudi Portugalske, v resnici reševali svoje nacionalne finančne institucije, ki so se pred leti na veliko razmetavale z denarjem v prav teh državah juga. Reševali pa so sočasno tudi hudo zgrešeno preteklo politiko Bruslja kjer so pa prav predstavniki njihovih držav ves čas imeli tudi prvo ter zadnjo besedo. Pogoltnost, dobičkoželjnost in tiho izkoriščanje držav juga, ki so jo v preteklosti skozi institucije EU povezave ter sistema skupne valute evro izvajale politike ter gospodarske in finančne institucije iz držav severa EU povezave, se sedaj kaše v najbolj groteskni in zastrašujoči obliki in ceno ponovno plačujejo izropana in osiromašena ljudstva držav juga EU povezave.

Če smo malo površni, potem že danes lahko ugotovimo, da, recimo temu tako,polovica držav EU povezave že danes počasi in vidno napreduje in druga polovica prav hitro ter nezadržno propada. Med te slednje seveda spada tudi Slovenija, ki je ujetnica ne le ekonomsko finančnih ter splošnih gospodarskih spon predvsem držav severa EU povezave in birokratskih oblastnih struktur Bruslja ter mednarodnih finančnih organizacij, temveč tudi lastne intelektualne, politične in ideološke nemoči ter zavrtosti. Pravzaprav smo največja težava in najbolj nevarni razvoju in suverenosti lastne države prav Slovenci sami, ki smo politično ter ideološko razdeljeni na dva nepomirljiva pola od katerih pa prav nobeden ne premore ne vizij, ne znanja ter ne volje in moči, da državo popelje mino vseh zank in nevarnosti, ki nam kot državi in narodu pretijo. Morebitni vsiljen prihod ter okupacija države s strani EU trojke in prevzem oblasti, bi pomenil zgodovinsko kapitulacijo ne le slovenske politike, temveč kapitulacijo in zgodovinsko sramoto slovenskega naroda ter vseh drugih v Sloveniji živečih državljank in državljanov. Temu se je potrebno odločno upreti z vsemi sredstvi ne glede na ceno, ki bi jo za to morali plačati.

Broška prepoznavnosti in ugodnosti za slovenske EU poslanke in poslance ter politike!

Slovenske poslanke in poslanci v EU parlamentu in nekateri zaslužni politiki v državi dobivajo broško prepoznavnosti, po kateri jih bodo ostale poslanske kolegice in kolegi iz drugih držav lahko takoj in hitro prepoznali, ne da bi jim bilo potrebno spregovoriti ali glasovati.

Evropska komisija je v paketu ob sprejemu določitve dolžine ter kota ukrivljenosti kumaric in določitvi velikosti ter videza steklenice za oljčno olje, sprejela še odločitev, da bodo te broške smeli nositi tudi nekateri politiki v Sloveniji, ki so se z dosedanjim delom in odnosom do birokratov EU v Bruslju posebej izkazali in dokazali svojo veliko poslušnost, pripadnost ter kompatibilnost.

Vsi slovenski častni nosilci te broške bodo ob prihodu EU trojke v Slovenijo deležni posebnih ugodnosti in imunitete pred neprijetnimi ukrepi in in posledicami delovanja EU delegacije reševalcev politično, gospodarsko, ideološko in kulturno zablojene države Slovenije.

Iz aneksa sklepa EU o podelitvi posebnih častnih brošk EU izhaja tudi, da se bodo izmed nosilcev brošk po prihodu EU trojke v državo Slovenijo, potem regrutirali predsednik in člani marionetne vlade ter drugi visoki državni funkcionarji v okupirani Sloveniji.

Utopija ali realnost jutrišnjega časa?

V svojem zadnjem tukaj objavljenem prispevku sem prvič omenil "demokratični socializem" kot možno pot izhoda iz krize v katero je vpeta Evropa in največje breme nosijo njene južne države, ki so bile sprejete v sistem skupne valute evro, čeprav se je ves čas vedelo, da ne bodo zmogle izpolnjevati strogih in trdih pogojev. Mednje vsekakor sodi tudi Slovenija pa naj ekonomisti in vsi drugi ustvarjalci javnega mnenja govorijo kar želijo. Pa me je ob tej navedbi ideje imenovane "demokratični socializem", ki niti ni moja in o njej vem toliko kolikor sem kje uspel prebrati, potem kar nekaj komentatorjev krepko popljuvalo in eden uvrstil celo med kruleče domače živali. V slovenski civilizirani demokraciji naj bi bilo tudi to sprejemljivo. Razumel sem sporočilo teh komentatorjev, da je zanje sprejemljivo pisanje ali govorjenje le, če je o rdečem vse slabo in o rumeno-črnem vse dobro. Na žalost pa jih ne bom mogel uslišati.

Svobodno združena Evropa je združba tako zelo različnih držav in ljudstev, s tako zelo različnimi zgodovinskimi, političnimi, ideološkimi, gospodarskimi, kulturnimi in mnogimi drugimi zgodovinskimi različnostmi, da na daljši rok lahko obstane le kot trda, brezsrčna in uničevalna diktatura.

Tako kot za utopiste lahko označimo vse, ki morebiti danes verjamejo, da je v danih razmerah mogoče rešitev iz krize iskati v demokratičnem socializmu, lahko še za veliko večje utopiste označimo vse tiste, ki so že v samem začetku verjeli ter udejanili sistem skupne valute evro ter vanj vključevali popolnoma nepripravljene države in jih tako uničili. Njihova ljudstva pa pognali v siromaštvo in bedo, jim uničili narodna gospodarstva in razsuli vse njihove državne ter družbene sisteme od zdravstva, sociale, šolstva, znanosti do kulture.  Zaskrbljenost pa vzbuja pravni red v katerega so uokvirili sistem skupne valute s katerim so vključenim državam onemogočili izstop, če bi ali,ko bi spoznale, da tempa razvoja in strogih pravil ne uspevajo več izpolnjevati in jim slediti. EU povezava je dovolj problematična kot skupnost držav že brez sistema skupne valute evro. Prvobitni tvorci EU povezave so verjetno res imeli plemenite in humane ter gospodarsko učinkovite cilje, ki bi jih vsi vključeni v EU povezavo na ta način lažje uresničevali, ki pa so se sčasoma sprevrgli v svoje nasprotje.

Ni potrebno imeti ravno velikih znanj s področja ekonomije, politike in drugih tovrstnih znanosti, da ugotoviš, da je sobivanje Skandinavskih držav, Nemčije, Francije in velike Britanije v naddržavni pravni ter ekonomski skupnosti z Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Španijo ter še nekaterimi drugimi  državami lahko le zelo naporno in vedno le konfliktno. Sistem skupne valute evro je potem stanje v medsebojnih odnosih vanj vključenih držav stanje le še poslabšal in se sistem sedaj kaže kot začasno učinkovit nadomestek za nekoč vojaško, ekonomsko in politično nadvlado močnih nad slabimi. To pa seveda ni ravno obetajoča popotnica za uspešno in učinkovito ter lepšo bodočnost držav EU povezave. Ne tistih vključenih v sistem evro kot tudi ne tistih, ki v sistemu skupne valute niso in skoraj zagotovo tudi nikoli ne bodo.

Čeprav se naddržavna oblast EU povezave v Bruslju in politiki nekaterih držav seveda EU povezave nadvse trudijo prikazati rezmere v povezavi kot obvladljive in prikazujejo težave kot rešljive, je resnica seveda povsem drugačna. Kriza se le še dodatno poglablja in sedaj prihajajo ne vrsto države s katerimi ne bo mogoče tako lahko opraviti kot se je to dogodilo v primeru Grčije, Cipra, Španije in Portugalske ali Slovenije. Težave s katerimi se že nekaj časa srečuje Francija in ji bo zagotovo v kratkem sledila še Italija ter morebiti še katera država, bodo vsekakor veliko težje rešljive in ukrepi, ki so jih finančni ter kapitalski diktatorji EU in mednarodnih finančnih ter ekonomskih institucij uporabili ter vsilili v državah juga EU povezave, tokrat ne bodo mogoči. Tukaj se že kaže dvoličnost nemške politike, ki o težavah Francije ali Italije uporablja popolnoma drug besednjak kot, ko je recimo govora o Grčiji ali Sloveniji. Kar naenkrat so se nemški politiki začeli sklicevati na problem francoskega javnega mnenja, ki ga je pri reševanju težav Francije potrebno upoštevati, Pri reševanju težav Grčije, Španije ter drugih držav in tudi v primeru Slovenije, pa jih javno mnenje teh držav juga EU povezave ni kaj posebej zanimalo ali prizadelo.

Že dalj časa si zastavljam vprašanje in nanj iščem odgovor pristojnih institucij EU povezave ter politikov severnih držav, kako so v primerih dodeljevanja ogromnih finančnih pomoči državam juga, predvideli kdaj bi po njihovem morale te države ponovno zabeležiti omembe vredno gospodarsko rast, stabilizirati družbene procese v državi, poravnavati svoje obveznosti do zunanjih upnikov, dvigovati družbeni standard, povečevati zaposlenost in kdaj bi, da napišem preprosto, ponovno postale normalno delujoče ter  razvijajoče se družbe? O tem ni mogoče nikjer ničesar zaslediti, o tem nihče nikjer javno ne govori. Pa menda le nimajo prav tisti pesimisti, ki pravijo, da nič od tega ni predvideno ker so jim usode zapečatili za večno in se je njihov zgodovinski rok trajanja iztekel?

Gospodarji EU povezave pa seveda govorijo o "prvih pozitivnih znakih", ki jih očitno vidijo le sami ali pa skušajo z njimi tolažiti najprej sebe in potem še vse naivne, ki so jim pripravljeni še kaj verjeti.  In seveda vedno znova iščejo nove ter nove čudežne rešitve za rešiti nekaj kar se očitno rešiti sploh več ne da. Prav grozeče pa so ideje liderjev severnega dela EU povezave ter nekaterih krogov v Bruslju , ki jim prav po hlapčevsko prikimavajo ter se jim priklanjajo nekateri pritlikavi nacionalni politiki nesrečnih držav, ki rešitve vidijo v združenih državah Evrope ali v malo bolj ohlapni obliki finančne unije. Vse tovrstne "rešitve" so pot v diktaturo in uničenje manj razvitih in malih držav ter najboljši recept za popoln kaos ter katastrofo v celotni Evropi.

Procesov, ki so se sprožili v nesrečnih državah juga EU povezave in so na plan izvrgli skrajno levičarske ter njim nasprotne skrajno desničarske politične in ideološke silnice, ne bo mogoče kar tako zaustaviti in njihovih vplivov na obubožane ter bodočnosti opeharjene ljudske množice omejiti in nevtralizirati. Iz obupa in nesreče rojena ideja rešitve v "demokratičnem socializmu" je le ena od mnogih in v primerjavi z idejami skrajno desničarskih fašističnih organizacij, ki se v vseh državah rojevajo ter zelo agresivno in zastrašujoče širijo svoj vpliv, je še najmanj nevarna ter tudi najbolj prijazna do ljudskih množic. Ideje "demokratičnega socializma", se ni potrebno bati, ker je v danih razmerah kot realna opcija nekega jutrišnjega družbenega reda res le hipotetična. Bi pa morebiti  ideja sama lahko bila dober in vzpodbuden kažipot v iskanju rešitev za preseganje krize v kateri se nahajamo in poti iz nje ne najdemo ter je ne poznamo.

Bati pa se moramo širjenja vulgarnih neoliberalnih in fašističnih idej ter morebitne njihove masovne sprejetosti pri obupanih ljudeh, ki bi se znali v svoji nesreči zatekati pod njihova okrilja in v njih videti kake rešitelje. To smo v ne tako davni zgodovini že videli, doživeli, izkusili in pretrpeli.  Slovenci posledice čutimo še danes, ker svojih travm pač nismo vedeli ali smeli izživeti ter se osvoboditi starih uničevalnih ter delitvenih narodnih spon.

Slovenija, zaprosi za psihiatrični pregled!

Če ne bi bilo že prav grozljivo, bi pa bilo zelo smešno. In vsaj malo nam smešno seveda je, ko o podobnih zgodbah v medijih prebiramo, da se dogajajo kje v kakšnih oddaljenih in nam malo manj ljubih deželah.

Pred dnevi se je finančni minister neodvisne, samostojne, demokratične in seveda popolnoma suverene evropske države Slovenije, moral udeležiti zagovora in pranja možganov, v nam vsem zelo dragi, cenjeni in spoštovani EU prestolnici, v  Bruslju.

Tam so ga masirali in se izživljali ter modrovali največji evropski modreci, ki so ocenjevali program slovenske vlade za stabilizacijo ekonomsko finančnih razmer v državi. Preden so EU gospodarji slovenske usode sploh program videli in se z ministrom srečali, so že vedeli kaj mu bodo povedali in kako ga obdelali ter katere nove ukaze in zapovedi mu bodo potisnili v roke. Očitno je tudi naš finančni minister Čufer dobro vedel, da ga je njegova šefica Alenčica poslal v pravi zverinjak ter se  je odločil, da tam pred EU velikaši ne bo izigraval nesrečnega in ponižnega EU hlapčiča. Gospodarji Slovenije so ob pregledu vladnega programa modro prikimavali drug drugemu, se pod mizo malce drezali z nogami, poslušali pojasnjevanja našega ministra in potem iz žepa potegnili že v naprej pripravljen seznam kaj vse, da še moramo narediti, če si želimo Slovenci zaslužiti njihov milosten nasmešek ter trepljaj po ramenu.

Za velik smrten greh, ki smo ga pred meseci storili, ko smo brez njihovega soglasja zamenjali njim tako  ljubega, privrženega in poslušnega predsednika vlade Janeza, se pač ne da tako lahko dobiti odpuščanja. Se bo pa sedaj že potrebno malo bolj potruditi in s pokoro ter primerno ponižnostjo  dokazati, da smo pravi in res s srcem privrženi vizijam svojih EU gospodarjev. In potem so še dodali, da z vladnim  programom ukrepov sicer ni nič narobe, le nekam skromen se jim zdi in premalo izžema to razvajeno in polnoritno slovensko ljudstvo. Državljanke in državljane bo potrebno še dodatno in izdatneje priviti, jih še malo bolj prešvicati, jim zmanjšati dnevne obroke hrane, jih še nekaj tisoč zmetati iz služb na cesto, jih prisiliti, da bodo razprodali lastnino, ki jo še imajo, jim kolikor se le da, omejiti dostop do zdravstvenih, socialnih, izobraževalnih in drugih ne nujnih ter skoraj zastonjskih javnih storitev, so na koncu gospodarji še pristavili ter se z narejenim nasmeškom poslovili od našega ministra Uroša Čuferja.

Doma pa so nekateri mediji in nekatere dame in gospodje iz družbenih krogov, ki so nekoč veljali za močno okolje tovarišev, prav privoščljivo prikimavali modrim besedam, nasvetom in ukazom naših EU gospodarjev ter pri tem doživljali prave male politične, ideološke in hlapčevske orgazme. Zakaj pa v neki državi sploh obstaja ljudstvo, če ne zaradi tega, da ga izžemaš, ga zavajaš in goljufaš ter poneumljaš in do konca izkoristiš. Elitneži naj rojevajo ter nadaljujejo vrsto elitnežev in reveži revežev. Kot je vedno bilo in tako naj vedno tudi bo. Amen, se na kocu reče, če kakšnemu trdobučnežu še ni kaj povsem jasno. Za to pa imamo EU, kaj pa bi v nasprotnem sploh z njo in komu bi bila potrebna.

Se bodo pa naši modri EU gospodarji v Bruslju tam proti koncu tega meseca še enkrat skupaj sedli in nam, kot se to pravno ter politično modro reče, še pisno in uradno sporočili to kar so ubogemu ministru Urošu pred dnevi že naročili in ukazali. V ozadju in skrbno skrito pred očmi slovenske proletarsko delavske,  javno sektorske in druge osiromašene javnosti, pa proti Bruslju že drvijo solzave in po pomoči ihteče mile prošnje gospodarjem, da naj bodo strogi in neusmiljeni s slovensko vlado in da naj, za boga milega, če so sploh še pravi verniki, le pošljejo tisto odrešujočo EU trojko. Le ta lahko ubogo in zavedeno Slovenijo reši pred grozečo nevarnostjo, pravo kugo prihajajočega časa, demokratičnim socializmom, ki se tam na obzorju že svetlika in kaže svoje krvoločne zobe. Novinarska plastična Barbika zgrožena opozarja na to hudo družbeno nevarnost in vije roke ter si izžema možgane v veliki skrbi in strahu kaj vse bi njo ter njen ljubi narod v prihodnosti hudega še lahko doletelo. V svoji edinstveni jasnovidnosti vidi stvari in zaznava prihajajočo nevarnost veliko prej kot vsi drugi in njena državotvorna ter domoljubna naloga je, da ubogo ljudstvo na to kaj bi ga lahko doletelo, še pravočasno opozori ter prepreči najhujše. Pridi torej naša rešiteljica in osvoboditeljica EU trojka in reši ubogi slovenski rod pred novimi zablodami in nevarnostmi. Gospodje EU gospodarji ne oklevajte, bodite odločni in strogi ter nas ob koncu meseca maja obdarite z vašo trojko in rešite kar se rešiti sploh še da. Vi ste naše  edino upanje pred morebitno norostjo slovenskih brezposelnih, osiromašenih, brezpravnih, lačnih, golih in bosih ter prihodnosti oropanih ljudskih množic, ki se jim kaj hitro lahko ponovno utrga in tako hudo ogrozi nas, ki smo v slovenski deželi še edino zagotovilo lepe EU bodočnosti. Lep in prisrčen elitno slovenski pozdrav pa tudi našemu ljubemu NATU, ki naj, če bo seveda potrebno, nas ne pozabi ter nas ne prepusti v nemilost novim prežečim nevarnostim.

Najpopularnejša pesem v letu 2013 na Slovenskem!

                      Hej brigade!

Hej brigade hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov!
Hej mašinca zagodi , naj odmeva povsodi Naš pozdrav iz svobodnih gozdov!
Hej mašinca zagodi , naj odmeva povsodi Naš pozdrav iz svobodnih gozdov!

Kje so meje, pregrade za slovenske brigade?
Ne, za nas ni pregrad in ne mej!
Po slemenih oblačnih in po grapah temačnih
Vse od zmage! do zmage naprej!
Po slemenih oblačnih in po grapah temačnih
Vse od zmage! do zmage naprej!

Čez poljane požgane tja do bele Ljubljane
Naša vojska prodre kot vihar!
Dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade,
na Slovenskem smo mi gospodar!
Dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade,
na Slovenskem smo mi gospodar!

Pesem slovenskih partizanov, ki je po dolgih letih ponovno postala najpopularnejša med ljudmi vseh generacij in doživlja svoj preporod. Poslušalci izvajalce pesmi nagrajujejo z gromkimi aplavzi in tudi sami zraven zapojejo. Ob Avsenikovi instrumentalni "Golici", Slakovi "V dolini tihi", je sedaj še partizanska "Hej brigade" postala najbolj zaželena in najraje poslušana pesem med velikim delom Slovenk in Slovencev. Zagotovo je v tem letu ne bo tako lahko presegla nobena druga, ki bi bila tako zaželena in rado poslušana ter tako toplo in z navdušenjem sprejeta pesem na raznih prireditvah kulturno političnega značaja kot prav Hej brigade. 

Partizanske pesmi so že pred časom uredniki radijskih in TV programov ter organizatorji raznih proslav umaknili s programov. Nekaj zaradi bolj ali manj prikritih zahtev politikov in cerkve in nekateri ker bi radi bili sodobni ter moderni in v toku z novimi časi. In tako kot se to v življenju pogosto pripeti, da ko nekdo skuša nekaj na silo potisniti pri ljudeh v pozabo ali ko režim nekaj celo bolj ali manj odločno prepoveduje, se tisto kar je ljudem všeč in imajo radi ali celo čutijo neko notranjo potrebo po tem, vrne in zažari v novem ljudskem navdušenju.

Hej brigade je uporniša pesem in danes je čas, ko se pri Slovenkah in Slovencih ponovno prebuja njihov na silo zatrt uporniški duh in njihova svobodomiselnost.  Narodu ni potrebno govoriti ali mu dokazovati, da je v nevarnosti njegov obstanek in mu pretijo velike nevarnosti z raznih strani in še najbolj iz EU ter nekaterih drugih centrov ekonomske in finančne moči, ker ljudstvo to samo začuti in  podzavestno zazna ter se začne spontano na to tudi odzivati. Še posebej mali narodi, kot je Slovenski, imajo ta notranji občutek izredno razvit, ker so se prav zaradi njega skozi dolgo zgodovino tudi uspeli obdržati ter kot narod preživeti.

Slovenci se prav nikoli,  tako v preteklosti kot tudi danes, nismo mogli preveč zanašati na zunanje prijatelje in kakšne posebej zanesljive zaveznike. Tudi ne na svojo veliko množičnost ali svojo veliko vojaško moč. Nismo mogli nikoli biti politično, gospodarsko ali finančno največji  in vplivni, temveč smo svojo energijo upora in boja za narodovo preživetje in obstanek, vedno črpali iz tega nezmotljivega notranjega občutka preteče nevarnosti in svojo vsenarodno uporniško vezivo vedno našli v  lastni kulturi. 

Partizanska pesem Hej brigade je tako izplavala iz naše uporniške zgodovinske in kulturne narodove zakladnice ter zaživela prav času, ko narod ponovno čuti, da je ogrožen. Z izpovednim sporočilom te pesmi in njenim ponovnim posvajanjem, slovenski narod posredno tudi tokrat sporoča vsem, da uporniški duh v njem še živi. Živi vsak dan bolj. Vrnile pa se bodo tudi še mnoge druge na silo zamolčane in prepovedane slovenske partizanske ter druge uporniške pesmi.

Prepozno. Že skoraj vse prodano in zabarantano!

Lahko ob vsakodnevnem poslušanju ali prebiranju velikih modrost ter črnih napovedi nekaterih slovenskih hlapčevskih politikov, plonkarskih ekonomistov in nekaterih zavrtih novinarjev, kot državljan ostanem neprizadet in nezainteresiran? Težko ali skoraj povsem nemogoče, ker vsi ti in še nekateri drugi prav neodgovorno in nedržavotvorno mešetarijo z mojo, mojih otrok ter vnukov ter  moje države usodo. Sprašujem se kdo je v resnici lastnik države Slovenije in kdo ima v tej deželi oblast? Ljudstvo, čeprav v Ustavi tako piše, že dolgo zagotovo ne.

So lastniki države Slovenije Janez Janša, Gregor Virant, Zoran Jankovič, Borut Pahor, Karel Erjavec, Ljudmila Novak, Franc Bogovič, Alenka Bratušek ter njihove politične stranke, ki jih vodijo in njihovi intelektualno omejeni ter ideološko zavrti strankarski vojščaki?  Mogoče še slovenska zapravljiva in zablodela RKC, razne kapitalske ter finančne elite,  bruseljski birokrati in politiki, mednarodni finančniki in mešetarji in njihove nadnacionalne organizacije? Kdo je torej moj gospodar in lastnik? Suženj v starem Rimu je vsaj to vedel.

Oziram se v mislih nazaj in se sprašujem kdaj hudiča pa smo ga tako grdo zasrali, da smo tisoče državljank in državljanov pahnili v bedo in jim uničili življenje ter zapravili državo, ki se nam je dogodila, ne da bi za to kaj posebej velikega ali junaškega storili. Kako za vraga smo si Slovenci sploh lahko dovolili, da so iz nas in drugih naših sodržavljank in sodržavljanov, naredili kapitalistične tlačane in sužnje. Ko tako v mislih delam sam svojo inventuro upravljanja z državo Slovenijo v preteklih dvajset in nekaj letih, najdem le eno samo omembe vredno pametno odločitev. To je vstop v EU. Vse druge so bile katastrofalne napake, ki so naši namišljeni državljanski in narodni pomembnosti sicer nekaj časa godile in smo si z njimi zdravili svoje zgodovinske komplekse ter frustracije. Sedaj je prišel čas streznitve in postavljeni bomo tja kamor sodimo.

Prišli bodo drugi, nam odvzeli državljansko opravilno sposobnost, nas ekonomsko, finančno, pravno ter politično okupirali in dodatno v bedo ter brezizhodnost pahnili novih še nekaj deset ali sto tisoč državljank in državljanov. Kdo bo v državi imel koristi od okupacije s strani tako imenovane EU trojke? Vsi ti, ki so že doslej mešetarili in barantali z narodovim premoženjem, se bogatili, nam lagali in nas zavajali, nam kradli, se udinjali tujcem in jim pod ceno prodajali ali celo podarjali to kar je bilo našega. Kaj so pa dali, privoščili ali dovoli nam prevaranim in oropanim državljankam in državljanom? Smeli smo se prepirati o partizanih in domobrancih, nekaj let smo s krampi in lopatami tekali po gozdovih in poljih ter iskali kosti in se prepirali kaj dobrega naj sedaj še storimo za naše mrtve prednike. Živi ter komaj rojeni in njihove usode ter njihova bodočnost nas niso kaj posebej zanimali.

Preganjali smo Tita in rdečo zvezdo, se masovno prijavljali kot brezposelni na zavodu za zaposlovanje, stali v vrstah pred vrati Rdečega križa in Karitasa, se skoraj na smrt sprli zaradi koristi kakšne politične stranke in njenega pokvarjenega in skorumpiranega ter pogoltnega liderja. Omogočali ter poveličevali smo nujnost krepitve moči cerkve in njene vloge v družbi in vse to seveda plačevali, volili vedno iste tepce ter izpričane pokvarjence, nesposobneže in demagoge in jim v roke izročali svoja življenja. Za izdajalce smo  razglašali partizane, preganjali njihove potomce ter jih odrinjali na družbeni rob in kot nekakšne osvoboditelje razglašali domobrance ter iz narodove izdaje delali novo vrednoto in počeli smo še veliko drugih ter usodnih neumnosti.

Tako, sedaj smo prišli skoraj do konca. Kaj pa sedaj? Ne belimo si preveč svojih neumnih betic in ne mučimo svojih opranih sivih celic, ker nas poslej ne bo nihče več nič vprašal. Mi smo svoje očitno opravili in kot država ter kot narod odhajamo na smetišče zgodovine. Zapravili smo vse svoje zgodovinske, gospodarske, finančne, kulturne in politične priložnosti. Nekaj časa bo večina še lahko tvitala neumnosti iz svojih domačih naslanjačev ali zganjala internet revolucijo po Facebooku, mogoče bomo celo še smeli napisati kakšen blog, v medijih bomo še prebirali umotvore naših hlapčevskih politikov, pravnikov ter ekonomistov in njihovih potrčkastih novinarjev, ki jim bomo seveda vse tudi verjeli ter kupovali za čisto zlato. Vse to nam bo dovoljeno le zato, da bi manj slišali kruljenje lastnih praznih trebuhov, jok tistih, ki jih bodo metali iz stanovanj ter stanovanjskih hiš in jim jih rubili, da ne bomo videli solznih oči ter slišali prošenj po pomoči lačnih otrok, stark in starčkov, brezposelnih ter množice vseh drugih v nesrečo pahnjenih in izkoriščanih.

Kot čredo nesrečnih ovac nas peljejo v klavnico. Celo uboge ovce bi verjetno pred krvavimi vrati spregledale in vsaj skušale pobegniti. Mi pa se raje še dalje prepiramo in naprej proti vratom nesreče  porivamo druge svoje sodržavljanke in sodržavljane,  v brezupnem strahu ter lažnem upanju, da bo pa mogoče komu izmed nas mesarski nož le prihranjen. Prihranjen pa bo morebiti le, kot nagrada mesarjev, nekaj hlapčevskim pastirjem, ki so nas pred vrata klavnice prignali.

Evropa je že tik pred katastrofo!

Oskar Lafontaine

Nisem prepričan, da večina Slovenk in Slovencev sploh pozna tega možakarja in ve za kaj je zaslužen ali kot se danes vse bolj kaže, kaj je pred več kot desetletjem zakrivil.

Oskar Lafontaine je nekdanji nemški finančni minister in ga danes smatrajo za enega od glavnih utemeljiteljev in očetov skupne valute evro. Kor piše Telegraph je  možakar danes zgrožen nad tem kar se v EU dogaja in napoveduje, da če se hitro ne bodo spremenili smer ter načini reševanja krize in razdvajanja evra, bo to pripeljalo do katastrofe v celotni EU ter najprej v državah juga EU povezave. Možakar opozarja, da države juga EU povezave, Grčija, Ciper, Španija, Portugalska in Slovenija, v skupni in enotni politiki evra nimajo niti najmanjših možnosti za preživetje. Kaj šele, da bi v okviru takšne vsiljene ekonomsko finančne EU politike lahko kdaj računali na njihovo ekonomsko stabilizacijo in bi lahko zagnale nov razvojni gospodarski ciklus.

Kakor pravilno ugotavlja nekdanji nemški finančni minister in eden od očetov uvedbe skupne valute evro, se ekonomska situacija v deželah juga EU povezave iz meseca v mesec poslabšuje in vsem tem državam v kratkem grozi prava ekonomsko finančna, politična in socialna katastrofa. Nezaposlenost v teh državah dosega nivo, ki postaja že prav zastrašujoč in zaradi vedno bolj nestabilnih ter nevzdržnih ekonomskih, socialnih in političnih razmer v teh deželah, se demokratični režimi vidno spreminjajo v "demokratične"  diktature. Ne delajmo si utvar in se ne slepimo, ker Slovenija tukaj ni prav nikakršna izjema. To nam potrjujejo tudi zadnji dogodki in nerazumne ter politično zelo nevarne zahteve nekaterih političnih krogov po vpisu fiskalnega pravila v ustavo ter omejitvi pravic ljudstva na področju referendumskega odločanja.

Lafontaine ne napoveduje rožnate bodočnosti tudi Franciji, za katero se predvideva, da bi se hitro lahko pridružila klubu ekonomsko in finančno zatiranih dežel juga EU povezave. Takšne razmere v enotni in združeni EU  postajajo vsak dan bolj nevzdržne ter napete in le še vprašanja časa je, ko bo prišlo do odkritega in hudega konflikta med jugom in severom EU povezave z Nemčijo na čelu. Na te nevzdržne in zelo nevarne razmere že nekaj časa opozarjajo tudi v Veliki Britaniji in svarijo Bruselj ter predvsem Nemčijo, da se ta zgodba nikakor ne bo dobro končala.

Tudi sam že nekaj časa vztrajno iščem vire iz katerih bi bilo mogoče razbrati kdaj EU birokracija, Evropska centralna banka, druge mednarodne finančne organizacije ter Nemčija, ki ves ta ekonomsko finančni apokaliptični cirkus vodi in koordinira, predvidevajo, da dežele juga EU povezave, kot so recimo, Španija, Grčija, Portugalska in Ciper, ne bodo več potrebovale zunanjih finančnih pomoči in kdaj bi njihova gospodarstva lahko začela okrevati in kdaj bodo lahko začele vračati vsa ta ogromna finančna sredstva?? Iščem torej čas, ki so jim ga odredili in v katerem bodo ljudske množice teh dežel v fevdalno suženjskem odnosu do tujih finančnih, kapitalskih in političnih elit? Vse to velja tudi za Slovenijo, ki pa še ima nekaj malega časa, da iz tega vrelega kotla pobegne.

Teh informacij o katerih zgoraj pišem in jih iščem, ni mogoče dobiti nikjer. So jim res usodo zapečatili za zmeraj? Kakšne namene imajo torej "gospodarji sveta in Evrope" s temi deželami in seveda tudi s Slovenijo? Dobrih očitno vsekakor ne. V to sem vedno bolj trdno prepričan. To mi potrjujejo tudi odzivi predstavnikov Bruslja, ki so takoj, ko je Slovenija proti pričakovanjem nekaterih, v ZDA uspela prodati svoje zadolžne papirje, začeli Sloveniji groziti in so bili na TV videti prav hudo nesrečni ali mogoče celo zelo jezni. Prebudili pa so se tudi domači slovenski bruseljsko-nemški hlapčiči in začeli od znotraj rovariti ter izsiljevati aktualno vladajočo politiko, parlament ter vlado. So te dame in gospodje v resnici pod mizo in skrivoma Slovenijo že zabarantali za kakšne politične in druge, mogoče tudi materializirane, bodoče ugodnosti in privilegije?

Odgovore na to vprašanje bomo dobili razmeroma hitro. Če v Bruslju res načrtujejo odvzem opravilne sposobnosti slovenskim demokratično izvoljenim državnim oblastnim organom in nam vsiliti tako imenovano trojko, potem naj vedo, da bomo državljanke in državljani takšno dejanje razumeli kot okupacijo naše države in se temu primerno tudi odzvali. Dobro pa bi bilo, da to tako razumejo tudi nekateri domači - slovenski - politiki in finančno ekonomski lobiji, da potem ne bo stokanja in jokanja. Če že moramo jesti travo, jo bomo mirno jedli le v svobodni in neodvisni ter demokratični državi Sloveniji v kateri bomo sami gospodar na svojem.

Trgovski prijemi ob katerih običajno ne razmišljamo veliko!

Vsak dan zahajamo v razne trgovske lokale po različno blago in potrebščine, ki jih pač potrebujemo za vsakdanje življenje. Običajno nas že pred vrati trgovskih lokalov pričakajo table ali plakati z raznimi vabljivimi napisi in sporočili s katerimi nas trgovci obveščajo ter prepričujejo, kakšne vse ugodnosti nam nudijo.

Znižanje za 20,30, 50 in več odstotkov, sezonska znižanja, tedenske in mesečne akcije za določene trgovske artikle, za enak denar dobite 20 ali 30 odstotkov več, kupiš dva in dobiš tri ali kupiš štiri in dobiš pat in podobno. Iznajdljivost trgovcev je brezmejna in naša naivnost seveda tudi.

Ker trgovci seveda niti približno niso kakšne dobrodelne organizacije in kakšni izpričani dobrotniki, ki bi jim šlo za moje dobro ter bi jih skrbele moje koristi, sem se vedno spraševal po ozadjih teh trgovsko marketinških prijemov. Malo bolj pozorno sem si ogledal predvsem dva zelo pogosta ter preprosta  trgovska prijema in sicer:

1. primer: trgovec A mi za določeno trgovsko blago, ki se prodaja na kilograme, ponuja popust na
    običajno ceno v višini 30%

2. primer: trgovec B mi v drugem lokalu za isto trgovsko blago ponuja ugodnost, da mi za enak
    denar (100% ceno), odmeri 30%  večjo količino tega blaga

Oba trgovca mi torej ponujata kar simpatično ter vabljivo ponudbo, ki že na prvi pogled zamika potrošnika. Sedaj je le vprašanje za katerega trgovca naj se odločim. Za tistega (A), ki mi pri kupljeni količini daje popust v višini 30% na običajno ceno ali za tistega (B), ki mi za ob enoti kupljenega blaga in plačilu 100% cene, doda še dodatnih 30% količine blaga. Kako bi se vi odločili?

Vzel sem torej kalkulator in se malo poigral z računanjem in seveda zaradi lažjega razumevanja zgodbo za poskusni izračun tudi precej poenostavil. Oglejmo si kako se mi je moje računsko igračkanje izšlo in kaj je pokazalo.

1. primer trgovca A: ponuja mi blago, katerega cena za 1 kilogram ali 100 dag ( dekagram ) je 100 evrov. Na to mi daje popust 30%. Torej bom za 1 kg tega blaga plačal 70 evrov ali za 1 dag tega blaga sem trgovcu plačal 0,70 evra.

2. primer trgovca B: ta mi ponuja enako blago, katerega cena za 1 kg ali 100 dag je prav tako 100 evrov in mi ne daje popusta na osnovno ceno, temveč mi odmeri za 30% več blaga. Sem pri tem trgovcu B kot potrošnik na boljšem ali bi bilo bolje, da bi se ustavil pri trgovcu A in tam opravil nakup? Brez mojega prijatelja in pomočnika kalkulatorja tudi v tem primeru ne gre. Poglejmo kaj mi je povedal. Kupil sem torej 1 kg ali 100 dag tega blaga in plačal 100 evrov in trgovec mi je "brezplačno?" dodal še 0,30 kg ali 30 dag. Za 100 evrov sem torej dobil 130 dag tega blaga in sem za 1 dag v tem primeru plačal  0.77 evra.

In kakšen bi lahko bil nauk te zgodbe? Poenostavljeno rečeno bi lahko bil ta, da kupimo blago z odbitnim popustom in ne sprejmimo ponudbe nagrade v dodani količini. Pri nakupih malih količin blaga pod temi "ugodnimi" pogoji je verjetno razlika v ceni res zanemarljiva. Pri večjih nakupih pa bi se nam v denarnici že poznalo. Na to bodite še posebej pozorni tisti, ki veliko kupujete po tržnicah kjer je ponudba z nagrado kupcu s "podarjeno" dodatno količino blaga še najpogostejša.

Današnji evropski neoliberalizem utira pot vrnitvi fašizma!

Fotografija je posneta danes v Budimpešti

Madžarska, Budimpešta danes, 04.05.2013

V glavnem mestu Madžarske, v Budimpešti, je danes skrajno desničarska in tretja po moči v madžarskem parlamentu, stranka Jobbik - gibanje za boljšo Madžarsko,  organizirala protižidovski miting in ga "okrasila" z grozečo neonacistično ikonografijo. Današnji dan so seveda izbrali, ker se jutri v Budimpešti začne sestanek Svetovnega židovskega kongresa.

Madžarska oblast in predvsem policija, naj bi se baje trudili, da do tega fašističnega današnjega mitinga ne bi prišlo in naj bi ga uradno celo prepovedali, pa očitno v svojih prizadevanjih nista bili najbolj uspešni. Ker je policijsko prepoved mitinga odpravilo sodišče v Budimpešti in fašistično norenje dovolilo. Nekateri mediji sedaj poročajo, da je premier Viktor Orban notranjemu ministru naročil, da naj kljub sodni odločitvi izkoristi vsa pravna sredstva in nekako blokira miting.

Orbanovo javno blefersko naročilo ministru, ki je bilo zagotovo namenjeno bolj svetovni in evropski demokratični javnosti kot pa ministru, seveda v praksi ni delovalo, ker policija ni mogla potem več kaj veliko storiti in je lahko le nemo opazovala protižidovsko hujskaško izživljanje nekaj več kot tisoč madžarskih desničarko fašističnih skrajnežev.

Madžarska seveda ni osamljen primer evropske dežele kjer se fašizem na veliko vrača in postaja vedno bolj agresiven in nevaren. Je pa dovolj zgovoren primer neverjetne tolerance in pasivnosti evropske demokratične javnosti, ki se očitno ne zaveda prihajajoče nevarnosti ali pa gre pri vsem tem še za kaj drugega in veliko bolj nevarnega ter dolgoročno usodnega. Ekonomska in finančna kriza ter način kako se Evropa s tem spopada, sta prav idealna za rojevanje novih fašističnih organizacij v premnogih evropskih državah. Še najbolj v nevarnosti so prav države juga EU povezave, ki jih Bruselj ob asistenci in pod pritiski držav severa EU povezave ter mednarodnih finančnih in drugih institucij vse bolj stiska ter prebivalstvo teh dežel peha v neverjetno bedo in siromaštvo. V teh deželah fašistično desničarske organizacije in stranke postajajo vse bolj agresivne in uspevajo mobilizirani vedno več ljudi.

Prav nobena država v EU ni imuna na pojave fašizma in v prav vseh takšne organizacije tudi najdemo. V državah severa EU povezave se delajo danes še malo neumne ter se sprenevedajo in svoje fašistične organizacije prikazujejo kot neko izumirajočo preteklo ter nenevarno ideološko eksotiko. Vendar razmere v deželah juga EU povezave kažejo nekaj povsem drugega in politika njihovih fašističnih  organizacij, prežeta z duhom proti židovstva ter proti tujcem nasploh, postaja vse bolj glasna in agresivna ter močna.

Očitno se počasi tudi že izteka čas le prijaznega neprestanega opozarjanja na nov pojav ter razraščanje fašizma in se bo potrebno s tem nevarnim družbeno ideološkim pojavom spoprijeti odločneje. To kar danes počne neoliberalna politika Bruslja je le prilivanje olja na ogenj krepitvi in razraščanju fašističnih gibanj in organizacij. Tudi v Sloveniji cepivo proti domačemu fašizmu že nekaj časa več ne deluje in naš imunski sistem je pred sesutjem. Prav bi bilo, da se tega še pravočasno zavemo in ukrepamo ter se izognemo vsemu kar je ta nerod nekoč že prestal in pretrpel. Neoliberalizem je enako fašizem, sem pred časom tukaj že zapisal in ta današnji v Madžarski ter mnogi drugi dogodki v EU ter svetu, mi  to le potrjujejo. Pozabite na "rdeče fašiste" in se raje posvetite pravim in zelo nevarnim fašistom, ki jih danes krasi ta značilnost, da nikakor ne želijo priznati ponotranjenja fašističnih načel in ideologije ter se na zunaj mažejo z demokratičnimi barvami.

Nekoč veliki njegovi javni častilci ga danes zaničujejo!

Veliki njegovi častilci so hitro postali njegovi kritiki in začeli javno zaničevati in obsojati vse kar je bil in kar je počel. Značilnost malih in intelektualno pritlikavih ljudi, ki bi se radi tiho in skrivaj zgledovali po njem in njegovem pomenu ter svetovnem ugledu ter mu želeli biti podobni, pa to nikoli ne bodo.V Sloveniji je kar nekaj takih malih "titekov", kot jih v šali in vsakdanjem pogovoru radi poimenujejo preprosti ljudje. Vsi jih poznamo.

Danes mineva 33 let odkar je 04. maja, leta 1980 v Ljubljani umrl predsednik takratne SFR Jugoslavije. V vseh nekdanjih republikah skupne države je glede zgodovinske vloge Josipa Broza - Tita javno mnenje precej deljeno in pretežno oziroma večinsko pozitivno. Zanimiv je tudi odnos ljudi do Tita v Sloveniji. Ko je najprej takoj po osamosvojitvi moral zapustiti stene v stanovanjih Slovencev, se je potem po nekaj letih začel vračati. Bolj se je slovenska ideološko zavrta politika trudila Titovo vlogo očrniti in ga prikazovati v negativni luči, bolj so ljudje vračali njegove slike na stene in bolj so začeli tudi javno ter na glas razmišljati o njegovih časih ter takratnem svojem življenju in delati primerjave s časom, ki ga  živijo sedaj.

Potem je veliko napako pod vplivom dnevne oblastne politike s svojo ideološko odločitvijo naredilo še Ustavno sodišče Slovenije in Tita dokončno umestilo v bolj ali manj prikrito slovensko pozitivno ljudsko zavest. Dosegli so prav nasprotno od tistega kar so nameravali in si tako zelo želeli. Pustili bi, da bi spomin na Tita ljudje v Sloveniji izživeli in počasi bi ga podzavestno umestili na zgodovinsko mesto v našem kolektivnem narodovem spominu, ki mu pripada. Bolj so ga odrivali in celo prepovedovali, bolj se nam je vračal in posvojila ga je celo mlada generacija, ki v času njegove smrti sploh rojena še ni bila. Vrnil se je, sedaj je tu in bo tu še lep čas tudi ostal. Vse tako dolgo dokler ga v naši kolektivni zavesti in zgodovinskem spominu ne bo  nadomestil kdo vreden kolektivne narodove časti in spoštovanja. Mogoče se je ta celo že rodil in dela red kje v kakšni slovenski zibki. Kdo bi vedel.

Počne "najboljši sosed" enako tudi v Sloveniji?

Pred časom smo veliko brali kaj vse počnejo nekateri tuji trgovski delodajalci z delavci in delavkami ( na primer v LIDL-u in še nekaterih ) v Sloveniji. Seveda smo ob tem prebirali tudi kaj slovenski gradbeni delodajalci počnejo s tujimi delavci v Sloveniji in nas te zgodbe seveda niso tako hudo prizadele kot tiste, ko so bili prizadeti naši slovenski sodržavljani in sodržavljanke.

Po tem kar lahko zgoraj prebiramo in kar so morale podpisovati delavke in delavci v Merkatorjevem centru v Sarajevu, seveda uradno ter pravno povsem prostovoljno in brez vsakršne prisile ali grožnje in verjetno še celo z velikim veseljem ter neizmernim razumevanjem (?), lahko sklepamo, da nismo Slovenci nič boljši delodajalci od tistih tujih, ki nam v Sloveniji režejo kožo s hrbtov. Mobing je vedno mobing pa naj se izvaja nad slovenskimi delavkami ali delavci ali nad zaposlenimi kje drugje. In tiran je pač tako tudi vedno tiran, pa naj zatira in muči naše domače ljudi ali ljudi v kaki drugi deželi.

Pri tem se mi zastavlja vprašanje kako pa Merkator to s svojimi zaposlenimi ravna in te zadeve ureja pri nas doma v Sloveniji kjer se mi kot njegovemu kupcu predstavlja kot moj "najboljši sosed"? Ker tudi Slovenci po trgovinah veselo krademo in v tej veščini, po nekaterih znanih podatkih, ki so na razpolago, ne zaostajamo veliko za našimi nekdanjimi sodržavljani z juga in tako tudi mi s svojimi zmikavtskimi sposobnosti zagotovo posegamo v žepe naših trgovk in trgovcev.  Bojim se, da Merkator podobno počne tudi v svojih trgovinah v Sloveniji, če upoštevam prestrašenost in molčečnost trgovk v primerih, če jih slučajno o tem ali podobnem kaj povprašate.

Ker so sindikati trgovcev včasih zelo glasni in odločni, sedaj seveda upravičeno od njih lahko pričakujemo, da se bodo tudi v tem in podobnih primerih oglasili ter kaj povedali in seveda ukrepali. Mogoče bi sindikatom kazalo svetovati, da se posvetijo malo tudi čisto pravnim osnovam za tovrstna obremenjevanja delavk in delavcev in sprožijo kakšne spore pred pristojnimi sodišči. Pri tem pa bi me kot dolgoletnega potrošnika Merkatorja še zelo zanimalo kaj vse delavkam obesijo, da morajo plačati. Je to le v trgovinah za pokradeno blago ali tudi še kaj drugega? Po izjavi ene od prestrašenih trgovk naj bi bil ta nabor direktnih obremenitev delavcev precej širši. Povedala je, da naj bi jih celo obremenili za kruh, ki dnevno ostane in ga ne prodajo. In če jim potem morebiti v svoji kapitalistični iznajdljivosti  obesijo še vso tisto nekvalitetno zelenjavo in sadje, ki ga kupci ne želimo pokupiti, potem jim od skromnih plač ne more ravno kaj veliko ostati.

Neprizadeti pa ne bi smeli ostati tudi lastniki Merkatorja, ki bi jih morala ta poslovna inovativnost njihovih uprav, kako pokriti manjke, za katere pa delavci niso nujno sami krivi, vzpodbuditi in bi tudi sami lahko v skladu s to prakso odločili ter vse člane uprav in vse vodstvene ter vodilne delavce v sistemu po vsakem letnem zaključnem računu na enak način obremeniti za za vse primanjkljaje in izgube v bilancah letnega poslovanja. Tako bi se izognili vsem bodočim rdečim številkam v letnih obračunih poslovanja in še izenačili bi v odgovornosti vseh zaposlenih v sistemu Merkator.

Bo morala pasti tudi Alžirija?

Nekateri dobro obveščeni neodvisni zahodni mediji poročajo, da bi zahodni politični in vojaški svetovni mešetarji na čelu z ZDA ter Evropo združeno v NATO, radi nadaljevali nesrečno zgodbo imenovano "arabska demokratična pomlad". Na vrsti naj bi bila Alžirija, ki je že dalj časa tarča napadov tudi svojih že "amerikaniziranih ter poevropljenih" nekdanjih arabskih zaveznikov z Bližnjega vzhoda. Kot poročajo naj bi destabilizacijo Alžirije neposredno napovedal celo katarski minister za zunanje zadeven šejk Harmada bin Jassim al-Thania, ki je na konferenci Arabske lige v Kairu alžirskemu ambasadorju v Egiptu Nadiru Larbaouiu nedvoumno zabrusil, da je Alžirija sledeča na vrsti.

S predvideno nasilno destabilizacijo Alžirije nekateri analitiki povezujejo tudi nedavne dogodke, ki bi lahko bili povezani s to namero zahodnih vojaških in političnih sil kot so vojaška kampanja v Maliju, kriza s talci, dogodki v povezavi z napadom na naprave za črpanje nafte v In Amenasu in še nekateri drugi. Cilji zahodne intervencije v Alžiriji bi bili verjetno zelo podobni tistim v nekaterih sosednjih arabskih državah od rušenja vlade, postavljanja marionetnih oblasti in prevzema strateško pomembnih gospodarskih in industrijskih resursov ter njihovo izkoriščanje.

Alžirija se zadnjih nekaj mesecev res sooča z notranjimi socialnimi nemiri vendar se je doslej uspešno upirala zunanjemu uvozu "arabske pomladi", ki v resnici v prav nobeni državi v kateri se je dogodila, ni prinesla niti najmanjšega napredka ali demokratizacije. Pravzaprav so razmere v prav vseh državah po končanih revolucijah za prebivalstvo veliko slabše kot so bile pred njimi in edini, ki imajo od teh revolucij koristi, so zahodne kapitalske in finančne institucije in zahodne, ameriške in nekatere evropske, multinacionalne gospodarske korporacije.

Ker mednarodni zahodni kapitalski in vojaški mešetarji v Alžirijo doslej niso uspeli uvoziti revolucije od zunaj, naj bi se sedaj trudili vzpodbuditi jo od znotraj. Naraščajoči socialni nemiri v Alžiriji naj bi tako "zelo skrbeli" zahodne vojaške sile", da so začeli v bazi Moron da la Frontera v Andaluziji v Španiji nameščati ameriško vojaštvo in letalstvo. Da bodo seveda pripravljeni intervenirati ter v Alžirijo instalirati nov tip svetovne demokratične doktrine, ko bo za to  primeren čas in razmere dovolj ugodne.

Bomo torej sedaj v Alžiriji doživeli ponovitev tragičnih zgodb kot smo jih videli v Afganistanu, Iraku, Siriji ali Libiji? Za zahodnjaki in njihovimi "demokratičnimi intervencijami" vedno ostanejo le razrušene in izropane dežele, pobito ter med sabo sprto prebivalstvo. Veliko smrti, krvi in veliko solz ter trpljenja in uničena prihodnost mnogih bodočih generacij, so edino kar tem ljudstvom prinesemo zahodnjaki. Imenujmo to kar demokratizacija Arabcev na zahodnjaški način. Nova priložnost, da se bomo tudi Slovenci ponovno lahko prislinili zraven in se izza varnega zavetja hrbtov velikih in močnih, malo  petelinili in kazali svoje ovenele vojaške mišice.V Mali naj bi poslali dva inštruktorja, ki jih bosta učila pobijati nekompatibilne rojake. Zakaj pa jih ne bi raje učili kmetovati, razvijati znanosti in industrije, izkoriščati njihovih naravnih bogastev, trgovati ter upravljati s svojo državo v korist tam živečih ljudstev? Namesto pušk in topov jim raje pripeljimo računalnike, traktorje in tovarniške stroje ter jih učimo upravljati z njimi.

.