Erika Dekleva - doma so pa otroci lahko lačni?

Erika DEKLEVA je tista poslanka Cerarjeve SMC, ki je zadnje dni neslavno zaslovela po svoji izjavi, "da otroci niso lačni v šoli, temveč doma.". Če pa so doma lačni, pa to ni tako hudo in to vsekakor ni problem države in njene vlade ali celo njene vladajoče koalicije. Tako je verjetno razmišljala Erika, ko je v imenu vladajoče koalicije strank SMC, DeSUS in SD na seji komisije Državnega zbora zavrnila predlog Združene levice ( ZL ) in civilno družbenih humanitarnih organizacij, da bi v osnovni šoli imeli vsi otroci brezplačna kosila, katerih starši so po višini družinskega mesečnega dohodka uvrščeni v spodnje tri razrede in se tako uvrščajo med revne ali so na sami spodnji meji revščine.

Če je naša nesrečna Erika že prevzela vlogo predstavnika vladajoče koalicije, ki bo podal predlog sklepa na tej seji komisije DZ, bi morala biti vsaj toliko pametna in se zavedati morebitnih posledic in predvsem tega kako bo slovenska javnost to zavrnitev predloga ZL sprejela ter pisni predlog brez okraševanja s svojimi neumestnimi dodatki lepo prebrati ter potem modro utihniti. Očitno pa je tudi pri njej tokrat prevladal tisti bahati čredni kompleks, ki je tako zelo značilen za mnoge poslanke in poslance stranke SMC in je svoj nastop na komisiji poskušala nadgraditi še s svojim komentarjem s katerim je verjetno želela podkrepiti pravilnost skupne koalicijske odločitve. Tako je najprej prisotnim gostom ter poslanskim kolegicam in kolegom na seji komisije povedala, da ona že ve kaj je revščina, ker je bila tudi sama nekaj časa brezposelna in je potem dobila službo na Rdečem križu ( v Postojni ) kjer je delala kar osem let ter tam spoznala kako nekateri posamezniki izkoriščajo veljaven humanitarni sistem  V času osmih let dela v Rdečem križu pa bi Erika morala spoznati tudi tisti drugi in ne posebej lep del problemov in težav s katerimi so se srečevali državljanke in državljani, ki so prihajali po pomoč na Rdeči križ. Če so predstavniki drugih območnih organizacij RK po Sloveniji spremljali njen nastop preko TV, so se zagotovo držali za glave in se spraševali od kod neki se je ta vzela in kaj je osem let delala na RK, da sedaj take razdira. Kaj so si pri tem mislili in kako komentirali Erikin nastop v vodstvih in aktivisti Karitasa ter predvsem Zveze prijateljev mladine Slovenije, pa niti ne želim ugibati. Kaj drugega kot zgroženi že niso mogli biti. Zagotovo so bili najmanj toliko zgroženi kot so to bili na seji komisije prisotni  predstavniki nekaterih civilno družbenih humanitarnih organizacij, ki so bili skupaj z ZL sopredlagatelji predlaganih rešitev, ki jih je v imenu vladajoče koalicije oziroma v imenu dr. Mira Cerarja, Dejana Židana in Karla Erjavca, brezčutna Erika s pozicije moči oblasti tako vehementno zavrnila.

Tako je med ostalim seveda Erika v resnici povedala, da je po njenem boljše, da je deset upravičencev do subvencije lačnih kot, da bi se eden , ki do subvencije ni upravičen, v šoli lepo najedel. Da točno to je povedala, pa če je to na tak način povedati želela ali ne. Ni ga namreč sistema v katerem kdo ne bi uspel najti luknje in se s prefriganostjo potem okoristi. Le nekaj dni pred to sejo komisije DZ so namreč mediji poročali, da so kriminalisti v Ljubljani aretirali nekaj ljudi, ki so se ukvarjali s trgovino z ljudmi in siljenjem žensk v prostitucijo. Kriminalisti so pri tem povedali še, da so kolovodje te kriminalne skupine bili brezposelni, se vozili v osebnih avtomobilih višjega cenovnega razreda in ob tem od države prejemali tudi nadomestilo za čas brezposelnosti. Če bi država sledila Erikini logiki preprečevanja zlorab, bi takoj morala ukiniti tudi ta nadomestila za brezposelnost vsem, ki brez svoje krivde izgubijo delo. Točno to je bil eden od argumentov s katerim je Erika želela opravičevati  predlog koalicije, da se brezplačno kosilo v osnovnih šolah ne prizna vsem iz spodnjih treh dohodninskih razredov. Ker ima sistem luknjo, ki jo je mogoče zlorabiti, ga je potrebno enostavno ukiniti, je načelo, ki ga zagovarja Erika. Pri tem pa je Erika mirno prezrla neko drugo veliko luknjo v nekem drugem sistemu, na osnovi katere se je prav te dni tudi njej krepko povečala mesečna plača. To pa OK, kaj ne Erika??

 Pred tem pa je Erika svoje poslanke kolegice in kolege še obvestila, da je naredila domačo nalogo in je pred sejo komisije obiskala kar tri ravnatelje ali ravnateljice nekih osnovnih šol, ki so ji povedali, da v šoli otroci niso lačni. Ni sicer želela povedati katere so te šole in kje se nahajajo. Tukaj pa se z Eriko vsaj delno moramo strinjati. V nekaterih okoljih so vsaj začasno problem lačnih otrok v šoli uspeli razrešiti. Vendar za to nimajo niti najmanjših zaslug ne Vlada in ne poslanke in poslanci Državnega zbora ali njihove komisije in odbori, temveč iznajdljivi ravnatelji ter ravnateljice posameznih osnovnih šol in posamezni župani ter občinski sveti, ki so izven sistemsko rešili ta problem in odobrili v svojih skromnih občinskih proračunih potrebna sredstva. Vendar povsod na žalost ni tako in v nekaterih šolah je del otrok še vedno lačnih, ker kljub dobri volji vodstev šol in razumevanju lokalnih oblasti tega problema niso v stanju zadovoljivo razrešiti.

Erika tudi tega poslanskega mandata bo enkrat konec in prav nič si ne želim, da bi potem ponovno iskala službo na Rdečem križu ali v kaki drugi podobni humanitarni organizaciji. Pač ni vsak za vsako delo. Za delo v humanitarnih organizacijah morajo ljudje imeti razvite neke posebne in specifične osebnostne lastnosti ter vrednote, ki jih naši Eriki pač ni uspelo razviti. Če pa jih morebiti kdaj celo je, potem pa jih je očitno skvarilo in izmaličilo okolje politike s svojim  občutkom moči, oblasti, privilegijev in denarja.