Ministrica dr. Anja Kopač Mrak bi morala odstopiti!

Že v prvem stavku tega današnjega pisanja želim  zapisati, da ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak bi morala odstopiti ali pa bi morala biti zamenjana. To sem sicer zapisal tudi že v svojem prejšnjem pisanju na temo nasilnega odvzema dveh nesrečnih dečkov z naslovom Opredmetenje otrok po slovensko in se mi tokrat to zdi pomembno še enkrat ponoviti.

V nujnost njenega odstopa ali zamenjave pa sploh več ne dvomim po tisti nesrečni novinarski konferenci, ko je je skupaj s socialnim inšpektorjem, direktorico velenjskega CSD in še nekaterimi prisotnimi poskušala novinarje in celotno slovensko javnost prepričati v svoj in prav vseh, ki naj bi  odvzem dečkov izpeljali kot tudi prav tistih, ki naj bi v imenu stroke celoten postopek pregledali ter ugotovili, da je bilo vse pravno in strokovno korektno izvedeno in seveda v korist odvzetih dečkov. Prav nihče na tisti novinarski konferenci vključno s samo ministrico Kopačevo ni bil prepričljiv, na veliko pomembnih vprašanj ni bilo odgovorov ali so bili odgovori nejasni ter izmikajoči in se je celotna ministričina ekipa ves čas skrivala za določili Zakona o varstvu osebnih podatkov ter načelom koristi otrok.  V resnici pa so se vsi ves čas le trudili in nam želeli povedati ter nas prepričati, da zastopajo nezmotljivo stroko v katero se ne dvomi, ker njene ugotovitve ter ukrepi imajo značaj vsemogočne dogme. Ob tem pa se je občasno še komu od prisotnih v njihovih izjavah še malo nerodno zaletelo in sem potem dobil občutek, da bi lahko bil sam izpeljan način odvzema obeh nesrečnih dečkov tudi razumljen kot maščevanje delavcev CSD Velenje obema starima staršema, ker pač nista bila pripravljena slediti vsem njihovim zahtevam. Ob tem pa ministrica Kopačeva tudi še avtoritativno v kamero izpove, da o takšnih stvareh lahko odloča le stroka in ne ulica, pisci na družbenih omrežjih ter ne lokalno prebivalstvo. Se kar strinjam, da lahko odloča le neodvisna in visoko etična stroka. Javnost pa ima pravico do jasnih, korektnih in nedvoumnih odgovorov na vsa morebitna vprašanja. Tudi na tista najbolj strokovna. Ker ta javnost na ulici, družbenih omrežjih ali v lokalni skupnosti so ljudstvo te države, so davkoplačevalci in so volivci, ki imajo po Ustavi v tej državi celo oblast.

Ko so prisotna ministrica ter njeni funkcijsko podrejeni partnerji odgovarjali na novinarska vprašanja so ves čas gonili isto lajno o načelu koristi otrok in varstvu osebnih podatkov otrok kot tudi starih staršev in se na ta način izmikali določenim odgovorom na neprijetna vprašanja. Seveda s takšnim svojim javnim nastopom niso mogli zadovoljiti ne novinarjev in ne občutljive slovenske javnosti. Ob spremljanju te novinarske konference ter nespretnem verbalnem motoviljenju ministrice Kopačeve sem se spomnil že nekaj let starega podobnega primera "pomurske deklice". Že takrat sem prišel do ugotovitve, da CSD v takšnih in podobnih žalostnih primerih niso del rešitve, temveč so največkrat žal kar del problema. Očitno so nesrečni otroci njihova prava nočna mora in nujno zlo ter hud problem, ki bi ga želeli kar najhitreje nekako rešiti in se ga znebiti. Da je temu vsaj delno res tako me prepričuje molk CSD o usodah otrok in njihovih staršev, ki jih v Sloveniji vsako leto več deset deložirajo iz stanovanj ter se potem za njimi uradno izgubi vsaka sled. Kaj se s temi družinami in njihovimi otroci potem dogaja ne zanima nikogar in tega vprašanja tudi nihče nikjer ne odpira ter ne zahteva odgovorov in pojasnil od krajevno pristojnih CSD ter resornega ministrstva ali kar naravnost od ministrice. 

V tej zgodbi ostaja tako kar nekaj zelo pomembnih vprašanj na katera zaradi različnih izgovorov ministrica Kopačeva in njeni sodelavci ne želijo podati odgovorov. Po pisanjih medijev povzemam del teh vprašanj, ki vsekakor zahtevajo konkretne razlage in nedvoumne odgovore:
- Zakaj CSD kljub vrsti pozivov umorjene matere ni ukrepal in zaščitil otrok?
- Zakaj ministrstvo za delo do zdaj ni odločilo o zahtevi za rejništvo, ki jo je oddala babica otrok?
- Zakaj ne ministrica za delo Anja Kopač Mrak ne socialni inšpektor Peter Stefanoski nista odgovorila na obtožbe, da so socialne delavke med postopkom manipulirale s starimi starši?
- Zakaj se starim staršem še kar skriva, v katero rejniško družino sta bila nameščena vnuka?
- Zakaj CSD nima enotnega sistema delovanja, ki bi socialne delavce usmerjal v takih primerih?
- Kaj se je to tako zelo nesprejemljivega ali strašnega dogajalo "za zidovi" kar opravičuje in  strokovno utemeljuje odvzem otrok iz okolja starih staršev?

Ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak ima pač smolo, da vodi zelo zahtevno ter družbeno zelo občutljivo ministrstvo in svojemu delu očitno ni kos. Pač ni vsak za vse ter vsako delo in v tem ni nič tragičnega ali slabega. Le zavedati se je tega treba in to sebi ter javnosti tudi priznati in pravočasno prepustiti nadaljevanje dela nekomu, ki bo uspešnejši. Niso samo CSD problem, ki ga ministrica za delo Kopačeva ne želi ali ne zmore razrešiti. Ima še mrežo zavodov za zaposlovanje, ki so skupaj s centri za socialno delo že več let krepko zreli za temeljito organizacijsko, vsebinsko in kadrovsko reformo. Potem ima ministrica še nerešene težave popolnoma neučinkovite delovne inšpekcije in v tej posledici pojave suženjstva, nečloveškega ravnanja nekaterih delodajalcev s tujimi delavci, pojavi hudih oblik mobinga in drugih oblik nespoštovanja delovno pravne zakonodaje, ter zakonodaje, ki ureja varstvo pri delu in zdravstveno varstvo zaposlenih. In tako bi lahko še naštevali kaj vse v resorju, ki ga ministrica Kopačeva vodi ne funkcionira in se reševanja nakopičenih težav ter hudih anomalij ne loti. Verjamem, da so to problemi in težave, ki v danih slovenskih neoliberalnih okoliščinah niso lahko rešljivi in da se vsak minister pri svojem delu srečuje z mnogimi hudimi sistemskimi ali interesnimi preprekami ter institucionalnimi ovirami. Za to pa minister obstaja, da se s tem spopada in probleme rešuje. Drugače ministrov niti rabili ne bi, ker bi obstoječe in zatečeno stanje na področjih resorja lahko prav mirno nadaljevali višji ali nižji državni uradniki, ki na žalost v praksi v največ primerih tako ali tako pretežno vodijo ministrstva in tako spravljajo v težave in obup državljane te države.