Lahko razumemo komentarje, ki so vzpodbujeni iz čustvenih in humanitarnih vzgibov in pretresov, ker otrok je vendar nebogljeno bitje, ki si zasluži vso našo pozornost in zaščito. Še posebej, če otroci zaradi nesrečnega dogodka naenkrat ostanejo brez obeh bioloških staršev. Taki otroci morajo biti deležni vsakršne pomoči in privilegijev države, družbene skupnosti in vseh ljudi, ki so v teh časih sploh še sposobni z njimi čutiti in jih njihova usoda skrbi..
Najbolj zanimivi pa so ob tej tragični zgodbi dveh nesrečnih dečkov komentarji ter razlage ljudi, ki se pojavljajo v vlogi raznih strokovnjakov ali predstavnikov raznih državnih institucij. Ob poslušanju ali prebiranju teh komentarjev pa imamo močan razlog, da postanemo resno zaskrbljeni, če ne že kar zgroženi. Poglejmo si le nekaj izjav teh ljudi in se nad njimi skušajmo vsaj malo zamisliti. Dedek in babica vnučkov, ki zaradi tragičnega dogodka ostaneta brez svojih staršev, pred državnimi organi, ki odločajo o nadaljnji usodi teh otrok, nista stranki v postopku. Dedki in babice, tako po očetovi kot po materini strani, torej o usodi svojih nesrečnih vnukov nimajo pravice soodločati, ker gre ta pravica le državnim organom. Naredil bom prav vulgarno izpeljavo te pravne ureditve in postavil trditev, da otroci, ki zaradi nesrečnega dogodka ostanejo brez svojih bioloških staršev, postanejo lastnina države, ki edina sme razpolagati z njimi in jim določiti nadaljnjo življenjsko usodo. Dedke in babice ali druge bližnje sorodnike se k sodelovanju lahko povabi, ni pa obvezno in nujno. Zakonodaja s področja dedovanja to razmerje med starimi starši in vnuki v takšnih in podobnih primerih opredeljuje precej drugače. Je torej v Sloveniji pravno kri lahko le voda ali kri vendarle ni navadna voda, kot pravi star ljudski rek? Najmočnejša pa je ta, da se o usodi obeh nesrečnih otrok lahko država dogovarja le z njunim očetom, ki sedi v zaporu, ker jima je ubil mamo. Razumi kdo zmore! Še eden od očitnih primerov izvajanja slovenskega brezdušnega ter mehaničnega tako imenovanega črkobralskega prava. Tako pravi zakon in pika! Pravo, ki ga ljudje občutijo kot hudo nasilje in postaja neusmiljeno orodje v rokah vladajočih elit za tlačenje ter discipliniranje ljudstva, je nehumano in nedemokratično pravo. Če je pravo nedemokratično, potem seveda tudi država ni demokratična.
Prvi izgovori socialnih birokratov po spektakularni ugrabitvi obeh otročičev iz vrtca zakaj stara starša naj ne bi bila za skrbništvo primerna so bili, da sta prestara za vzgojo svojih vnukov, da tudi drugače nista primerna, ker še vedno žalujeta za svojo umorjeno hčerko in materjo obeh otročičev in potem še, da imata premalo stanovanje, Ti navedeni argumenti ob še nekaterih drugih so se mi zdeli najbolj neumni in za lase privlečeni. Za delo bi torej morali po napovedani pokojninski zakonodaji biti sposobni vse tja do 67. leta, za vzgojo otrok ali vnukov pa tega že pri starosti okrog 60. let naj ne bi bili več sposobni. Kaj bi torej država naredila materi, ki bi rodila stara tam med 55 in 60 let? To se sicer res ne dogaja pogosto, občasno pa se vendarle lahko zgodi. Bi takšni materi država odvzela dojenčka in ga dala v rejo ali posvojitev? Če sledimo argumentu CSD Velenje, bi takšna malo starejša mati pač ostala brez dojenčka. Nekdo pač nekaj blekne in ob tem še ostane živ, bi verjetno rekel moj znanec, ki rad na tak način komentira zapletene zgodbe.
Da tudi "drugače" nista v stanju skrbeti za svoja vnuka pa dodatne razlage ni. Kaj torej pomeni to "drugače"? Sta alkoholika, uživata mamila, sta duševna ali fizična invalida? Kaj torej? Verjamem, da po mesečnih prihodkih nista v najboljši kondiciji in sta vnučka zanju lahko hudo finančno breme. Lahko rešljiv problem. Namesto rejnikom, naj ta denar država nameni starim staršem in največji del finančnega problema bo v glavnem rešen. Ob tem pa naj jima CSD poskrbi še za stalno strokovno socialno pomoč in vse bo pod kontrolo ter vsi bodo srečni kolikor so glede na preživeto tragedijo sploh še lahko. Kot razlog so navedli tudi, da stara starša žalujeta za svojo umorjeno hčerko, Seveda žalujeta in še kako zelo žalujeta tudi oba otročiča. Skupaj bi ali bodo to žalovanje veliko lažje in z manj travmami prebrodili kot sedaj nasilno ločeni in ob vsem še stigmatizirani. S kom pa najlažje deliš svojo žalost, če ne s tistimi, ki jih poznaš, jih imaš rad, jim zaupaš in med katerimi se počutiš varno ter ljubljeno? Naslednji prav slaboumen argument je bil, da imata stara strarša premalo stanovanje. Res? Potem naj se na CSD potrudijo in skupaj z lokalno skupnostjo, humanitarnimi organizacijami ter pomoči ogromne množice dobrih ljudi te dežele poskrbijo, da čim prej dobita primerno veliko stanovanje. Ali morebiti misli država odslej preko svojih CSD vsem številnim slovenskim družinam, ki nimajo ustrezno rešenih svojih stanovanjskih razmer in živijo v veliko premalih stanovanjih, začeti odvzemati otroke in jih nameščati v rejniške družine? Pa menda ja ne?
Edini skupni zaključek vseh teh slišanih ali prebranih birokratskih ter pogosto tudi kvazi strokovnih in njim podobnih komentarjev ter razlag je, da postane otrok, ki izgubi oba svoja biološka starša lastnina države s katero država razpolaga kot sama misli, da je prav. Vsi drugi k temu nimajo kaj za dodati. Tak nesrečni otrok se torej opredmeti, očitno pravi slovenski pravni red, ki ta področja ureja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar