Zbor članov RK Slovenije danes sprejel modro odločitev!

Zbor članov Rdečega križa Slovenije danes ni podlegel izsiljevanju predsednice Nataše Pirc Musar in ni razrešil sekretarke Renate Brunskole. V posledici te odločitve Zbora članov je predsednica Nataša Pirc Musar odstopila kot predsednica Rdečega križa Slovenije.

S tem so delegati v najvišjem organu Rdečega križa Slovenije presekali kadrovski gordijskega vozel, ki sem ga sam v enem od zapisov na teh straneh imenoval kar babji ravs in kar je v to zelo pomembno humanitarno organizacijo vnašalo povsem nepotreben nemir, nasprotja in konflikte ter hromilo njene aktivnosti na terenu.

S tem kar se je danes dogodilo na Rdečem križu Slovenije si niso oddahnili le zaposleni v območnih enotah RK, temveč so si oddahnili tudi številni aktivisti po celotni državi, ki nosijo veliko breme aktivnosti na terenu in oddahnili so si tudi številni podporniki in donatorji Rdečega križa Slovenije. Članom Zbora RK gredo tako čestitke za modro odločitev in obenem jim lahko le zaželimo še srečno roko pri iskanju in imenovanju novega ter kompetentnega predsednika ali predsednice. Res si želimo, da jim politika ne bi ponovno podtaknila kakšnega kandidata ali kandidatke, ki bi ponovno želeli pred interese organizacije ter ogromne množice tistih nesrečnikov, ki od organizacije vsakodnevno pričakujejo razne oblike pomoči, postaviti kakšne svoje osebne ali kolektivne interese. Ena neprijetna izkušnja zadnjega časa naj bo dovolj in glede na današnjo modro in pogumno odločitev Zbora članov RK, si organizacija ponovno pridobiva zaupanje in simpatije mnogih tistih, ki vanjo verjamejo, ji zaupajo, ji s svojim prostovoljnim delom ali prispevki pomagajo ter predvsem ogromnih množic tistih zaradi katerih organizacija RK sploh obstaja in njeno pomoč v težkih časih pričakujejo.

Kako je s smetišča zgodovine v današnji čas prikorakalo sporočilo z domobranskega plakata!

Fotografija posneta v Šenčurju na protestu, ko je več sto ljudi demonstriralo proti naselitvi migrantov v njihov kraj.

Fotografija, ki je bila velikorat objavljena na številnih internetnih družbenih omrežjih in pod katero smo potem lahko prebirali različne komentarje. Od takšnih, ki bi jih povsem brez vsakršnega zadržka lahko označili kot sovražni ali žaljiv govor in do komentarjev v katerih so mnogi izražali zaskrbljenost, začudenje in zgroženost nad tem kaj vidni slovenski politiki nasmejanih lic sploh počno na takšnih ksenofobnih zborovanjih okitenih z domobransko ter podobno hujskaško ikonografijo

Posebno pozornost javnosti je vzbudil ta star domobranski plakat, ki so ga prinesli s smetišča zgodovine ter ponovno obudili v življenje in katerega sporočilo je grozljivo in ni namenjeno tujcem, temveč sonarodnjakom, ki skupaj z organizatorji tega protesta ne delijo enakih vrednot, svetovnega nazora ter pogledov na današnji svet v katerem živimo. Ni demokracija to, da sme vsak govoriti ali početi kar ga je volja, groziti z državljansko vojno, nasiljem in javno ustrahovati drugače misleče. Temu se je nekoč reklo anarhija. Še najmanj pa bi si smeli kaj takšnega dovoliti ljudje, ki so bili na demokratičnih volitvah izvoljeni v najvišje državne organe in ki nosijo največjo odgovornost za mir , red in blagostanje v državi. Z neprestanimi zavestno naščuvanimi  delitvami ljudi in izmišljanji vedno novih razlogov za vnašanje nemira ter ideoloških in političnih konfliktov država Slovenija nima bodočnosti. In tako skupaj z njo ne vsi mi in ne naši otroci in ne naši vnuki. Pa se nam te desničarsko ksenofobne in militantno nastrojene skupinske orgije niso dogodile le v Šenčurju, temveč tudi v Kidričevem, Lenartu, na Vrhniki, v Ljubljani in morebiti v manjšem obsegu še kje ter se napovedujejo še nove. V vseh pa vidimo v prvih vrstah ljudi iz dveh parlamentarnih političnih strank ter nekaj ljudi iz skrajnih političnih legalnih ali pol legalnih ter nazadnjaških družbenih skupin.

Samo vprašanje primernega trenutka in le kratke začasne izgube razsodnosti ene ali kar obeh zoperstavljenih skupin je dovolj in že  lahko pride do fizičnega konflikta med zoperstavljenima skupinama državljank in državljanov, ker sovražne energije se je nabralo več kot dovolj. Petindvajset let so mnogi poosamosvojitveni slovenski politiki vztrajno akumulirali med ljudi energijo sovraštva, maščevanja za dejanja naših dedov in očetov, ideološka in politična nasprotja in njihov besednjak je iz leta v leto postajal ostrejši, bolj grob in nasilno grozeč. Nekoč se bodo te nakopičene zlovešče energije sprostile in kdo v tej deželi jih bo takrat v stanju kontrolirati, umirjati, nadzorovati ter nevtralizirati, da se ne sprevržejo v splošen družbeni kaos in krvavo medsebojno obračunavanje? Imunski sistem države očitno vse bolj odpoveduje in kot družba in država postajamo vedno bolj lahka tarča skupin teh ljudi, ki v Sloveniji živečim ljudem in državi ne želijo nič dobrega. Ne le samo takšni iz domačih logov, temveč in predvsem tudi mnogi tisti iz tujih okolij, ki očitno vsa ta nasprotja in konflikte iz ozadja tiho podžigajo in usmerjajo za zadovoljitev nekih svojih ozkih ali globalnih ciljev ter interesov. Kot vse kaže Slovenci ponovno padamo na izpitu iz zgodovine, ker se iz dosedanjih znanj ter slabih izkušenj in zablod naših prednikov, ki nam jih v poduk vsakodnevno ponuja ta večna učiteljica življenja, res nismo prav ničesar naučili in potegnili nobenih koristnih življenjskih naukov.

Kako nas v Sloveniji zasipajo in zalivajo s FFS strupi!

Pred dnevi je Zavod za statistiko prvič objavil zelo zanimive in pa tudi skrb zbujajoče podatke o uporabi kemije v slovenskem kmetijstvu. Preseneča, da ta objava ni povzročila potrebnega zanimanja in vznemirjenja pri zainteresirani slovenski javnosti in tudi naravovarstveno usmerjeni stroki, ko pa  so že vsaj tri mesece predmet velike medijske pozornosti in hudega strokovnega "nadmudrivanja" neki Debevčevi trakovi prepojeni s kemijskim koktejlom, ki so jih za zatiranje varoje uporabljali nekateri slovenski čebelarji. Kmetijsko ministrstvo in Urad za varno hrano sedaj celo javno na spletni strani objavljata imena in priimke nekaterih čebelarjev za katere uspeta dokazati, da so bili med kupci in uporabniki teh Debevčevih nelegalnih trakov.

Pa si malo bolj natančno oglejmo to objavo Zavoda za statistiko:

Zaradi vremenskih razmer v letu 2014 se je v tem letu povečala prodaja fungicidov. Prodanih je bilo 724,5 tone teh sredstev; od tega je bilo v kmetijstvu porabljenih 514,1 tone ali 71 %. Največ fungicidov je bilo porabljenih v vinogradih (380,9 tone) in v intenzivnih sadovnjakih (88,0 tone). 

Herbicidov je bilo v letu 2014 prodanih 238,5 tone; od tega je bilo v kmetijstvu porabljenih 134,6 tone ali 56 %. Največ herbicidov, 96,4 tone, je bilo porabljenih na površinah s koruzo (za zrnje in za silažo). Na površinah z žiti (brez koruze za zrnje) je bilo porabljenih 17,7 tone herbicidov. Od herbicidov je bilo porabljenega največ S-metolaklora (60,0 tone), sledili so terbutilazin (19,7 tone), glifosat (12,5 tone) in prosulfokarb (11,5 tone).

Insekticidov je bilo prodanih 33,6 tone; v kmetijstvu pa je bilo v tem letu porabljenih 22,4 tone ali 67 % teh sredstev. Največ insekticidov je bilo porabljenih v intenzivnih sadovnjakih (18,1 tone) in vinogradih (3,1 tone). Iz skupine insekticidov je bilo porabljenega daleč največ parafinskega olja (15,6 tone), sledila sta klorpirifos-metil (1,8 tone) in klorpirifos (1,5 tone). Na hektar celotne površine s posamezno kmetijsko kulturo je bilo v povprečju porabljenih največ pesticidov v intenzivnih sadovnjakih (29,1 kg/ha) in v vinogradih (24,4 kg/ha)

Od fungicidov je bilo porabljenega največ žvepla (252,5 tone), sledila sta folpet (59,3 tone) in mankozeb (54,0 tone). Večinoma so bili na teh kmetijskih zemljiščih porabljeni fungicidi, in sicer v intenzivnih sadovnjakih 22,8 kg/ha, v vinogradih pa 23,8 kg/ha.

Na površinah, posejanih s pšenico in piro, je bilo v povprečju porabljenih 0,8 kg pesticidov na hektar, od tega fungicidov 0,4 kg/ha, herbicidov pa 0,3 kg/ha. Na površinah, posejanih s koruzo (za zrnje in silažo), je bilo v povprečju porabljenih 1,4 kg pesticidov na hektar (večinoma so bili to herbicidi). 

Javna skrivnost je, da se nekaj podobnega kot se očita slovenskim čebelarjem, ki so za zdravljenje svojih čebel uporabljali nelegalna sredstva pridobljena na črnem trgu, dogaja tudi v drugih kmetijskih sektorjih. Tudi nekateri kmetje, sadjarji in vinogradniki naj bi za svoje potrebe v tujini nabavljali v Sloveniji neregistrirana kemična sredstva ter semena tretirana s takšnimi kemičnimi preparati, vsega tega pa zavod za statistiko seveda nima zajetega v svojih zgoraj navedenih količinah posameznih kemičnih sredstev in tega tako tudi drugi pristojni državni organi nimajo zavedenega v svojih evidencah. 

Smo pa v Sloveniji že nekaj let zapored priča vsakoletnim pomorom čebel in temu pojavu se skuša posvetiti kar najmanj strokovne in medijske pozornosti, Kakor, da bi želel nekdo vse to zamolčati in pred javnostjo prikriti. Le še nekaterim medijem gre zahvala, da prizadeti čebelarji, ki jim nevestni uporabniki teh kemijskih sredstev morijo čebele, lahko javnosti sporočijo svoje težave. Pristojne inšpekcijske službe kot po pravilu že nekaj let niti v enem samem primeru masovnih pomorov čebel ne uspevajo najti in sankcionirati povzročiteljev teh pomorov čebel. Prizadeti čebelarji tako pravijo, da svoje delo ob prijavi pojava pomora čebel korektno opravijo le policija in terenski veterinarji Nacionalnega veterinarskega inštituta ( NVI ). Inšpekcijske službe, kot so kmetijska inšpekcija, veterinarska inšpekcija, fitosanitarna inšpekcija in morebiti še kakšna, pa se pogosto niti ne odzovejo, če pa že pridejo, pa opravijo le administrativni del svojega posla in potem o njih ni več nič slišati. Praviloma se ne odvzema vzorcev rastlin ali drugih dokaznih materialov za identifikacijo morebitnega storilca, čeprav jim v največ primerih že pred njihovim prihodom storilca odkrijejo kar čebelarji sami in jih napotijo na področje na katerem je bilo kakšno strupeno kemično sredstvo nepravilno,  neodgovorno ter v nasprotju s priporočili stroke ter proizvajalca uporabljeno.

Težave prizadetih čebelarjev, ki se vsako leto znova srečujejo z večjimi ali manjšimi masovnimi pomori čebel, seveda ne zanimajo niti Čebelarske zveze Slovenije (ČZS), niti njihovih lokalnih čebelarskih društev, ne sestajajo se znani in strokovno pristojni slovenski strokovnjaki, ne oglašajo se civilno družbene organizacije, ki bi želele reševati ves svet, pa niso sposobne pred ponavljajočimi se pomori v lastni državi rešiti niti čebel, divjih čebel, raznih osic, drugih žuželk in predvsem čmrljev. Vse te žuželke nam skupaj s čebelarjevimi čebelami v takšnih primerih zastrupitev naravnega prostora tudi masovno umirajo, pa to očitno v tej deželi le malo koga zanima ali skrbi. Veliko premalo je le neprestano ponavljati kako zelo pomembna je čebela v naravnem prostoru in se pri tem celo sklicevati na izrečeno misel enega največjih svetovni umov Alberta Einsteina. Potrebno je kaj na tem področju tudi narediti in predvsem zagotoviti, da se spoštujejo določila sprejetih predpisov, strokovnih napotil in navodil proizvajalcev posamičnih kemičnih preparatov in pristojnih državnih organov. Prav nesramna demagogija pa je, da se država s takšnimi razmerami na področju varovanja okolja in čebel potem pred svetovno javnostjo v OZN zavzema za razglasitev svetovnega dneva čebel. Strinjam se z nekom, ki je pred časom dejal, da masovna in predvsem neodgovorna uporaba FFS v kmetijstvu pomori veliko več ljudi kot tobak oziroma cigarete. O škodljivosti tobaka in cigaret naj bi bilo ogromno študij, ki dokazujejo škodljivost kajenja. Kako, da podobnih študij o škodljivosti masovne uporabi FFS v kmetijstvu in pridelavi hrane ne moremo skoraj nikjer prebrati, se nanje sklicevati in z njimi dokazovati upravičenosti naše skrbi za zdravje ljudi? 

Seveda kar nekaj tovrstnih strokovnih raziskav obstaja. Na žalost ji je velika večina v tujih jezikih in so pred našo javnostjo namerno zamolčane ali mnoge celo prikrite. V Sloveniji se na to temo v javnosti občasno oglasita le dr. Gorazd Pretnar in Anton Komat, ki pa izpadeta kot glas vpijočega v puščavi, ker njunih opozoril ne upošteva politika in na žalost tudi ne velik del ostale slovenske strokovne javnosti. Ravnamo in živimo pač po zavajajočem načelu, da to o čemer nič ne vemo in nikjer nič ne preberemo pač ne obstaja. Skoraj ne mine dan, da v kakšnem od medijev ne bi prebrali ali slišali kaj vse naj bi  povzročalo raka kot eno najhujših kug današnjega sodobnega časa. Na tem dolgem seznamu rakotvornih ali potencialno rakotvornih snovi in živil pa najdemo vse le fitofarmacevtskih sredstev ( FFS ) za uporabo v kmetijstvu nikoli. Zanimivo, res zelo zanimivo!

Kdo in zakaj želi uničiti slovensko čebelarstvo?

Ko se cedita med in strup
TV Slovenija 3
23. februar 2016
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dobra dva meseca sta minila od izbruha afere z medom. Nezaupanje ljudi ostaja. Prvi osebi kmetijskega in zdravstvenega resorja v državi, ministra Dejana Židana in Milojko Kolar Celarc smo zato prosili, naj podpišeta izjavo, s katero zagotavljata, da so med in izdelki iz medu slovenskih pridelovalcev popolnoma varni za uživanje.

Nista je podpisala, čeprav je minister Židan pretekli mesec celo sam pozival ljudi, naj še naprej jedo med, saj ga zajtrkuje tudi sam, in čeprav je bilo prav njegovo ministrstvo za kmetijstvo naročnik analize, ki je ugotovila, da med z ostanki amitraza ne predstavlja tveganja za zdravje. Iz ministrovega kabineta so sporočili, da "varnost živil zagotavlja sistem nadzora, ne minister". Isti odgovor je prišel tudi iz kabineta ministrice za zdravje, kjer še pojasnjujejo: "Tako v EU kot tudi v Sloveniji je varnost in kakovost živil odgovornost proizvajalca živil................................. .

                                                                            ***

Mnogi slovenski čebelarji so že verjeli, da je more okrog oporečnosti medu počasi že konec in da so rezultati referenčnih laboratorijev dovolj prepričljivi, da ni več dvomov o tem ali je med varen za uživanje. Pa temu očitno ni tako. Sedaj je ponovno sinoči ob 8.30 uri po čebelarjih in njihovem medu na svojem 3.  ( parlamentarnem ) programu udarila nacionalna TV. Nekomu očitno še ni dovolj. Kar naenkrat laboratorijski izvidi niso pomembni in prav čutiti je razočaranja nekaterih, ker v medu ni bilo najdenega nič takšnega kar bi opravičevalo to neizmerno gonjo proti čebelarjem in njihovemu medu.

Ne, ne bo še konec. Ker vseh ciljev očetje in avtorji te afere še niso dosegli. Dobro so izrabili prav vse zimske mesece, ko je običajno prodaja medu pri čebelarjih najbolj intenzivna in po medu slovenski potrošniki najbolj povprašujejo. No, vsaj v preteklosti je bilo tako, ker tokrat se je njihovo povpraševanje skoraj povsem ustavilo in prestrašeni potrošniki več ne vedo komu verjeti. Mnogi čebelarji se tolažijo, da med, ki ga ne bodo uspeli tokrat prodati, bo pač prodan naslednjo zimo in da se bo zgodba počasi umirila in bodo potrošniki pozabili na vse skupaj ter slovenskim čebelarjem in njihovemu medu ponovno poklonili zaupanje. Na žalost tokrat ne bo tako lahko in posledice te zarote proti čebelarjem bodo slovenski čebelarji še dolgo čutili in verjetno še dolgo ne bo več tako kot je bilo pred izbruhom te medene afere.

Ni vsega kriv le ta nesrečni Debevec iz Vrhnike in njegovi kemični koktajli, ki jih je nelegalno prodajal čebelarjem. Če ne bi bilo Debevca in njegovih kemičnih čire čarev, pa bi bilo kaj drugega, ker zgodba Debevc je bila le povod, da se plaz proti čebelarjem sproži. Ker pravi motivi so očitno povsem drugi in razloge za izbruh te medene krize je potrebno iskati drugje. Kot je pred dnevi v neki ozki družbi izjavil eden od večjih čebelarjev, ki se sam predstavlja kot eko čebelar in ga nekateri bolje obveščeni čebelarji uvrščajo med soavtorje te nesrečne kemične medene zgodbe, namen ni bil to kar se je potem dogodilo. Stvari naj bi zaradi zaletavega soliranja nekaterih čebelarskih skrajnežev in prenapetežev potem ušle izpod nadzora in ni jih mogel več nihče kontrolirati ali celo zaustaviti. Nekateri so namreč brezglavo izrabili prav vse sorodstvene vezi in razna osebna ter tudi politična poznanstva v medijih ter nekaterih institucijah in uspelo jim je zgodbo pripeljati do samega vrelišča. Med ostalimi cilji so želeli namreč "odrezati glavo" in se maščevati Nacionalnemu veterinarskemu inštitutu ( NVI ) in si zagotoviti glavno ter odločilno besedo na področju zdravstvenega varstva čebel in uveljaviti svoje doktrine zatiranja varoje, prevzeti nadzor nad izobraževanjem čebelarjev na področju zdravstvenega varstva čebel, ker je v ozadju šlo predvsem tudi za ne mala denarna davkoplačevalska sredstva, ki jih vsako leto za ta namen zagotavlja ministrstvo za kmetijstvo. Ko so ugotovili, da je sprožitev te medene afere udarila povratno po vseh čebelarjih, pa je bilo že prepozno, da bi se zgodba lahko zaustavila in potrošniška javnost pomirila. Sedaj veliko škodo trpijo tudi tisti čebelarji, ki so na samem začetku verjeli, da jih povzročitev te krize ne bo oplazila in bo zadela le ciljane čebelarske kolege.

Prav tako so ti posamezniki želeli doseči še neke druge cilje za katere se že dolgo zavzemajo. Kateri vse so ti cilji, pa je med ostalim bilo moč razbrati tudi v enem od javnih pisem znanega štajerskega čebelarja s področja Maribora, objavljenem na spletni strani ČZS in tudi iz izjav ter pisanja znanega kraškega čebelarja, katerega ime se je pojavilo med prvimi in na samem začetku te medene afere. Vse to so počeli ob izdatni tihi ter zaplotniški podpori kadrov ene od znanih in pomembnih državnih institucij v sestavi kmetijskega ministrstva. Vse to početje jim je seveda uspevalo tudi zaradi nesposobnosti in nekompetentnosti predsednika ČZS Boštjana Noča, ki po zatrjevanju nekaterih poznavalcev razmer na ČZS, le formalno vodi to čebelarsko organizacijo in v resnici v praksi ČZS vodijo ter z njo upravljajo drugi iz ozadja in si ga ti krogi prav zaradi tega želijo še nadalje obdržati kot predsednika na čelu ČZS.

Ta nesrečna zgodba se očitno lahko konča le na način, da bi se vodstveni vrh ČZS v celoti ter povsem kadrovsko prenovil s povsem novimi ter kompetentnimi in mlajšimi ter neobremenjenimi kadri. Ki bi bili tudi primerno izobraženimi ter imeli ustrezne izkušnje na področju čebelarstva ter vodenja takšne organizacije kot je ČZS. Ker temu seveda še nekaj časa ne bo tako, se bodo težave čebelarjev na terenu le še nadaljevale in zaostrovale. Čebelarji naj se kar pripravijo na nove izzive, ki ne bodo majhni in jim na žalost mnogi ne bodo kos. Nekateri čebelarji že resno razmišljajo o zmanjšanju števila čebeljih družin in mnogi manjši celo o popolni opustitvi čebelarjenja, ker vseh pritiskov niso v stanju vzdržati. Krivcev za to kar se zadnje mesece čebelarjem dogaja naj ne iščejo izven svojih vrst in svoje organizacije ali celo v novinarjih in medijih ali v NVI, temveč jih naj poiščejo kar v svojih vrstah in med najbolj odgovornimi sedanjimi ter bivšimi funkcionarji, ki so na vrhu njihove organizacije ČZS ali zelo blizu njenega samega vrha. V ozadju pa seveda gre le za denar in samo za davkoplačevalski denar, ki ga zagotavlja ter ČZS zalaga kmetijstvo ministrstvo in zaradi tega je odgovornost za razmere v čebelarskem sektorju tudi kmetijskega ministra Dejana Židana ter njegovih državnih uradnikov še toliko večja.

Velika vojna in humanitarna katastrofa sta nam vse bliže!

Že pred meseci sem na teh straneh pisal, da se nam velika vojna nevarno približuje. Le še Turčija loči Evropo od vsesplošnega vojnega kaosa in tragične morije. Takrat sem potiho še upal, da bo vsaj Evropi to gorje prihranjeno. Danes tega upanja nimam več, ker vse bolj očitno postaja, da so politiki najpomembnejših evropskih držav ter oblastnih institucij EU poblazneli in so jim zadeve popolnoma ušle izpod nadzora ali pa vse to počnejo zavestno ter namerno po nekem skrivnem načrtu ispraznitve prostora za jutrišnjo požgano zemljo.

Le vprašanje precej kratkega časa je, ko bomo lahko razglasili, da je v vojni tudi Turčija in takrat razmer ustaviti ali nadzirati ne bo mogel več nihče. Proti Evropi pa se bo napotilo ne nekaj deset ali sto tisoč, temveč nekaj milijonov novih beguncev, ki jih na človekoljuben in human način zaustaviti ne bo mogel nihče. Velika napaka politike EU je žrtvovanje Grčije ter celotnega Balkana skupaj s Slovenijo, ki so očitno določeni kot prostor za prisilni sprejem in "začasno?" nastanitev ogromnih množic teh nesrečnikov, ki bodo  bežali pred vojno morijo. V tistem trenutku, ko se val teh množic ne bo mogel več preko Alp razliti po Evropi, bo vsesplošen kaos  ter zelo mogoče tudi vojni vihar zajel celoten Balkan. O zaustavljanju migrantov na Makedonsko - Grški meji so lahko le mokre sanje nekaterih nesposobnih evropskih politikov ali pa velik načrten blef s katerim želijo vsaj še začasno v svojih državah na Balkanu ohraniti notranji mir in ne povzročiti panike med lastnimi ljudmi. To mešetarjenje s Turčijo, ki se ga gredo Nemci in še nekatere države EU skupaj z oblastnimi organi EU, se kaj hitro lahko izkaže kot nekoristno pridobivanje časa v katerem pa Evropa ne more ničesar pridobiti. Dokler se bo s Turčijo tako mešetarilo bodo Turki na svojem terenu, ki ga najbolje obvladajo in jim  evropski ali drugi svetovni politiki ne sežejo niti do gležnjev. Na izsiljevanja in pogojevanja Turkov enostavno ni mogoče pristati in jim v skoraj vsem ugoditi, ker je njihov nabor novih in novih zahtev zelo širok in seže vse do končne rešitve kurdskega in zelo verjetno tudi še iranskega vprašanja. Kot prvi so to očitno spoznali Rusi, ki se očitno zavedajo, da aktualna turška politika razume le odločno in trdo govorico moči ter sile. Vse drugo je izguba časa in poglabljanje krize, širitev vojnih konfliktov in novih izsiljevanj tistih, ki se za to čutijo še dovolj močne in imajo s čim izsiljevati. Kriza EU se je začela v Grčiji, ki je na Balkanu in zelo verjetno je, da se bo v Grčiji in na Balkanu, tudi končala. Kako, tega pa napovedati ni mogoče. Ne slepimo se, tudi Slovenija je strateško in teritorialno uvrščena na Balkan in bo skupaj z Grčijo delila enako ali vsaj zelo podobno usodo.

Tako imamo že danes vsaj tri Evrope in sicer stara Evropa, severno ter zahodno od Slovenije in Alp, vzhodna Evropa ali Višegrajske države in države Balkana, južno od Alp, kamor je uvrščena tudi Slovenija. In tako danes razdružena Evropa v reševanju begunske krize tudi funkcionira in v sladu s to neformalno in vendar v praksi udejanjeno razdelitvijo, tudi ravna ter sprejema odločitve. Še najbolj komično pri vsem tem je vsakodnevno sklicevanje na evropski ali mednarodni pravni red na kar se še posebej radi in glasno sklicujemo v Sloveniji. Nemci in Avstrijci so tukaj veliko bolj praktični in pragmatični. Ko jim odgovarja razglasijo, da schengena ni več in da dablinski dokumenti več ne veljajo in ravnajo povsem po svoje. Potem pa čez čas, ko je treba disciplinirati in pritiskati na druge, na primer na Slovenjo ali Madžarsko, pa ves ta pravni red ponovno velja in potiho grozijo celo s sankcijami in še s čim.  Čeprav Avstrija s svojimi ukrepi na meji s Slovenijo praktično postavlja nove schengenske meje, se v Sloveniji delamo kot, da smo mi glavni rešitelji Evrope in njenega schengenskega pravnega reda. Pri tem pa je verjetno tudi res, da kake velike izbire niti nimamo in nam ostane le še, da rešimo kar se da, če se sploh še kaj rešiti da.

Vsi analitiki, ki razmere malo bolje poznajo, seveda povsem upravičeno in povsem realno, napovedujejo zelo povečan pritisk migrantov v spomladanskih mesecih. Nihče pa nima dolgoročne rešitve kaj potem s temi migranti početi, koliko in predvsem kako jih v posamezne države namestiti, kje jih potem nastaniti in jim zagotoviti človeka vredne pogoje življenja ter integracije. Tudi o posledicah, ki jih ti valovi prihajajočih migrantov v posameznih državah že povzročajo, se naj ne bi govorilo ter v medijih pisalo in vse države pred svojo javnostjo skrbno skrivajo načrte namer kako bodo poskusile te težave premostiti, da ne bi izvale notranjih družbenih, političnih, socialnih in drugih nemirov. Vse bolj očitno pa postaja, da se tem notranjim konfliktom izogniti ne bo mogoče. Za določen čas omejevati in delno kontrolirati pa bo notranje nemire mogoče le s pravno, vojaško, policijsko in državno prisilo, dokler razmere ne bodo ušle izpod nadzora in potem lahko sledi le še trda diktatura ali nova vojna. Govoričenja kako se bo migrante, ki ne bodo dobili dovoljenja za bivanje v posamezni državi EU vozilo nazaj v njihove dežele so neresna in temu le še malo kdo res verjame. Zakaj se jih potem že iz Grčije ne odpelje v dežele iz katerih so prišli in zakaj potem vsa ta balkanska kalvarija od Egejskega morja do Nemčije ali kake druge severne države EU? Zakaj torej? Še res ni dozorel čas, da vlade posameznih držav EU svojim državljanom povedo pravo resnico o fenomenu te begunske krize in kako ga nameravajo reševati? Koliko migrantov so posamezne države že doslej odpeljale v njihove države izvora in katere so te države? Vse bolj očitno je tudi, da vsaj za države Balkana velja, da ni pomembno koliko migrantov so za daljši čas pripravljene sprejeti in sposobne zanje ustrezno poskrbeti, temveč jih bodo pač imele toliko kolikor se jih bo na točno določen čas znašlo pri njih in si jih bodo potem medsebojno podtikale in se pri tem še prav hudo prepirale. Prihajali pa bodo vedno novi, ki jim bo pot preko Alp onemogočena. Iz severne in  zahodne Evrope pa bodo vsem državam balkanske poti južno od Alp grozili, jih podučevali o mednarodnem humanitarnem pravu in njihovih zavezah,  se razmetavali z velikimi obljubami in jim morebiti poklonili kdaj celo kaj pretežno neuporabne humanitarne pomoči. Vse to smo, v niti ne tako daljni preteklosti, že videli in doživeli.

Slovenska legenda o Alenčici!

Slovenska legenda o Alenčici!

"Odpríte!" pred Brusljem začuje se klic,
In nékdo potrka tri krati;
Že s ključi za pasom, veselih in žarečih líc
Stojí tam sam Juncker med vrati.

"Kdó duša si božja?» jo vpraša milo,
Od glave do nóg premotrí jo, —
"Slovénska Alenčica sem, predragi gospod
In v rajsko želím EU domačíjo.""

"Slovénska Alenčica? Oh, rad Vam verjamem tó.
Predôbro pač vam tam dol ne godí se;
Zatôrej vsak rajši ostavi ljubo slovensko zemljó,
Pa k nam gor v Bruselj brž preselíti želi  se.

"Iz vsakega najdete tukaj v Bruslju stanú
Velikih, ponosnih in slavnih svetníkov,
Iz Vašega jadnega pa rodú,
Največ jih je — političnih mučeníkov.

"No, predno Vam ôdprem sveti bruseljski raj,
ter prestópiva vaše sladke bodočnosti meje, —
Oprôstite! prí nas je pač tak običàj, —
Kakó že Vam pravo čestito imé je?"

""Slovénsko Alenka mi pravijo in to je moje imé,
Saj kdo me utegne tudi še tukaj v Bruslju poznati..."
"Že dobro, že dobro!": Junker ji reče smejé,
"Ostanite tamkaj pred vrati in pozabite na svoje želje!"

RKS - takoj zamenjati obe sprti kokoši!

Spor na vrhu Rdečega križa omajal zaupanje ljudi

Sumi na nepravilnosti v humanitarni organizaciji

13. februar 2016

Ljubljana - MMC RTV SLO/Televizija Slovenija

Težave v vodstvu Rdečega križa so zasenčile praznovanje 150-letnice te humanitarne organizacije in požrtvovalnost prostovoljcev, brez katerih bi Slovenija begunsko krizo težko obvladovala.

 Takoj je potrebno zamenjati obe in končati to nesrečno zgodbo, ki hromi dejavnost RKS in slabi zaupanje v to humanitarno organizacijo. RKS je pomembnejši od dveh žensk, ki sta spočeli ta kokošji boj in se sedaj celotna organizacija vrti okrog njiju in njunih osebnih kapric. Slovenija je polna zelo kompetentnih, sposobnih in dela voljnih ljudi, ki bodo hitro lahko med ljudmi povrnili zaupanje v to humanitarno organizacijo. RKS ni neka lokalna organizacija v kateri bi si kakšne odslužene bivše političarke ali bivše visoke državne uradnice zdravile svoje frustracije in zadovoljevale svoje osebne interese ali interese kakih svojih ozkih interesnih krogov. Ena in druga sta  z nacionalnega  kadrovskega vidika povsem nepomembni in nobene potrebe ni, da bi se zaradi njunega osebnega ravsa pod vprašaj postavljalo ugled in delovanje RKS.

To kar se zadnje dni dogaja na RKS in tudi okrog te organizacije, presega že vse meje normalnega in tudi dobrega okusa in zelo škodi tej ugledni mednarodni humanitarni organizaciji. Sploh ni pomembno katera politična opcija ali katero interesno vplivno omrežje podpira katero od obeh vpletenih žensk. Pomembna je le organizacija RKS in njena množičnost ljudi, ki v organizaciji prostovoljno in z velikim veseljem delujejo, njenih nad vse požrtvovalnih zaposlenih delavk in delavcev ter ogromne množice zelo aktivnih lokalnih funkcionarjev in funkcionark, ki za organizacijo žrtvujejo ogromno svojega časa in znanja in predvsem tisočih anonimnih ljudi, ki po svojih zmožnost za potrebe RKS darujejo svoje prostovoljne prispevke in tudi na druge načine pomagajo. Dovolj je bilo tudi že dosedanje prakse kadrovanj v organih društvenih in podobnih organizacij na republiškem nivoju, ki vse prepogosto postajajo odlagališča nekih političnih in politikantskih kadrov, ki jih nikjer drugje ne potrebujejo in nočejo ali pa si jih z raznimi statusno pravnimi, organizacijskimi in tudi korupcijskimi manevri podredijo razne interesne skupine, da bi tja instalirali svoje ljudi, prevzeli nadzor ter kontrolo nad organizacijo in tako dosegli neke povsem svoje interesne cilje.

Če je organizacija RKS toliko desetletij zmogla uspešno delovati brez obeh trmastih, svojeglavih in prepotentnih dam, bo seveda vse to in še veliko bolj uspešno zmogla tudi po njuni zamenjavi. Zamenjava naj se dogodi čim prej in se tako zagotovi normalno nadaljnje uspešno delo RKS. Za to pa so osebno odgovorni funkcionarji na vrhu organizacije RKS ter tudi pristojni regijski funkcionarji organizacije RKS in predstavniki v organih organizacije, ki naj prenehajo v tem konfliktu iskati lastne osebne ali kake druge interese in presekajo ta nesmiselni gordijski vozel ter v organizaciji zagotovijo normalne medsebojne odnose ter med ljudi povrnejo zaupanje in ustvarjalni nemir, ki je že desetletja temelj njene humanitarne uspešnosti. Nobene potrebe ni, da se sedaj organizacija še nekaj mesecev ukvarja s tem katera od obeh vpletenih dam je bolj in katera manj kriva. To naj obe sprti dami  potem razčiščujeta izven organizacije RKS, ker imata za to na voljo ogromno institucionalnih in drugih možnosti ter priložnosti.  RKS ni njun zasebni peskovnik v katerem bi razkazovali svoje babje mišice in tako ogrožali delovanje organizacije. Dovolj je bilo in zgodba naj se takoj konča. Če ne gre drugače, pa naj se vmeša politika, zastavi svoj vpliv, formalne in neformalne moči ter vplive in prisili odgovorne funkcionarje organizacije, da to zgodbo takoj končajo.

O državnih proslavah in razumevanju kulture malo drugače!

Odkar se je Slovenija odcepila od nekdanje skupne države Jugoslavije in postala samostojna država, ima pač tudi svoje državne proslave. V vsem tem času je mogoče izvedla eno ali dve tovrstni državni proslavi, ki nista bili pospremljeni s kritikami ali kakšnimi aferami ter pogosto tudi s prav hudimi političnimi in ideološkimi razprtijami. Pogosto sta se nam potem sočasno dogodili celo dve proslavi na katerih je vsaka stran slavila nekaj svojega. Največkrat je vse te cirkuse potem še prenašala nacionalna TV.

Letos ob kulturnem prazniku na našo srečo seveda ni bilo dveh proslav, ker je že ta ena sama dvignila dovolj kulturniškega, medijskega in celo politično ideološkega prahu. Takoj po končani proslavi nam je nesrečni režiser potožil, da so mu koncept proslave cenzurirali in mu niso dovolili, da bi sceno ovil z bodečo žico, v kader postavil vojaka s črno belo zastavo in izločili naj bi mu pesem avtorja, ki naj sploh še ne bi bila napisana ter mogoče še kaj. Sploh pa je bila bodeča žica na pohodu po državi že dan pred samo proslavo, ko so z njo ovili Prešernov spomenik v Ljubljani in kar nekaj krajevnih tabel. Vse živo po državi kriči, da bodeče žice noče in zahtevajo njen umik z južne državne meje. Bi se z njimi zelo strinjal, če bi ob tem še povedali kaj pa želijo in kako si razplet te begunske zgodbe v njenem nadaljevanju predstavljajo, ko pa vse države okrog Slovenije zaostrujejo nadzor svojih državnih meja in celotna zahodna Evropa napoveduje veliko zmanjšanje sprejema beguncev? Prihod novih beguncev pa se ne napoveduje v nekaj tisočih, temveč kar v nekaj milijonih. Zelo zanimivo pri tem pa je tudi, da prav največ cirkusa okrog tega zganjajmo ravno v Sloveniji, ki smo najmanjši, najslabši in politično najbolj labilni ter v EU najmanj pomembni in upoštevani. Ni pomembno kaj si sami o sebi mislimo, pomembno je kako nas vidijo in kaj si o nas v EU mislijo drugi. Tisti drugi, ki v EU  odločajo in katerih odločitve moramo upoštevati in jih izvajati. Kar mirno pozabite na nakladanja naših politikov in naših EU poslank in poslancev o tem kako pomembni smo in kako se naše zamisli in predlogi v EU upoštevajo in kako zelo cenijo naša prizadevanja za razrešitev begunske krize.

Pa ne bom več o bodeči žici, beguncih in egoistični EU, ker sem želel nekaj napisati o državnih proslavah in predvsem komu so te v resnici namenjene. Pogosto, ko preko TV ekrana spremljam kakšno od teh državnih proslav in ko kamera prikaže povabljene obiskovalce teh proslav, se sprašujem koliko med temi prisotnimi povabljenci je brezposelnih, prekarno zaposlenih, delavcev iz zasebnega sektorja z mizernimi mezdami, koliko upokojencev, ki prejemajo pokojnine s katerimi ne morejo preživeti meseca in koliko vseh drugih predstavnikov družbenih slojev, ki so jim in tudi celo njihovim potomcem, uničili sedanjost ter bodočnost. Vsi ti lahko to državno proslavo neoliberalno kapitalističnih elit spremljajo doma preko TV ekranov, če jih še niso deložirali iz stanovanj, jim rubežniki odnesli televizorjev ali jim zaradi neplačanih položnic odklopili elektrike. Teh in mnogih drugih predstavnikov velike armade socialnih nesrečnikov na teh državnih proslavah ni, jih nanje nihče ne povabi in jih v slavnostnih nagovorih niti nihče ne omeni. Zanje državnih proslav tudi nihče ne organizira. Udeležiti se smejo le kakšne proslave v svoji krajevni skupnosti ali občini in še to le, če slučajno njihova občina spada med tiste male ter obrobne in imajo organizatorji težave z zagotovitvijo primernega obiska tovrstnih dogodkov.

Zakaj potem tolikšen halo okrog scenarijev državnih proslav in okrog tega ali bo tam prisotna rdeča zvezda, bodeča žica, Zdravljica v arabščini ali kitajščini, črno bela zastava in drugi le malo komu razumljeni abstraktni kulturni vložki, ki jih največkrat razume le avtor scenarija sam in skoraj nihče drug. Niti velika večina prisotnih povabljenih elitnih srečnežev ne, čeprav se potem veliko njih skupaj z mnogimi profesionalnimi kulturniki in novinarji dela, da so sporočilo avtorjev povsem dobro razumeli in da gre za neverjetne sodobne kulturne presežke. Pa saj jih kar razumem. Tudi sam sem se že znašel v podobnih zadregah, ko sem na likovni razstavi stal pred kakšno abstraktno umetnino in blejal v zmazarijo pred sabo ter skušal razvozlati kaj bi naj to predstavljalo. Še posebej pametno in modro sem se držal, če mi je pristopil kak znanec ali znanka. Nič nisva komentirala ali se spraševala, le oba sva butasto zrla v razstavljeno umetnino in se delala kot da gledava deveto čudo sveta in modro molčala v strahu, da s kakšno besedo ne razkrijeva vsak svoje lastne kulturne nevednosti in pritlikavosti. Za nič na svetu pa ne bi drug drugemu priznala, da najmanjšega pojma nimava kaj gledava in kaj to kar gledava predstavlja. Ker to je umetnost, je kultura, ki je pač ni dano vsakomur razumeti. Tudi zaradi tega sem bil še toliko bolj presenečen, da je Prešernovo nagrado dobil pisatelj Tone Partljič katerega dela pozna velika večina prebivalcev Slovenije in kar je že skoraj na meji bogokletnega, prav vsi zelo dobro razumejo sporočila, ki nam jih v svojih delih posreduje. Je potem to kar ustvarja Tone Partljič sploh še kakšna kultura, če jo lahko vsi razumejo in jo vsi z velikim veseljem uživajo? Na takšna in podobna vprašanja pa vedno, žal z zakasnitvijo tudi v tem primeru, odgovore daje neusmiljen in nepristranski čas.
Tone iskrene čestitke!

H kulturnemu prazniku!

Kdo to prodaja človeška življenja za profit?

Koliko življenj bo potrebnih, da bo zadovoljen interes kapitala?

Ko sem pred dnevi na teh straneh objavil prispevek o nameravani ponovni povezavi železniške proge med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni, sem bil na Facebook straneh deležen ostre kritike. Očitalo se mi je veliko kaj. Vse od zavajanja javnosti, da pišem o nečem o čemer pojma nimam in celo, da pišem o nečem kar naj sploh ne bi obstajalo. Pa nisem napisal nič kar ne bi bilo že v javnem mediju objavljeno. Očitno je nek petelin malo prezgodaj zapel in tega pač sam nisem spregledal.

Po tej moji objavi na teh straneh pa se je zgodba začela hitro odvijati. Pa ne le na slovenski, temveč in predvsem na avstrijski strani. Priznam, da se malce slabo počutim, ker vsega kar mi je v tem času "prišlo na ušesa" ne morem sedaj zapisati, ker bi lahko v neprijeten položaj spravil koga izmed tistih, ki so mi o tem rokohitrsko in finančno enostransko ter egoistično spacanem projektu kaj zanimivega zaupali. Zamisel o vnovični železniški povezavi med Slovenijo in Avstrijo seveda v sami osnovi ni slaba. Prav katastrofalno slaba pa je očitno sama študija kako ta projekt na slovenski strani realizirati, in za katero so nekateri na slovenski strani še nekaj dni nazaj trdili, da sploh ne obstaja in potem počasi skozi stisnjene zobe le priznali njen obstoj. Nič pa še ne vemo kdo je študijo o železniški povezavi med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni naročil, izdelal in kdo plačal? Tudi novinar nacionalne TV, ki je za sinočnjo oddajo Slovenka kronika pripravil prispevek o tem projektu ni niti z besedo omenil te nesrečne študije, na osnovi česar bi lahko sklepali, da mu je niso dali v vpogled in mu očitno o njej kaj veliko ni govoril tudi direktor PGZ gospod Robert Grah.

Po včerajšnjem prispevku na nacionalni TV sedaj seveda ni več prav nobenega dvoma kako so si skrivnostni avtorji študije to železniško povezavo zamislili in jo v dokumentu začrtali. Povezava naj bi se zgodila po obstoječi železniški progi skozi središče samega mesta Gornja Radgona. Zgradil naj bi se most preko reke Mure na avstrijsko stran, kjer bi železniška proga zavila desno oziroma malo vzhodno in se tako izognila športnemu parku v Avstriji in se potem povezala z avstrijsko železniško mrežo. Avstrijskim partnerjem seveda vse čestitke nad to tehnično rešitvijo s katero sami ohranijo vse  obstoječe komunalne, športne in infrastrukturne objekte in sočasno s prav ničemer ne ogrozijo prometne in osebne varnosti svojih državljanov. Na tak način načrtovanja projekta ob vsem
navedenem seveda dosežejo tudi še največjo optimizacijo stroškov projekta, ki naj bi stal nekih 20 milijonov evrov. Koliko od tega denarja naj bi prišlo iz EU skladov, koliki pa bi bili deleži obeh držav pa ni znano. To je verjetno skrito v študiji o izvedbi projekta, ki pa je še vedno skrbno varovana skrivnost. Vendar v Sloveniji veliko bolj kot v Avstriji. Zanimivo!

Kot je vse videti odlično, enostavno ter racionalno na avstrijski strani te železniške povezave, pa je zgodba na slovenski strani zelo drugačna in niti najmanj vzpodbudna. Ko bo ta železniška povezava med Gornjo Radgono in avstrijskim sosednjim mestom Bad Radkersburg enkrat vzpostavljena, po tej progi seveda vlaki ne bodo vozili le enkrat na dva ali tri dni, temveč vsak dan v obe smeri po več vlakov. Tudi hitrosti teh vlakov ne bodo tako nizke kot jih vidimo danes, ko občasno do Gornje Radgone pripelje tovorni vlak in pred vsakim križiščem ceste ali ulice vlak ustavi ter železniški delavec osebno zapre cestni promet, da ne pride do nesreče. Izgradnja najmanj treh izven nivojskih križišč železniške proge in prometne ceste v Gornji radgoni pa tehnično ni izvedljiva. So rešitev zapornice in svetlobna signalizacija? Tehnično da. Kaj pa bi to pomenilo za tekoč osebni in avtomobilski promet v samem mestu Gornja Radgona pa je seveda že drugo vprašanje. Še posebej, če upoštevamo, da je promet po ulicah Cesta na stadion in Mladinska ulica zelo gost. Kako bo to videti v času odvijanja raznih sejmov ali drugih množičnejših prireditev na radgonskem športnem parku in v vsakodnevnih prometnih konicah, ko starši vozijo otroke v otroški vrtec in potem domov. ljudje iz spalnega naselja Trate odhajajo v službe in po drugih opravkih ter se vračajo, otroci odhajajo in se vračajo iz šole. Tu imamo potem še pošto in Mercatorjevo trgovino Marjanca pa seveda še dom starostnikov in tudi lepo urejen park z mnogimi skozi leto lepo obiskanimi prireditvami.

Precej podobne razmere so tudi v Radencih kjer železniška proga podobno deli center kraja na dva dela. Radenčani se javno doslej še niso oglasili, pa bi se morali. Oba kraja, tako mesto Gornja Radgona kot tudi Radenci sta se v nekaj preteklih desetletjih razvijala in širila ob očitni predpostavki, da je obstoječa železniška proga nekaj začasnega kar bo v prihodnosti z vidika arhitekturne ureditve krajev ter predvsem prometne varnosti lahko obvladljiv problem. Načrtovana železniška povezava Slovenije z Avstrijo v Gornji Radgoni pa vse to postavlja na glavo in občinske oblasti obeh občin bi to moralo zelo skrbeti. Če jim je seveda kaj mar za varnost, zdravje in življenje svojih občanov in drugih obiskovalcev obeh krajev. Tudi v Radencih izgradnja izven nivojskih križišč ceste in železnice tehnično skoraj ni izvedljiva. Če bi tudi ta možnost obstajala, bi to tako zelo podražilo celoten projekt, da se ga slovenska stran zaradi pomanjkanja denarja ne bi lotila. Očitno so se pobudniki in načrtovalci ideje o ponovni vzpostavitvi železniške proge med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni lotili na način, da bodo raje žrtvovali človeška življenja kot denar, ki ga seveda na slovenski strani nimajo in ga tudi nimajo kje dobiti.

Vendar ta zgodba ne zadeva le Radenčanov in občanov mesta Gornje Radgone, temveč vse občine in kraje ob tej železniški progi od Ljutomera do Gornje Radgone. Ne vem natančno koliko je od Ljutomera pa do Gornje Radgone križišč prometne ceste in železnice, ker jih toliko, da jih je prešteti nemogoče. Vem pa, da niti eno samo križišče na tej trasi ni primerno zavarovano z zapornicami in primernimi svetlobnimi opozorilnimi napravami. Vsaj sam za nobenega ne vem. Če bo kdo od komentatorjev navedel kakšno obstoječe primerno urejeno križišče, mu bom zalo hvaležen. Ljudje bodo torej umirali na celotni trasi železnice od Ljutomera do Gornje Radgone. O tem nihče nič ne govori, ker očitno to nikogar preveč ne skrbi in si s človeškimi žrtvami nihče ne beli las. Vendar bo za vsako žrtev nekdo moral prevzeti tudi subjektivno odgovornost in ne le splošne objektivne za katero se krivci pogosto radi skrijejo. Rokohitrstvo, šlamparija, neodgovornost, pohlep in hlapčevstvo profitnemu cilju namreč ubijajo nedolžne.

Čeprav nihče noče povedati kdo je to študijo naročil, kdo izdelal in kdo plačal in kaj vse v resnici vsebuje, da jo je mogoče izvesti za borih 20 milijonov evrov, se mi vedno močneje poraja sum, da vem čigavih prstnih odtisov je na študiji daleč največ in čigavi interesi so najbolj v njej zastopani in tudi zavarovani. Pa o tem kdaj drugič kaj več.