Dobrodelnost in ljudska iniciativa v Slovenji pod giljotino!

Že nekaj dni spremljam medijske in poslanske razprave okrog organizacije otroških bazarjev in modrovanja o zdravi kmečki pameti, ki naj bi je na veliko primanjkovalo odgovornim na finančnem ministrstvu. Ko se je okrog teh otroških bazarjev v javnosti pričel dvigovati prvi prah, sem bil prepričan, da gre le za nesrečen nesporazum ali morebiti za kakšno površno razlago veljavne davčne in tržne zakonodaje. Vsi dvomi v to zakaj tukaj gre, pa so se mi razpršili, ko sem spremljal sejo odbora za finance v DZ in pojasnjevanja državne sekretarke Vraničarjeve, njenih sodelavcev in poslank ter poslancev stranke SMC. Priznam, da nisem bil povsem prepričan v to ali prav razumem vse to kar z vso resnostjo govorijo in kaj vztrajno zagovarjajo  ali pa se mogoče le tako malo šalijo in bodo na koncu seje potem povedali to kar bi bilo povedati potrebno že na samem začetku.

In kaj so povedali ter zagovarjali? Da otroci v šolah lahko organizirajo bazarje in obiskovalcem brezplačno ponudijo svoje izdelke. Ne smejo pa jih prodajati in tudi ne smejo svojih izdelkov podarjati kot proti uslugo  za prejete prostovoljne denarne prispevke obiskovalcev bazarja in seveda ne smejo nikjer imeti izpisanih nikakršnih cen. Če pa bodo otroci svoje izdelke prodajali z v naprej določenimi cenami, pa so dolžni vsakemu "kupcu" za vsak tako "prodan" izdelek izstaviti račun. To so povedali modreci s finančnega ministrstva in temu so pritrdili koalicijski poslanci na tej seji odbora za finance DZ in se verjetno zelo zadovoljni razšli. Nič niso pomagala pojasnjevanja in razlage kaj otroški šolski bazar sploh je, čemu vse je namenjen in kakšni so cilji organiziranja tovrstnih bazarjev. Pokazalo se je, da še tako velik kamen lahko premakneš z mesta, razuma državnega financarja pa se očitno ne da.

O namenih in koristih organizacije takšnih otroških šolskih bazarjev so vse povedali že ravnatelji in mnogi drugi, ki to zgodbo poznajo iz svojih praktičnih izkušenj in zaradi tega sedaj vsega tega ne bom tukaj na široko ponavljal. Zapisal bom le to, da otroci sami in ob pomoči učiteljev ter staršev izdelajo izdelke, ki jih potem na takšnem bazarju ponudijo po simboličnih cenah v odkup. Tako zbran denar pa potem porabijo pretežno v humanitarne namene. In kdo so pretežni "kupci" teh otroških izdelkov? V glavnem se teh otroških bazarjev v največjem številu kot "kupci" udeležujejo starši, dedki in babice, strici in tete in še kakšni dobri prijatelji staršev otrok in med njimi jih je veliko, ki pravzaprav na bazarju  odkupujejo izdelke, ki so jih doma z otroci sami pomagali narediti. In v to skoraj povsem "družinsko" zgodbo se potem vmeša država s svojimi birokratskimi financarji s povsem nerazumnimi zahtevami in razlagami. Seveda so veliko manj odločni in določni pri pojasnjevanju tako imenovanih dodatkov "za pripravljenost", ki so jih prejemali njihovi šefi in drugi iz krogov univerzitetne ljubljanske elite.

Če sledimo razlagam državnih financarjev, je potem konec tudi z vsakoletnimi prednovoletnimi obiski domačih gasilcev, ki nas obiščejo, nam zaželijo vse dobro v novem letu, nam podarijo koledar in pobirajo prostovoljne prispevke s katerimi potem financirajo del svojih potreb. Ker, če jim damo prostovoljni prispevek nam ne smejo podariti koledarja. Ker pa nam koledarje gasilci podarjajo ne glede ali kaj darujemo ali ne in če koledar sprejmemo, nam morajo za naš denarni prostovoljni prispevek obvezno izstaviti račun. Enaka pravila kot v gornjih primerih otroških bazarjev in gasilskih koledarjev, naj bi, po zatrjevanju državnih finančnikov, veljala tudi za vse druge podobne primere. Pri tem sem se takoj spomnil tudi na tako imenovane srečolove, ki jih občasno ob kakšnih dogodkih organizirajo razna društva. Vse dobitke za srečolov seveda zberejo od raznih donatorjev in potem prodajajo oštevilčene srečke, da se dobitki lahko pošteno razdelijo in zbrani denar se potem porabi za dejavnosti društva. Po razlagah državnih financarjev je torej potrebno ob nakupu vsake srečke izstaviti račun. Prav na smeh mi je šlo, ko sem si predstavljal nekaj brhkih deklet, ki na gasilski veselici med mizami obiskovalcem ponujajo srečke in jim za vsako srečko pišejo račune. Ta postopek ponudbe srečk med mizami morajo dekleta v času trajanja veselice seveda kar nekajkrat ponoviti, če želijo vse srečke prodati in organizator vse dobitke razdeliti.

Potem sem se spomnil tudi še na medijsko najbolj podprt in odmeven bazar, ki ga vsako leto v Ljubljani v dobrodelne namene organizirajo žene v Sloveniji delujočih ambasadorjev in drugih diplomatskih predstavnikov. Kakšne račune bodo pisale te cenjene dame? Bodo smele izstavljati račune v pisni obliki ali bodo morebiti morale imeti celo elektronske blagajne z direktno povezavo z državno finančno oblastjo? Zanimivo, kajne? Podobnih primerov, ko razne humanitarne in druge organizacije za namene dobrodelnih dejavnosti organizirajo podobne aktivnosti zbiranja denarnih sredstev, je še ogromno. Vse bolj se mi dozdeva, da se bo državna birokracija zadušila v lastnih birokratskih nesmislih. Vedno, ko se je kakšen režim na vse pretege trudil imeti v državi vse pod nadzorom, se je na kocu dogodilo, da ga je neizmerna inovativnost ljudi presegla in sesula. Kar nekaj taki primerov poznamo iz zgodovine in iz katerih pa se državna birokracija očitno na daljši rok nikoli nič ne nauči. Ker ljudstvo, ko se znajde v težavah, vedno vključi razum. K temu jih niti ni potrebno posebej pozivati.

Tudi to vztrajno in demagoško pridobivanje raznih ljudskih ovaduhov, špicljev, tožibab in podobnih nesreč tega naroda, ki jih režim potem še nagrajuje za njihove "prostovoljne" aktivnosti, bi očitno kazalo postaviti pod drobnogled. Kdo bi bil komu dolžan izstaviti račun za opravljeno storitev? Ovaduhi in špiclji državnim birokratom ali ti svojim ljudskim moralnim in etičnim invalidom? Jasno je le, da tudi v teh primerih ovajanj brez računa ne bo šlo. Prav lahko pa se dogodi, da bo ljudstvo nekoč še obojim izstavilo krepak račun.