Za poslanke in poslance DZ ni prestopnih rokov!

Kaj so govorili smo slišali, kaj so pa pri tem mislili, pa ne vemo!

Prestopi, selitve, trasferji, trgovina, koristilovstvo......

Poslanci v slovenskem Državnem zboru v zadnjih mesecih, tednih in dneh in ves čas poslanskega mandata odprtega prestopnega roka, še naprej pridno menjujejo poslanke ekipe.

Med zadnjimi je to storil Jani Möderndorfer, znan kot oster napadalec nekdanje neslavno propadle ekipe LDS, potem član razpadle izbrane vrste selektorja Zorana Jankoviča PS in nazadnje član na hitro skrpane ekipe ZAB selektorice Alenke Bratušek. Zadnjih nekaj mesecev je bil brez ekipe strankarskega kluba ter že nekaj časa prvi na lestvici čakajočih za transfer v ekipo SMC. Nekateri zlobneži so namigovali, da je bil Jani Möderndorfer na strogem opazovanju in ocenjevanju kot neke vrste čakajoči vajenec ali pripravnik za sprejem v strankarsko in poslansko ekipo SMC, ki jo bolj in zadnje čase tudi nekaj manj, uspešno vodita Miro C. kot predsednik in Simona K. L. kot glavna selektorica. V prvi poslanski ligi slovenskega Državnega zbora smo tako pred časom doživeli že kar nekaj podobnih prestopov. Tako so barve poslanskega kluba v tem mandatu skupaj z Janijem Möderndorferjem zamenjali tudi že Bojan Dobovšek, Alenka Bratušek, Mirjam Bon Klanjšček, Franc Laj in upam, da nisem koga izpustil. Vse navedene nepovezane poslanke in poslance javnost sedaj dojema kot samo organizirane proste strelce in volivke ter volivci niti prav ne vedo kaj bi z njimi in kaj lahko od njih sploh koristnega pričakujejo.Če že volivke in volivci ne poznajo kakih koristi, ki bi jih smeli pričakovati od teh poslank in poslancev, pa gotovo ti veliko bolje poznajo svoje koristi takšnega poslanskega statusa in jih seveda tudi pridno koristijo. Je pač tako v vseh doslej znanih družbenih sistemih, da tisto kar je dovoljeno bogovom ni dovoljeno tudi volom.....!

S prihodom ostrega in vedno zelo glasnega Janija Möderndorferja se je napadalna vrsta ekipe SMC zelo močno okrepila in bo tako njena udarna moč postala še izrazitejša in bolj nevarna za nasprotnike. Tega se očitno zavedajo tudi v ostalih dveh koalicijskih klubih, DeSUS in SD, ki skupaj s SMC sestavljajo državno koalicijsko poslansko reprezentanco in tako niti ne skrivajo svoje zaskrbljenosti nad novim razmerjem moči. Pogoji prestopnega manevra Janija Möderndorferja v ekipo SMC so strogo varovana skrivnost in jih selektorica Simona K.L. ne želi razkriti. Škodoželjneži iz opozicijskih ekip SDS, NSi, ZL in nepovezanih poslanskih rezervistov, pa si po tihem manejo roke v pričakovanju, da se dosedanja tradicija ne bo izneverila sama sebi in se bo prekletstvo, ki Janija Möderndorferja spremlja že ves čas njegovega udejstvovanja v slovenski državni politiki, nadaljevalo in bo tako tudi z ekipo SMC hitro konec, kot je bilo doslej z vsemi ekipami katerih član je bil naš gostobesedni poslanec Jani.

Državljanke in državljani pa kot bolj ali manj vneti ali mnogi že iz obupa povsem nezainteresirani navijači, lahko le nemočno spremljamo dogajanja v prvi ligi medsebojnih tekem ekip slovenske parlamentarne državne  oblasti.

Poskus odločanja o usodi mesta Gornja Radgona mimo Radgončanov!

Kot lahko meščani obmejnega mesteca Gornja Radgona razberejo iz medijev, so ponovno oživele že več desetletij stare zamisli o vnovični vzpostavitvi železniške povezave med Slovenijo in Avstrijo  in mesti Gornja Radgona ter avstrijsko Radgono ( Bad Radkersburg ). O tem projektu čezmejne železniške povezave razpravljajo in očitno že kar precej konkretno odločajo  v sosednji Avstriji in projekt naj bi podpirala tudi Slovenija. Kdo pristojen za tovrstne projekte v Sloveniji naj bi o tem razpravljal, načrtoval in odločal iz medijskih poročil ni mogoče razbrati. Razen seveda, da naj bi o tem projektu tekla beseda na Pomurski gospodarski zbornici. S to para politično in na pol gospodarsko pomursko institucijo pa že doslej Radgončani kakor tudi večina Pomurcev nima ravno dobrih izkušenj.

Razumljivo je, da avstrijska stran podpira projekt obnove te železniške povezave na obstoječi železniški progi in ponovno izgradnjo železniškega mostu preko reke Mure na mestu kjer je nekoč že bil. Saj poteka na avstrijski strani železniška proga mimo mesta Bad Radkersburg. Povsem drugačna pa je ta zgodba na slovenski strani kjer poteka železniška proga skozi središče mesta Gornja Radgona in ga tako deli na dve polovici. Tega problema so se že v preteklosti zavedali pobudniki in načrtovalci ponovne vzpostavitve železniške povezave med Slovenijo in Avstrijo v mestu Gornja Radgona in so v svojih idejnih zasnovah predvideli, da se nov železniški most preko reke Mure zgradi nekje med mestom Gornja Radgona in krajem Mele in se tako železniška proga povsem izogne mestu Gornja Radgona. Že v preteklosti so se načrtovalci zavedali nevarnosti in pasti ponovnega železniškega prometa skozi središče mesta in težav ter posledic, ki bi s tem nastale.

Razumljivo je tudi, da je interes gospodarstva in kapitala po tej ponovni vzpostavitvi železniške povezave med Slovenijo in Avstrijo ponovno oživel in da pri tem zasledujejo tako v Sloveniji kot tudi v Avstriji med ostalim predvsem še stroškovni vidik izvedbe tega projekta. Veliko manj pa je razumljivo, da pri tem načrtovanju povsem zanemarijo mnoge vidike interesov ter pogojev vsakodnevnega življenja in bivanja meščanov Gornje Radgone. Obstoječa železniška proga namreč poteka prav skozi samo središče mesta in bi bilo vsako povečevanje železniškega prometa na tej progi in s tem skozi mesto Gornja Radgona povsem nesprejemljivo. Na področju desne polovice mesta, gledano proti reki Muri in Avstriji, ki ga razdvaja železniška proga,  se nahajajo: največje blokovsko naselje Trate, pošta, uprava in razstavni prostori radgonskega sejma, rekreacijski center s premnogimi športnimi igrišči, otroški vrtec, dom starejših občanov, največja Mercatorjeva trgovina Marjanca in železniška proga v samem mestu seka kar dve izredno prometni ulici, Cesto na stadion in Mladinsko ulico Prav tako tik ob vhodu v mesto Gornja Radgona na Ljutomerski cesti seka železniška proga zelo prometno regionalno cesto Murska Sobota - Maribor.

Že v pogojih današnjega tovornega prometa na tej železniški progi, ko vsak dan v Gornjo Radgono  pripelje le ena ali morebiti kdaj dve vlakovni kompoziciji oziroma kakšen dan tudi  nobena, se dogodi vsake toliko časa nesreča trka avtomobilov in lokomotive in že kar nekaj Radgončanov je v teh trkih v preteklosti izgubilo svoja življenja. Meščani mesta Gornja Radgona seveda ne morejo dovoliti, da se vzpostavi ponovna železniška povezava na tej obstoječi progi in tako zavestno ogroziti življenja premnogih svojih someščanov in predvsem tudi svojih otrok, ki dnevno prihajajo in odhajajo v otroški vrtec ter iz spalnega naselja Trate otroci odhajajo in prihajajo iz šole, njihovi starši pa na delo in z dela. Izven nivojske tehnične rešitve križanja železniške proge ter ulic v mestu Gornja Radgona  pa tehnično in tudi stroškovno niso izvedljive.

Vsakdo, ki se zavzema za to, vsekakor lahko zelo koristno, ponovno vzpostavitvijo železniške povezave med Slovenijo in Avstrijo v Gornji Radgoni, mora pri tem upoštevati tudi in predvsem interese ter potrebe  mesta ter meščanov Gornje Radgone in korektno bi bilo, da na ta problem opozorijo tudi avstrijske partnerje. Načrtovalcem študije nove železniške povezave pa je potrebno kar takoj povedati, da naj se vrnejo k staremu in edino sprejemljivemu idejnemu projektu s katerim se železniški promet preusmeri proti Avstriji v industrijski coni Mele in tam zgradi nov železniški most.  Mokre sanje nekaterih, ki ta projekt tako vehementno zagovarjajo  in pri tem že načrtujejo, da bi tako združili obstoječo železniško postajo z novo avtobusno postajo v samem centru Gornje Radgone in na ta način ogrozili življenja meščanov ter drugih, ki v občinsko središče prihajajo po vsakodnevnih opravkih, pa je potrebno še pravočasno posušiti.

Iz komentarjev gornjeradgonskega župana Stanka Rojka kot tudi direktorja Pomurske gospodarske zbornice Roberta Graha objavljenih v medijih je mogoče razbrati veliko demagogije in ponavljanja izključno ekonomsko profitnih argumentov, verjetno zapisanih v tisti ponesrečeni študiji, in niti besedice o prometni varnosti v samem mestu Gornja Radgona ter drugih posledicah, ki bi jih realizacija takšnega projekta povzročile mestu ter meščanom Gornje Radgone. Meščani Gornje Radgone se moramo izvedbi tako rokohitrskega, za nekatere zainteresirane kroge stroškovno najmanj  obremenjujočega in povsem neodgovorno načrtovanega projekta odločno upreti in se zavzeti za celovitost mesta s kar najmanj prometnih in drugih pasti in ovir, ki ogrožajo zdravje in življenja meščanov ter drugih. Pri tem pa je potrebno tako župana Stanka Rojka kot tudi direktorja PGZ Roberta Graha opozoriti, da naj bosta korektna tudi do avstrijskih partnerjev in jih pravočasno opozorita, da izvedba projekta skozi mesto Gornja Radgona iz mnogih razlogov ni mogoča. Slovenske oblasti, ki bodo kot edine pristojne o tem sprejeti končne odločitve, pa bomo na to še pravočasno na primeren način opozorili kar meščani Gornje Radgone sami in za zavarovanje interesov mesta in meščanov pa bomo uporabili vsa razpoložljiva sredstva civilne družbe. Vsekakor se bomo borili za to, da o pogojih življenja v mestu Gornja Radgona odločamo tudi ali predvsem  tisti, ki v mestu živimo. Koliko mrtvih Radgončank, Radgončanov, naših otrok in drugih obiskovalcev mesta Gornja Radgona na leto ste v vaši študiji načrtovali? Ker če je študija kvalitetna, se temu načrtovalci izogniti niso mogli.

Babji posli!

Violeta Tomič, poslanka ZL

Prav nič ne obžalujem, da sem včerajšnji popoldan zapravil na kavču ob spremljanju TV prenosa seje odbora za kmetijstvo DZ, ki je bila sklicana na zahtevo Združene levice ( ZL ) na temo varnosti slovenskega medu. Združeno levico kot predlagatelja razprave je na odboru zastopala njihova poslanka Violeta Tomič. Zasedba prisotnih povabljenih gostov je bila odlična in pričakoval sem, da bo sedaj končno ta "medena afera" le dobila svoj zaključek in bodo slovenski potrošniki tudi dobili tako željen odgovor na vprašanje ali je slovenski med varen. Pa ga na žalost niso dobili, ker očitno tudi pobudnikom za sklic te seje to ni bil niti osnovni namen in ne končni cilj te razprave.

Krepke štiri ure so razpravljali, se prerekali, ugovarjali drug drugemu, pojasnjevali in valili krivdo drug na drugega in seveda na čebelarje, ki pa tam niso imeli nikogar, ki bi jih verodostojno ter korektno zastopal. Predstavniki Čebelarske zveze Slovenije ( ČZS ) ki so sicer tudi bili kar številčno prisotni so skrbeli le za to, da so branili svojo nedolžnost v aferi in tudi tokrat niso zamudili priložnosti poskusa zvaliti kar največ krivde na Nacionalni veterinarski inštitut (NVI ), ki da jim ne dovoli opravljati veterinarske dejavnosti. O sveta preproščina, kakor da veterina ne bi bilo zelo zahtevno in odgovorno strokovno področje in bi se s tem res lahko ukvarjal vsak diletant. Prav neverjetno! Včeraj je stroka morala ponovno kloniti pred pokvarjenim politikantstvom in laično demagogijo.

Pa se raje vrnimo kar k pobudnici sklica te seje in uvodničarki poslanki Violeti Tomič in njenemu nastopu. Zahtevala je, da se "postavi pika na i" tej medeni aferi vendar ne tako kot to pojasnjuje in se trudi pojasniti večinski del verodostojne stroke in kot kažejo nesporni rezultati opravljenih analiz, temveč tako kot ona in nekaj njenih somišljenikov mislijo, da bi bilo prav. In drugo kar je zahtevala, da se objavi seznam čebelarjev, ki ga ima inšpekcijska služba in ki naj bi pri Debevcu nekaj naročili oziroma kupili. Iz njenega nastopa je bilo lahko razvidno, da najmanjšega pojma nima o področju o katerem govori in razpravlja ter zahteva oziroma predlaga  zaključke. Ko sem poslušal njeno uvodno razpravo in potem še njeno poznejšo ponovno vključitev v diskusijo, mi je bilo takoj jasno, da ženska v resnici področja sploh ne pozna in da le papagajsko ponavlja vse doslej že tisočkrat povedano in še nakaj kar ji je očitno nekdo iz vrst čebelarskih modrecev še natvezil. V svoji bahatosti in poslanski vase zagledanosti ter oholosti si je drznila ugovarjati celo trditvam in strokovnim razlagam vrhunskih strokovnjakov, čeprav je bilo očitno, da najmanjšega pojma ni imela ter ni nič kaj veliko razumela od  tega kaj in o čem govorijo in kaj dokazujejo v svojih strokovnih nastopih.

Več kot očitno je bilo videti, da je bilo veliki večini na seji prisotnih vrhunskih slovenskih strokovnjakov izredno neprijetno in niso prav vedeli kako naj nekomu, ki o zahtevnih strokovnih vprašanjih najmanjšega pojma nima, to na poljuben in vsem razumljiv način pojasnijo. Še posebej je to težko, če jih sogovornik niti ne posluša in raje med njihovim nastopom klepeta s svojo sosedo pri mizi. Ta klepet je bil celo tako glasen in nadležen, da je zagotovo tudi hudo motil razpravljavce, ker je zelo motil tudi nas gledalce pred TV sprejemniki. Eni od predstavnic stroke, je očitno vse skupaj že prekipelo in je prav neprikrito jezna Tomičevo opozorila, da naj vsaj posluša kaj in o čem govori, če želi od tega sploh še kaj tudi razumeti.

Ves čas poteka seje sem se spraševal zakaj za boga milega so na sejo odbora povabili cvet slovenske stroke, če jih potem sploh ne poslušajo in za tisto česar ne razumenjo potem ne zahtevajo dodatnih pojasnil. Čez čas mi je postalo jasno zakaj je tako. Ker so se že v naprej odločili kaj in komu bodo verjeli in kaj in komu verjeli ne bodo. Zaradi tega je bila včerajšnja seja odbora DZ za kmetijstvo  popolna izguba časa in zabitih je bilo še nekaj dodatnih žebljev v krsto v katero so v preteklih tednih stlačili komaj še živo slovensko čebelarstvo. In če k razpravi ter zahtevam poslanke Tomičeve prištejemo še dve razpravi njenih poslanskih pozicijskih kolegov, ki prav tako najmanjšega pojma nista imela o čem sploh govorita, ker je bilo več kot očitno, da o slovenskem čebelarstvu in razmerah v tej panogi ne vesta nič ali le toliko, kolikor so ju podučili predstavniki nekih manjših interesnih čebelarskih lobijev, potem seveda lahko mirno zaključimo, da pobudniki za sklic te seje odbora za kmetijstvo niso imeli dobrih namenov.

Potrošniki slovenskega medu, ki verjamejo stroki, so včeraj vendarle lahko dobili odgovor ali je slovenski med varen. Seveda je varen in o tem res ni več prav nobenega dvoma. Od poslancev članov odbora za kmetijstvo kaže opozoriti le na razpravo Zvonka Laha ( SDS ), ki je očitno edini razumel zakaj pri tem sklicu odbora v resnici gre in kakšni so prikriti nameni pobudnikov za sklic seje in ki očitno vsaj malo pozna tudi razmere v slovenskem čebelarstvu. Zelo se strinjam z njegovo izrečeno grožnjo, da če se bo tako nadaljevalo kot sedaj traja že drugi mesec, bo predlagal, da stranka SDS skliče še eno nujno sejo odbora za kmetijstvo na kateri se bodo vse stvari do konca razčistile in pojasnile. Res je, to bi bilo več kot dobrodošlo in nujno, ker tako dalje več enostavno ne gre. Slovensko čebelarstvo tega pogroma ne bo preživelo. Škoda, ki so jo že doslej povzročili avtorji te "medene afere" in njihovi številni interesni ministranti iz različnih okolij, je ogromna in nepopravljiva. V tem primeru tako imenovane "medene afere" gre izključno za strokovna vprašanja, ki jih mora razrešiti stroka in v tej zgodbi drugi nimajo kaj početi, ker ne morejo nič koristnega prispevati. Prava groza pa nastane, ko se v stroko začnejo vmešavati razni politiki in politikanti ter drugi, ki imajo svoje osebne ali kolektivne parcialne interese.

Vsi združeni grobarji slovenskega čebelarstva na veliko mahajo z zastavo zaščite potrošnika, čeprav tega omenijo le na samem začetku svojih razprav, potem pa nanj popolnoma pozabijo in svojo energijo usmerjajo v povsem druge cilje. Opravljene analize medu kar naenkrat ne veljajo več nič, ker bi jih naj bilo premalo. Več kot očitno postaja da so nekateri neizmerno razočarani, ker z opravljenimi analizami v medu ni bilo odkritega nič spornega in zdravju škodljivega. Ne zanimajo jih rezultati že opravljenih analiz, ker oni bi sedaj javne objave spiskov nekih čebelarjev, za katere pa se sploh ne ve ali so kaj krivi ali nič.  Vztrajno iščejo nove in nove razloge in načine kako zgodbo te namerno povzročene medene afere še nadaljevati in stranski opazovalci vedno bolj dobivamo občutek, da jih ne skrbita posebej varnost medu in zaščita potrošnikov, temveč le še kako to afero do skrajnosti zaostriti in jo časovno razvleči. Zakaj to počnejo, čigave interese zasledujejo, po čigavih naročilih to na tak način izvajajo in kakšni so v resnici njihovi pravi cilji? Na ta vprašanja bo enkrat potrebno odgovoriti. Ker, če se bo slovensko čebelarstvo zaradi tega sesulo samo vase, bo to nacionalna katastrofa ogromnih in nepredvidljivih razsežnosti. Ekonomskih še najmanj in vseh drugih ter veliko usodnejših zelo veliko več.

Dobrodelnost in ljudska iniciativa v Slovenji pod giljotino!

Že nekaj dni spremljam medijske in poslanske razprave okrog organizacije otroških bazarjev in modrovanja o zdravi kmečki pameti, ki naj bi je na veliko primanjkovalo odgovornim na finančnem ministrstvu. Ko se je okrog teh otroških bazarjev v javnosti pričel dvigovati prvi prah, sem bil prepričan, da gre le za nesrečen nesporazum ali morebiti za kakšno površno razlago veljavne davčne in tržne zakonodaje. Vsi dvomi v to zakaj tukaj gre, pa so se mi razpršili, ko sem spremljal sejo odbora za finance v DZ in pojasnjevanja državne sekretarke Vraničarjeve, njenih sodelavcev in poslank ter poslancev stranke SMC. Priznam, da nisem bil povsem prepričan v to ali prav razumem vse to kar z vso resnostjo govorijo in kaj vztrajno zagovarjajo  ali pa se mogoče le tako malo šalijo in bodo na koncu seje potem povedali to kar bi bilo povedati potrebno že na samem začetku.

In kaj so povedali ter zagovarjali? Da otroci v šolah lahko organizirajo bazarje in obiskovalcem brezplačno ponudijo svoje izdelke. Ne smejo pa jih prodajati in tudi ne smejo svojih izdelkov podarjati kot proti uslugo  za prejete prostovoljne denarne prispevke obiskovalcev bazarja in seveda ne smejo nikjer imeti izpisanih nikakršnih cen. Če pa bodo otroci svoje izdelke prodajali z v naprej določenimi cenami, pa so dolžni vsakemu "kupcu" za vsak tako "prodan" izdelek izstaviti račun. To so povedali modreci s finančnega ministrstva in temu so pritrdili koalicijski poslanci na tej seji odbora za finance DZ in se verjetno zelo zadovoljni razšli. Nič niso pomagala pojasnjevanja in razlage kaj otroški šolski bazar sploh je, čemu vse je namenjen in kakšni so cilji organiziranja tovrstnih bazarjev. Pokazalo se je, da še tako velik kamen lahko premakneš z mesta, razuma državnega financarja pa se očitno ne da.

O namenih in koristih organizacije takšnih otroških šolskih bazarjev so vse povedali že ravnatelji in mnogi drugi, ki to zgodbo poznajo iz svojih praktičnih izkušenj in zaradi tega sedaj vsega tega ne bom tukaj na široko ponavljal. Zapisal bom le to, da otroci sami in ob pomoči učiteljev ter staršev izdelajo izdelke, ki jih potem na takšnem bazarju ponudijo po simboličnih cenah v odkup. Tako zbran denar pa potem porabijo pretežno v humanitarne namene. In kdo so pretežni "kupci" teh otroških izdelkov? V glavnem se teh otroških bazarjev v največjem številu kot "kupci" udeležujejo starši, dedki in babice, strici in tete in še kakšni dobri prijatelji staršev otrok in med njimi jih je veliko, ki pravzaprav na bazarju  odkupujejo izdelke, ki so jih doma z otroci sami pomagali narediti. In v to skoraj povsem "družinsko" zgodbo se potem vmeša država s svojimi birokratskimi financarji s povsem nerazumnimi zahtevami in razlagami. Seveda so veliko manj odločni in določni pri pojasnjevanju tako imenovanih dodatkov "za pripravljenost", ki so jih prejemali njihovi šefi in drugi iz krogov univerzitetne ljubljanske elite.

Če sledimo razlagam državnih financarjev, je potem konec tudi z vsakoletnimi prednovoletnimi obiski domačih gasilcev, ki nas obiščejo, nam zaželijo vse dobro v novem letu, nam podarijo koledar in pobirajo prostovoljne prispevke s katerimi potem financirajo del svojih potreb. Ker, če jim damo prostovoljni prispevek nam ne smejo podariti koledarja. Ker pa nam koledarje gasilci podarjajo ne glede ali kaj darujemo ali ne in če koledar sprejmemo, nam morajo za naš denarni prostovoljni prispevek obvezno izstaviti račun. Enaka pravila kot v gornjih primerih otroških bazarjev in gasilskih koledarjev, naj bi, po zatrjevanju državnih finančnikov, veljala tudi za vse druge podobne primere. Pri tem sem se takoj spomnil tudi na tako imenovane srečolove, ki jih občasno ob kakšnih dogodkih organizirajo razna društva. Vse dobitke za srečolov seveda zberejo od raznih donatorjev in potem prodajajo oštevilčene srečke, da se dobitki lahko pošteno razdelijo in zbrani denar se potem porabi za dejavnosti društva. Po razlagah državnih financarjev je torej potrebno ob nakupu vsake srečke izstaviti račun. Prav na smeh mi je šlo, ko sem si predstavljal nekaj brhkih deklet, ki na gasilski veselici med mizami obiskovalcem ponujajo srečke in jim za vsako srečko pišejo račune. Ta postopek ponudbe srečk med mizami morajo dekleta v času trajanja veselice seveda kar nekajkrat ponoviti, če želijo vse srečke prodati in organizator vse dobitke razdeliti.

Potem sem se spomnil tudi še na medijsko najbolj podprt in odmeven bazar, ki ga vsako leto v Ljubljani v dobrodelne namene organizirajo žene v Sloveniji delujočih ambasadorjev in drugih diplomatskih predstavnikov. Kakšne račune bodo pisale te cenjene dame? Bodo smele izstavljati račune v pisni obliki ali bodo morebiti morale imeti celo elektronske blagajne z direktno povezavo z državno finančno oblastjo? Zanimivo, kajne? Podobnih primerov, ko razne humanitarne in druge organizacije za namene dobrodelnih dejavnosti organizirajo podobne aktivnosti zbiranja denarnih sredstev, je še ogromno. Vse bolj se mi dozdeva, da se bo državna birokracija zadušila v lastnih birokratskih nesmislih. Vedno, ko se je kakšen režim na vse pretege trudil imeti v državi vse pod nadzorom, se je na kocu dogodilo, da ga je neizmerna inovativnost ljudi presegla in sesula. Kar nekaj taki primerov poznamo iz zgodovine in iz katerih pa se državna birokracija očitno na daljši rok nikoli nič ne nauči. Ker ljudstvo, ko se znajde v težavah, vedno vključi razum. K temu jih niti ni potrebno posebej pozivati.

Tudi to vztrajno in demagoško pridobivanje raznih ljudskih ovaduhov, špicljev, tožibab in podobnih nesreč tega naroda, ki jih režim potem še nagrajuje za njihove "prostovoljne" aktivnosti, bi očitno kazalo postaviti pod drobnogled. Kdo bi bil komu dolžan izstaviti račun za opravljeno storitev? Ovaduhi in špiclji državnim birokratom ali ti svojim ljudskim moralnim in etičnim invalidom? Jasno je le, da tudi v teh primerih ovajanj brez računa ne bo šlo. Prav lahko pa se dogodi, da bo ljudstvo nekoč še obojim izstavilo krepak račun.

Če ni krivih, pa naj trpijo nedolžni!

Vir: DNEVNIK in mikistone1 - Mitja Kunstelj, 14.01.2015

V zaporu že več kot pol leta sedi nedolžen človek 

Razvpit sodni proces Patria se je končal brez epiloga. Ostalo je grenko spoznanje o nemoči in nesposobnosti pravosodja, da v korist pravne

države tako zahtevne zgodbe pripelje, če že ne do pravičnega, vsaj do nekakšnega logičnega konca. Na ravni človeških usod, ki jih je ta sodni proces zajel in prizadel, pa smo zdaj priče neverjetnemu pravnemu paradoksu. Vsi glavni obtoženci so na prostosti, v zaporu pa že več kot pol leta sedi nedolžen človek.

 

Upokojeni brigadir Peter Zupan, ki ga je proces zajel tako rekoč po (nekdanji) službeni dolžnosti, je imel odgovorne naloge v logistiki, na področju opremljanja v Ministrstvu za obrambo RS. Zaradi odmevne, grobe politizacije ter strankarsko-politične teže glavnih osumljenih se je sodni proces očitno moralo »uravnotežiti«.

V javnosti neizpostavljen, nestrankarski in kot tak politično nezaščiten, po službeni dolžnosti povezan z »okuženimi« partnerji in angažiran v preiskovanih poslih je bil več kot primeren za ta namen. Da z obtožbo in sodnim postopkom proti Petru Zupanu očitno nekaj ni v redu, je bilo kmalu jasno. Na Ministrstvu za obrambo RS, v sestavi katerega je odgovorno in predano delal pri pomembnih in odgovornih obrambnih nalogah, mu niso ponudili pomoči. Priče niso bile pozvane, niti zaslišane in za potrebe svoje obrambe ni mogel do uradne dokumentacije. »Kristalno čist posel« se je lomil in kot je danes očitno, zlomil samo na Zupanovem hrbtu.

Nasprotno od nekaterih obdolžencev, ki so danes na prostosti, Petru Zupanu sodišče ni dokazalo kakršnega koli oškodovanja države. Ničesar ni delal v svojo ali korist tretjega, uradne postopke v inkriminiranem poslu pa je vodil v skladu z navodili in pooblastili, ki jih je dobil od nadrejenih. Kljub temu mu je bila izrečena krivična in nerazumno stroga kazen, dve leti in pol zapora ter 15.000 evrov denarne kazni.

Upravičeno razočaran in prizadet je Peter Zupan spoštoval izrečeno kazen in brez medijskega pompa odšel v zapor. Domovina, kateri je predano in pošteno služil, kateri se je posvečal in žrtvoval vse svoje življenje, na področju obrambe in v prostem času pri delu z mladimi športniki – biatlonci, ga je z neverjetno lahkotnostjo žrtvovala in človeško razvrednotila.

Upokojeni brigadir Peter Zupan je s svojim znanjem in izkušnjami, predvsem pa požrtvovalnostjo in veliko pripadnostjo tej domovini v času osamosvajanja Slovenije kot poveljnik pokrajinskega štaba vodil bojne aktivnosti poveljstev in enot Teritorialne obrambe na Gorenjskem ter odgovarjal zanje. Vsi, ki smo sodelovali z njim v tistih, za slovenske državljane usodnih časih, smo ga spoštovali in cenili. Zaupali smo mu tedaj in zaupamo mu danes.

 

Pravosodne institucije odločno pozivamo, da nemudoma pristopijo k revidiranju in odpravi krivične kazni, ki je bila Petru Zupanu izrečena in naložena. Pričakujemo, da se vsi nadaljnji sodno-administrativni ter sami sodni postopki odvijajo karseda hitro. Če je bilo to izvedljivo za vse druge obtožence iz zgodbe o Patrii, mora biti tudi za Petra Zupana. Ob tem upravičeno pričakujemo, da se mu do končne razrešitve te obtožbe prekine prestajanje zaporne kazni.

 

To obvestilo javnosti in poziv pristojnim institucijam, v podporo upokojenemu brigadirju Petru Zupanu, izjavljamo in podpisujemo načelniki republiškega štaba TO (SV) ter poveljniki pokrajinskih štabov TO v času osamosvajanja Slovenije in kasneje. Ob tem javnost obveščamo, da ima Peter Zupan široko podporo tudi med veterani vojne za Slovenijo in pripadniki drugih stanovskih organizacij ter športniki, športnimi delavci in širše.

Generali Janez Slapar, Iztok Podbregar, Ladislav Lipič,

brigadirji Bogdan Beltram, Vladimir Miloševič, Viktor Krajnc,

polkovnik Miha Butara,

podpolkovnika Franc Anderlič, Janez Lesjak

Kar je preveč, pa je le preveč!

"Šta bi postao mali Alan da je odrastao? Napasnik u Njemačkoj"

Vir: ALJAZEERA Balkan

Charlie Hebdo - mrtvi dječak prikazan kao seksualni napasnik

14 Jan 2016

Crtež koji prikazuje Alana Kurdija kao seksualnog napasnika u Njemačkoj je rasistički, smatraju korisnici društvenih mreža.

Francuski magazin Charlie Hebdo je izazvao bijes javnosti objavom karikature kojom se pokušala satirizirati izbjeglička kriza i skorašnje optužbe o seksualnim napadima u Njemačkoj. Karikatura prikazuje Alana Kurdija, trogodišnjeg sirijskog dječaka koji se u septembru utopio u moru prilikom puta ka Evropi, kao odraslog muškarca.

Alan Kurdi, ki ga je morje odložilo na grško obalo v opomin vsem nam

" Kaj bi postal mali Alan, če bi odrastel? Posiljevalec v Nemčiji!"

Kar je preveč pa je vendarle preveč! Kje so meje sovražnega in izzivalnega govora ali medijskega poročanja v tej nesrečni Evropi? Mogoče pa se vse to niti ne dogaja slučajno ali zaradi slaboumnosti nekaterih, ki enačijo demokracijo z anarhijo in so prepričani, da jim je vse dovoljeno. Bi takšna neokusna in skrajno primitivna ter neetična sporočila lahko bila namerna, zavestna in celo spodbujena s kakšnimi že v naprej določenimi cilji in posledicami? Kdor seje veter, bo žel vihar, pravi star ljudski rek! Komu takšen primitivizem koristi in zakaj nihče tega ne ustavi? Kdo si želi še več mrtvih po evropskih mestih in do kraja zaostriti odnos evropske javnosti do migrantov, beguncev, pribežnikov in drugih, ki so se znašli na tleh Evrope? 

Če sem doslej še vsaj malo verjel evropskim politikom in medijem, ki dnevno poročajo o zapletih te nesrečne begunske krize, bo odslej veliko kaj drugače. Svinjske glave v Ljubljani, dnevni spopadi domačih skrajnežev z migranti v skoraj vseh državah Evrope kjer so se ti zatekli, sprejemanje prav čudne in zlovešče zakonodaje v mnogih evropskih državah glede ravnanja z migranti in begunci, vedno več sovražnega ter hujskaškega medijskega poročanja in prav sovražno bojeviti komentarji bralcev na spletnih omrežjih ter medijih, napovedujejo le kri, smrti, solze in trpljenje ne le migrantov in beguncev, temveč tudi prebivalcev držav v katerih domača politika ne bo želela ali ne bo v stanju vzpostaviti reda. Tudi Slovenija ni tukaj prav nobena izjema in nič kaj veliko boljši nismo od drugih in tako nas tudi kaj veliko boljša prihodnost ne čaka. Smo res že povsem izgubili razum in z nami manipulirajo ter naša ravnanja in celo že možgane usmerjajo razni patološki skrajneži ter politični, medijski, ideološki in drugi neodgovorneži? Takšne fašistično neoliberalne združene Evrope ne potrebuje nihče razumen in odgovoren.

Bo pravno državo nadomestil ulični linč?

Vir: DELO, 08.01.2016

Zdravila le niso tako draga, kot trdijo čebelarji

Na upravi za varno hrano napovedali objavo seznama čebelarjev, ki so kupovali nedovoljena zdravila.

Na upravi za varno hrano so namreč napovedali objavo seznama čebelarjev, ki so kupovali nedovoljena zdravila.
S seznama pa ne bo mogoče razbrati vsebine pošiljk, kar bi utegnilo po krivem očrniti tiste čebelarje, ki so od vrhniškega podjetja Apis MD, proizvajalca in prodajalca nedovoljenega zdravila za varozo, kupovali drugo – zakonito – čebelarsko opremo iz njegove ponudbe.
Predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS) Boštjan Noč nima nič proti objavi seznama kršiteljev
                                                           
                                                                           ***

Oblastniška in tehno-birokratska bahatost v tej državi očitno nimajo več prav nobenih meja. Že nekaj tednov po izbruhu medene krize nam bahati in vedno bolj zbegani oblastniki skoraj vsak dan preko  medijev sporočajo, da iz trgovske dokumentacije zaplenjene pri kemijskem mešetarju Debevcu z Vrhnike, ki je kar nekaj let zavajal čebelarje in jih zalagal s spornimi kartonskimi palčkami namočenimi v prepovedane kemične substance, s katerimi so nekateri čebelarji pri svojih čebelah zatirali zajedavca varojo, ni mogoče razbrati kdo je kupoval čebelarsko opremo, čebelarska orodja in druge čebelarski material in kdo tudi ali samo te palčke. Da tega iz dokumentacije ni mogoče razbrati trdijo tudi še danes kot javlja Delo in so se kljub temu odločili, da bodo sezname kupcev pri Debevcu javno objavili. Očitno se je nekomu v tej državi do konca zmešalo. Ulica zahteva kri in oblastniki, da bi zakrili svojo nesposobnost ter nekompetentnost, jim bi jo sedaj očitno radi ponudili.
  
Če bodo res objavili sezname čebelarjev, in kot je iz izjav posameznih visokih državnih uradnikov mogoče razbrati, ti temeljijo le na prosti oceni vpogleda v trgovsko dokumentacijo zaplenjeno pri Debevcu in če pri tem ni mogoče nesporno ugotoviti kaj so posamezni čebelarji res kupili, ki so v prodajalnah Debevca opravljali nakupe čebelarske opreme in drobnega materiala ( čebelje panje, satnice, okvirje, matične rešetke, žico, razno čebelarsko orodje, kovinske dele za panje, med, cvetni prah, propolis, matice in podobno ) in če tem kupcem ni mogoče nesporno dokazati, da so kupovali ter uporabljali tiste prepovedane kartonske palčke za zatiranje varoje, priporočam prizadetim čebelarjem, ki se bodo nedolžni znašli na tistem seznamu, da se povežejo in posvetujejo z odvetnikom in vložijo tožbo proti odgovornim osebam, ki so takšno javno objavo omogočile. Saj to bi bil konec pravne države, ko nekatere nevplivne, nemočne in celo nedolžne ljudi vržejo v sojenje ulici, ko za druge pomembne člane naše družbe velja načelo, da nihče ni kriv dokler mu krivda ni v sodnem postopku dokazana.
 
Takšna javna objava je hudo sporna in krivična tudi, ker so mnogi čebelarji v njegovi prodajalni na Vrhniki ali na sejmu v Celju in tudi drugod kjer je Debevec izvajal izobraževanja s področja zatiranja varoje, lahko kupovali osebno ter neposredno in tistih Debevec nima zavedenih z imeni in priimki v svoji trgovski dokumentaciji in so jim bili izstavljeni le navadni računi za kupljen material. Tako bi sedaj nekateri radi na sramotilni steber pribili le čebelarje, ki so po telefonu ali internetu naročili kak čebelarski material ter predvsem matice in sploh ni nujno, da so kadar koli kupili tiste njegove nesrečne palčke.

Objavila bi se morebiti lahko le imena tistih čebelarjev ali čebelarskih društev, ki so pri Debevcu kupovali  kartonske palčke natopljene s prepovedanimi kemičnimi substancami in je to iz zaplenjene dokumentacije nedvoumno ter nesporno razvidno ali so bili ti nakupi in uporaba kasneje ugotovljeni  v preiskovalnem kriminalističnem postopku. Nedolžnih ljudi pa ni dovoljeno izpostavljati besu, kritiki in linču javnosti, čeprav v njenem imenu nekateri to še tako odločno zahtevajo, ker tudi v tem primeru velja staro pravno načelo, ki pravi, da je boljše dva kriva oprostiti kot enega nedolžnega obsoditi. 

Javnemu sramu bi v določenih okoliščinah država morebiti lahko izpostavila le tiste čebelarje pri katerih njihova krivda ni sporna in je tudi pravno dokazljiva. Imena teh pa naj se objavijo, čeprav je tudi ta objava lahko pravno zelo sporna. Vsega tega se očitno zaveda tudi Zveza potrošnikov Slovenije, ki javne objave seznama imen kupcev v prodajalni Debevca ne zahteva, temveč zahteva, da se pri veliko več čebelarjev s tega seznama vzamejo vzorci medu in drugih čebeljih izdelkov, ki jih posamezni čebelar ponuja v prodajo in se opravijo temeljite laboratorijske analize in ugotovi skladnost s predpisi države in EU. Ta zahteva ZPS je povsem korektna ter legitimna in le na ta način je mogoče pomiriti potrošnike, da se jim potem javno predstavijo rezultati analiz na dovolj velikem vzorcu. 

Z objavo tako invalidnega seznama slovenski potrošniki še vedno ne bodo dobili odgovora na pomembno vprašanje ali je slovenski med varen za uživanje. Na to vprašanje odgovore lahko dajo le laboratorijske analize. Direktorica inšpekcijskih služb Andreja Bizjak je javno povedala, da je ena tretina slovenskega medu sporna in sedaj naj to tudi dokaže. Čebelarjem pri katerih bodo pobirali vzorce za analizo pa priporočam, da so pozorni na zakonit postopek odvzema vzorcev in da bosta na tak način odvzeta 2 / dva ) vzorca, ki morata biti primerno zapečatena. Enega odnese inšpekcija, drugega hrani čebelar za morebitno ponovno analiziranje, če bi bili rezultati analiz kakor koli sporni. Glede na vse kar se nam v državi zadnje čase dogaja in morebitne medsebojne vplive ter pritiske institucij, se naj potem druge analize po potrebi opravijo v Avstriji, na Hrvaškem ali v Italiji. Cenjeni čebelarji iz te godlje se boste brez pomoči odvetnikov in medsebojne solidarnosti težko sami izvlekli, ker vas je očitno zapustila in vas žrtvovala celo vaša organizacija ČZS.

Tako kot se sedaj napoveduje, resna pravna država ne ravna in si kaj takšnega ne more ter ne sme dovoliti, da namesto legalnih državnih institucij prepusti sojenje kar ulici. Nekateri se želijo očitno podati v zelo nevarne vode, kar bi na koncu lahko največ stalo prav njih. Ker če bomo sedaj dovolili, da bo ulica sodila nečesa osumljenim čebelarjem, to lahko kaj hitro postane praksa in že jutri bo takšnemu hitremu uličnemu sojenju lahko izpostavljena kakšna druga skupina državljanov. Potem ne potrebujemo več ne države in celih kadrovskih kombinatov državnih uradnikov na ministrstvih ter institucijah v sestavi ministrstev, ne potrebujemo več ne policije in ne tožilstev, ne odvetnikov in ne sodišč.

In vse to, kot poroča Delo, naj bi podpiral tudi predsednik čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč!! Očitno ne sam, ker takšnih patronov je okrog njega tam na ČZS verjetno še kar nekaj. Sum vzbuja tudi ta nenadni Nočev pristanek, da se takšen seznam objavi. Mogoče on ve nekaj česar drugi še ne vemo. Bo mogoče objavljen malo prečiščen seznam iz katerega bi lahko bilo kakšno čebelarsko društvo, ki je naročilo te palčke in še kakšni malo bolj pomembni posamezniki izpuščeni? Preveriti tega seveda vsekakor ne bomo mogli, sum pa postaja vse močnejši. Ker tudi vere, ki smo jo še pred dvema mesecema poklanjali v afero vpletenim državnim institucijam in kmetijskemu ministrstvu, več ni. Po  vsem tem kar smo doslej slišali, prebrali ter videli,  zaupanja na zalogo več ni v nikogar in odslej lahko veljajo le še pravni in materialni dokazi, ki jih bodo zbrali pristojni preiskovalni in sodni organi. Ker nedolžnih v tej aferi preprosto ni.

Zaposleni visoki državni uradniki v nekaterih državnih institucijah v okviru kmetijskega ministrstva , da bi privarčevali na denarju in da jim ne bi bilo potrebno malo razgibati svojih uradniških kosti in zapustiti svojih uradov ter opraviti zahtevnega dela pobiranja vzorcev in pokrivanja stroškov laboratorijskih analiz in ker verjetno kljub svojim dosedanjim javnim izjavam že slutijo kaj bi ti laboratorijski izvidi lahko pokazali, bi sedaj radi zahteve medijev in javnosti zadovoljili tako, da bi kar objavili neke sezname čebelarjev. Pri tem pa jih prav malo zanima ali so sploh vsi, ki bi se na teh seznamih znašli kaj krivi. Sedaj je važno le, da se zadovolji zahtevam ulice in se pozornost javnosti usmeri čim dalje od njih in njihove vloge v tej medeni aferi. Za takšen cilj pa so pripravljeni žrtvovati celo temeljna načela pravne države. Verjamem, da se jim to ne bo izšlo in da je v tej državi še kaj pametnih ljudi, ki bodo takšen javni linč še pravočasno preprečili.

Medena afera - zarota širokih razsežnosti s hudimi posledicami!

Vir: spletna stran POPTV 24UR

Registrirano zdravilo vsebuje živčni strup, ki je prepovedan v kmetijski proizvodnji

Ljubljana, 06.01.2016, 24UR ZVEČER

Po ugotovitvah 24UR ZVEČER za pomore čebel najverjetneje niso bili krivi kmetje, ampak tisti čebelarji, ki so uporabljali Debevčeve palice, ki so vsebovale koktejl škropiv. V medeni aferi pa se pojavlja nov paradoks. Registrirano zdravilo, ki ga smejo čebelarji uporabljati za zatiranje varoje pri čebelah, vsebuje živčni strup amitraz, ki je že več kot deset let prepovedan v kmetijski proizvodnji.
                                                                          ***
 Obstaja, ob mnogih drugih seveda, eno samo veliko in ključno vprašanje kdo in s kakšnimi nameni to kampanjo proti slovenskemu medu in slovenskim čebelarjem financira. Res je, da se mnogi poklicani in nepoklicani posamezniki kot tudi čebelarska organizacija - ČZS in mnoge državne institucije v okviru ministrstva za kmetijstvo v tej zavestno iz ozadja sproducirani aferi obnašajo kot sloni v trgovini s porcelanom in bi bilo koristneje, če bi mnogi raje molčali kot, da so govorili. Zanimivo pa je tudi, da se nihče javno ne vpraša kaj je v resnici v ozadju in kdo so dirigenti te kampanje? Kdo so pajaci lahko vsak dan vidimo v medijih, le režiserjev ni mogoče zaznati in prepoznati. Imajo prav tisti, ki s prstom kažejo proti neki multinacionalki iz zahodne Evrope??? Mogoče!!

Naivno sem verjel, da se bo ta nesrečna zgodba z medom in uporabo nedovoljenih sredstev za zatiranje čebeljega zajedavca varoje, počasi pripeljala h koncu in da bodo o tej temi govorili ter pisali le še strokovnjaki in predstavniki pristojnih državnih institucij. Prepričan sem bil, da se sam na teh straneh s to čebelarsko zgodbo ne bom več ukvarjal, pa temu ne žalost ni tako. Znanec me je sinoči po telefonu poklical in mi svetoval, da si ogledam zadnji dnevnik na POP TV 24UR, ko naj bi po v naprejšnji napovedi novinar Uroš Slak pripravil pravi udarni prispevek na to temo. V oddajo je povabil tudi znanega neodvisnega raziskovalca Antona Komata in  direktorja Uprave za varno hrano dr. Janeza Posedija. Kar zazijal sem od presenečenja, ko je Uroš Slak oddajo pričel s trditvijo, da so oni na POP TV in verjetno kar on sam, prišli do nespornih ugotovitev, da so si čebelarji, ki so v preteklosti doživeli pomore čebel s FFS, v resnici svoje čebele zastrupili kar sami. in so bili tako povsem po nedolžnem obtoženi kmetijci. Kot "strokovni dokaz" za potrditev te svoje trditve je navedel, da je nek čebelar iz osrednje Slovensije, ki so mu zaradi FFS umrle čebele uporabljal tudi Debevčeve palčke za zatiranje varoje. In potem vse skupaj še potrdil z navedbo laboratorijskega izkaza odvzetih čebeljih mrtvic v katerm je zapisano, da se je odkrilo kar nekaj substanc škodljivih za čebele od katerih naj bi nekatere uporabljal tudi Debevec v svojem kemičnem koktailu. 

To seveda ni prav nikakršen forenzičen dokaz krivde prizadetega čebelarja, da si je sam zastrupil čebele. Najprej se postavi vprašanje kako Slak sploh ve, da je bil ta čebelar med kupci Debevčevih spornih paličic, ko pa naj bi bil ta seznam zaenkrat še tajen? Ta Slakova trditev zahteva tudi razlago kako pa naj bi si svoje čebele zastrupilo desetine drugih čebelarjev po Sloveniji, ki vsako leto doživljajo pomore svojih čebel s FFS in niso nikoli uporabljali teh Debevčevih paličic in mnogi zanje sploh vedeli niso in tudi v njihovih laboratorijskih izvidih kemičnih substanc, ki jih je uporabljal Debevec, ni navedenih. In Uroš Slak tudi povsem zanemari vsem znano dejstvo, da tudi posamezni kmetijci ( ne le čebelarji ) za svoje kemične operacije uporabljajo kemijske preparate nabavljene na raznih črnih trgih.  Prav tako se takoj kar samo zastavlja vprašanje kako, da v vseh letih pristojne strokovne službe niti v enem samem primeru niso odkrile povzročitelja pomora čebel s FFS? Mogoče pa bi za  bralce bil zanimiv tudi opis postopka strokovnega in inšpekcijskega pregleda pri čebelarju, ki je prijavil pomor svojih čebel zaradi nepravilne uporabe FFS v kmeijstvu in vinogradništvu. Vsekakor bo o tem potrebno še nekaj zapisati, da bo javnost dobila pravo predstavo in si tako lahko sama ustvarila svoje mnenje. 

Ob izbruhu te kemično medene afere sem najprej bil prepričan, da se je zgodba v nepravo in neželeno smer zasukala zaradi nerodnosti in zaletavosti nekaterih akterjev, ki so se kot predstavniki raznih strok pojavljali v medijih in podajali svoje ocene, opozorila in razna strokovna mnenja ter skoraj vsi po vrsti strašili in zavajali slovensko javnost. Danes ne mislim več tako. Ne le da verjamem, temveč prepričan sem, da ge v tem primeru kemijsko medene afere za odlično zrežirano ter orkestrirano zaroto. Nisem pa še povsem prepričan, kdo vse je med režiserji, kakšni so njihovi pravi cilji in kdo vse so v resnici njihove prave tarče? Tihim zarotnikom priznavam, da so se odlično organizirali in znali najti pravo temo ter so izredno uspešno v zgodbo vključili tudi medije kot eno od najstrašnejših ter učinkovitih orožij v tej zgodbi. Dosegli so že vsaj enega od svojih ciljev in sicer, da je občutljiva javnost to zagrabila in prve posledice velika večina popolnoma nič krivih slovenskih čebelarjev že močno čuti. 

Kdo pa bi res lahko bili režiserji te velike medene zgodbe, ki je zrušila medeni trg in ogrozila obstoj velikega dela slovenskih čebelarjev? Najprej sem tudi sam naivno verjel, da bi lahko šlo za medsebojni spopad institucij v sestavi kmetijskega ministrstva na eni strani ter delom posameznih vplivnežev v ČZS. Vpletini so seveda vsi navedeni in ti so se v glavnem zaradi svoje naivnosti tudi že razkrili. Vendar to niso vsi. Iz ozadja zelo zaudarja še po nekaterih drugih in verjamem, da jim bodo maske padle z obrazov in jih bomo prepoznali. Za prepoznavo vseh režiserjev dajmo torej času čas in takrat bomo tudi lažje prepoznali cilje njihove orkestrirane zarote. Ker najbolj zanimivi postajajo tisti, ki doslej še niso nič povedali, pa bi bili poklicani, da se oglasijo in kaj rečejo. In teh je kar nekaj. Od enega takšnih verjetno tudi Slak dobiva informacije.  Je pa teh zaenkrat še prikritih vsekakor lahko več in seveda niti pod razno njihov cilj ni le skrb za slovenskega potrošnika, ker so za ta cilj imeli na razpolago kar deset let. Med cilji te sproducirane  afere bi lahko bil celo sam kmetijski minister mag: Dejan Židan in tako tudi, po medijskih pisanjih njegov kader, direktor Uprave za varno hrano dr. Janez Posedi in morebiti še kdo iz teh krogov. 

Če dobro analiziramo ustne in pisne izjave nekaterih vidnih članov ČZS, ki ne zamudijo nobene priložnosti, da ne bi k tej zgodbi še sami kaj "pametnega"dodali in ker v ČZS potekajo volitve organov in predsednika te organizacije, bi kaj lahko interesne poti za zaostritev te krize vodile tudi v to okolje. Še posebej, ker so prav ti isti gospodje iz vrst ČZS,  že nekaj let ostro napadali Nacionalni veterinarski inštitut pri Veterinarski fakulteti in njegove terenske veterinarje zadolžene za zdravstveno varstvo čebel in želeli kar sami prevzeti področje zdravstvenega varstva čebek ter si VF-NVI podrediti kot nek njim podrejen servis kateremu bi oni diktirali doktrine zdravljenja in bi tako prevzeli nadzor nad veterinarsko stroko. Ta vojna med nekaterimi ponorelimi eko skrajneži in industrijskimi ter izključno ekonomsko usmerjenimi večjimi čebelarji iz vrst ČZS ter VF-NVI traja že več kot desetletje. Zaradi te vojne je ogromno slovenskih čebelarjev v preteklih letih povsem po nepotrebnem izgubilo nekaj tisoč čebeljih družin in o tem danes nihče ne želi govoriti. Pravzaprav gre predvsem terenskim veterinarjem in potem na koncu tudi še vodstvu VF-NVI zasluga, da se je to "izginjanje čebel" zaustavilo in so čebelarji ponovno uspevali prezimiti večino svojih čebeljih družin. V dobro terenskim veterinarjem VF-NVI je potrebno zapisati še, da so bili ti tudi ob policiji edini, ki so svoje delo ob prijavah pomorov čebel zaradi FFS, korektno opravili in edini, ki so oškodovanim čebelarjem nudilo strokovno ter vso drugo pomoč. 

Čebelar, ki so mu čebele pomrle zaradi nepravilne uporabe FFS, nikoli ni zanimal velmož ČZS, funkcionarjev in organov njenih regijskih organizacij in niti funkcionarjev svojega čebelarskega društva ne.  Pristojne inšpekcijske službe pa so svoje delo opravljale tako zelo formalno in tako strokovno, da v niti enem samem primeru ni bil odkrit povzročitelj pomora in potem sankcioniran. Sedaj pa je končno strokovnjaku Urošu Slaku s POPTV uspelo razkriti veliko strokovno skrivnost in je lahko ves vzhičen svetu in mestu razkril, da so si čebelarji čebele zastrupili kar sami, da bi, pokvarjeni kot so, škodovali kmetom, sadjarjem in vinogradnikom. Vsekakor odkritje, ki ga bo Slovenija še dolgo pomnila in za katerega mu sedaj morajo biti hvaležni nekateri modreci v ČZS, kmetje, sadjarji in vinogradniki, kmetijski kemijski lobij in seveda kemijske multinacionalke. Prav bi bilo, da kdo od teh prej navedenih, sedaj razveže mošnjo in odkritelja velike skrivnosti tudi primerno nagradi, če tega doslej še ni storil. 

Za tuji med velja eno in za slovenski med nekaj povsem drugega!

Vir: ZPS - zveza potrošnikov Slovenije

Še pomnite nekaj dni nazaj? Ni tako dolgo, tam nekje v v drugi polovici meseca decembra preteklega leta, ko je na slovenskem divjala huda kampanja o oporečnosti in neoporečnosti medu slovenskih čebelarjev. Verjamem, da so mnogim v spominu ostale besede direktorice inšpekcijskih služb Andreje Bizjak, ki je v dnevniku POP 24UR v kamero bleknila zlovešče besede, da je ena tretina slovenskega medu oporečna in za uživanje nevarna.

Pa še veliko drugih, ki so bili prepričani, da o tem nekaj vedo in so poklicani, da k tej zgodbi,  imenovani "medena afera" ali " afera Debevec" kot so jo označili  zopet drugi, dodajo svoja, seveda, strokovna mnenja.in proporočila. Eno od takšnih strokovnih mnenj in priporočil kupcem medu je glasilo:zaradi svoje in svojih otrok varnosti kupujte med v trgovski verigah, ker tam je med varen! Ko sem takrat prebiral in poslušal ta priporočila "strokovnjakov" me je kar streslo od presenečenja kako nizko  se lahko nekdo, ki se predstavlja za strokovnjaka potem spusti in s kakšno neodgovorno lahkotnostjo v javnost pošilja zavajajoča in povsem nepreverjena sporočila. In takrat sem v svojem prispevku na teh straneh z naslovom "Kako dolgo bo še molčal kmetijski minister Dejan Židan" jezen zapisal: Malo morgen, cenjene gospe in gospodje, dušebrižniki. Med slovenskih čebelarjev je najmnaj toliko varen kot medovi pridelani v Romuniji, Bolgariji, Turčiji, na Kitajskem ali državah Južne Amerike, pripeljani  in potem ponujeni kupcem v Sloveniji. Kaj ti gospodje vedo o doktrinah in konkretni praksi zatiranja varoje ter o drugih higijensko sanitarnih standardih v teh navedenih in še mnogih drugih državah od koder se v Slovenijo uvaža med? Nič! Prenehajte se torej sramotiti pred slovensko javnostjo in ne zavajajte ter ne lažite ljudem in ne delajte slovenskim čebelarjem dodatne škode. 

Zveza potrošnikov Slovenije ( ZPS ) se je takrat tudi vključila v komentiranje te nesrečne kemično medene zgodbe in v prveh dahu celo zatrobila v skupni rog z mnogimi drugimi mediji, ki so skoraj vsi po vrsti strašili slovenske kupce medu in nekritično povzemali razne strokovnjake in nekatere ponorele eko skrajneže iz čebelarskih vrst, ki so želeli v svoj prid izkoristiti dano priložnost. Očitno pa je potem le prevladal razum in nastopil je čas objektivnosti ter upoštevanja laboratorijskih analiz slovenskega medu, ki so vse po vrsti pokazale, da je med slovenskih čebelarjev skladen s predpisi države Slovenije ter EU in ni govora o kakšni neoporečnosti. Vse do danes je ZPS tudi edina, ki se je malo bolj posvetila nadaljevanju te medene zgodbe in si je celotno zgodbo ogledala še z druge plati. Tako smo si potem čez kratek čas lahko na njihovi spletni strani ogledali fotografijo, ki prikazuje etiketo enega od ponudnikov medu na policah slovenskih trgovcev in seveda lahko tudi preberemo vse kar na tej etiketi piše.

In kaj piše? Na gornji fotografiji etikete med ostalim piše: Marljive "kranjske sivke" so v cvetlični med ujele zgodbe pisanih travniških cvetlic. Zaradi svoje arome in sladkobe spada med najbolj priljubljene medove. Ponuja se seveda cvetilični med. Sporočilu, ki ga je ponudnik tega medu naslovil na svoje kupce seveda ne moremo ničesar očitati. Lepo napisano. Težava pa nastopi takoj, ko  z branjem nadaljujemo in vidimo ( na spodnji fotografiji ), da je poreklo tega medu: Čile in Mehika. Sedaj pa nastopi težava. Resnici na ljubo je potrebno zapisati, da obstaja možnost da so tudi ta med skupaj z ostalami pasmami tamkajšnjih čebel  res nabirale tudi "kranjske sivke", ker je naša čebela že lepo razširjena tudi v Severni in nekaj manj v južni Ameriki. Kako pa pri ponudniku tega medu v Sloveniji vedo, da so ga nabirale tudi "kransjske sivke" je pa seveda že drugo vprašanje. Očitno gre za klasično etiketo tega ponudnika na kateri pač potem pri poreklu le dodajo deželo iz katere so medove uvozili. In to jim lahko oprostimo, čeprav je lahko zavajajoče.

Nič pa pa kot potrošnik ne morem vedeti kje in na kakšnih vse rastlinah so čebelice v Čilu in v Mehiki ta med nabirale? Ker gre verjetno tudi v tem primeru za koktejl različh medov je pač vse skupaj deklarirano kot cvetlični med. Tudi tukaj ponudniku tega medu lahko to oprostimo, ker zagotovo niti sam nima pojma na katerih vse vrstah rastlin je bil med nabran. Še vedno pa obstaja velika dilema o kateri pišem že zgoraj, ker tudi slovenski ponudnik tega medu najmanjšega pojma nima o čebelarskih doktrinah tamkajšnih čebelarjev. Kako in s čim čebelarji v Čilu ter v Mehiki in seveda tako še v premnogih drugih deželah od koder se med v Slovenijo uvaža, zatirajo varojo in kako ter predvsem s čim zdravijo oziroma se spopadajo z mnogimi drugimi boleznimi čebel (problem antibiotikov?), kakšne higienske standarde v čebelarstvih imajo predpisane in kako jih v praksi na terenu spoštujejo ter kdo in kako pogosto vse to nadzira? 

V tem in mnogih drugih podobnih primerih nas torej kot potrošnike želi nekdo prepričati v načelo, ki pravi, da tega česar ne vidim ali o čemer nič ne vem, tega pač ni in se s tem ne kaže ukvarjati! Za med slovenskih čebelarjev to načelo seveda ne velja kljub temu, da celo laboratorijske analize referenčnih slovenskih laboratorijev dokazujejo, da v medu slovenskih čebelarjev ni prepovedanih kemičnih substanc. Zakaj za slovenski med to ne velja? Zato, ker so neki "strokovnjaki" in njihovi laični približki pač rekli, da ne velja in pika!

P.S.: Priporočam v branje mnenje Antona Komata o aferi "slovenski med" objavljeno v reviji Zarja, dne 05.01.2016 na povezavi: 
http://revijazarja.si/clanek/mnenja/568a55ee4d598/resnica-o-slovenskem-medu