ponedeljek, september 22, 2014

Dolgoročno škodljiva upravna in lokalna razdrobljenost države!

Z uvedbo lokalne samouprave na slovenski način, se je po osamosvojitvi iz države, po nikoli prav razumljivih ter strokovno pojasnjenih merilih in kriterijih, naredilo 211 parcel, ki so jih imenovali občine in so si jih kot svoje politične in ekonomske fevde razdelile državne in lokalne politične elite. Takrat se je celo govorilo, da mora biti v Sloveniji toliko občin kolikor je župnij.Torej vsaka fara ( župnija ) občina, ki bi jo vodila župan in župnik.

Tisti z malo boljšim zgodovinskim spominom se lahko spomnijo nekaterih prav komičnih zgodb iz časa masovnega nastajanja občin. Ena od takšnih je, da je nek lokalni veljak uspel v vzhodnem delu države občino dobiti z nekaj buteljkami vina, ki jih je podaril tistim, ki so pripravljali predloge in "strokovne ?" utemeljitve zakaj bi naj neka krajevna skupnost postala občina. Glede na to kar lahko danes vidimo in kaj so modreci in politikantski mešetarji naredili iz države, je več kot očitno, da so morali popiti kar veliko zabojev buteljk zelo močnega vina. Ta slaboumna evforija ustanavljanja vedno novih občin nas v državi še vse do danes ni minila in je v svoji očitni nalezljivosti zajela celo Ustavno sodišče, ki tudi v tem ni želelo zaostajati in je tako še samo ustanovilo eno občino.

Če je nekdanji minister Gregor Virant imel v čem prav, potem je to zagotovo v njegovi ugotovitvi, da je v Sloveniji občin enkrat preveč in jih je potrebno začeti takoj združevati ter njihovo število prepoloviti. Seveda so takoj visoko v zrak skočili politiki vseh barv in ideoloških nazorov, mnogoštevilni župani, ki so se začutili ogrožene ter njihovi lokalni pridobitniško naravnani potrčkoti in zagnali vik in krik ter hiteli dokazovati koliko dobrega je takšna lokalna samouprava prinesla državljankam in državljanom. Kot dokazi ustreznosti in uspešnosti takšne razdrobljene lokalne samouprave jim je prišla prav vsaka ulična svetilka, vsak meter z gramozom navožene makadamske ceste ali vsak meter novega asfalta, vsaka v zemljo zakopana cev ali kabel in pri tem prav namenoma pozabljali, da se je tudi v preteklosti vse to počelo s skoraj enako intenzivnostjo. Le s to razliko, da so takrat vse to in še veliko kaj drugega pomembnega ter razvojnega opravljale in vodile krajevne skupnosti ali mestne četrti in da so tam volontersko delali v svete KS izvoljene občanke in občani.

V tem vsesplošnem viku in kriku po ohranitvi vseh obstoječih občin in po možnosti ustanovitvi še kakšne. pa so v svoj močan in vpliven lobi organizirani župani, povsem pozabili povedati koliko velikih in razvojno izredno pomembnih projektov in investicij je propadlo ali bilo v realizacijo danih z veliko zakasnitvijo ter tako krepko podraženih, ker se mnogi županski petelini niso bili v stanju kar več let ničesar pametnega dogovoriti. Vsakemu pozornemu opazovalcu dogajanj v lokalni občinski samoupravi je že ob spremljanju dogajanj ob lokalnih volitvah županov in občinskih svetov lahko takoj jasno, da je s to našo preljubo lokalno samoupravo nekaj hudo narobe. Potrebno je le malo pogledati kdo vse v vaši občini ne kandidira za župana in potem malo analizirajte še liste posameznih strank in list za člane občinskega sveta. Velika večina teh lokalnih ambicioznežev seveda ne bo priznala, da so takšne male občine nefunkcionalne in da jih je vsaj enkrat preveč, ker v kakšnih večjih in s tem kadrovsko bogatejših občinah, se sami nikoli ne bi mogli znajti na kandidatnih listah za župana ali člana občinskega sveta. Kot bi rekel moj znanec, jih takrat še pes ne bi povohal, kaj šele, da bi jih kdo volil ali celo izvolil.

Vsega tega se še kako zaveda tudi politika na državni ravni in prav v strahu, da ne bi nekoč vendarle izgubili svojih malih fevdov preko katerih sedaj obvladujejo določene dele države, se nekateri tako goreče zavzemajo za ustanovitev pokrajin. S prevzemom oblasti na nivoju pokrajine bi tako dobili tudi kontrolo nad vsemi temi malimi občinami vključenimi v to pokrajino, ne glede katera politična opcija bi v njih vedrila in oblačila ter izvajala občinsko oblast. Tako bi pač dobili še en višji nivo lokalne samouprave, ki pa bi ga seveda krepko plačevale državljanke in državljani. Oblastniki v Ljubljani bi se morebiti razbremenili kakšnega dela, čeprav obstoječih denarnih virov ne bi dali. Bi pa zagotovo zaradi novih potreb uvedli kake nove dajatve in davke. Demokracija in lokalna samouprava pač staneta in če vse to državljanke in državljani želimo imeti, potem pač plačajmo. Politikom in vsakokratnim oblastnikom je bolj malo mar kje bomo jemali.

V razmislek pa nam vsem ponujam odlomek iz današnjega Večera: Obseg sofinanciranja investicij iz državnega proračuna obsega med 50 in 100 odstotkov. Občine z višjim koeficientom od 1.00 imajo obseg sofinanciranja razumljivo nižji kakor občine, ki so po statističnih pokazateljih ocenjene z nižjim koeficientom. Pri teh znaša sofinanciranje iz državnega proračuna do 100 odstotkov. Med takšnimi so: Apače, Bovec, Cankova, Cirkulane, Dobrovnik, Gornji Grad, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Jezersko, Juršinci, Kobilje, Kočevje, Komen, Kostanjevica na Krki, Kostel, Kuzma, Lendava, Loški Potok, Lovrenc na Pohorju, Luče, Majšperk, Makole, Miren - Kostanjevica, Moravske Toplice, Pesnica, Podčetrtek, Podlehnik, Poljčane, Puconci, Ribnica na Pohorju, Rogaška Slatina, Semič, Solčava, Središče ob Dravi, Sveta Ana, Sveti Jurij, Sveti Jurij v Slov. Goricah, Šalovci, Velika Polana, Veržej, Videm ter Železniki.  Ta podatek je le eden in že ta je dovolj zgovoren. Za dokazovanje nefunkcionalnosti in neracionalnosti tolikšnega števila občin v Sloveniji pa je potrebno upoštevati še veliko drugih kazalnikov in skoraj težko je najti kakšnega, ki bi dokazoval upravičenost tolikšne lokalne razdrobljenosti.

Veliko večino tega s čimer danes opravičujejo obstoj tako velikega števila občin bi lahko veliko ceneje in nič manj kvalitetno opravile krajevne skupnosti. In kar tudi ni nepomembno, lokalno samoupravo bi tako ponovno vrnili ljudem, ki jim je v bistvu tudi namenjena. Ker tako oddaljeni ljudje od odločanja v svojih enotah lokalne samouprave kot so danes po ustanovitvi občin, še niso bili. Nihče jih nič ne vpraša, nihče o ničemer pomembnem ne informira, nikjer in nikomur ne morejo kolektivno povedati s čim se strinjajo in s čim ne, kaj želijo ali kaj zahtevajo. Praktično ne morejo zamenjati župana in ne občinskega sveta, čeprav z delom obeh niso zadovoljni. Po vsakih volitvah so za štiri leta pečeni in obsojeni na garnituro, ki je po zakonitostih volilnega sistema v občini prevzela oblast. Izvoljeni občinski oblastniki lahko počnejo kar jih je volja, ker vedo, da občanke in občani nimajo nobenih možnosti, da bi se jih predčasno znebili.. Lahko se le jezijo, trpijo, vse to plačujejo in čakajo naslednjih lokalnih volitev, da bodo napako pri izbiri novih občinskih funkcionarjev ponovili.


Ni komentarjev:

Objavite komentar