Volivec pravi, da je veliko znanja za vodenje države premalo in je potrebno ob tem imeti še kaj!

Ko so mediji včeraj slovensko javnost obvestili, da je iz stranke SMC izstopil vidni član in soustanovitelj te stranke dr. Bojan Dobovšek, sam temu dogodku nisem pripisal tako velike teže ali kakšne posebne usodnosti. Pa sem se očitno zelo motil. Ne želim tokrat pisati o ozadjih tega odstopa in še manj o tem kaj si o samem izstopu, vzrokih ter morebitnih posledicah mislijo in govoričijo večni politični komentatorji, ki jih posamezne TV hiše redno vabijo, da nam tam trobezljajo vse mogoče.

Sam o stranki SMC in vladni koalicijski ekipi, ki jo je uspelo sestaviti takratnemu mandatarju in danes že predsedniku slovenske vlade dr.. Miru Cerarju  doslej nisem napisal nič. Ne zaradi tega, ker ne bi imel svojega osebnega mnenja, temveč predvsem, ker skoraj nikogar od današnjih ministric in ministrov nisem poznal in o nobenem nisem vedel prav nič. Spremljal sem sicer mnenja in ocene ter tudi posamične kritike slovenskih medijev, ki so posamezne današnje ministrice in ministre že kot kandidate ocenjevali, vendar si sam nekega lastnega dovolj kompetentnega mnenja, da bi potem kaj o tem napisal na teh straneh, nisem uspel in tudi ne upal ustvariti. Res je, da sem tudi sam takoj po volitvah bil trdno prepričan, da bo vodenje ministrstva za notranje zadeve prevzel dr. Bojan Dobovšek in priznam, da sem si ga tam tudi zelo želel. Če bi me  vprašali zakaj in na katerih osnovah vse temelji takratna moja tako velika želja, da Bojan Dobovšek prevzame prav to ministrstvo, bi vam vedel le delno odgovoriti. Enostavno sem tako čutil in zaupal sem mu kot mu zaupam še danes.

Očitno je tako čutilo in vero v dr. Bojana Dobovška kot ministra resorja za notranje zadeve, polagalo tudi zelo veliko volivk in volivcev. Vsaj po včerajšnjih odzivih preprostih ljudi, ki so novico o Dobovškovem izstopu iz stranke zelo komentirali in so bili nad tem njegovim dejanjem presenečeni celo tisti, ki stranke SMC niso volili. Tokrat lahko to prav mirno zapišem, da je Dobovškov izstop iz stranke med ljudmi povzročil celo več zanimanja in komentarjev kot, če bi odstopila kakšna ministrica ali minister nove Cerarjeve vladne ekipe. Mnogi že s samo kadrovsko sestavo nove Cerarjeve vlade niso bili posebej zadovoljni in že takrat niso mogli razumeti zakaj Dobovška ni v vladni ekipi. Tako je eden od preprostih volivcev, ki so včeraj popoldan na javnem mestu prav glasno in s precejšnjim čustvenim nabojem komentirali informacijo o njegovem izstopu iz stranke in njegova skopa pojasnila o vzrokih tega dejanja, ves zagrenjen povedal: "Izvolili smo vladno in poslanko ekipo z velikimi možgani in malimi jajci!"  

Prav do ušes so se mi v nasmeh raztegnila usta, ko sem slišal to oceno nove slovenske vladne in poslanske kadrovske garniture SMC, ki jo je podal ne posebej visoko izobražen državljan, in ki je kot volivec ter državljan očitno nad vsem tem kar se v tem času po volitvah v državi dogaja, že zelo razočaran ter očitno tudi že malo jezen. Naj se citirana izrečena ocena in način na kakršen je bila povedana, že malce spogleduje s preprosto ljudsko vulgarnostjo, ji vendar moramo priznati njeno vsebinsko moč in točnost, ker tako  ali zelo podobno pač veliko ljudi misli in ocenjuje teh nekaj dni vladanja nove koalicije in njene vlade. Preprosti ljudje v državi so kot volivke in volivci na zadnjih volitvah enostavno želeli presekati stanje v katerem se država že kar nekaj let nahaja in so novi stranki pod vodstvom dr. Mira Cerarja dali tako močan mandat kot doslej še nikomur. Čeprav stranka SMC v volilni boj ni prinesla prav nobenega programa, so ji volivke in volivci  poklonili vero, da bodo dane zaveze res tudi uresničili in na odgovorna mesta v vladi postavili najbolj strokovno ter moralno kompetentne ljudi. Ali kot bi v besednjaku hazarderskih igralcev lahko rekli: ljudje so na volilni ruleti stavili "vse na vse".

Sedaj, ko se kolo na naši državni ruleti vrti vedno počasneje in kroglica nakazuje svoj pristanek vse drugje le tam ne kjer so kolektivni igralci pričakovali, da se bo ali bi se vsaj morala in postajajo vse bolj nervozni, nekateri celo že malce jezni in drugi celo že obupani. Prvi hladen tuš so doživeli ob sestavljanju vladne koalicije in razdelitvi odgovornih mest med koalicijskimi partnerji. Potem so kar krepko nejevoljni dvignili obrvi ob prav čudni in izsiljevalski politični telovadbi predsednika DeSUS-a Karla Erjavca, ki naj bi najprej vodil parlament, potem se je samo predlagal za evropskega komisarja ( povsem enako kot Bratuškova ), pa zahteval nekaj več ministrstev za svojo stranko in na koncu zase ministrstvo za zunanje zadeve kjer ga večina državljank in državljanov sploh ni želela videti. Z velikim zaupanjem v mandatarja in predsednika vlade dr. Mira Cerarja so nekako pogoltnili, z veh vetrov skupaj nabrano ter iz pretežno samih anonimnežev sestavljeno ministrsko ekipo stranke SMC, čeprav so mnogi takrat začeli že resno dvomiti, da bi se vse to na kocu lahko dobro končalo. Da bi potem do samega roba obupa ljudi spravljali nekateri od teh novih ministric in ministrov s svojimi izjavami in evidentnim dokazovanjem nepoznavanja področja ter problematike s katero naj bi se  kot ministri ukvarjali.

Še posebej ljudi jezi to prav nespretno in do zadnjih skrajnosti ter že prav vulgarno legalistično ter pogosto zelo neokusno bodenje s stranko SDS in tistim nesrečnim Odborom 2014, ki si dovoljujeta prav neverjetne moralistične in pravne manevre ter razne zlorabe, proti katerim pa nova koalicija enostavno ne najde pravih rešitev ali pa si enostavno ne upa odločno vsega tega cirkusa presekati ter končati.  Kakor, da skupina tako zelo izobraženih in moralnih ljudi ne bi vedela kaj je za storiti in kot bi preprosti ljudje rekli, da se klin pač s klinom izbija. Pa smo ponovno pri tistem včeraj izrečenem in zgoraj citiranem reku jeznega volivca. Za uspešno vodenje države v takšnih današnjih razmerah v katerih se je država znašla,  je očitno premalo le veliko akademskega znanja in ima volivec še kako prav, ko pravi, da je za to potrebno tudi še kaj drugega.

Hudič je lahko, ko policisti vzamejo ukaze nadrejenih preveč resno!

Večernje novosti, Srbija, 28.09.2014

Kot pravkar poročajo srbski mediji in med ostalimi tudi Večernje novosti, naj bi danes pripadniki srbske žandarmerije krepko premlatili Andreja Vučiča, ki je brat predsednika srbske vlade Aleksandra Vučiča. Ob Andreju Vučiču naj bi jih dobro skupili vsaj še trije moški, ki so bili v njegovi družbi.

Kot poroča ta srbski medij, ki se sklicuje na neuradne vire, je skupina z Andrejem Vučičem skušala priti skozi kordon žandarmerije, ki je varovala udeležence gej parade. Očitno jih žandarji niso prepoznali in so vse krepko obdelali, tako, da je Andrej Vučič končal na zdravljenju na VMA ( Vojno medicinska akademija )

Kot sem napisal že v samem naslovu tega zapisa, je res lahko pravi hudič, ko pripadniki policije in v tem srbskem primeru še žandarmerije, vzamejo ukaze preveč resno. Bi pa tudi brat predsednika srbske vlade moral poznati ter upoštevati splošna in posebna navodila varnostnih organov, ki so bili zadolženi za zagotavljanje javnega reda in miru ob poteku te visoko rizične manifestacije istospolnih po ulicah Beograda. Andrej Vučič se lahko sedaj na VMA vsaj tolaži s tem, da ni bil edini, ki jih je krepko skupil. O njem in njegovih bolečinah sedaj vsaj poročajo srbski mediji. O bolečinah vseh drugih navadnih državljanov, ki so jih tudi krepko dobili z gumijevkami, pa ne bo poročal nihče in se  zanje tudi ne bo nihče zavzel. Žandarmerijski oficirji verjetno ta čas, ko pišem ta zapis, že stojijo postrojeni pred predsednikom srbske vlade Aleksandrom Vučičem in se v strahu za svoje čine ter položaje zagovarjajo. Na koncu pa bodo tako ali tako vsega krivi navadni žandarji, ki niso storili nič drugega kot le dosledno izvršili navodila, napotila in ukaze, ki so jim jih dali njihovi predpostavljeni. Mogoče pa bo odletel tudi kak visok žandarmerijski oficir, če so ga premier Aleksander Vučič ali njegov policijski minister, že doslej imeli na spisku za kadrovski odstrel in so le čakali prave priložnosti. Vedno in povsod in ne le v Srbiji,  je v takih primerih zelo podobno.

 

Zakaj morajo vsi biti takoj vam in nam podobni?

Beograd, zvečer 27.09.2014

Danes. v nedeljo 28.09.2014, bi se morala po ulicah Beograda končno zgoditi že nekajkrat odložena parada ponosa, ki jo po svetu organizirajo razne organizacije istospolnih. V Sloveniji smo se na to parado razkazovanja isto spolnosti že kar navadili in kakih večjih težav ni. Tudi policija z zavarovanjem vsakokratne parade nima kakih posebnih težav in največji  del slovenskih državljanov in državljank v svoji pragmatičnosti temu dogodku niti ne posveča več kake posebne pozornosti.

Tudi sosednji Hrvaški je nekako uspelo te parade spraviti pod streho. Ne sicer z malo težavami in še sedaj je to za hrvaške varnostne organe kar krepak varnostni in organizacijski zalogaj in ob teh paradah se veliko kaj zanimivega dogaja na pločnikih in drugih mestih, mimo katerih istospolni paradirajo. Ker pa so Hrvati morali hitro postati demokratični, če so želeli postati člani NATA in EU, so se hrvaške oblasti po načelu, da cilj opravičuje sredstva, pač zatekle k stari dobri doktrini "što se ne može milom, može se silom" in nekako jim zaenkrat še uspeva.

V Srbiji imajo očitno s to nesrečno parado ponosa ali kako vse se to paradiranje pač že imenuje, veliko večje probleme in težave. Največji del srbske javnosti te parade razkazovanja homoseksualnosti in lezbijstva nikakor ne sprejema in o organiziranju kakšnih tovrstnih parad ne želi niti nič slišati. Že kar nekaj krat so morali parado v zadnjem hipu odložiti, ker varnostni organi Srbije niso mogli dati zagotovil, da so v stanju zavarovati udeležence parade in v Beogradu zagotoviti javni red in mir. Danes naj bi se torej parada izvedla in sinoči so se ulice Beograda ponovno napolnile z več tisoč ljudmi, ki z demonstracijami želijo srbskemu režimu sporočiti, da temu dogodku nasprotujejo in si ga ne želijo. Za danes pa so celo napovedani prihodi demonstrantov iz drugih krajev Srbije in ljudstvo, ki jih organizirajo nekatere desno usmerjene organizacija kot so Dveri in še nekatere druge ter srbska pravoslavna cerkev, želi tako s svojo množičnostjo ta dogodek preprečiti.

Policija v Beogradu je zavarovala zgradbo vlade in druge državne objekte. Sestalo se je tudi posebno vladno telo odgovorno za javni red in mir, ki naj bi po vsem tem kar se v Beogradu dogaja in kar vse je za danes še napovedano, sprejelo dokončno odločitev o tem ali je tokrat parado sploh mogoče izvesti. Demonstranti nosijo srbske in tudi grške zastave, zastave nekaterih političnih organizacij ter transparente s katerimi jasno izražajo nasprotovanje tej in takšnim paradam in prepevajo himno ter pesmi z versko vsebino. Od srbskih politikov je glavna tarča psovk in kritičnih pripomb predsednik vlade Vučič. Organizatorji naj bi tako dobili dovoljenje, da parado izvedejo in oblast na ulice pošilja okrog 7000 policistov in žandarjev, ki imajo nalogo zavarovati udeležence parade ter zdravje, življenje in premoženje prebivalcev. Koliko nasprotnikov pa bo organizatorjem demonstracij uspelo spraviti v Beograd pa je veliko vprašanje. Kaj vse se bo danes tam okrog dvanajste ure na ulicah Beograda dogajalo in kakšne vse bodo posledice, pa bomo šele videli. Eno pa je že sedaj gotovo, država Srbija od danes dalje ne bo več enaka kot je bila še včeraj in politične posledice bodo hude ter  dolgoročne.

Vedno, ko spremljam tovrstne dogodke kjer koli v svetu, se sprašujem kdo in zakaj tako na silo želi, da se tovrstne parade izvedejo v sredinah, ki na kaj takšnega še niso pripravljene? Zahodni in predvsem EU politiki prihajajo v Beograd in izsiljujejo tamkajšnje politike ter jim grozijo, da če ne bodo izvedli te nesrečne parade isto spolnih, naj na svoje včlanjevanje v EU kar pozabijo.  Zakaj tako? Razumel bi, če bi ti zahodni politiki prišli v Beograd in bi srbskim politikom ter oblastnikom  povedali, da dokler v Srbiji ne bo svobode medijev, svobode javne besede, dokler ne bodo stabilizirali gospodarstva, storili kaj na področju varovanja okolja, reformirali sodstva, občutno zmanjšali števila brezposelnih ter tistih, ki živijo v veliki revščini in s podobnimi političnimi, gospodarskimi ter socialnimi zahtevami, da naj ne razmišljajo o vključitvi v EU. Da pa jim grozijo, da EU ne bodo videli, če ne organizirajo takoj parade istospolno usmerjenih po ulicah Beograda, pa ne razumem. Na silo se pač veliko ne da v kratkem času doseči. In tudi prav nobene potrebe ni, da bi morali Srbi biti takoj in v vsem ter kar preko noči podobni nam in še manj tistim s severa Evrope ali Amerike. Pravzaprav sem vesel, da Srbi niso kaj veliko podobni nam Slovencem in bil bi še bolj vesel, če bi mi kaj povzeli po njih.

Prav vulgarno se zanemarjajo vse kulturološke, verske, socialne in druge zgodovinske okoliščine, ki so skozi stoletja vplivale na razvoj nekega naroda in ki pogojujejo današnje večinsko javno mnenje ljudi živečih na nekem zaokroženem nacionalnem geografskem prostoru. Razumel bi tudi, če bi oblasti in politika EU od Srbov zahtevali, da v svojem pravnem redu in zakonodaji zagotovijo vse pravice istospolnim in odpravijo vsakršno diskriminacijo med ljudmi na spolni osnovi. Vendar ne, oni zahtevajo prav to parado za vsako ceno, čeprav vedo, da je v Srbiji to danes, brez resnih družbenih, varnostnih in dolgoročnih političnih posledic, še misija nemogoče in ob vsem še hudo nevarno za javni red in mir v državi. Zakaj se torej takim sredinam kot je na primer Srbija, ki pa še daleč ni edina, ki bi z organizacijo takšnih parad imela hude težave, ne dovoli nekaj več časa in predvsem ter najprej omogoči nekaj več razvojnih priložnosti. Zahodnjaki so res pravi politični pokvarjenci in navadni tepci, če mislijo, da bodo Srbe z izsiljevanji ter političnimi, gospodarskimi, finančnimi in drugimi tovrstnimi pritiski prisilili v nekaj česar zaenkrat še nikakor niso sposobni kolektivno sprejeti. Pustite jim torej čas in jim raje pomagajte, da bodo najprej razvojno, kulturno, socialno ter politično in po svoji prosti volji postali podobni vam in potem bodo tudi istospolni lahko po Beogradu paradirali kdaj in kolikor se jim bo zahotelo.











 

Začela se je nova Velika vojna!

Američani so sestavili novo koalicijo voljnih za sprožitev nove Velike vojne. V Sloveniji se sicer nekateri politiki in oblastniki nekaj petelinijo ter se pred domačo javnostjo delajo kakor, da o tem naj ne bi nič vedeli in da so nas naši vojaški zavezniki  na ta seznam uvrstili brez naše vednosti ter brez naše privolitve. Slovenska oblastna politika je NATU,  EU in ZDA svojo generalno bianco privolitev za vse vojaške aktivnosti zavezništva kjer koli in proti komur koli na svetu, oddala že zdavnaj. To sprenevedanje politike in dela oblastnikov je sedaj torej namenjeno le tistemu kritičnemu delu domače javnosti, ki nikakor ne želi razumeti naše vloge v ponovnem prerazporejanju svetovne vojaške, politične in ekonomske moči in ustvarjanju novega svetovnega reda. Tako, da o tem kako smo se ponovno znašli na kakem seznamu voljnih sodelovati v kakšni vojni, res nima smisla več razpravljati in se jeziti na Američane. Če se na kakšnih takšnih seznamih v bodoče kot država in narod ne želimo več videti, potem bomo morali to rešiti doma s svojo politiko in tistim bolj militantnim delom svoje javnosti.

Precej je polemik kdaj se je v resnici začela nova svetovna Velika vojna. Nekateri trdijo, da z vojaškim napadom neke podobne koalicije voljnih na Irak. Drugi zopet pravijo, da je začetke velike vojne potrebno iskati v rušenju Jugoslavije in krvavih balkanskih vojnah, ki jih je to sprožilo. Sam menim in bojim se, da bo čas, ki prihaja to potrdil, da se je nova svetovna Velika vojna v resnici začela s padcem berlinskega zidu. Od padca berlinskega zidu in vse do danes so z zemeljskega obličja v potokih krvi, smrti in trpljenju prebivalstva, izginile države Jugoslavija, Irak, Libija in Sirija. Medtem smo doživeli tudi še tako imenovano "arabsko pomlad", ki je, to danes vemo, takrat ni nihče razumel in so nam vzroke za njen nastanek razni analitiki in strokovnjaki za Bližnji vzhod ter arabski svet povsem lažno in popolnoma nepravilno prikazovali. Da dolgoletnega mrcvarjenja Afganistana niti ne omenjam. In v tem času smo bili priča tudi nekajkratnemu masovnemu pobijanju civilnega prebivalstva v Gazi ter sprožitvi državljanske vojne v Ukrajini. Na prav vseh navedenih krvavih dogodkih pa bomo našli prstne odtise istih svetovnih mešetarjev in gospodarjev vojne. Tudi Slovenci smo bili povsod tako ali drugače zraven.

Vse se vedno znova začne po že ustaljeni metodi in doktrini. Najprej se sproži silovit propagandni stroj, ki predvsem v deželah koalicije voljnih prebivalstvu temeljito opere možgane in omehča hrbtenice. Vedno doslej je bilo tako in tudi tokrat ni prav nič drugače. Vse članice koalicije voljnih so dolžne najti na domačih tleh teroriste ali vsaj nekaj takih, ki bi to lahko bili in jih je mogoče osumiti  sodelovanja z arabskimi muslimanskimi ekstremisti in teroristi. Že naslednji dan po ukazu iz ZDA so jih vsi našli in to v vseh medijih objavili, čeprav so še nekaj dni nazaj trdili, da jih pri njih ni in če bi bili, bi jih domače tajne službe in policija zagotovo že odkrili ali jih vsaj kot sumljive evidentirali. V Sloveniji so se tako v iskanje domačih muslimanskih skrajnežev in teroristov zagnale tajne službe, policija, novinarji in verjetno še kdo. Bili so uspešni in naslednji dan smo tudi mi že v naših medijih prebirali o tem, da so jih našli in izpolnili ukaz.

Ko so članice koalicije voljnih junaško napadle in razrušile Irak, smo domači javnosti povedali, da je to bilo potrebno storiti na tak način, ker ima Sadam Husein ogromne količina kemičnega orožja s katerim hudo ogroža varnost ne le v sosednjih državah, temveč kar celemu svetu.  Torej tudi nam v Sloveniji. Pa kaj za to, če potem, ko so Huseina javno obesili, vse v Iraku razrušili in pobili ter pohabili ter uničili državo, niso nikjer našli prav nič kemičnega orožja. Podobno je bilo z Libijo. Veliki in močni evropski prijatelji Gadafija so le nekaj mesecev ali kakšno leto pred napadom na Libijo, še veselo obiskovali diktatorja, sklepali z njim večna prijateljstva in politična bratstva in se domov vračali s polnimi kovčki denarja za svoje osebne in politične potrebe. Prav ti isti so bili potem glavni v rušenju Libije in pobijanju tamkajšnjega prebivalstva.

Tudi v tej novi vojni ni veliko drugače in vse teče po stari dobri in preizkušeni matrici. Svetovni mediji so polni posnetkov na katerih arabski krvoločni teroristi evropskega in ameriškega bivalnega  porekla nedolžnim belokožim  Američanom in Evropejcem režejo glave. Ves zahodni civiliziran svet se seveda upravičeno zgraža in zahteva ostro ukrepanje. Vendar to rezanje glav nasprotnikom  in njihovo medijsko razkazovanje  ni od danes. Popolnoma enako krvoločno doktrino so predhodniki teh današnjih arabskih teroristov izvajali že pred dobrimi dvajsetimi leti na bojiščih Bosne in Hercegovine. Tudi takrat so na popolnoma enak način rezali glave, se s temi glavami nesrečnikov fotografirali in potem te fotografije razširjali med prebivalstvom BiH in objavljali v svetovnih medijih, ki so jim takrat bili pač dostopni. Razlika je le v tem, da so bili takratni ubogi lastniki teh odrezanih glav Srbi. Svetova javnost in mediji seveda temu krvavemu in nečloveškemu ter zločinskemu pojavu niso posvečali kake posebne pozornosti, nihče se ni posebej zgražal in nihče ni zahteval kakih ostrih ukrepov mednarodne skupnosti. Morebiti tudi zaradi tega, ker so največji del teh zločinskih muslimanskih skrajnežev, ki jih takrat še niso imenovali teroristi, na Balkan in  predvsem v BiH pripeljale tajne službe zahodnih držav. Prav Britanci naj bi, po ugotovitvah takratnih srbskih tajnih služb, bili med najbolj aktivnimi. Popolnoma nedolžne pri transportih teh tujih muslimanskih borcev pa naj ne bi bile tudi enote mednarodnih sil OZN, ki v BiH sigurno niso bile poslane zaradi tovrstnih aktivnosti. Očitno so odrezane glave naših veliko več vredne od odrezanih glav onih drugih.

Tuji tisk o slovenskem kardinalu Francu Rodetu!

Jutarnji list HR
24.09.2014

IZVRIJEĐAO PAPU GORE NEGO IJEDAN KARDINAL DOSAD

Rastrošni Slovenac Franc Rodé u napadu

Kardinalu Francu Rodeu, koji je za sebe uredio apartman od 427 kvadrata, zasmetali su Papini govori o socijalnoj pravdi

“Nedvojbeno je da je Papa genij komuniciranja. Veoma dobro komunicira s mnoštvom, medijima i vjernicima. Mnogo napora ulaže u to da ispadne simpatičan.

S druge strane su njegovi nazori, recimo u pogledu kapitalizma i socijalne pravde, ideološki prilično lijevi. Neki ekonomisti su mu rekli da nije dobro govoriti samo na temelju dojmova.
Vidi se da je Papa označen okolinom iz koje je prispio. U Južnoj Americi su velike socijalne razlike, rasprave o tome su dio svakodnevice. Ti ljudi ionako puno govore, a riješe malo problema.”

U tih nekoliko rečenica u intervjuu Delu kardinal Franc Rodé (80) izvrijeđao je papu Franu, sve onako usput, gore nego se dosad usudio ijedan kardinal, pa i oni američki irskog porijekla, koji su se potrudili sastaviti knjigu protiv Papinih gledišta o pastoralu obitelji. Em se trudi da ispadne simpatičan, em pripada onima koji puno govore a malo čine.

Rodé je dvadesetak godina proveo u političkoj emigraciji u Argentini, gdje je očito nakupio antipatiju spram socijalne pravde. Za Rodéa oni koji ga ne vole kažu da je golubije ćudi: kud god proleti, ostavi trag koji treba dugo čistiti.

Dok je u Rimskoj kuriji bio tajnik Papinskog vijeća za nevjerujuće, učinio je što je mogao da se ta inicijativa Pavla VI. sterilizira birokratizmom, kako bi Tajništvo 1993. bilo dokinuto. Trebalo je čekati kardinala Ravasija i papu Benedikta XVI. s “novom evangelizacijom” da se Katolička crkva opet djelatno sjeti onih koji ne vjeruju.

Kao nadbiskup u Ljubljani, vjeran svojim emigrantskim političkim idiosinkrazijama, zaoštrio je odnos sa civilnim društvom, a Katoličku crkvu u Sloveniji gurnuo je na put depredatorskog kapitalizma, pa su je njegovi suradnici Stres i Kramberger bacili u bankrot i sramotu.

Rodéov pothvat obnove baroknog dvorca Goričane (gdje je za se dao barokno luksuzno urediti apartman od 427 metara četvornih, sve na račun tamošnje kartere) sada je pred sudištem u Ljubljani. Spriječio je izgradnju Islamskog centra u Ljubljani tvrdeći da će to biti “centar terorizma u Evropi”.
Upravo navršivši 80, kardinal Rodé ne može više ni u konklav. Nema dužnosti, nema obaveza, slobodan je kao ptica raditi Papi o ugledu.

Poteka v Sloveniji poskus državnega udara?

Kaj je to državni udar? Po najbolj preprosti in ljudem najbolj razumljivi definiciji, je državni udar nasilna sprememba oblasti, ki jo izvede vojska ali pa skupina organiziranih državljanov z namenom zamenjave legalne in legitimne oblasti, ki se jo potem zamenja z režimsko oblastjo, ki jo praviloma vodi ljubljenec dela ljudstva ali vojaških oziroma drugih močnih in vplivnih elit, ki so udar pripravile, vodile in ga  izpeljale.

Tovrstni izvedeni nasilni in praviloma protiustavni prevzemi oblasti se v svetu med sabo zelo razlikujejo. Zmotno je mnenje, da se državni udari ali puči dogajajo le v nerazviti Afriki, Latinski ali Južni Ameriki in v deželah arabskega sveta. Državni udari se dogajajo tudi v razvitejših delih sveta. Razlikujejo pa se seveda v sofisticiranosti izvedbe in organizatorji tovrstnih državnih udarov v najbolj razvitih delih sveta se zelo trudijo, da svoje aktivnosti pokrijejo z navidezno ustavno in zakonsko legitimnostjo ter lažnim videzom demokratičnosti, pravičnosti, zaščite človekovih pravic in predvsem voljo ljudstva. Pučisti imajo vedno podporo močnih političnih, vojaških, ekonomskih in drugih interesnih elit zunaj države, ki jih ne razkrijejo in se ti tudi sami praviloma razkrijejo šele po uspešno izvedenem državnem udaru s svojim priznanjem legalnosti in legitimnosti novemu režimu.

Lahko to kar se pravkar dogaja v Sloveniji, ko ena od parlamentarnih opozicijskih političnih strank z hudo zlorabo pravnega reda države, zlorabo poslovnika o delu zakonodajne veje oblasti, v zavetju z ustavo  zagotovljene imunitete poslank in poslancev ter organiziranjem skupin državljank in državljanov v tako imenovano civilno iniciativo pod imenom Odbor 2014, imenujemo poskus državnega udara? Sam sem prepričan, da v tem primeru gre prav za to. Ob podpori določenih medijev in dela inteligence ter politično in ideološko enoumnih ljudi, se že nekaj časa izvaja nasilno rušenje ene od vej legalne in legitimne veje oblasti v državi Sloveniji. S padcem sodne veje oblasti brez vsakršnega dvoma padeta tudi zakonodajna in izvršna veja. O tem seveda nihče ne govori in to pred ljudmi skrivajo kot skriva kača noge. Zaradi te neizogibne katastrofične okoliščine je skrajni čas, da se v tej državi začnejo stvari in politični ter ideološki procesi, ki smo jim prav te dni priča, začeti poimenovati s pravimi imeni in da se ljudem odkrito pove, kakšne bi bile posledice za državo Slovenijo in v njej živeče državljanke in državljane, če bi tem navedenim družbenim organizacijam in skupinam  uspelo zrušiti sodno vejo oblasti.

S padcem sodne veje oblasti bi zakonodajna ( Državni zbor ) in izvršna ( Vlada ) postali operativno nesposobni marioneti ter slepi izvrševalki politike ene od opozicijskih strank ter maloštevilnih pristašev ulice organiziranih v Odbor 2014 in še kakšne civilne organizacije, ki iz ozadja podpirajo ter podpihujejo aktivnosti tega odbora, ki bi v resnici na ta način prevzeli oblast v državi. V državi bi nastopila pravna anarhija, ki bi delovala po načelu "kadija tuži, kadija sudi"! To kar je bilo mogoče včeraj slišati na nesklepčni seji Komisije za človekove pravice Državnega zbora je razkrilo vsa prikrita ozadja in namene rušiteljev tretje - pravosodne - veje oblasti. Verjetno niti niso imeli namena razkriti vseh svojih namer in ciljev, pa jih je očitno krepko zanesla okoliščina, da so bili brez sogovornikov na drugi strani in so tako v svojih TV nastopih namenjenim širši slovenski javnosti in mogoče še komu, postali nepozorni na svoje izjave in tako pač razkrili tudi tisto za razkritje česar očitno še ni dozorel pravi čas. Ali pa mogoče celo že je. Naslednji dnevi in tedni bodo pokazali kaj od tega je bilo namerno in kaj naključno in nenamerno.

Včeraj proti večeru sem se na kavi srečal z znancem, ki me je vprašal ali imam tudi sam občutek, da v državi Sloveniji ob legalni in legitimni vladi v ozadju deluje še neka skrivna in prikrita vlada? Priznam, da me je vprašanje presenetilo in sem želel vedeti kaj ga je pripeljalo na to misel. Pa je nadaljeval: "Američani so nas uvrstili na neko listo vojaško voljnih zaveznikov za sodelovanje v tretji svetovni vojni in naša vlada pravi, da o tem nič ne ve in da okrog tega ni bila sprejeta prav nobena odločitev. Ne gre le za vojskovanje s tistimi nesrečnimi Arabci ali muslimanskimi skrajneži in njihovo para državo, temveč v ozadju gre za obračun z Rusijo." In je potem nadaljeval: "Poglej, to kar se dogaja v Sloveniji, ko nekateri organizirani maloštevilni jurišniki tako nasilno in brezobzirno rušijo sodno vejo oblasti in s tem državo ter vse njene legitimne institucije in se ob tem početju celo sklicujejo na voljo ljudstva, čeprav jim sam za kaj takšnega nikoli nisem dal soglasja in v mojem imenu nimajo pravice ne govoriti in ne nastopati. To niso več normalne razmere v državi. Že kar nekaj časa živimo v izrednih razmerah, ki jih ustvarja ena politična stranka in maloštevilna skupina njenih pristašev ter malikov zapornika Janeza Janše in pristojni državni organi ne storijo prav ničesar, da se ta nevarna norija zaustavi in prepreči. Če tako pomembnih odločitev ne sprejema in v državi ne vlada legalna vlada, potem jih pač sprejema in iz ozadja vlada neka druga prikrita vlada."

Znanec ima zelo prav. Če se bo ta država sesula sama vase, ne bodo odgovorni le politični in ideološki zdrahar ter zapornik Janez Janša, člani in poslanci stranke SDS in tista skupina nesrečnikov organiziranih v Odboru 2014 ter še nekaj domoljubnih organizacij ali kake posamezne sodnice ali sodniki Vrhovnega in Ustavnega sodišča, temveč bodo levji delež odgovornosti nosili prav izvoljeni koalicijski in drugi odgovorni poslanci Državnega zbora in od njih imenovana legitimna Vlada Republike Slovenije ter drugi najodgovornejši nosilci državnih funkcij katerih prvenstvena naloga je zaščita ustavnega reda, zakonitosti in  zagotavljanje reda in miru v državi. Državljanke in državljani Slovenije živimo v izrednih razmerah že vse od leta 1985 in počasi imamo tega res že dovolj. Res nimamo pravice mirno živeti v normalni državi? Na zadnjih parlamentarnih volitvah smo skoraj plebiscitarno povedali kaj si želimo in izvoljeni so nam dolžni sedaj to tudi zagotoviti. Ta dosežen  volilni rezultat ni bil želja ljudstva, temveč je to bil ukaz ljudstva!

Volitve so pravi čas za politične begavčke!

Vaš kandidat

Vsake volitve so za mnogo ljudi lahko res hudo stresni čas. Kandidati za razne funkcije in položaje so nam okupirali najbolj priljubljene medije in vse je podrejeno njim in njihovemu interesu čimbolj nas obdelati ter prepričati, da na dan volitev odidemo na volišča in glasujemo zanje. Ko prižgemo TV ali računalnik, kupimo časopis, se sprehajamo ali vozimo po  poteh naših vasi ali ulicah mesta se nam povsod prikazujejo naše  kandidatke in kandidati, se nam prijazno nasmihajo ter nas vabijo, da jih podpremo, ker le oni vedo kaj je dobro za nas. Njihovo naj bi bilo trpljenje za naše lepše življenje.

Pa nas danes ne zanimajo predvolilni triki s katerimi nas skušajo zmanipulirati in nas kot volivke ali volivce ponovno nategniti, da bi jih volili in jim tako pomagali do uresničitve  njihovih ciljev. V glavnem se nam tako pred vsakokratnimi  volitvami za najpomembnejše položaje ponujajo pretežno isti ljudje s to razliko, da mnogi med njimi tokrat več ne mahajo z zastavo iste barve kot v času prejšnjih volitev. Velik del naših kandidatk in kandidatov se tako v času pričakovanja volitev kot nemirna voda preliva med raznimi političnimi, ideološkimi in drugimi interesnimi hribčki in se tik pred volitvami ustavljajo tam kjer pričakujejo najboljši rezultat zase. Ker se mnogi med njimi redno pojavljajo na vsakih državnih ali lokalnih volitvah, so tako zamenjali že skoraj vse barve zastav s katerimi se je dalo jurišati na položaj poslanca, župana ali člana občinskega sveta v naši lokalni skupnosti. Kot rad pove moj znanec, so mnogi med njimi postali že pravi politični in ideološki multipraktiki, ki nimajo prav nobenih težav skozi noč zamenjati strani in svojega svetovnega nazora, če obstaja najmanjša možnost, da bi jim osebno to lahko koristilo. Politično stranko ali politično in ideološko prepričanje so v stanju zamenjati pogosteje in hitreje kot vam uspe zamenjati gate.

Sam jih preprosto imenujem kar koristolovni politični in ideološki begavčki. V svojem širšem in ožjem okolju jih poznam veliko in prav ti ob vsakokratnih državnih ali lokalnih volitvah najprej pritegnejo mojo pozornost. Tako vedno prav nestrpno čakam na objavo raznih kandidatnih list, ker vem, da bom njihova imena tam zagotovo našel, ne vem pa, pod kakšno barvo zastave se mi bodo pa tokrat ponujali. Se  pa aktivnosti teh političnih begavčkov največkrat ne zaključijo z dnem volitev in razglasitvijo rezultatov. Če na volitvah niso uspeli, kar se pogosto tudi res dogodi ali pa so se znašli v podrejenem opozicijskem položaju, potem mnogi iščejo možnosti in načine kako napako volivk in volivcev popraviti v svojo korist in se nekako prilepiti tistim, ki so zmagovalci ljudske volilne volje.

Dogajanja v našem državnem zboru po julijskih volitvah so dovolj zgovoren prikaz njihovih povolilnih aktivnosti. Zmagovalec volitev je hud magnet za vse poražence, ki se potem na vse načine trudijo spraviti pod zaščito njegovih močnih ter razmeroma varnih oblastnih peruti in si tako zagotoviti preživetje ter sodelovanje v oblasti.Velik zmagovalec državnih volitev je bila stranka SMC in že to dovolj jasno govori, da si velika večina državljank in državljanov za zunanjega ministra nikakor ni ponovno želele Karla Erjavca. Velika poraženka teh volitev je bila SD, ker večina volivk in volivcev ni več na oblasti želela stranke, ki je eno govorila in drugo potem v vladi počela. Stranke in njenih poslank ter poslancev, ki bi naj bili najbolj odgovorni za zgrešeni TEŠ6, ki so javno govorili, da je Zakon o davku na nepremičnine navaden zmazek ter potem zanj glasovali, si torej ljudje na oblasti niso več želeli.. Pa smo dobili prav to kar smo na volitvah povedali, da nočemo in ljudi za katere smo prepričani, da so nas zavajali in jih bolj kot interesi države in naroda, skrbijo osebni karijerni interesi. Že dolgo nisem tako užival kot sinoči, ko je mladi Luka Mesec iz ZL pred TV kamerami prav neusmiljeno mrcvaril poslanca in člana SD Matjaža Hana.

Tudi na lokalnih nivojih ni veliko drugače. So pa ti lokalni politični begavčki malo manj opazni in ker niso tako medijsko zanimivi, veliko volivk in volivcev niti več ne pomni pod katero barvo zastave  so se jim ponujali na prejšnjih volitvah. Še posebej zanimive so nekatere kandidatke in kandidati za župane, ki kar naenkrat kandidirajo kot neodvisni kandidati, čeprav vsi pomnimo, da so se nam še včeraj predstavljali kot odločni in pokončni pripadniki ter goreči zagovorniki programov in liderjev svojih političnih strank. Imamo pa tudi take, ki so še včeraj bili vidni člani močne politične skupine, ki so jo na obrobje potem pahnili rezultati prejšnjih ali zadnjih državnih volitev in se sedaj kot kandidati pojavljajo na listah neke povsem druge stranke. Vsi v en glas zatrjujejo, da niso člani te stranke pod zastavo katere kandidirajo, delajo pa tej stranki s svojo kandidaturo uslugo, ker jih je stranka pač prosila, da bi bili njeni kandidati. Ta stranka, ki jih je za to  "prosila" pa mora res biti že na svoji politični smrtni postelji. Volitve so res pravi raj za aktivnosti premnogih političnih begavčkov na državnem in lokalnih nivojih, ki v njih iščejo svoje priložnosti. Prav bi bilo, da jih volivke in volivci prepoznamo in jim na volitvah odmerimo mesto, ki si ga zaslužijo.

Dolgoročno škodljiva upravna in lokalna razdrobljenost države!

Z uvedbo lokalne samouprave na slovenski način, se je po osamosvojitvi iz države, po nikoli prav razumljivih ter strokovno pojasnjenih merilih in kriterijih, naredilo 211 parcel, ki so jih imenovali občine in so si jih kot svoje politične in ekonomske fevde razdelile državne in lokalne politične elite. Takrat se je celo govorilo, da mora biti v Sloveniji toliko občin kolikor je župnij.Torej vsaka fara ( župnija ) občina, ki bi jo vodila župan in župnik.

Tisti z malo boljšim zgodovinskim spominom se lahko spomnijo nekaterih prav komičnih zgodb iz časa masovnega nastajanja občin. Ena od takšnih je, da je nek lokalni veljak uspel v vzhodnem delu države občino dobiti z nekaj buteljkami vina, ki jih je podaril tistim, ki so pripravljali predloge in "strokovne ?" utemeljitve zakaj bi naj neka krajevna skupnost postala občina. Glede na to kar lahko danes vidimo in kaj so modreci in politikantski mešetarji naredili iz države, je več kot očitno, da so morali popiti kar veliko zabojev buteljk zelo močnega vina. Ta slaboumna evforija ustanavljanja vedno novih občin nas v državi še vse do danes ni minila in je v svoji očitni nalezljivosti zajela celo Ustavno sodišče, ki tudi v tem ni želelo zaostajati in je tako še samo ustanovilo eno občino.

Če je nekdanji minister Gregor Virant imel v čem prav, potem je to zagotovo v njegovi ugotovitvi, da je v Sloveniji občin enkrat preveč in jih je potrebno začeti takoj združevati ter njihovo število prepoloviti. Seveda so takoj visoko v zrak skočili politiki vseh barv in ideoloških nazorov, mnogoštevilni župani, ki so se začutili ogrožene ter njihovi lokalni pridobitniško naravnani potrčkoti in zagnali vik in krik ter hiteli dokazovati koliko dobrega je takšna lokalna samouprava prinesla državljankam in državljanom. Kot dokazi ustreznosti in uspešnosti takšne razdrobljene lokalne samouprave jim je prišla prav vsaka ulična svetilka, vsak meter z gramozom navožene makadamske ceste ali vsak meter novega asfalta, vsaka v zemljo zakopana cev ali kabel in pri tem prav namenoma pozabljali, da se je tudi v preteklosti vse to počelo s skoraj enako intenzivnostjo. Le s to razliko, da so takrat vse to in še veliko kaj drugega pomembnega ter razvojnega opravljale in vodile krajevne skupnosti ali mestne četrti in da so tam volontersko delali v svete KS izvoljene občanke in občani.

V tem vsesplošnem viku in kriku po ohranitvi vseh obstoječih občin in po možnosti ustanovitvi še kakšne. pa so v svoj močan in vpliven lobi organizirani župani, povsem pozabili povedati koliko velikih in razvojno izredno pomembnih projektov in investicij je propadlo ali bilo v realizacijo danih z veliko zakasnitvijo ter tako krepko podraženih, ker se mnogi županski petelini niso bili v stanju kar več let ničesar pametnega dogovoriti. Vsakemu pozornemu opazovalcu dogajanj v lokalni občinski samoupravi je že ob spremljanju dogajanj ob lokalnih volitvah županov in občinskih svetov lahko takoj jasno, da je s to našo preljubo lokalno samoupravo nekaj hudo narobe. Potrebno je le malo pogledati kdo vse v vaši občini ne kandidira za župana in potem malo analizirajte še liste posameznih strank in list za člane občinskega sveta. Velika večina teh lokalnih ambicioznežev seveda ne bo priznala, da so takšne male občine nefunkcionalne in da jih je vsaj enkrat preveč, ker v kakšnih večjih in s tem kadrovsko bogatejših občinah, se sami nikoli ne bi mogli znajti na kandidatnih listah za župana ali člana občinskega sveta. Kot bi rekel moj znanec, jih takrat še pes ne bi povohal, kaj šele, da bi jih kdo volil ali celo izvolil.

Vsega tega se še kako zaveda tudi politika na državni ravni in prav v strahu, da ne bi nekoč vendarle izgubili svojih malih fevdov preko katerih sedaj obvladujejo določene dele države, se nekateri tako goreče zavzemajo za ustanovitev pokrajin. S prevzemom oblasti na nivoju pokrajine bi tako dobili tudi kontrolo nad vsemi temi malimi občinami vključenimi v to pokrajino, ne glede katera politična opcija bi v njih vedrila in oblačila ter izvajala občinsko oblast. Tako bi pač dobili še en višji nivo lokalne samouprave, ki pa bi ga seveda krepko plačevale državljanke in državljani. Oblastniki v Ljubljani bi se morebiti razbremenili kakšnega dela, čeprav obstoječih denarnih virov ne bi dali. Bi pa zagotovo zaradi novih potreb uvedli kake nove dajatve in davke. Demokracija in lokalna samouprava pač staneta in če vse to državljanke in državljani želimo imeti, potem pač plačajmo. Politikom in vsakokratnim oblastnikom je bolj malo mar kje bomo jemali.

V razmislek pa nam vsem ponujam odlomek iz današnjega Večera: Obseg sofinanciranja investicij iz državnega proračuna obsega med 50 in 100 odstotkov. Občine z višjim koeficientom od 1.00 imajo obseg sofinanciranja razumljivo nižji kakor občine, ki so po statističnih pokazateljih ocenjene z nižjim koeficientom. Pri teh znaša sofinanciranje iz državnega proračuna do 100 odstotkov. Med takšnimi so: Apače, Bovec, Cankova, Cirkulane, Dobrovnik, Gornji Grad, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Jezersko, Juršinci, Kobilje, Kočevje, Komen, Kostanjevica na Krki, Kostel, Kuzma, Lendava, Loški Potok, Lovrenc na Pohorju, Luče, Majšperk, Makole, Miren - Kostanjevica, Moravske Toplice, Pesnica, Podčetrtek, Podlehnik, Poljčane, Puconci, Ribnica na Pohorju, Rogaška Slatina, Semič, Solčava, Središče ob Dravi, Sveta Ana, Sveti Jurij, Sveti Jurij v Slov. Goricah, Šalovci, Velika Polana, Veržej, Videm ter Železniki.  Ta podatek je le eden in že ta je dovolj zgovoren. Za dokazovanje nefunkcionalnosti in neracionalnosti tolikšnega števila občin v Sloveniji pa je potrebno upoštevati še veliko drugih kazalnikov in skoraj težko je najti kakšnega, ki bi dokazoval upravičenost tolikšne lokalne razdrobljenosti.

Veliko večino tega s čimer danes opravičujejo obstoj tako velikega števila občin bi lahko veliko ceneje in nič manj kvalitetno opravile krajevne skupnosti. In kar tudi ni nepomembno, lokalno samoupravo bi tako ponovno vrnili ljudem, ki jim je v bistvu tudi namenjena. Ker tako oddaljeni ljudje od odločanja v svojih enotah lokalne samouprave kot so danes po ustanovitvi občin, še niso bili. Nihče jih nič ne vpraša, nihče o ničemer pomembnem ne informira, nikjer in nikomur ne morejo kolektivno povedati s čim se strinjajo in s čim ne, kaj želijo ali kaj zahtevajo. Praktično ne morejo zamenjati župana in ne občinskega sveta, čeprav z delom obeh niso zadovoljni. Po vsakih volitvah so za štiri leta pečeni in obsojeni na garnituro, ki je po zakonitostih volilnega sistema v občini prevzela oblast. Izvoljeni občinski oblastniki lahko počnejo kar jih je volja, ker vedo, da občanke in občani nimajo nobenih možnosti, da bi se jih predčasno znebili.. Lahko se le jezijo, trpijo, vse to plačujejo in čakajo naslednjih lokalnih volitev, da bodo napako pri izbiri novih občinskih funkcionarjev ponovili.

Prvi dvomi kaj so Škoti na referendumu v resnici izglasovali!

Po veliki evforiji zadovoljstva v Veliki Britaniji, ko so uradno razglasili rezultate referenduma na katerem so se Škoti odločali o svoji samostojnosti, so se v nekaterih tujih medijih pojavili prvi dvomi v regularnost same izvedbe referenduma in tudi v ugotovljeni rezultat ljudskega glasovanja.

Nekateri tuji opazovalci tako dvomijo v pravilnost objavljene volilne udeležbe ljudi na referendumu kot tudi v pravilnost končnega referendumskega izida. Veliko pripomb pa imajo predvsem na samo izvedbo referenduma in neprimerne ter nepregledne prostorske pogoje glasovanja kot tudi po končanem glasovanju na samo preštevanja glasov na številnih voliščih.

Nekateri tuji uradni opazovalci naj bi se pritoževali, da jih niso pustili blizu in jim tako na številnih voliščih niso omogočili opraviti njihovega dela nadzora in kontrole samega glasovanja volivk in volivcev kot tudi ne korektnosti dela volilnih organov. Tako naj bi bili opazovalci onemogočeni videti kaj se na voliščih v resnici dogaja in niso mogli preverjati samega poteka glasovanja ter vodenja zakonskih volilnih evidenc volivk in volivcev.

V času preštevanja volilnih glasov in ugotavljanju referendumskega izida po zaprtju volišč, naj bi v preštevanje glasovnic vozili volilne skrinjice za katere opazovalcem ni bilo dovoljeno ugotavljati odkod in s katerih voliš jih  dovažajo. Veliko pripomb tujih opazovalcev se nanaša tudi na pomanjkljivo zagotavljanje tajnosti glasovanja, ki naj na mnogih voliščih sploh ne bi bilo zagotovljeno in na referendumsko dokumentacijo, ki naj bi bila brez podpisov in brez štampiljk in se tako pogosto naj sploh ne bi vedelo kdo in odkod izpolnjene glasovnice in druge volilne dokumente prinaša.

Duh svobode in neodvisnosti je pri Škotih  zapustil steklenico in se očitno vanjo sploh ne namerava več vrniti. To dokazujejo tudi nemiri ne ulicah nekaterih mest in fizični spopadi z nasprotniki osamosvojitve. Zagotovo pa se bodo v času, ki prihaja, na dnevni red vrnile razprave o demokratičnosti in legalnosti ter legitimnosti izvedbe referenduma in čeprav se bo oblast v Londonu trudila takšne razprave zatreti. Še posebej, ker London nikoli ni imel pravega namena Škotom podeliti več pravic in so bile vse tovrstne obljube, dane tik pred referendumom,  le propagandne puhlice. Nič konkretnega Škotom ni bilo obljubljeno in prav nobeni roki v katerih naj bi se kakšna od teh obljub realizirala niso bili dani. Mnogi sedaj pravijo, da bi se referendum lahko ponovil šele čez dvajset le in tisti malo bolj optimistični govorijo celo o roku desetih let. Vse je odvisno od Londona in od izpolnitve danih obljub ter s čim od ponujenega bodo Škoti zadovoljni. Veliko pa bi lahko bilo odvisno tudi od splošnih ekonomskih in varnostnih razmer v sami Evropi ter v svetu. Nekaj pa je gotovo, referendum bodo Škoti ponovili in takrat si verjetno več ne bodo dovolili, da bi jim referendumsko kolo ponovno vodili v Londonu.

Kaj od vsega tega, da bi lahko bila izvedba in ugotovljen izid referenduma sporna, je res in kaj ne, bodo še najbolje vdeli kar Škoti sami in seveda uradne oblasti ter politika v Veliki Britaniji. Res pa je tudi, da če bi kaj takšnega zaznali in potem o tem poročali mednarodni opazovalci v kaki državi na Balkanu ali kakem drugem in delu sveta, ki ga je pač potrebno še demokratizirati in  civilizirati, bi se o tem na veliko pisalo, govorilo in rezultate volitev ali referenduma hudo problematiziralo in relativiziralo ali jih celo razglasilo za nelegalne, nelegitimne in nedemokratične, ki jih pač zahodni demokratičen in civiliziran svet ne more priznati. Potem pa bi pač, v skladu z dobro staro prakso zahodnega sveta, takšni državi sledile sankcije. Najmanj politične in ekonomske, če že ne kar zahteve po izobčenju te države iz mednarodne skupnosti in na koncu, po potrebi še malo vojaške prisile. In vse to seveda le v primerih, ko rezultati volitev ali referenduma niso skladni s pričakovanji ali zahtevami zahodnega civiliziranega sveta. V primerih, ko so rezultati pravi in pričakovani, pa se z ugotovljenimi manjšimi pomanjkljivostmi, nerodnostmi in podobnimi formalnostmi res nima smisla ukvarjati.
 



.

Gospe in gospodje: SREČNO!

Sinoči je Slovenija končno dobila novo vlado. Slabo, povprečno, dobro? Tega ne vem in tega danes še ne ve nihče. Glede na okoliščino, da v Ljubljani slovenski oblastniki sami neodvisno in svobodno odločajo o malo čem pomembnem, ker jim vse pripravijo in izvedbo naročijo v Komisiji EU, NATU, OECD-ju,  evropskih bančno-finančnih ter  drugih mednarodnih institucijah, je takšno vnaprejšnje ocenjevanje jalovo in povsem nekoristno početje.

Bi predsednik vlade dr. Miro Cerar lahko sestavil boljšo in bolj zaupanja vredno ekipo? Zagotovo. Kot je tudi res, da bi ekipa lahko bila tudi veliko manj obetajoča. Sedaj pač je takšna kot je in ne zaradi dr. Mira Cerarja in še manj zaradi njegovih ministric in ministrov, temveč zaradi nas samih in države Slovenije, ji moramo zaželeti, da bi bili uspešni. Je pa pač tako, da če jih bodo kot uspešne ocenjevali v Bruslju in še kakšnem centru svetovne moči, potem se nam bo zagotovo kot državljanom bolj slabo pisalo. Če jih bomo državljanke in državljani doma v Sloveniji ocenjevali kot dobre in sposobne vladarje, pa jim bodo grozili in prikrite sankcije nad njimi in proti nam vsem izvajali v prej naštetih centrih moči.

Malo sem včeraj, ko sem pač imel čas, spremljal tista vse prepogosto prav slaboumna čreva razprav v Državnem zboru ob imenovanju novih ministric in ministrov, ki so pretežno prihajala z desne strani. Pa tudi tisti skromni opozicijski levi pol me ni ravno preveč navdušil. Očitki, da bo nova vlada nadaljevala politiko prejšnje vlade ( vlada Alenke Bratušek ), ki je prav tako nadaljevala politiko prejšnje vlade ( vlada Janeza Janše ) so seveda utemeljeni, vendar so skrajno nekorektni in za gledalstvo doma pred TV hudo zavajajoči. Saj je tisto celodnevno prazno, pogosto žaljivo, neokusno in še kakšno govoričenje ter v nekaterih primerih prav primitivno nakladanje, v resnici bilo namenjeno nam doma pred TV-ji in ne koalicijskim kolegom v dvorani ali predsedniku vlade in njegovim kandidatom za ministrice in ministre. Kakšno politiko pa naj v danih razmerah sploh kakšna slovenska vlada izvaja, če ne politike Komisije EU, NATA in mednarodnih finančnih ter drugih centrov moči? Želeli smo biti v NATU in sedaj pač smo. Želeli smo biti članica EU in potem smo si zaželeli še skupno valuto evro. Želeli smo biti tudi v elitnem klubu OECD-ja in tudi smo. In želeli smo biti povsod in si tako vsaj malo pozdraviti svoje manjvrednostne komplekse. Tam pa seveda nismo za to, da bi o čem pomembnem odločali in da bi se nas tam posebej pozorno poslušalo in upoštevalo, ker pač nimamo zadostne politične in ekonomske mednarodne"specifične teže" in smo tam, da poslušamo kar se nam zapove in izvršujemo kar se nam zaukaže. In da aktivnosti vseh teh organizacij plačujemo, vsa ta članstva ter pravo malo armado tam zaposlenih ljudi seveda iz naših skromnih finančnih malh krepko sofinanciramo.

Pustite zavajanja domačih politikov, naših slovenskih poslank in poslancev v EU parlamentu in v teh organizacijah zaposlenih naših domačih visokih in nižjih uradnikov ter drugih koristolovskih demagogov ter bleferjev, ki nam seveda vso to zgodbo prikazujejo povem drugače kot v resnici je. Vedno, ko slišite kakšnega oblastnika, politika, poslanca ali dobro plačnega ideologa  nakladati o problemu razprodaje državnega premoženja, reformah ali o tem kako pojem nacionalnega interesa ne obstaja in zahteva od vlade, da sledi temu za kar naj bi se zavzemal in ob tem prav hinavsko zamolči, da vse to od države Slovenije in slovenskih oblasti zahtevajo zunanji centri moči, vedite, da vas zavaja in se iz vas kot davkoplačevalca in državljana norčuje.

Včeraj so v Državnem zboru nekatere opozicijske poslanke in poslanci od nove vlade zahtevali to česar v preteklosti njihovim vladam niti na kraj pameti ni padlo, da bi poskusili uresničiti. Drugi, tudi iz opozicije, vendar iz drugega ideološkega pola, so postavljali zahteve in na na novo vlado naslavljali priporočila in se pri tem delali kakor, da ne bi vedeli, da je Slovenija v evro skupini in EU, NATU, OECD-ju in še kje in da mora izvršiti skoraj vse kar je tam naročeno.

Cerarjeva SMC je na volitvah dobila res zavidanja vredno moč v parlamentu. Malo manj sreče je potem imela s svojima koalicijskima partnerjema za katerima se iz preteklosti vleče ne ravno vzpodbuden in politično precej obremenjujoč rep. Opozicija je v glavnem svojo podobo na ogled postavila včeraj in kaj veliko od nje res ne kaže pričakovati. Moj znanec bi verjetno rekel: revščina revščine! Glede na doslej povedano smemo od nove vlade sploh kaj dobrega in koristnega pričakovati? Vsekakor. Veliko je še tega v čemer jih nihče od zunaj ne bo omejeval ali jim vsiljeval drugačnih odločitev in ukrepov. Po dobrih desetih letih neusmiljenih kulturnih bojev, vulgarnih političnih in ideoloških delitev, rušenja temeljnih oblastnih, institucionalnih, pravnih, ekonomskih, finančnih, kulturnih in drugih postulatov državnosti, si državljanke in državljani končno že zaslužimo, da zaživimo v državi, ki enostavno enkrat mora začeti postajati normalna, če želimo kot država in narod sploh še obstati.

Črni humor v igri velikih!

Kosovo uvedlo sankcije proti Rusiji!

Kako zelo lahko mali in nebogljeni izpadejo smešni, ko stopijo na prste, da bi bili videti veliki in pomembni!

Kosovski minister za zunanje zadeve Enver Hoxhaj sporoča domači in svetovni javnosti, da je vlada države  Kosovo v skladu z zahtevami ZDA in EU uvedla sankcije proti Rusiji.Sedaj pa se menda tudi Rusi že zavedajo, da je hudič šalo vzel.

Diverzija v kabinetu predsednice vlade ali kar v celotni slovenski politiki!

Premierka v odhajanju Alenka Bratušek in njena kandidatura za evropsko komisarko je glavna tema medijev, politikov in ljudi ob šankih po deželi slovenski. Prva dama nekdanje slovenske vlade je deležna hudih kritik in prav slaboumnih političnih, pravnih, institucionalnih in še kakšnih manevrov, da bi se jo nekako onemogočilo pri njenem prefriganem zavzemanju komisarske funkcije v Komisiji EU. Koristi in ugled države pred evropsko oblastno, politično in splošno javnostjo so v celoti podrejene nekim drugim egoističnim in še kakšnim interesom posameznikov in ožjih elitističnih levih in desnih skupin. Lotila se je je celo Komisija za preprečevanje korupcije in sedaj mnogi pričakujejo, da bo njen predsednik Štefanec presekal ta gordijski vozel in jim pomagal zminirati njeno kandidaturo, jo dokončno osramotiti pred domačo in tujo javnostjo ter jim omogočil, da se ponovno krepko sprejo pri iskanju nekega novega kandidata ali kandidatke. Če se jim to slučajno posreči, potem si bodo nakopali smrtno jezo in hudo tiho maščevanje predsednika EU Komisije Junkera in se ga slovenske oblastne ter politične elite ne bodo rešile vse do konca njegovega mandata. Slovenci smo kot politična bitja res vredni pomilovanja.

Jutri je četrtek 18. septembra 2014, ko bo imenovana nova slovenska vlada, ki jo bo vodil dr. Miro Cerar. Dr. Miro Cerar je še danes spoštovan in visoko cenjen vrhunski pravni strokovnjak. Od jutri dalje pa to več ne bo, ker bo postal politik v pravem pomenu te besede in predsednik slovenske vlade in se ga več ne bo ocenjevalo po njegovih visokih etičnih, moralnih ter visoko strokovno pravnih javno izraženih stališčih in ravnanjih. Od jutri dalje ga bomo ocenjevali izključno po nekih drugih merilih in kriterijih po katerih smo državljanke in državljani že doslej ocenjevali prav vse predsednike in eno predsednico vlade. Vse to visoko moralno, etično in strokovno kar mu danes še priznavamo in po čemer ga tako zelo cenimo, bo jutri ostalo pred vrati njegovega novega kabineta in njegova ter z njim tudi naša zgodba se bo začela pisati na novo. Njegov osebni račun se bo v trenutku imenovanja nove vlade spraznil in kako ter s čim vse ga bo na novo napolnil, bo v največji meri odvisno od njega samega.

Pa se vrnimo nazaj k njegovi predhodnici v kabinetu predsednika vlade AB in očitku, da se je sama predlagala za komisarko. Kdo pa je predlagal Karla Erjavca? Če se prav spomnim, je bilo za vse tri kandidate rečeno, da so jih predlagale njihove politične stranke. Za Erjavca celo velja, da je bil s Cerarjem že dogovorjen za položaj, ki ga bo kot šef koalicijske stranke dobil in je potem sam to spremenil v tihem upanju, da mu pa morebiti le uspe naskok na komisarsko funkcijo. Tisto nakladanje, da ni bil prisoten, ko je vlada potrdila predlog liste treh kandidatov, ki ga je potem poslala Junkeru v Bruselj, je pa res krepko izpod nivoja. Takrat se namreč na vladi ni več glasovalo o posameznih kandidatih, temveč se je potrjevala celotna lista kandidatov. Nikogar se ni na listo več dodajalo in nikogar z liste brisalo. Vse to so gospe in gospodje v vladi dogovorili že zdavnaj prej. Zakaj torej KPK sedaj obdeluje le Bratuškovo in ne tudi Erjavca? In za Erjavca ima KPK še najmanj en dober razlog, da ga spusti v svoje kolesje, ker slovenski javnosti še ni odgovorjeno in pojasnjeno kako je s hudimi obtožbami, ki jih je na njegov račun naslovil odstavljeni ambasador v Avstraliji dr. Milan Balažic. Pravico imamo vedeti kaj od tega je res in kaj morebiti ni in pravico imamo tudi vedeti zakaj se to tako nasilno pometa pod preprogo in kdo komu ter s čim grozi.

Kako se je torej ime Karla Erjavca znašlo na seznamu kandidatov za komisarja? Sedaj manjka le še, da se bo kdo spomnil in nas skušal prepričati, da je v kabinetu predsednice vlade prišlo do diverzije in je Erjavčevo ime na ta seznam podtaknila neka tajna in neznana mračna ter zlonamerna sila. Sam med primeroma Alenke Bratušek in Karla Erjavca neke pomembne vsebinske razlike namreč ne vidim. Pravzaprav sta kot neke vrste diletantska politična siamska dvojčka, ker ju tudi dr. Balažic oba omenja v tisti humoristični zgodbi o naftnih poljih, obsojenem pedofilu in še čem. Počasi tako začenjam tudi sam verjeti v temne mračne in zlonamerne sile, ki delujejo iz ozadja, ker je sedaj očitno največjo ceno plačal kurir, ki je novico prinesel in ne tisti, ki so bili v to nesrečno zgodbo do komolcev vpleteni. Ravna se torej po načelu ubijte kurirja, ki prinaša neprijetne novice.

V tem primeru kar malo obžalujem, da je Klemenčič s svojima sodelavcema tako na vrat in na nos zapustil KPK in so tja instalirali Štefaneca, ki mogoče ima dobre namene in zagotovo ima tudi kaj potrebnega znanja. Vendar je vse to daleč premalo, da bi se lahko uspešno bodel s kopico raznih interesov in zahtev, ki jih bolj ali manj javno pred njega in njegovo KPK  postavljajo veliko močnejši lobiji in posamezniki. Tako kot se je Štefanec na KPK znašel, ga že jutri tam več ne bo, če ne bo dovolj kooperativen in "na liniji". Ne bo ne prvi in zagotovo ne zadnji, ki bi ga politično "uzela magla" in ga vrnila med lepe, z gozdovi in vinsko trto posejane, goričke gričke. Mogoče pa Štefanec vse to celo prav dobro ve in tudi zaradi tega primer Erjavec še ni primer in nikoli ne bo. Medijem je prepovedano to zgodbo odpirati in o njej pisati, ker so vanjo direktno in posredno vključene osebe iz obeh političnih in ideoloških polov ter ljudje na zelo visokih državnih položajih. Enega nepomembnega Balažica pa bomo menda lahko žrtvovali, ko pa gre vendar za državo in njen ugled. Za ugled države je torej Erjavec pomemben, Bratuškova pa ne.Vendar razmere doma in v EU kažejo, da bi lahko bilo ravno obratno.

Naćelo pravne enakopravnosti na hudi preizkušnji!

Zakaj so v državi Sloveniji lahko eni veliko bolj "enakopravni" kot velika večina drugih? Priljubljena krilatica pravnikov in politikov je rek, da smo pred zakonom vsi državljani enakopravni in to seveda piše tudi v naši ustavi. Kako pa je s tem v praksi?

Že kar nekaj časa spremljam odzive pred slovenskimi sodišči obsojenih pomembnih javnih oseb, ki so pač javne, ker jih kot politike, kulturnike, intelektualce in razumnike ali zaradi kakih drugih njihovih pozicij na slovenski družbeni lestvici, skoraj dnevno omenjajo in jim posvečajo veliko prostora mediji.Ti, ki jih poznam, kakih drugih velikih zaslug res nimajo, če pa se jim je kakšna v preteklosti le dogodila, pa so si jo doslej že krepko poplačali. Tem obsojencem je po obsodbi na sodišču in ker se z odločitvijo ne strinjajo, potem za dokazovanje svoje nedolžnosti in krivičnosti obsodbe dovoljeno in omogočeno vse. Smejo javno blatiti celoten slovenski pravosodni sistem in mnogi tiskani, elektroronski, spletni in drugih vrst mediji, jim za takšna početja odstopajo prostor in v tej raboti tudi sami sodelujejo. Smejo si dovoliti celo javno blatenje konkretnih sodnikov in sodnic, kot članov sodnih senatov pred katerimi so bili obsojeni. Smejo celo v nekakšno civilno združenje organizirati svoje zveste politične in ideološke pristaše ter povsem neovirano rušiti, ne le celoten državni pravosodni sistem kot tretjo vejo oblasti, temveč s tem hudo ogrožajo pravni red v državi. Vse to in še veliko kaj drugega smejo torej početi ti pomembni obsojenci in njihovi pristaši in temu se v imenu nekakšne kvazi demokratičnosti ne sme nihče upreti in takšnega načina očitne razgradnje ustavnega družbenega reda ne sme nihče preprečiti.

Dolgo tako ne bo več šlo, cenjene dame in spoštovani gospodje oblastniki in politiki ter ostali pomembneži. Res je, kot pravi star znan rek, da bi naj bilo na zemlji bogovom dovoljeno to kar ne more biti dovoljeno volom. Res pa je tudi, da so bogovi že zdavnaj odpotovali v oddaljene višave in so tukaj na zemlji slovenski ostali le še voli. Vedno, ko spremljam javne  reakcije takšnih pomembnih in vplivnih obsojencev na odločitve sodišč in še odzive njim privrženega dela slovenske javnosti, si zastavljam vprašanje kakšni bi bili medijski, politični, pravni in drugi odzivi, če bi se kot obsojenec na mestu teh pomembnih slovenskih obsojencev znašel sam. Odgovor je seveda na dlani in tu kakih velikih modrovanj in tudi neznank ni. Moral bi plačati toliko kolikor bi mi odmerili in če bi tudi zaradi tega celotna moja družina potem pristala na cesti med klošarji. Če bi mi dosodili zaporno kazen, bi dobil poziv in če se določenega dne ne bi zglasil v zaporu, bi že v nekaj dneh prišla pome policija in me lepo odpeljala v moje novo začasno bivališče. V zaporu bi se seveda moral držati reda in pravil, ki v takšnih kolektivnih domovanjih veljajo in o kakšnih privilegiranih izhodih zaradi udeležbe na sejah organov lovskega, čebelarskega in planinskega društva bi seveda lahko le sanjal.  Ne verjamem, da bi mi dovolili brskati po internetu, tvitati in feisbookati ali pisariti po blogih, organizirati svoje maloštevilne pristaše in jih hujskati k rušenju države ter si tako dajati duška s kritikami sodstva, ki me je nedolžnega reveža strpalo v zapor. Moji stiki z zunanjim svetom bi bili omejeni ter nadzirani in kake moje osebne in intimne potrebe nikogar ne bi posebej zanimale.

In vse to bi se mi dogajalo že po obsodbi pred prvostopenjskim sodiščem, ker denarja za drage odvetnike in pritoževanja na višje sodne instance nimam in ga tudi ne morem kje dobiti. In tudi vsa vabila v času celotnega sodnega postopka bi moral redno ter v rokih dvigovati in se na vse pozive sodnih oblasti pridno odzivati, ker v nasprotnem bi spoznal "kje je hudič doma". V primeru, da bi želel malo posnemati znane slovenske obsojence in bi si v času trajanja sodnega postopka ter ob in po razglasitvi sodbe, dovolil sklicevati se na kakšne politične ali ideološke okoliščine in tako relativizirati ali celo izpodbijati sodno odločitev, pa bi zagotovo končal na kakšnem psihiatričnem oddelku.

Smo torej v tej državi res pred zakonom vsi enaki?  Smo vse tako dolgo dokler se ne znajdemo v kakšnem pravnem postopku pred pravosodnimi organi ali upravnim pred drugimi državnimi organi. Z dnem prejema obtožbe ali drugega podobnega uradnega pisanja se naša enakopravnost sesuje v prah. Noben slovenski medij niti v rubriki pisma bralcev ne bo objavil mojih   pisanj javnosti v katerih bi napisal, da me je obravnaval sodnik, ki redno zahaja k maši in me je nedolžnega obsodil zaradi tega, ker me pri maši še nikoli ni videl ali ker me je obsodila sodnica, ki simpatizira z levičarji in seveda ve, da na vsakih volitvah volim desničarje. Če pa bi kakšen medij slučajno v rubriki črna kronika že omenil moj primer, pa bi seveda vestičko spisali na način, da bi me že kar obsodili preden so sodniki moj spis sploh dobili na mizo. Noben slovenski odvetnik se ne bi ponudil, da me pred sodiščem ali drugim državnim organom "pro bono" (brezplačno) zastopa in rešuje. Jagodni izbor slovenskih eminentnih pravnikov se ne bi sestajal in razpravljal o mojem strokovno zahtevnem pravnem primeru in v Pravni praksi ne bi bil objavljen noben strokovni članek. Ne v moje dobro in ne v mojo škodo, ker kot zanimiv pravni primer sploh ne bi obstajal. V mojem primeru, pa naj bi bil obtožen za karkoli pač že, bi bilo vse pravno kristalno jasno, vse zakonito in ustavno nesporno ter v popolnem skladju z evropsko pravno in sodno doktrino.

Zakaj torej vse to kar je dovoljeno in omogočeno obsojenima Janezu in Boštjanu z vrha slovenske družbene lestvice, ni dovoljeno in ni omogočeno tudi obsojenemu Lojzeku iz Slovenskih goric ter Petru iz Bele krajine, ki pa se oba, seveda izključno po svoji krivdi, nahajata na samem dnu  te iste slovenske družbene lestvice? Boste še vedno trdili, da smo pred zakonom vsi enaki? Šaljivec seveda odgovarja, da smo, le, da so eni malo bolj. Javno sramotenje in blatenje slovenskih sodišč in v njih zaposlenih sodnic in sodnikov ter tožilcev je v zadnjem času postal pravi slovenski folklorni pojav. Vsi tisti, ki tega na tak način ne počnejo so postali že kar malce sumljivi.

Vlogo tožilcev, sodnic ter  sodnikov in v nekaterih primerih odvetnikov, tako v javnosti prevzemajo razne novinarke in novinarji, politiki in mnogi drugi samozvani pomembneži, ki nekoga za nekaj obtožijo in takoj izrečejo tudi dokončno sodbo. Ali pa pogumno in avtoritarno učijo tožilke in tožilce kaj v nekem konkretnem primeru je kaznivo dejanje in kaj ni, kaj je dokaz in kaj dokaz ni ter učijo sodnice in sodnike kako se v konkretnem primeru sme soditi in koga bi bilo potrebno obsoditi ter koga oprostiti. Del neodgovorne javnosti se nad tem seveda privoščljivo in prav primitivno naslaja ter jim ploska in drugi večinski del slovenske javnosti pa je vse bolj zbegan ter zaskrbljeno obrača oči proti novi vladajoči eliti, ki te dni prevzema v državi oblast in upa, da bo temu z odločnimi ukrepi takoj naredila konec in vzpostavila v državi potreben red.

Vam res še ni dovolj?

V tej državi se je nekaterim očitno že do konca zmešalo. Skoraj 150 tisoč ljudi je brezposelnih, več ko polovica upokojencev prejema mizerne pokojnine s katerimi, kot sami pravijo, ni mogoče ne živeti in ne umreti. V realnem sektorju ( gospodarstvu ) so skoraj vse nove zaposlitve sklenjene v zadnjih dveh ali treh letih za določen čas in na minimalnih plačah. Že vse to leto ljudi pošiljajo iz referenduma na kake volitve in pred nami so že četrte, ki se nam bodo dogodile prve dni naslednjega meseca.

Država že nekaj mesecev nima operativne vlade in ministri te odhajajoče vlade se med sabo grizejo kot stekli psi. Kar bi bilo dovoljeno Karlu Erjavcu ni dovoljeno Alenki Bratušek, ki jo sedaj obdeluje KPK zaradi ( koruptivnega ) samo-predlaganja za EU komisarko. Ta ista KPK prav nič ne poroča, da namerava pod drobnogled vzeti tudi Karla Erjavca zaradi veliko hujših koruptivnih obtožb, ki jih je nanj naslovil bivši veleposlanik v Avstraliji dr. Milan Balažic. Razumi kdo to sploh še zmore. Že nekajkrat sem na teh straneh zapisal, da je največja težava mandatarja dr. Mira Cerarja prav Karl Erjavec in njegova stranka DeSUS, ker bi obravnava Karla Erjavca na KPK verjetno ogrozila novo koalicijo in s tem onemogočila sestavo nove vlade. Se bo v tej državi na najbolj odgovornih mestih sploh uspel najti kdo, ki bo to stanje presekal in javno ter dovolj glasno ter avtoritativno povedal, da zapornik sodi v zapor in ne v državni zbor. In bi povedal tudi, da če Junker kot mandatar Komisije EU želi imeti v svoji ekipi Alenko Bratušek, jo naj pač ima, Odgovornost slovenske politike in oblasti pa je, da iz te kadrovske rešitve v Komisiji EU potegne čim več. V mnogih normalnih demokratičnih evropskih državah bi skoraj zagotovo to odgovorno nalogo odločno opravil predsednik države. Kako pa je s tem v Sloveniji?

Janez Janša je očitno spoznal, da so se mu dokončno odrekli tudi njegovi dosedanji zavezniki v EU in sedaj v obupu rešiti kar se rešiti morebiti še da, sesuva državo in piše solzava in politično ter ideološko slaboumna pisma na različne naslove v tujini. Kakor, da bi bili vsi ti pomembneži v Bruslju in drugih odločujočih centrih moči v Evropi, sami telebani in ne bi poznali vseh ozadij zgodb, ki hudo bremenijo Janeza Janšo in zaradi katerih je sedaj, oziroma bi vsaj moral biti, v zaporu. O nekdanjih njegovih poslih z orožjem, o zadevi Patria in še nekaterih zgodbah na katerih je mogoče najti Janezove prstne odtise, vedo v Bruslju, Parizu. Berlinu ter drugih centrih moči več kot ve Janez sam in seveda veliko več kot to vedo slovenski preiskovalci, tožilci in sodniki.

Že dolgo se ni nobena slovenska stroka tako zelo blamirala in zapravila svojega nekoč zavidanja vrednega ugleda, kot se je to v zadnjih mesecih pripetilo pravnemu lobiju. Pred tem se je v podobnem položaju sicer res znašla slovenska ekonomska stroka, ki pa se je, predvsem zaradi močnih zunanjih strokovnih vplivov, razmeroma hitro pobrala in ugotovila svoje zmote ter zablode in njeni najvidnejši predstavniki imajo danes pogum to tudi priznati. Jagodni izbor slovenske pravne stroke pa se poglablja vse globlje in s sabo v to zaudarjajočo družbeno močvirje vleče tudi celotno državo. Država s svojimi institucijami in vsemi tremi vejami oblasti pa je vse bolj podobna truplu brez glave, rok in nog. Nek samooklicani Odbor 2014 rogovili pred najvišjimi sodnimi institucijami po državi in želi na silo iz zapora spraviti svojega politično ideološkega malika, ki so se mu v resnici odrekli že vsi doma in v tujini. Gospe in gospodje eminentni slovenski pravniki, odprite že končno konju gobec in mu preštejte zobe, ter prenehajte v raznih pisanjih iskati odgovore na vprašanje koliko zob naj bi konj v resnici imel. Vam vsega tega cirkusa res še ni dovolj, ker ljudstvu počasi že je.

Dr. Miru Cerarju in vsem njegovim poslankam ter poslancem, predsedniku Državnega zbora dr. Milanu Brglezu, pravosodnemu in ministru za notranje zadeve ( aktualnim in bodočim ) zastavljam vprašanje, kako bi država ravnala, če bi kakšen takšen Odbor ustanovili brezposelni, upokojenci z manj kot 500 evri pokojnine ali delavci z mizernimi mezdami in zaposleni za določen čas ali starši še vedno lačnih otrok, drugi obupani slovenski kapitalistični tlačani in ekonomski sužnji in bi tako več mesecev iz dneva v dan demonstrirali pred državnimi institucijami kot so zgradba vlade, Državnega zbora, posameznih ministrstev in še kje ter tako očitno rušili državo? Odgovorite danes na to vprašanje, ker že jutri se vam kaj podobnega lahko tudi dogodi. Ljudje vedno bolj množično in glasno pravijo, da se tega več ne gredo. Stranka SMC na čelu z dr. Mirom Cerarjem ni od ljudi na volitvah dobila le mandata za sestavo nove vlade, temveč je dobila ukaz ljudstva, da razmere v državi uredi. Takšno "urejanje" razmer v državi je lahko za koga  tudi boleče ter politično in pravno vprašljivo ali nedorečeno, vendar je nujno. Tako kot je verjetno nujno od ljudi že nekaj let zahtevano zategovanje pasu, kot je bilo in je še očitno vedno nujno od ljudi zahtevati, da so lačni, brez dela in njihovi otroci brez prave bodočnosti.

Ne delajte državi še večje škode z nasilnim rušenjem Alenke Bratušek z mesta komisarke in podpredsednice Komisije EU, ker si jo na tem mestu želi mandatar Junker. Pika! Posledice te naše slovenske zaletavosti in nepremišljenosti bi nas kot državo in ljudstvo lahko v bodočnosti še drago stale. Raje razmišljajte o bodočem sodelovanju z Bratuškovo in celotno Komisijo in se potrudite, da se iz tega izvleče kar največ koristnega za državo in v njej živeče ljudi. Predstavniki slovenskega gospodarstva bi morali glede na resor, ki je bil Bratuškovi dodeljen, od veselja in optimističnih pričakovanj visoko skočiti v zrak ter že tiho kovati nove poslovne vizije in pripravljati teme o katerih bi se z novo komisarko želeli kar najhitreje pogovarjati. Tako pa o Bratuškovi največ razpravljajo v glavnem tisti, ki so vse svoje življenje preživeli prisesani na državne jasli in razni novinarji, ki sami še male čevljarske delavnice ne bi bili v stanju uspešno voditi ter sebi in svojemu vajencu zagotoviti mesečne plače. Vam vsem res še ni dovolj delanja škode državi in v njej živečim državljankam ter državljanom?

Pred lokalnimi volitvami: vsi za enega in eden za vse!

Iz volilnega arhiva naše preteklosti

Tako, drage državljanke in cenjeni državljani, občanke in občani, od jutri pa bo šlo zares. Le še danes je čas, da se uradno vložijo kandidature za župane  in člane občinskih svetov. Imamo 212 občin in ljudstvo nujno potrebuje toliko županov in toliko občinskih svetov. Prihaja torej vaš čas, da stopite iz anonimnosti, se ponudite kot rešitelji vseh, no bodimo skromni kot je v vaši naravi, skoraj vseh, nakopičenih težav in problemov v vaši občini.

Vsi dosedanji in tako tudi aktualni  občinski oblastniki so skorumpirani,  nesposobni in pravi politični šalabajzerji ter navadni egoisti, ki  so pretežno skrbeli le za svoje in svojih prijateljev in znancev koristi. Ves čas svojega mandata so tekali od ene in do druge lokalne radijske, TV in časopisne hiše ter se hvalili in ubogemu ter zavedenemu ljudstvu razlagali kaj vse so naredili in kaj vse bi, če bi bilo več denarja na razpolago. Vi pa veste kje je denarja na  kupe in vi veste kaj občanke in občani najbolj želijo ter potrebujejo in boste seveda vse to tudi naredili in "z levo roko" zadovoljili vsa njihova pričakovanja. Občanke in občani vas morajo le izvoliti in vse njihove težave bodo rešene.

Vaš kandidat za župana je najboljši. V to naj nihče niti ne podvomi. Pripravljen se je žrtvovati za  dobro in koristi, dragih občank in cenjenih občanov. Za nji bo žrtvoval svoje idilično družinsko življenje, blestečo profesionalno kariero, večino izredno pomembnih ter družbeno koristnih in zelo odgovornih funkcij v gasilskem, lovskem, čebelarskem, vinogradniškem, planinskem in še kakšnem društvu. Ker on ve to česar vsi dosedanji župani niso vedeli in niso bili sposobni narediti. Vaš kandidat za župana je politično in ideološko neopredeljen in ni ne levi in ne desni. Ni za črne in ne za rdeče ali rumene in ne za modre. Prav nizkotno nesramni bodo očitki drugih županskih kandidatov, ko mu bodo morebiti očitali, da je v preteklosti bil že član neke druge in propadle politične stranke in vi jim boste seveda suvereno odgovorili, da pa sedaj ni član te stranke, ker je pač propadla in od nje ni pričakovati nobenih koristi ter je zaradi tega očitek povsem brez osnove in je kot tak le zlonamerno politično podtikanje.

Verjetno bodo konkurenti odkod privleki še kakšne policijske ali tožilske ovadbe ali celo kakšno obsodilno sodbo oziroma kak potekajoč sodni postopek in tako skušali diskvalificirati vašega kandidata za župana. In vi imate seveda odgovor tudi na ta očitek. Kdor dela lahko pač kdaj tudi pogreši in se, seveda po krivici,  znajde v kolesju našega nesposobnega in neprofesionalnega ter komunajzarsko usmerjenega sodnega sistema. Vsak takšen očitek vašemu kandidatu za župana  je tako v resnici le potrditev njegove demokratične in domoljubne usmerjenosti in razlog več, da občanke in občani glasujejo zanj. Ker vsakdo, ki ga v demokratični in neodvisni Sloveniji  niso vsaj enkrat v postopek vzeli preiskovalni, tožilski in sodni organi te države, je že po definiciji stvari lahko sumljiv in skoraj zagotovo spada med rdečkarje, jugonostalgike, elitneže stare komunistične garniture v odmiranju ter  skoraj zagotovo ni pristaš in zagovornik sodobnih evropskih vrednot, ki jih predstavljata ter uspešno udejanjata  predvsem gospa Merklova in gospod Junker. Pravzaprav takšnim niti ne bi smeli dovoliti, da sploh kandidirajo, kaj šele, da bi bili izvoljeni.

Tudi kandidatke in kandidati vaše liste za članice in člane občinskega sveta so pravi jagodni izbor modrosti, razuma, občih in strokovnih znanj ter najvišjih moralnih in etičnih vrednot. Ne tako kot pri političnih konkurentih, ki so skupaj navlekli vse kar so uspeli kje najti in nekako prepričati, da so se dali napisati na listo kandidatov za občinski svet. Med vašimi kandidati seveda ni patoloških političnih in ideoloških stremuhov, koristolovcev, vase zagledanih bahačev ter prenapetežev in podobnih nesreč, ki si z ogledovanjem svojih imen na kandidatnih listah potem zdravijo razne  travme in druge duševne ali socio-patološke težave. Tega pa seveda za liste nasprotnih in konkurenčnih skupin kandidatov ne morete zatrditi, ker tam so pa na listi zbrani pretežno takšni. Vaše je, da to na primeren in dovolj učinkovit način sedaj predstavite še občankam in občanom, ki bodo na volitvah odločali, da bodo lahko prav odločili.

Do 5. oktobra vam tako ni preostalo veliko časa za to odgovorno in izredno težaško ter pomembno delo. Vsi v ekipi torej morate zavihati rokave in do volitev ne smete zapraviti niti enega samega dneva. Malo se skušajte pogovoriti z domačim župnikom, da stori kaj za vaš uspeh. Ker nanj računajo tudi drugi, mu pač obljubite vse kar bo želel slišati, ker ni je boljše ter učinkovitejše predvolilne propagande kot jo vedo izvesti prav župniki in kaplani. Ti so si v zadnjih dveh desetletjih na tem področju nabrali obilo dragocenih ter praktičnih izkušenj in če se le da, jih skušajte izkoristiti zase in svojo ekipo.

Predstavljanje z malimi in velikimi plakati je bolj tako,,,tako. Ljudje so se večinsko nanje že tako navadili, da jih velike večine sploh več ne zaznajo. Tudi razdeljevanje raznih zloženk in drugega podobnega pisnega materiala v poštne nabiralnike ni ravno posebej učinkovita metoda prepričevanja občank in občanov. Tako lahko po blokih vidite, da jih ogromno tega potem niti s sabo v stanovanje ne vzame, temveč jih odlagajo na nabiralnike, da jih potem čistilka pospravi v zabojnik za zbiranje starega papirja. Vendar brez tega pa tudi povsem ne gre, ker mnogim vašim kandidatom veliko pomeni, če v teh zloženkah naročite natisniti njihove fotografije. Mnogi se prav zaradi takšne objave svojih fotografij in navedbe imen tudi odločijo, da bodo kandidirali.

Če ste pa imeli srečo ali poznate prave ljudi, ki imajo kaj pod palcem in ste uspeli zbrati dovolj denarja, potem pa kar veselo na vse lokalne TV postaje. To je danes še edino kar res učinkuje. Kako pa se potem pred kamerami prav obnašati in kaj ter kako govoriti, pa je seveda veščina, ki se je v tem kratkem času ne boste uspeli naučiti. Če vam je kaj od tega že prirojenega ali malo kje priučenega, potem se boste morebiti še srečno izvlekli. Ne dajte veliko na ocene ljudi po prvi takšni oddaji, ker vam zaradi veliko različnih razlogov ne bodo povedali po resnici. Če pa vam kdo bo po resnici  povedal kaj si o vašem TV nastopu res misli, pa ga boste tako ali tako smatrali za navijača kake nasprotne skupen kandidatov.

Malo bi znalo biti tudi nerodno, ker boste sedaj morali na ulici, na vasi, v trgovini, v gostilni in še kje, kjer boste dnevno srečevali vaše občanke in občane, biti vedno nasmejani, prijazni, vsem stiskati roke, plačevati pijačo, odgovarjati tudi na najbolj neumna vprašanja najbolj bebavih ljudi. Sami sebe in svojo skupino kandidatov neprestano hvaliti, lagati, da se bo kar kadilo, se pretvarjati, da imate odgovore na vsa vprašanja in rešitve za vse probleme, ki se jih bo spomnil kak tepec in početi še veliko kaj drugega. Cilj seveda opravičuje sredstva in splača se še teh nekaj dni do petega oktobra potruditi, ker koristi bi lahko bile zelo velike, tako za vaš osebni račun kot za vašo redko kdaj povsem zadovoljeno  dušo. Ker biti župan ali vsaj član občinskega sveta pa le ne more vsakdo. Dvig samozavesti, občutek pomembnosti, izpolnitev tihih dolgoletnih sanj, izboljšanje osebnega in družinskega standarda, občutek ugleda v svoji lokalni skupnosti, vasi, ulici in bloku in celo v politični grupaciji kateri vi in vaši kandidati pripadate, so koristi za katere se splača pošteno potruditi. Ne zapravljajte torej časa in takoj v akcijo ter na delo.






















 

Fotografija tega tedna: Zakaj pa ne?

Vir Twitter, nedelja 07.09.2014: 

BojanPožar ‏@BojanPozar
Gole fotografije Monike Malešič. To bi lahko bila naša predsednica države ... http://www.pozareport.si/?Id=crna_kronika&View=novica&novicaID=20733&type=tags …

 V Sloveniji smo državljanke in državljani v teh zadnjih dvajset in nekaj let samostojne države videli, slišali in doživeli že marsikaj. Ne verjamem, da je sploh v tej deželi še kdo v stanju nam ponuditi kaj takšnega kar bi nas zelo presenetilo ali celo začudilo ali nad čim bi se kolektivno zgrozili in prijeli za glave.

Spomin me še ne zapušča, če pa v njem občasno le zaznam kakšno luknjo, si potem pač pomagam s stricem Googlom in internetom ter vrzel zapolnim in tako pomnim kar lepo število raznih kandidatk in kandidatov za razne funkcije na državnem in lokalnem nivoju. Kaj vse se nam kot volivkam in volivcem te države že ni ponujalo v izvolitev. pa smo vse nekako preživeli in ob tem večinsko ostali normalni. Res, da od enih volitev do drugih živimo vedno slabše, smo pa vendarle še živi in vsaj kolikor toliko še pri zdravi pameti. Dobri stari kmečki pameti seveda, da ne bi kakšni novodobni slovenski intelektualci, razumniki in drugi samozvani umni elitneži skočili v zrak in nas obtožili, da si lastimo nekaj kar gre izključno le njim.

Arhiva armade kandidatk in kandidatov za župane  v 212 slovenskih občinah in toliko občinskih svetih ter nadzornih odborih pa verjetno tako nihče ne vodi in ne hrani. Tam je šele pestra ponudba, ker so pač mnogi prepričani, da bi lahko bili župani ali vsaj člani občinskega sveta in nadzornega odbora. Najbolj zanimivi so seveda kandidati za župane od katerih nas nekateri res prijetno razvedrijo  v svojih predvolilnih nastopih. Plonkajo programe in govore drug od drugega, dajejo v nič nasprotne kandidate, se pred kamerami delajo kot bi se prepirali, nekaj dni pred volitvami hodijo po ulicah mesta ter vaseh in vsem stiskajo roke, obljubljajo nemogoče in se ves čas kampanje delajo kot, da so prepričani, da jih občanke in občani res obravnavajo resno in da jim celo kaj od tega kar nakladajo tudi verjamejo. Kandidati za župane so v vsem te nacionalnem volilnem cirkusu edini, za poslušanje katerih si kaže vzeti nekaj malega prostega časa in jim občasno prisluhniti v njihovih volilnih predstavitvah ter se pri tem prav prijetno zabavati.

Tega nacionalnega bogastva političnega kadrovskega materiala, ki se nam ga je skozi ta čas ponujalo v izvolitev za poslanke in poslance v slovenskem parlamentu in koliko napačnega od tega smo potem v svoji ljudski neumnosti, nevednosti, zavedenosti in naivnosti tudi izvolili ter potem kar lep čas prenašali, je pa res toliko, da vsega tukaj niti ni mogoče navesti. Če pa ne moremo navesti vseh naših preteklih volilnih zablod in napak, potem se bomo pač temu izognili in ne bomo navajali ničesar. Posledice svojih kolektivnih volilnih napak pa tako nosimo izključno sami in to naj nam bo v poduk za v bodoče.

Tudi za predsednika naše mlade državice se nam je ponujalo že marsikaj. Od kandidatov, ki so jih nekateri imeli na sumu, da so tajni sodelavci tujih obveščevalnih služb, kandidatov oblečenih v precej neobičajno garderobo in s še bolj neobičajno frizuro ter malo simpatično opico na ramenu, do raznih moralno spornih lepotic, nesposobnih direktorjev, zdravnikov, kandidatov za katere nismo bili povsem prepričani, da imajo v svojih glavah vse na svojem mestu in še kaj res zelo  zanimivega bi se našlo.Tukaj pa smo se volivke in volivci bolj izkazali kot pri izbiri poslank in poslancev in kakih res katastrofalnih napak nismo delali. To, da smo kakšnega dobrega potem zamenjali z veliko slabšim, se nam je res znalo pripetiti, vendar smo se potem tolažili s tem, da bi lahko bilo tudi še slabše.

Priznam, da sem na simpatično Moniko kot kandidatko za predsednico države kar pozabil in le Požarju gre zasluga za zapolnitev te vrzeli v mojem zgodovinskem spominu. Med vsemi kandidati, ki smo jih doslej imeli v ponudbi verjetno le ni bila najslabša. Je pa vsekakor bila ena od najlepših in tukaj se je njen takratni strankarski predsednik, ki je znan po izbranem okusu vrednotenja ženskih čarov in lepote,  kot predlagatelj res izkazal. Če bi bila slučajno po ljudski nerodnosti izvoljena, bi se zagotovo njene fotografije z zanimivimi opisnimi komentarji veliko pogosteje pojavljale v najbolj znanih in branih ter gledanih svetovnih tiskanih in elektronskih medijih kot se pojavljajo fotografije aktualnega predsednika Boruta. Za fotografiranje s svetovnim gospodarjem miru in vojne Barackom ji tudi ne bi bilo potrebno hoditi v zavetju noči moledovat k njegovemu ambasadorju. Le lase bi si morala dati prebarvati v blond in veliki zapeljivec bi se sam potrudil, da se skupaj vsaj fotografirata. In od vsega tega bi tudi država ter tako  vsi mi njeni državljani lahko imeli kake koristi. Zakaj torej ne?

 

O dobri Gospod daj, da se končno že enkrat dogovorimo!

"Še kako dobro vemo, da naj bi Ti vse videl, vse slišal in bil povsod prisoten! Izjasni se vendar že enkrat, si z nami ali nisi? Enkrat je videti, da malo si in potem zopet, da nisi. Nam boš v hudem stal ob strani ali nas boš prepustil, da se iz te godlje, ki smo jo pravkar zakuhali,  izvlečemo sami? Razsvetli nas, te prav milo prosimo, in če je tvoja moč res brezmejna, nam ne dopusti, da še nadalje počnemo neumnosti, ter da povsod kjer se pojavimo, za sabo puščamo pogorišča, ruševine, solze ter trpljenje nedolžnih otrok,  žena, starcev in drugih ničesar slabega  krivih ljudi po svetu.

Si ti narejen po naši podobi ali smo mi po tvoji? To se nam prav v tem trenutku zdi izredno pomembno vprašanje. Ti si namreč okrog sebe razdajal le dobro in usmiljenje pa si končal na križu, kje pa bomo potem končali mi, ki povsod kjer se pojavimo sejemo le strah, bedo, trpljenje in smrt nedolžnih ljudskih množic?  Tebe so z lažjo pokončali, mi se z lažjo dvigamo in obstajamo ter vladamo. Predlagamo Ti dobri Gospod, da naj tako ostane na veke. Ti gospodari po svojih načelih tam v varnem onostranstvu, mi pa bomo po naših  tukaj na Zemlji. Mi se ne bomo vmešavali v tvoje zadeve in Ti ne v naše. Naivnim in nesrečnim po svetu te bomo v raznih božjih podobah še nadalje ponujali kot odrešitev in upanje ali kot razlog za konflikte med njimi, ker modri so te že zdavnaj zamenjali z veliko bolj priročnimi ter koristnimi  zemeljskimi božjimi nadomestki imenovanimi Kapital in Moč. Prepričani smo, da si slišal ter tudi razumel naše, Tebi namenjeno,  kolektivno sporočilo in priporočilo!"

Tako, to smo opravili. Sedaj pa zravnajte pogled in ga pogumno uperite naravnost proti barbarski Rusiji in njenemu tiranu Putinu. Namesto angelov bodo odslej po zraku letele smrtonosne rakete in namesto procesij za dobro vsem ljudem in v čast Gospodu, bomo sedaj na ceste poslali tanke. To sta želja in zahteva zemeljskih zahodnih Gospodov.