Domoljubje - le kaj naj bi v Sloveniji to bilo?

Še pred leti sem bil prepričan, da vem kaj pomeni domoljubje in katere vrednote bi morale krasiti državljana ali državljanko, da bi zanju lahko rekli, da sta domoljubna. Vse odkar si je v Sloveniji politika prisvojila pravico odločati kaj domoljubje je in kaj ni, pa sem vedno bolj v dvomih, da sploh še vem kaj beseda domoljubje pomeni in sem tudi vedno bolj zaskrbljen nad samim sabo, če sem sploh še domoljuben. Pa sem tako v svoji veliki domoljubni zadregi za vsak slučaj vpogledal še v Slovar slovenskega knjižnega jezika in tam med ostalim našel: domoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do doma, domovine. 

Namesto, da bi mi slovar vseh slovarjev ponudil rešitev in izhod iz mojih domoljubnih zagat ter mi nakazal smeri za krepitev mojega domoljubja, me je s svojo skromno razlago le še bolj zmedel. Saj to, da bi naj domoljubje pomenilo ljubezen do doma in domovine sem vedel že doslej. Moji veliki dvomi in skoraj že prave duševne travme pa izvirajo iz načina čutenja ter javnega prakticiranja te velike ljubezni do doma in domovine. Doslej sem verjel in tako so me nekoč v preteklosti vzgajali ter učili doma, v šoli in življenjskem okolju, da naj v utrjevanju in krepitvi svojega domoljubja sledim vodilom in zgledom Primoža Trubarja, Ivana Cankarja, Franceta Prešerna ter premnogih drugih tvorcev in pomembnih velikih imen slovenske kulturne dediščine. Da naj spoštujem tisoč petstoletno zgodovino ter kulturo slovenskega naroda in poznam pomembnost njunih velikih ter usodnih zgodovinskih prelomnic. Da naj spoštujem in se v duhu priklanjam vsemu velikemu trpljenju, žrtvam in preliti krvi, ki jo je slovenski narod prelival za svoje preživetje in obstanek vse od nasilnega pokrščevanja pa do danes.

Kakor se v naših življenjih in tako tudi v življenju ter obstoju naroda, vse relativno hitro spreminja in se državna ter politična ikonografija vsake toliko časa zamenja, se nekam zelo hitro zamenjujejo tudi javne in zaukazane vrednote po katerih bi moral živeti in se jim priklanjati, da bi v tej preljubi Sloveniji lahko veljal za domoljuba. Pa bi tem hitrim spremembam z malo truda mogoče še uspeval slediti in se jim priklanjati, če ne bi prav na področju slovenskega domoljubja naletel na novo veliko težavo. Katero domoljubje je tisto pravo? Ker imamo v Sloveniji najmanj dve domoljubni doktrini, ki sta ob vsem med sabo še hudo sprti. Pragmatik bi morebiti rekel, da naj javno in navzven prakticiram malo enega in malo drugega. Pač odvisno od tega, predstavniki katere domoljubne smeri so v tistem trenutku na oblasti, da od tega zase čim več koristnega iztržim. Nekaterim to neprestano zamenjevanje načel in vrednot kar dobro uspeva ter se res odlično znajdejo v vseh situacijah in razmerah. Drugim pa to nikakor ne gre od rok in se v teh vsiljevanjih enkrat enih in drugič drugih vrednot nikakor ne znajdejo. Vse to me nekako spominja kot, če bi v cerkvi vsake toliko let zamenjali boga. Nekaj let bi veselo častili in se molili Jezusu, da bi ga potem čez nekaj let zamenjali z Mohamedom ali Budo in tega potem čez čas ponovno s kakšnim drugim božanstvom. Si lahko zamislite kakšen cirkus v glavah vernikov bi tako nastal?

Vedno, ko se oglasi kak novodobni slovenski politični ideolog in zahteva, da se v osnovnih šolah posveti več časa predmetu pri katerem bi se otroke utrjevalo v domoljubju, se sprašujem v katerem slovenskem domoljubju pa, ko pa jih imamo toliko različnih? V Sloveniji živimo kot, da bi živeli v najmanj dveh različnih državah in družbenih ter ideoloških sistemih hkrati. Imamo dve kulturi, dve zgodovinski znanosti, dve ideologiji, vedno najmanj dve politiki, ki za oblastne pozicije neprestano izvajata pravo medsebojno mesarsko klanje, vedno po dve državni proslavi in tako lahko naštevamo v nedogled. Vse imamo torej najmanj podvojeno, le države več niti ene same nimamo. Z njo smo opravili po kratkem postopku. Tako v duhu starega ljudskega reka, ki pravi: lahko dobljeno in še lažje izgubljeno. Čemu pa potem v danih razmerah sploh še potrebujemo kakšno domoljubje? Mogoče bi si nekateri želeli, da bi ga poklonili EU? Naj ji ga poklanja kdor želi in kdor pričakuje od tega kakšne konkretne koristi. Saj smo Slovenci vedno bili veliki pragmatiki in smo svoje domoljubje radi razmetavali in ga  na veliko poklanjali nekoč Avstro.Ogrski, pa potem kraljevini SHS in obema Jugoslavijama in tako danes lahko tudi tej nesrečni EU. Vse našteto je propadlo ali že vidno propada, ker pač ni nič takšnega večnega ali dalj časa trajajočega. Ostali pa bodo Slovenci in vsi drugi, ki skupaj z nami tukaj živijo, trpijo in ustvarjajo pogoje za neko novo svobodno, neodvisno ter predvsem kulturno in pravno ter socialno pravično Slovenijo.