četrtek, januar 16, 2014

Razmislek o odhodu na volišča za volitve v EU parlament!

Še nekaj mesecev nas loči do volitev poslancev v EU parlament in mnogi se sprašujejo čemu se teh volitev sploh še udeležiti. Star pregovor pravi: daleč od oči in še dalje od srca. Pa razloga za dosedanjo slabo udeležbo Slovenk in Slovencev na evropskih volitvah ni mogoče iskati  le v sporočilu tega znanega reka, temveč tudi v vedno bolj kritičnem odnosu državljank in državljanov do te naddržavne tvorbe.

Mnogi domači ter tuji politiki, politični analitiki in številni drugi, ki mislijo, da o nas kaj vedo, nam očitajo, da smo egoistični, vase zaverovani, jugonostalgični, okuženi z virusom socializma in še veliko podobnih kritičnih očitkov na naš račun lahko dnevno slišimo ter bi jih lahko tukaj navedli. Le malokdo pa se vpraša ali si upa javno povedati oziroma zapisati zakaj smo takšni kot trdijo, da smo in kaj nas je takšne naredilo. Mogoče pa smo kot ljudstvo živečo v državi Sloveniji kolektivno le veliko bolj brihtni kot bi nam ti kritiki bili pripravljeni priznati. Da smo občasno res krepko naivni smo v preteklost že kar nekajkrat dokazali. Da pa nismo popolni tepci, pa tudi in to prav v tem času vedno bolj dokazujemo.

Od tiste tako zelo poveličevane in obljubljene EU kot so nam jo prikazovali in kot se nam je prikazovala sama, je ostalo le še zelo malo. Deset let bo odkar smo postali člani te druščine in ji v upravljanje predali državo in skoraj vso njeno suverenost ter s tem tudi usodo naše in naslednjih  generacij. Prav v teh letih članstva, ko smo živeli pod strogimi normami ter pogledi in nasveti EU smo zabredli v najhujše težave in se ob tem med sabo še na smrt sprli. Nič se v tej deželi slovenski v preteklih desetih letih ni dogodilo o čemer naši gospodarji v EU ne bi bili obveščeni in k čemur ne bi, vsaj molče, dali svojega soglasja. Ko smo do konca zabredli, pa smo s strani te iste EU poslušali same očitke in zastraševanja s Trojko in drugimi ukrepi, da bi sedaj na koncu skoraj v celoti prevzeli upravljanje z našo državo. Ne sicer javno s Trojko, temveč na veliko bolj prefinjene in večinski javnosti skoraj nevidne načine ter z ekonomsko, finančno, pravno in politično prisilo. Pri tem pa imajo naši EU gospodarji še krepko podporo tudi v nekaterih političnih in ekonomskih ter drugih elitah iz slovenske države same, ki prav tekmujejo kdo bo v tujini bolj očrnil slovensko državo, njeno preteklost in sedanjost, njene institucije, drugače misleče ter s tem veliko večino državljank in državljanov.

Za vse slabo s čimer nas je v preteklem letu in nas bo v tem letu še dodatno, osrečevala slovenska oblast se lahko zahvalimo centrom moči naših EU gospodarjev v Bruslju in Berlinu ter še kje, ker navodila, napotila ter ukazi, ki iz teh centrov prihajajo so jasni, nedvoumni in ne dovoljujejo ugovarjanj. O vsem pa jih pridno obveščajo, jim svetujejo, občasno kaj tudi sami zapišejo ali sprožijo naši domači svetohlinski ter oblasti in moči željni politični dvoličneži. Nekdo bo morebiti sedaj dejal, da pa to ni nič novega in takšno ravnanje dela slovenskih hlapčevskih elit ne bi smelo nikogar presenetiti. Ker odkar Slovenci vemo zase, smo bili priča takšnim pojavom. Res je in zaradi takšnega ravnanja dela svojih elit, je ta narod v preteklosti že veliko pretrpel, na oltar domovine položil ogromno življenj in sedaj že skoraj zapravil svojo državo ter bodočnost v njej živečim ljudem.

Ob vstopu v EU so državljanke in državljane Slovenije kolektivno obrnili in v nov EU čas smo stopili obrnjeni s hrbtom naprej ter s pogledi in mislimi uperjenimi nazaj v preteklost. Vseh deset let tako korakamo v lepšo EU bodočnost, slepi za vse kar se nam pred hrbtom dogaja, ker mi gledamo le nazaj in se ukvarjamo z zgodovino na katero pa nimamo vpliva in je tudi spremeniti več ne moremo. Vsak dan nam kolektivno v glave zabijajo, da se moramo sramovati svoje preteklosti in svoje zgodovine, da nismo vredni članstva v EU, ker smo vanjo vstopili omadeževani in osramočeni z dejanji in grehi naših očetov in dedov. Ves čas bi se morali le kesati in nečesa sramovati, se nekomu za nekaj oproščati, sprejemati neke nove ter vsiljene vrednote, se medsebojno obtoževati in moralno očiščevati. Ker le takšni, brez preteklosti in brez skrbi za svojo in naših potomcev bodočnost, bomo lahko dobri Evropejci.

In v kakšni Evropi naj bi to mi bili res dobri? V tej in takšni, ki dnevno zatira in v revščino peha ves svoj južni teritorialni del skupnosti? Ki vse bolj omejuje pravne, socialne, ekonomske, politične in mnoge druge skozi čas zgodovine priborjene človekove pravice? V Evropi v kateri so vedno bolj zaznani in celo molče sprejeti pojavi agresivnega nacionalizma, šovinizma, ksenofobije, neonacizma, rasizma, ekonomskega in finančnega tlačanstva in suženjstva? Ne hvala! O tem ali bomo v maju tega leta slovenske državljanke in državljani podarili legitimnost volitvam poslank in poslancev v EU parlament, bi kazalo res temeljito razmisliti in se modro odločiti.


Ni komentarjev:

Objavite komentar