Primer politikantsko moralistične hinavščine!

Mediji in politično okolje v Sloveniji, ki se samo označuje kot desno, prav te dni zganjajo pravo politikantsko moralistično hajko zoper predsednico ljubljanskega okrajnega sodišča Vesno Pavlič Pivk, ker si je v veseli družbi prijateljev in dobrih znancev nadela pionirsko kapico in v rokah držala jugoslovansko zastavico. Do tega dogodka naj bi prišlo ob jubilejnem koncertu glasbene skupine Ikos Band lansko leto v Kranju.

Ko sem prvič v medijih zasledil to informacijo opremljeno s fotografijami, me je seveda zanimalo kako je sploh prišlo do tega dogodka in odkod prisotnim na tej zabavi simboli nekih starih in preteklih časov. Potem sem iz malo bolj objektivnih medijskih virov razbral, da je organizator celotno glasbeno proslavitev svoje desetletnice pač malo provokativno opremil s simboli in zgodovinskimi rekviziti iz časov sistema nekdanje skupne države Jugoslavije. Niso bili ne prvi in zagotovo tudi ne zadnji, ki so s takšno ikonografijo opremili nek glasbeni dogodek, ker je za tovrstne glasbene skupine značilno, da pač želijo biti tudi malo provokativne in na ta način še dodatno opozoriti nase. Povabljeni gostje in druga publika, ki se je tega glasbenega dogodka udeležila in se očitno ob predvajani glasbi ter druženju z ljudmi sorodnega glasbenega okusa tudi dobro počutila, je zagotovo želela biti tudi aktiven soustvarjalec dogodka in so si pač nadeli ponujene pionirke kapice in v roke vzeli zastave z rdečo zvezdo.

Verjetno pa so vsaj tisti družbeno malo bolj izpostavljeni gostje in obiskovalci pozabili na čas, ki ga živimo in na nevarnosti ter neprijetnosti, ki si jih lahko s takšnim svojim prešernim ravnanjem nakopljejo. Tam se je očitno našel nekdo, ki tja ni prišel zaradi glasbe in veselega druženja ali, da bi s svojim obiskom počastil obletnico glasbene skupine, temveč z nekim povsem drugim namenom. Ko je videl zabavo pomembnih in znanih ljudi, ki so si nadeli pionirke kapice in v roke vzeli jugoslovanske zastavice, je seveda takoj to poslikal in poskrbel, da je opis dogodka skupaj s fotografijami prispel na prave naslove in v javnost. Po dobri stari slovenski navadi je pač nastala afera, ki jo sedaj desničarki politiki in mediji raztegujejo kot ovčja čreva in iz tega delajo politikantsko moralistični dogodek.

In ves ta halo zganjajo ter moralizirajo ravno v času, ko na drugi strani sami posvečajo spomenike narodnim izdajalcem in prikrito rehabilitirajo sramotno kolaboracijo in nacifašizem. Največ napadov na sodnico prihaja ravno iz krogov, ki niti ne priznavajo sodb slovenskih sodišč, ki mu javno dnevno krnijo ugled in hujskajo javnost proti sodnemu sistemu ter posameznim odločitvam sodišč in sodnikov ter sodnic na prav vseh sodnih stopnjah. In pri vsej tej amoralni ter hinavski medijski in vsaki drugi gonji proti sodnici, mnogi med njimi prav namerno pozabljajo in zavestno zamolčujejo, da so tudi sami ali pa njihovi starši, pred tremi desetletji in več, ponosno nosili modro pionirsko čepico in visoko v zrak dvignjene zastave z rdečo zvezdo ter okrog sebe ljudi strašili z rdečo partijsko izkaznico. Tudi takšne fotografije še obstajajo in verjetno bi jih bilo občasno potrebno tudi tako javno objavljati kot sedaj sami po spletu širijo fotografije prizadete sodnice s te kranjske zabave in se nad tem zgražajo ter med ljudmi širijo politikantsko moralistično hinavščino.

Tako so uspeli primer spraviti celo pred sam Sodni svet, ki se sedaj ukvarja s tem primerom in verjetno upajo, da bo sodnica celo razrešena. Ob vprašanju ali je sodnica Vesna Pavlič Pivk naredila napako ali pa se ji je celotna zgodba zgodila čisto po naključju in v trenutku veselega razpoloženja na zabavi, sam menim, da je bila to njena napaka. Ki pa se ji je dogodila zaradi narave dogodka samega in prijetne družbe s katero se je tam zabavala in predvsem verjetno tudi zaradi njene naivnosti, ko ni pomislila na okoliščino, da tam niso prisotni le veseli,  pošteni in dobronamerni ljudje, temveč tudi zlonamerneži in moralni pokvarjenci. Ljudje torej, ki so trenutek njene slabosti in prešerne nepremišljenosti hudo zlorabili ter ji tako povzročili veliko nepotrebnih težav in zapletov.

Verjamem v modrost članov Sodnega sveta in v pravilnost ter pravičnost njegove odločitve, ko bo ob koncu tega meseca ta primer ponovno obravnaval. Ne gre le za profesionalno in karijerno usodo prizadete sodnice, ki se je po nekem nesrečnem naključju znašla v okoliščinah, ki jih njeni nasprotniki sedaj lahko tako hudo zlorabljajo v njeno škodo, temveč sam v tem vidim še enega od premnogih napadov na celotno slovensko sodstvo. Če bodo najvišji organi sodne veje oblasti  popustili pred pritiski raznih elit, nekaterih medijev in političnih lobijev in še nadalje dovolili, da se sme vsako revše zaganjati v vsako odločitev sodišča in javno blatiti vsakega sodnika ali sodnico, potem bodo slovenski javnosti poslali zelo slabo in skrb vzbujajoče sporočilo. V Sloveniji so nekateri krogi uspeli zrušiti izvršno in zakonodajno vejo oblasti in ni posebej dobrih obetov, da bi se obe veji oblasti v nekaj naslednjih letih lahko ponovno pobrali in normalno zafunkcionirali v korist države Slovenije in vseh v njej prebivajočih državljank in državljanov. Zlovešči oblasti strankokracije in politikantskih, kapitalskih, finančnih ter kriminalnih elit, se ljudstvo lahko učinkovito zoperstavi le še ob veliki pomoči neodvisnega, pogumnega in strokovnega slovenskega sodstva. Kot še nikoli doslej v samostojni državi Sloveniji ni sodna veja oblasti tako zelo potrebovala zaupanja in podpore osveščene slovenske javnosti, kot tudi osveščena in svobodomiselna slovenska javnost danes zelo  potrebuje učinkovito in predvsem pogumno sodstvo.

Slovenska medicinska sholastika!

Že nekaj časa pozorno spremljam boj mamice malega Reneja, da svojemu sinku reši nogico in ga tako obvaruje pred doživljenjsko invalidnostjo. Uradna slovenska medicinska znanost bi najraje stopalo malemu dečku kar odrezala in tako rešila problem s katerim se je nesrečni otrok rodil. Ker naj bi tako narekovala doktrina evropske medicinske stroke in ker to kar je že nekaj krat uspešno izvedel nek ameriški zdravnik, pač še ni nikjer v strokovni literaturi natančno opisano in tako seveda tudi ne more biti znanstveno dokazano ter potrjeno kot uspešno in koristno.

Poznate tisto zgodbo o hudem strokovnem in filozofskem vprašanju, ki naj bi si ga  nekoč zdavnaj zastavila skupina velikih modrecev, da je končno že enkrat potrebno  znanstveno ugotoviti koliko zob ima konj? Zagnali so se v svoje ogromne knjižnice in dneve ter noči več mesecev požrtvovalno prebirali debelo učeno literaturo in v njej iskali podatek koliko zob naj bi konj imel..

Po preteku določenega časa in ko so zavzeti učenjaki bili fizično in duševno že povsem izčrpani, jih je njihov vodja ponovno sklical, da opravijo zadnji strokovni posvet na temo ugotavljanja koliko zob ima konj in dokončno odgovorijo na to težko strokovno vprašanje. Zbrani modreci so poročali, da so pregledali vso literaturo v vseh dostopnih knjižnicah in prav  nikjer niso našli odgovora na to vprašanje ter predlagali sprejem končnega sklepa, da strokovno ni mogoče ugotoviti koliko zob ima konj. Potem pa se iz ozadja oglasi mlad znanstveni pripravnik, ki se je pripravljal za poklic velikega modreca in predlagal, da bi kar odšli na bližnji travnik kjer se je paslo nekaj konj in prvemu konju odprli usta in prešteli koliko zob ima.

Prisotni veliki mojstri znanosti so ob tako neznanstvenem predlogu mladega pripravniškega zelenca  kar obnemeli in se zgrozili ter s palicami in pestmi planili nanj. Če nekaj ni nikjer v strokovni in učeni literaturi zapisano, potem se znanstveno to enostavno ne da ugotoviti in pojasniti in ne sprejeti kot strokovna doktrina.

Vas ta zgodba kaj spominja na žalostni in brezčutni primer malega Reneja? Pa še kako zelo! V zgodbi le zamenjajte konja z Renejem, njegovo nogico s konjskimi zobmi in velike srednjeveške modrece s slovenskimi zdravniki in zdravstveno zavarovalnico ter pogumno Renejevo mamico z mladim filozofskim pripravnikom. Ker pač nekaj še ni uradna evropska medicinska doktrina in ker strokovna medicinska literatura posegov, ki jih uspešno opravlja nek ameriški zdravnik, še ni strokovno obdelala, teh dosežkov enostavno ni mogoče priznati in seveda plačati iz sredstev zdravstvenega zavarovanja. Se je v tej državi res že skoraj vsem do konca zmešalo in res postajamo že družba brezsrčnih materialističnih egoistov? Bi gospodje zdravniki in zavarovalničarji, ki so tako odločili, enako ravnali tudi, če bi šlo za njihove otroke? Bi jih enostavno vrgli na kirurške mize in jim odrezali nogico, čeprav bi vedeli, da tam v Ameriki nek kirurg uspešno opravlja operacije in otročičem s prirojenimi tovrstnimi okvarami noge rešuje? Ne verjamem in ne dam se prepričati! Ne, cenjene gospe in gospodje v belih haljah in gospodje zavarovalničarji, na ta štos pa ne padem. Prepričan sem, zelo sem prepričan, da bi storili prav vse, da bi svojemu otročiču rešili nogo in ga tako vsaj poskušali zavarovati pred doživljenjsko invalidnostjo. Zagotovo bi poskušali svojemu malemu otroku rešiti nogo, ker bi se še kako zavedali, da če se operativni poseg slučajno ne posreči, otroku na koncu še vedno ostane usoda, ki so mu jo po evropski medicinski doktrini že na začetku določili. Poskušali pa bi, ker bi šlo za njihovega otroka in ker si njihov in tudi vsak drug otrok v slovenski deželi, to zasluži.

Na veliko srečo malega Reneja in njegovih staršev, pa tako ne razmišlja ogromno državljank in državljanov, ki so že zbrali dovolj denarnih sredstev za prvo operacijo. Ljudska solidarnost in srčnost  nista zatajili, ko so zatajili etičnost medicinske stroke, zavarovalniški kapital in država s svojim skrajno nehumanim pravnim redom. Pravkar smo v državi v času pred tremi volitvami, ko se bodo pred vaša državljanska obličja naslikali vsi slovenski politiki in namesto vprašanj s področja političnih in ideoloških neumnosti, jih raje začnite resno povpraševati o teh in podobnih rešitvah. Povprašajte jih malo tudi o tem kako dolgo bomo še prebirali o lačnih otrocih in lačnih celotnih družinah, o travmah sto tisočih svojih sodržavljanov, ki s svojimi prejemki ne zmorejo preživeti meseca, ne poravnavati položnic, ne svojim otrokom zagotoviti ustreznega izobraževanja in zdravstvenega varstva. Res je že skrajni čas, da slovenskim in EU politikom začnemo postavljati prava vprašanja.

Fotografija tega tedna!

Ogledala ne lažejo nikoli!

To je simbolična podobe Evrope danes in jutri! 

Avstrijci so celotni Evropi prav prebrisano nastavili ogledalo v katerem se lahko sedaj ogledujemo in če si nismo všeč, za to niso krivi naši severni sosedje in njihovo nastavljeno ogledalo.

Zlorabljen praznik!

9. maj je praznik, ki se ga prav grdo zlorablja. Njegovo izvorno zgodovinsko sporočilo je dan, ko se je prav na tleh Slovenije končala morija druge svetovne vojne in zmaga demokratičnih sil sveta nad fašizmom in nacizmom.

Nove politične elite v Sloveniji in v EU pa za nove čase in svoje nove potrebe seveda potrebujejo nove praznične relikvije s katerimi je potrebno obstreljevati ljudi in jih mobilizirati za njihove nove politične in ideološke cilje.

Kar naenkrat je 9. maj postal praznik Evrope in ljudje sedaj prav ne vedo kaj v resnici naj bi to pomenilo. Kaj torej Slovenske in Slovenci ter drugi naši sodržavljani na ta dan res proslavljamo? Da bi praznik vsebinsko ojačali in ga naredili bolj privlačnega, smo mu v Sloveniji dodali še proslavitev vstopa Slovenije v EU. In kaj od vsega tega je res za proslavljati? Politiki in razni ideologi ter čreda mnogih plačanih družbenih manipulatorjev, bo seveda vedela našteti kopico razlogov zaradi katerih si 9. maj kot praznik Evrope in obeležitev vstopa Slovenije v EU zaslužijo proslavljanje. Le pri pojasnjevanju zakaj se mu je odvzelo proslavljanje zmage nad fašizmom in nacizmom jim nekako ne gre preveč dobro od rok. Kaj je bilo torej narobe takrat s tistim 9. majem leta 1945, ko se je skupaj z ostalimi zasužnjenimi deželami Evrope tudi Slovenija osvobodila in je slovenski narod skupaj s svojimi pogumnimi partizani dočakal dan svobode in zmage nad nacifašizmom?  Če ni bilo nič narobe s tistim daljnim devetim majem in nič narobe z veličastno zmago svobodomiselnih ter pogumnih Slovenk in Slovencev, ki so morali v hudih bojih in z velikimi žrtvami, premagati močno nacifašistično vojaško silo ter ob tem še horde domačih izdajalcev in vojnih dobičkarjev, potem je nekaj hudo narobe danes z vsemi tistimi, ki devetemu maju odvzemajo njegovo zgodovinsko izvirnost in veličasten pomen.

Praznovanje Dneva Evrope in vstopa Slovenije v to naddržavno druščino bi seveda lahko bila prav lepa stvar in vredna proslavljanja, če bi si današnja Evropa to tudi v resnici zaslužila. Da ji bomo državljanke in državljani Slovenije lahko poklonili to čast in jo s prazničnimi občutki tudi proslavljali, pa si bo šele morala zaslužiti. Potem nam v trenutkih, ko nam gre slabo ne bo smela groziti s prisilno upravo v obliki zlovešče Trojke in odvzemom državljanske sposobnosti upravljanja z lastno državo, nam ne vsiljevati politike in ideologije ali celo konkretnih domačih politikov pri katerih je mogoče zaznati neprijetne vonjave nekoč že premaganega zla. Zahtevati od nas, da se odrečemo svoji zgodovini, svojim dedkom in očetom ter njihovim žrtvam in trpljenju. Prenehajo naj nas neprestano pozivati, da se pokesamo za nekaj česa nismo ne zakrivili in nikoli storili ter se uklonimo novim razlagam zgodovine, svetovnega reda in naše preteklosti in obsojamo tisto na kar smo kot narod v resnici lahko le ponosni.

Evropa in naš vstop vanjo si bosta prazničen odnos zaslužila, ko bomo državljanke in državljani Slovenije v tej druščini živeli materialno boljše življenje. Ko bodo naši otroci in vnuki imeli v tej Evropi bodočnost, ko bodo ljudje v Sloveniji na politiko in ideologijo za kratek čas pomislili le v času volitev in ves preostali svoj čas porabili za delo, ki ga bodo imeli vsi, ki so za delo sposobni in delati želijo, za  izobraževanje, šport in  kulturo ter ustvarjanje materialnih in kulturnih temeljev za lepše življenje svojih otrok in vnukov. In, ko bo nastopil čas, da se bodo politiki bali svojih državljank in državljanov ter ne kot je danes, ko se ljudje bojijo svojih in EU politikov ter njihovih dejanj in namer. Takrat pa bomo državljanke in državljani z velikim veseljem in ponosom izobešali zastave ob Dnevu Evrope in vstopa Slovenije vanjo, masovno obiskovali in tudi sami organizirali proslave ter druge kulturne dogodke v čast temu prazniku in bo Dan zmage nad fašizmom in nacizmom postal le še del veličastnega zgodovinskega spomina.

Tudi to je Slovenija danes!

Politična hči Alenka Bratušek, ki jo je njen politični oče Zoran Jankovič spravil preko praga v hišo slovenske izvršne oblasti, je na kongresu stranke PS želela svojega političnega očeta Zorana Jankoviča spraviti preko strankinega praga v politični poraz in pozabo. Ni ji uspelo in tako sedaj po volitvah v pozabo odhaja kar sama ali kar je še najbolj verjetno, oba akterja te zgodbe. O vsem te dni oba veliko govorita, le o lačnih otrocih v slovenskih osnovnih šolah in doma, pa nič. Alenka sedaj nekaj naklada o novi politični stranki, ki naj bi jo ustanovila in jo popeljala na volitve. Kako le, draga Alenka, ko pa mediji poročajo, da  ti je seganje v roke preprostemu ljudstvu odvratno?  Brez tega pa v predvolilni kampanji ne bo šlo in neprestano bo potrebno stiskati roke in se priliznjeno smehljati prav tistim , ki naj bi jih tako zelo prezirala.

Pravnomočno obsojeni prvak stranke SDS Janez Janša je redni gost v vseh slovenskih medijih in naklada o komunajzarskih zarotah ter sanja o novih revolucijah in novih republikah v deželi na sončni strani Alp, s katerimi bi pometel z vsemi ki mu niso všeč in uvedel red in disciplino po svojem okusu in svojih političnih ter ideoloških potrebah. O vsem veliko govori in seje razdor med ljudi, le o lačnih otrocih in osiromašenemu in oropanemu ljudstvu ne pove prav nobene. Pa toliko več o nepravičnem slovenskem sodstvu, ki ga je obsodilo na zaporno kazen in sedaj išče načine ter poti kako bi se zaporu izognil. Za ta cilj je očitno pripravljen zlorabiti tudi narodovo ideološko razklanost in ljudi pognati celo v kakšna hudo nerazumna ter zelo tvegana dejanja, ki bi jih kot narod potem še vrsto desetletij zelo obžalovali.

Slovenske politične elite in strankarske vrhuške prav ta čas razmišljajo le o volitvah za sanjsko službo svojih izbrancev v EU parlamentu in o nekem popolnoma brezveznem referendumu na katerem ne bi ljudje odločali pravzaprav o ničemer pomembnem. Potem nam je Alenkina zaletavost in okuženost z virusom oblasti, na glavo nakopala še državnozborske volitve, za katere prav ta čas še nihče točno ne ve kdaj naj bi se nam zgodile, ker predsednik države Borut Pahor sestankuje s cvetom slovenske pravne znanosti in išče najbolj primeren datum. Na koncu pa nas želijo še enkrat spraviti to jesen na volišča, ko naj bi volili župane in občinske svete. Prav nobenega dvoma tako več ni, da se je nekaterim v tej slovenski deželi res že do konca zmešalo in da v navalu svoje oblastne narcisoidnosti in samopašnosti ne vedo več kaj delajo s to nesrečno državo in v njej živečimi ter vedno bolj nesrečnimi ljudmi. Vsi o vsem veliko govorijo in dnevno meljejo svoje politično ideološke intelektualne mineštre začinjene z neokusnimi propagandnimi ocvirki, le o vedno bolj revnih in lačnih državljankah in državljanih ter njihovih otrocih prav nihče med njimi ne črhne nobene.

Ljudje pa ves ta politično ideološki cirkus stoično prenašajo, na kupe zlagajo svoje neplačane položnice, hodijo v službe delat za mizerna plačila ali čakajo konec meseca, da dobijo tiste skromne pokojnine in "socialne transfere" ter si razbijajo glavo kako bo družina sita preživela vsak dan sproti   ter mesec in na koncu se bodo verjetno potem celo uklonili volji ter zahtevi politično ideoloških tepcev in se odpravili na volišča. Zakaj pa se ne bi končno že enkrat kolektivno odločili in vsem tem manipulatorjem, izkoriščevalcem in politično ideološkim krvosesom ter njihovim prisklednikom jasno ter glasno povedali, da pa se vsega tega več ne gremo in vse njihove preštevilne ter stalno ponavljajoče volitve in referendume enostavno ignorirali in ostali lepo doma? Mar res še ni dozorel čas, da kolektivno prenehamo biti velika čreda ovac, ki se nas venomer poneumlja ter nekam pošilja in se iz nas že prav očitno norčujejo ter se nas kot trop velikih bedakov venomer v nekaj usmerja, da moramo po njihovi volji, za njihovo dobro in njihove koristi stalno nekaj početi? Povejmo jim že končno enkrat, da pa štirih nedelj za njih ne damo. Največ dve in še to ne ravno z velikim veseljem.

Vsaj v nečem pa imajo vsi ti naši politični, ideološki, mnenjski in vsi drugi voditelji pa le prav, ko nam v glave zabijajo, da moramo biti aktivni državljani. Pa jim končno že enkrat uslišimo to njihovo veliko željo in postanimo aktivni tako, da bomo tokrat na vseh njihovih volitvah in referendumih aktivno neaktivni. Še najmanj kar lahko prav ta čas in v tem letu storimo zase in za naše otroke in vnuke je, da jim  s svojo kolektivno in masovno odsotnostjo na voliščih, na miroljuben in nenasilen način sporočimo, da jih imamo prav vseh že krepko preko glave ter na ta način ne podarimo legalnosti in legitimnosti njihovim volitvam in referendumom. Res je, da bodo rezultate volitev in referenduma potem razglašali za legalne in slavili svoje zmage, ki pa bodo v resnici veliki porazi ter velika politična in moralna sramota, ki je pred domačo in evropsko javnostjo ne bodo mogli prikriti. Verjemite, da se takšnega našega kolektivnega upora ljudi vsi še najbolj bojijo, čeprav za nič na svetu tega ne bodo priznali. Vsaj tako dolgo ne, dokler tega enkrat ne doživijo.

Slovenski evroposlanci dobro plačani lenuhi?

Članek sem povzel v celoti in ga objavljam brez kakšnega svojega dodanega komentarja. Kaj si o slovenskih evro poslancih mislim in kako njihovo delo ocenjujem sem zapisal že v nekaterih svojih preteklih zapisi na teh straneh. 

Razen dveh dam ( Kukovičeva in  Cizljeva, obe iz stranke SDS ) iz sedanje sestave, se vsi ostali ponovno potegujejo za sanjsko službo v Bruslju, kot to politično funkcijo humorno poimenuje ekipa civilne iniciative, ki se na volitve podaja s kandidati, ki jih je izmed prijavljenimi določila kar z žrebom.

Uredništvo Pomurec | 07.05.2014

Slovenski zastopniki v Evropskem parlamentu so podpovprečno aktivni. Poslanci v Evropskem parlamentu, ki prihajajo iz starih držav članic (EU-15), so aktivnejši, imajo več poročevalcev, njihov vpliv na zakonodajo EU pa je večji kot vpliv evropskih poslancev iz novih 13 članic. Slovenija je imela v mandatu 2009-2014 v Evropskem parlamentu osem poslancev. Po številu predloženih osnutkov poročil so naši poslanci, ki so povprečno predložili dva osnutka na poslanca, na 21. mestu od 28 držav članic. Največ jih je med našimi zastopniki pripravila Tanja Fajon (SD), ki je predložila pet osnutkov poročil. Kot poročajo v Financah, majhnost države ne bi smela imeti vpliva na to, kako dejavni so njeni predstavniki, kar kaže primer Malte, saj so njeni poslanci po osnutkih poročil na tretjem mestu. Srednje aktivni so naši evroposlanci v prizadevanjih za  spremembo besedil poročil. Z vloženimi dopolnili so slovenski poslanci na 17. mestu (65 amandmiranih poročil na poslanca), manj pa so bili aktivni s postavljanjem poslanskih vprašanj. V povprečju so jih postavili 34, so pa pri vprašanjih najbolj prednajčili poslanci držav, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. Tako so predstavniki Portugalske, Grčije in Irske zastavili več kot 250 vprašanj na poslanca. Glasovanj so se slovenski evroposlanci udeležili povprečno. Z 84-odstotno udeležbo se uvrščajo nekje v sredino, največkrat pa je med našimi poslanci glasovala Zofija Mazej Kukovič iz SDS-a, ki je zabeležila 97-odstotno udeležbo.

Odessa - kraj hudega zločina!

V imenu in za koristi zahodne civilizacije in nove demokracije ter vsiljene ekonomske in vojaške razdelitve sveta, so pa odslej očitno res dovoljena že vsa sredstva.

Prav nič se EU in ZDA ne obotavljata, ko gre za dosego njunih ekonomskih in vojaško strateških ciljev. Afganistan, Gaza, Pakistan, Irak in Libija ter sedaj Ukrajina so dežele v katerih je dovoljeno neusmiljeno in nekaznovano pobijati neoborožene civiliste, ženske in otroke, rušiti in požigati dežele ter ropati njihova naravna in druga bogastva. Zgodovina nas opozarja, da je množičnim nasilnim smrtim nedolžnih žrtev, potem vedno sledila tudi pravična smrt zločinskim rabljem in njihovim pomagačem.

Vsaj EU bi morala potegniti kak koristen nauk iz nedavno končanih balkanskih krvavih vojn, ki sta jih  prav tako zakuhala ista partnerja za dosego povsem istih ciljev. Zahodna Ukrajina kot nekoč Srbija in Vzhodna Ukrajina kot Kosovo - torej sme in mora tokrat Rusija postati vzhodni NATO in ukrepati ?!

Ko boste 25. maja odhajali na volišča, se zavedajte, da s svojim glasom tej in takšni EU podarjate legalnost in legitimnost tudi za ta zločin v Odessi - in vse druge zločine v Ukrajini -, v katerem so bili  na grozovit način pobiti neoboroženi civilisti, ki, po poročanju medijev, naj sploh ne bi bili ruske nacionalnosti, temveč ukrajinske. Zločinci so tako pobili kar lastne brate po krvi. Država, režim in oblast, ki sta nastala na preliti krvi in množičnih smrtih svojih ljudi, je lahko le zločinska in nikakor ne demokratična in temelječa na sodobnih civilizacijskih pridobitvah časa, ki ga živimo. Enako velja za vse tiste, ki od zunaj vzpodbujajo in usmerjajo to morijo, da bi si tako pridobili določene ekonomske, vojaško strateške in druge koristi. Zločin je vedno le zločin, ne glede ali je storjen v imenu Boga ali v imenu Kapitala in tisti, ki ga stori ali vzpodbudi je zločinec. 

Se že sliši glasno renčanje zelo jeznega medveda!

Le malo časa je bilo potrebno, da se se je huda medijsko propagandna ter diplomatska vojna spremenila v v krvavo klanje v ukrajinski državljanski vojni. Kakor v celotnem arabskem svetu in mnogih drugih delih sveta, je imperialistični svet tako imenovane zahodne demokracije tudi v Ukrajini uporabil preizkušeno doktrino in že videne ukrepe destabilizacije neke države oziroma regije.

Težava militantnih zahodnjakov v primeru Ukrajine je, da doslej tako blizu brloga ruskega medveda še niso kolovratili in in ogrožali njegovega interesnega prostora. Ne bom vas v tem zapisu utrujal s kakšnimi svojimi političnimi, ekonomsko propagandnimi in drugimi strateškimi ali vojaškimi analizami ter napovedmi končnega izhoda te nevarne avanture EU in ZDA. Niti sanja se mi ne kako se bo zgodba, ki jo danes še imenujemo ukrajinska kriza, končala in kako jo bomo v tem novem pohodu mračnih zahodnih apokaliptičnih jezdecev odnesli Slovenci. Vojni vihar že glasno in grozeče trka na vrata Evrope in mi smo sestavni del tega prostora. Kakor v ostalih primerih se slovenska politika tudi tokrat ni vedela ali smela prav obrniti in računi za to nam bodo v vsakem primeru izstavljeni. Ni prvič, da slovenska politika ravna v nasprotju s prepričanjem dobršnega dela slovenske javnosti in v prav vseh dosedanjih primerih se je izkazalo, da ima velik del slovenske javnosti več pameti v petah kot njegova politika v glavi.

Ukrajina vsak dan bolj krvavi in Slovenci smo, ne po svoji svobodni volji, na strani tistih, ki to krvavenje ter umiranje ljudi vzpodbujamo in tako prav po nepotrebnem izzivamo velikega ruskega medveda. Če bomo skupaj z našimi zahodnimi vojaškimi prijatelji in zavezniki do konca razjarili  vedno bolj nervoznega ruskega medveda, da bo ves besen in v občutku svoje ogroženosti, res ponorel in s svojimi grozečimi šapami neusmiljeno udaril po vsiljivcih, bomo njegove kremplje občutili tudi mi. Ne delajmo si prav nikakršnih lažnih utvar, da jo bomo tudi v tem primeru odnesli le s kakšnimi lahko zaceljivimi praskami v obliki ekonomskih posledic ali kakih mini vojaških in humanitarnih misij kot v primerih Afganistana, Iraka ali Libije. Če bo razjarjen ruski medved prihrumel iz svojega brloga, bomo kot stranski in nepomembni soudeleženci teh dogajanj na strani vzpodbujevalcev vojnega ropotanja pred njegovim brlogom, tudi sami deležni zelo bolečih posledic njegovih krempljev.

V Sloveniji smo prav zadnje dni deležni očitnih medijskih propagandnih priprav javnosti na dogodke, ki bi lahko sledili in hudo porušili že tako zelo nestabilne politične, ideološke, gospodarske in socialne razmere v državi. Tako je recimo sinoči na nacionalni TV v osrednjem dnevniku poročevalka Švegljeva iz Ukrajine slovenski javnosti sporočala, da je na strani proruskih upornikov zaslediti veliko ljudi s kriminalno preteklostjo in da referendum o osamosvojitvi nekaterih pokrajin ukrajinskega vzhoda nikakor ne more biti demokratičen, ker so separatisti oblast prevzeli nasilno z oboroženim pučem. Skoraj nisem mogel verjeti, da prav slišim to kar mi simpatična poročevalka nacionalne TV sporoča in sem se pri tem spraševal ali ženska ne ve kaj govori ali pa me ima za popolnega tepca oziroma so ji takšen propagandni način poročanja ukazali? Na kakšen način pa so potem v Kijevu prevzeli oblast današnji ukrajinski oblastniki, če ne prav s krvavim pučem in kako je potem sploh lahko karkoli od tega kar ta oblast počne demokratično, legalno in legitimno? Počutil sem se kot takrat pred več kot dvema desetletjema, ko je jugoslovanska armada izvedla svoje vojaške aktivnosti v Sloveniji in sem zvečer poslušal poročanje o teh dogodkih na TV Beograd. V tistem času takratna Miloševičeva TV ni vedela prav nič objektivnega povedati o slovenskih upornikih in po njihovem ni bilo prav nič kar se je v Sloveniji dogajalo demokratično, ustavno, legalno in legitimno.

Vsaj Slovenci bi se morali zavedati, da to kar smo takrat upravičeno zahtevali zase, moramo danes priznati tudi drugim. Kijev danes počne natanko tako in še veliko huje, kot je nekoč z nami želel početi Miloševičev Beograd. Slovenci smo jo takrat relativno dobro odnesli in sreča je bila na naši strani. Če že nimamo nobenega vpliva na to, da se morija državljanske vojne v Ukrajini ne razplamti ter ne uide nadzoru ali se celo sprevrže v kaj še veliko hujšega in ne moremo kako drugače pomagati prebivalcem vzhodnega dela Ukrajine, potem se vsaj vzdržimo sodelovanja v propagandni vojni, v vzpodbujanju nestrpnosti in vojnega hujskaštva ter se v zavedanju svoje politične, ekonomske in vojaške nepomembnosti, raje držimo postrani in ohranimo svojo neodvisnost. Ozrimo se malo po naši zahodni najbližnji soseščini in videli ter spoznali bomo, da se to kar je prav v tem času nujno za dobrobit države Slovenije in v njej živečih ljudi tudi da z malo modrosti doseči. Kakor je videti in slišati, naši severni sosedi zaradi takšne svoje politike in odnosa do dogajanj v Ukrajini, že žanjejo prve sadove zrasle na naši  politični oportunističnosti in nesposobnosti.

1. maj - praznik, ki ga vsi zanikajo in vsi slavijo

Minil je večer prižiganja kresov in nagovorov ljudi zbranih na proslavitvi praznika dela 1. maja - praznika, katerega pomen vsi zanikajo in vendar ga vsi slavijo. Minil je torej večer, ko so o zatiranih in vedno bolj brezpravnih ter v revščino pahnjenih delavcih, mladih, upokojencih ter brezposelnih govorili in se za njihove pravice zavzemali tisti, ki so za njihove nesreče tudi najbolj odgovorni.

Izkoristili so torej predstavniki državnih in lokalnih oblasti in političnih ter kapitalskih elit svojo enkratno priložnost nagovoriti svoje kapitalistične tlačane in sužnje, da jim še enkrat povedo kako slabo jim gre in da tudi na kaj boljšega v doglednem času naj ne računajo. Kakor, da vsi ti, ki imajo doma polne kupe neplačanih položnic, prazne hladilnike in še bolj prazne denarnice, vsega tega ne bi vedeli in so na kresovanje prišli le za to, da jim krivci za njihovo nesrečo to povedo. Veliko bolj moralno in etično bi bilo, da bi te prvomajske kresove zakurili kar kapitalistični tlačani in sužnji sami in se o svoji nesreči pogovarjali med sabo. Morebiti bi se celo uspeli kaj pametnega dogovoriti kako v prihodnje kolektivno in predvsem složno ter enotno ravnati, da bi vsaj njihovi otroci in vnuki lahko živeli mirno ter človeka vredno življenje, če že njim to ne more biti dano.

Iskrene čestitke ob prazniku delavstva in kapitalističnih revežev. Proslavite ga z dano zavezo, da pa boste tokrat zares nekaj kolektivno storili in začeli spreminjati ta zatiralski in izkoriščevalski svet. Rojeni ste za svobodo in mirno ter normalno življenje in ne za izkoriščanje ter kapitalistično tlako in zatiranje.

Čebele umirajo hitro, ljudje pa počasi!

Prispevek z naslovom "Čebelarji nas prosijo za pomoč!" je naletel na izreden odmev v domači in predvsem tudi v tuji naravovarstveni javnosti. Ena od znanih in najbolj prodornih naravovarstvenih organizacij v EU se je za primer zainteresirala in ga želi spraviti na dnevni red Komisije EU in v razpravo v Parlamentu EU.

Zasluga za takšno odmevnost pa gre v veliki meri prav naravovarstveno osveščenim obiskovalcem zapisov na tem blogu in res mnogo številnim ter anonimnim uporabnikom Facebooka, ki so poskrbeli, da se je vedenje o tem problemu razširilo po Sloveniji in daleč izven meja naše domovine. Takšen prav presenetljivo velik odziv domače in tuje zaskrbljene javnosti ter nekaterih tujih naravovarstvenih organizacij, daje upanje, da pa bi se morebiti v bližnji prihodnosti na tem področju le lahko kaj spremenilo v korist ter ohranitev teh koristnih in pridnih čebelic in v korist njihovih skrbnikov - čebelarjev.

Preseneča pa molk domačih organizacij in institucij. Tudi krovna čebelarska organizacija ( ČZS ) se je zavila v molk. Molčijo pa tudi vse pristojne državne in oblastne institucije in molči kmetijski minister mag. Dejan Židan. In molčijo seveda tudi vsi drugi. Vendar tokrat molk očitno ne bo zlato in letošnji pomori čebel ne pometeni pod preprogo ter kar tako pozabljeni. O tem se bo še veliko govorilo in razpravljalo in prisililo vse pristojne v državi Sloveniji, da svoje podobe ljudstvu na ogled postavijo in povedo kaj in kdaj bodo kaj storili, da se te morije čebel enkrat za zmeraj zaustavijo. Čebele umirajo hitro, ljudje pa počasi. S svojimi masovnimi smrtmi nam molče sporočajo kaj nas čaka, če se ne bomo hitro spametovali,  osvestili in ukrepali. Nimamo več veliko časa in tudi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter onkoloških oddelkih drugih bolnišnic po državi ni več prostora za nove in nove bolnike. Pa tudi ljudje nimamo več volje masovno ter na obroke umirati za koristi kemičnega in agrarnega kapitala.

27. april - praznik upora, svobode in spomina na junake!

Svetovalci Alenke Bratušek so izpadli kot pravi politični diletanti!

Nisem doslej polagal kake posebne pozornosti notranjim odnosom v stranki Pozitivna Slovenija, ki jo je vodila predsednica vlade Alenka Bratušek. Danes vidimo in vemo, da je bila stranka notranje hudo razklana. Nekaj tega smo lahko videli že ob glasovanju ob interpelaciji notranjega ministra Gregorja Viranta. Sam pa sam takrat to neenotnost  pripisoval bolj kakim osebnim zameram iz preteklega skupnega koalicijskega delovanja.

Še danes, ko se obelodanjajo mnoge stvari o katerih doslej nismo nič vedeli in jih povprečno informirani državljani niti slutili nismo, si ne znam razložiti pravih razlogov zakaj se je Alenka Bratušek  prav v tem času in tako na hitro odločila za sklic volilnega kongresa stranke. Kdo jo je tako grdi nategnil in zakuhal krizo za katero sedaj krivijo Zorana Jankoviča, ki ni naredil popolnoma nič drugega kot kandidiral za  predsednika.Vsi so vedeli in tudi sam je to v preteklosti kar nekaj krat povedal, da se bo na naslednjem kongresu potegoval za mesto predsednika. Svetovalci in mešetarji zbrani okrog premierke Alenke Bratušek so se izkazali kot pravi diletanti in popolni nepoznavalci razmer v stranki. Eno leto pred rednimi parlamentarnimi volitvami so verjetno na ta način želeli utrditi premierkin položaj v stranki in v vladni koaliciji, ne da bi pri tem sploh poznali vzdušje v stranki sami in tudi med volivkami ter volivci te stranke.

Alenka Bratušek je seveda ob porazu priznala, da se s stranko sploh ni ukvarjala in tako najmanjšega pojma ni imela kako večinsko razmišlja članstvo. Še manj pa je verjetno razmišljala o tem kaj si večinsko o koaliciji in njeni vladi mislijo volivke in volivci. Očitno pa se s stranko tudi ni ukavarjal nihče drug izmed tistih, ki so zbrani okrog nje skrbeli za njeno utrjevanje politične moči v stranki ter koaliciji. Pijani od politične in oblastne moči, dobljenih privilegijev ter družbene pomembnosti so očitno ves čas trajanja vladanja živeli v nekem svojem namišljenem svetu in bili prepričani, da jim mora članstvo stranke slediti kot trop ovac. Njihovi osebni in politični ter oblastni interesi in interes same Alenke Bratušek je interes stranke in interes države, ki se mu mora brezpogojno in brez razmišljanj slediti ter članstvo tudi podrediti.

Alenki Bratušek in njenim privržencem v stranki PS se je na kongresu zgodilo ljudstvo in sedaj je vsega kriv Zoran Jankovič, ki si je drznil potegovati se za mesto predsednika stranke. In potem je nekaj še kriv generalni sekretar stranke, ker ni članstva prepričal, da na kongresu ne smejo oddati glasu za Jankoviča, temveč le za Bratuškovo. Zakaj pa naj bi generalni sekretar kaj takšnega počel, ko pa ga je želela odsloviti in je bilo njuno sodelovanje očitno zelo slabo. Kaj pa so ves ta čas počeli mnogi drugi, ki so se nagnetli okrog nje, dobili dobro plačane službe in funkcije v državnem zboru  ter resorjih vlade? Očitno nič, čeprav so se skupaj z Bratuškovo odločili za sklic kongresa na katerem bi se dokončno znebili Jankoviča ter njegovega vpliva in prevzeli popoln nadzor nad stranko. Ker se jim sedaj to ni izšlo, pa je naenkrat ogenj v strehi in že pišejo odstopne izjave in užaljeni ter vse nesrečni zapuščajo stranko, ki jim je pred dvema letoma pomagala iz anonimnosti, jim omogočila priti v državni zbor ter službe vlade in druge pomembne ter dobro plačane funkcije. Kar so zadnjih nekaj mesecev prikrito sejali pač sedaj žanjejo.

Na sumu pa kot svetovalce v tem hudo ponesrečenem projektu imam tudi koalicijske partnerje predsednice vlade Alenke Bratušek. Nekako se mi dozdeva, da bi na tem nesrečnem projektu prevzema popolne oblasti v stranki PS lahko našli tudi prstne odtise Gregorja Viranta, Karla Erjavca in morebiti tudi Igorja Lukšiča ter še koga iz te gmajne, ki sedaj vpijejo, da je s koalicijo konec, da Bratuškova mora odstopiti in je potrebno takoj razpisati izredne volitve. Pri tem pa verjetno kar hote pozabljajo, da se jih bo v predvolilnem času malce povprašalo tudi po njihovem strokovnem, političnem in še kakšnem zdravju. Zgodba zakona o obdavčitvi nepremičnin še namreč ni pozabljena in takšnih zgodb je še kar nekaj. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da Virant s svojo stranko DL poslanskih klopi ne bo več gulil in sam ne sedel v kakšnem od ministrskih kabinetov. In tudi Karlu Erjavcu ter njegovemu DeSUS-u se ne piše posebej dobro, čeprav bo volilni prag za vstop v parlament verjetno dosegel.

Vsi ti, ki so si sami zapacali svoje politične in koalicijsko oblastne pozicije, kot tudi kričači iz opozicije, imajo prav te dni polna usta interesov države in ljudstva, čeprav imajo v resnici v mislih le svoje osebne in svojih strankarskih elit, interese. Če bi koalicijski partnerji le malo mislili na interese države in državljank ter državljanov, ne bi nikomur niti na kraj pameti padlo v tem času sklicevanje kakšnih volilnih kongresov s hudo neizvesnimi izhodi. Izzvali so usodo in izgubili. Sedaj pa z ognjem in mečem nad Jankoviča in tiste, ki so na kongresu zanj glasovali. Svoje krvaveče rane skušajo zaceliti s tolažbo in pred javnostjo opravičiti , da je bila razlika v prejetih glasovih med Bratuškovo in Jankovičem minimalna. Je bila res tako zelo mala? Niti ne. Pa to sploh ni pomembno, ker bi tehtnico v korist enega ali drugega lahko prevesil že en sam glas razlike. Tako pač funkcionira demokracija in takšna so volilna pravila.

Prav žalostno pa zvenijo besede in želje užaljenih in vidno razočaranih članov stranke PS, ki sedaj počnejo vse, da bi se  stranka kar najbolj kadrovsko oslabila, morebiti celo razpadla in nihče ne uspe izustiti ene same pozitivne besede v korist novega predsednika Jankoviča, ki mu v resnici gre zasluga, da so pred dvema letoma postali "neko i nešto" in so se takrat že prav neokusno slinili okrog njega in ga kovali v zvezde. Oglaša se sedaj tudi Janez Janša in napoveduje, da pa sedaj prihaja čas zarečenih obljub. Saj takšen čas "zarečenih obljub in velikih nategov" državljanke in državljani Slovenije živimo že več kot dvajset let in nas skoraj nič več ne more posebej presenetiti s čim nas osreči katera od političnih in oblastnih elit. Še najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da se največji samooklicani demokrati sedaj zgražajo ter obsojajo nekoga, ki si je drznil kandidirati za neko funkcijo v politični stranki katere član in soustanovitelj je. Neverjetno. Prav zanima me kaj bi vedel reči Janez Janša, če bi mediji čredno pred kongresom stranke SDS tako zelo navijali za njegovega proti kandidata? Seveda v primeru, če bi Janša proti kandidata na volitvah za predsednika stranke SDS sploh dovolil. In kaj bi rekel, če bi se v delo kongresa in volitve predsednika od zunaj vmešavali Virant, Erjavec in Lukšič? Iz slovenskega političnega in medijskega prostora bi Janša zagotovo takrat naredil pravi sodni dan. In še prav bi imel.

V vsakem primeru ste zapečatili svojo politično usodo!

Moral sem pohiteti s tem prispevkom, ker rezultata in posledic nocojšnjih volitev na kongresu stranke Pozitivna Slovenija ne nameravam komentirati.

Ura je 23.37 in še kakšne pol ure manjka do trenutka, ko bodo razglasili rezultat volitev. Takrat pa se bo vsul plaz komentarjev na vseh slovenskih in tudi tujih medijih. K tej poplavi škodoželjnosti, privoščljivosti, politikantskih nakladanj, aplavzov, čestitk, apokaliptičnih napovedi, zastraševanj ljudi in še mnogo česa, sam seveda ne bom imel več kaj dodati.

V pozitivni Sloveniji so se torej odločili za ALDE in mnoge volivke in volivci pa so se že odločili, da njihovih glasov ne bodo več dobili. V PS so svobodno izbrali svojo politično orientacijo in svobodno se bodo sedaj odločili tudi volivke in volivci, ki so na volitvah leta 2011 volili levo stranko. Dosedanje liberalne so jim mnogim skupaj z desnimi že krepko zrasle preko glave. Če bi želeli liberalce, bi pač volili Virantovo Državljansko listo Gantarjev ZARES ali celo Anderlič-Kacinove ostanke nekdanje velike LDS.

Kdorkoli bo čez nekaj minut razglašen za zmagovalca, bo v resnici skupaj s svojim poraženim konkurentom, obenem tudi velik poraženec in ta tudi na naslednjih državno zborskih volitvah stranke PS ne bo popeljal do novega volilnega uspeha. Te zgodbe je takšne kot smo jo doslej poznali definitivno konec. Ali bo na tem pogorišču v nadaljevanju zraslo kaj novega in zaupanja vrednega, pa bomo šele videli.Najverjetneje je nocoj stranka PS z Alenko ali z Zoranom stopila na pot svojih starejših liberalnih kolegic. Takšna je pač usoda slovenskega liberalizma, ki ga očitno večina volivk  in volivcev dojema kot nekaj kar je brez barve, vonja in okusa.

Moje čestitke nocojšnji zmagovalki oziroma zmagovalcu volitev za predsednika tega kar bo od stranke Pozitivna Slovenija po razglasitvi rezultatov še ostalo. Postavlja pa se prav zanimivo vprašanje,  kaj se to dogaja z ljudmi, ko si uspejo enkrat priboriti oblastno politične in poslanske položaje, dobre službe, privilegije, politično moč ter vpliv in potem funkcionirajo kot, da bi se jim tudi kolektivno popolnoma zmešalo. Ne glede na nocojšnji izhod volitev predsednika stranke PS, bo ta stranka prišla v zgodovino, kot edina stranka v demokratičnem zahodnem svetu, ki je sama sebe ukinila v času, ko je bila na oblasti. Nekaj takšnega ali vsaj podobnega verjetno še niso nikjer videli in že zaradi tega je bilo prav, da tega zgodovinskega trenutka nismo zamudili. O političnih posledicah tega zgodovinskega dogodka pa naj razpravljajo drugi, ker nam državljankam in državljanom so prihranjene posledice druge vrste. Kar pripravimo se nanje.

Čebelarji nas prosijo za pomoč!

Čebele v Sloveniji ponovno masovno umirajo in prizadeti slovenski čebelarji se v svoji nesreči ter velikem obupu obračajo na slovensko javnost ter nas prosijo za pomoč. Masovna morija čebel se iz leta v leto ponavlja in kljub velikim besedam ter obljubam odgovornih oblastnih in inšpekcijskih institucij, se na tem področju naredi zelo malo ali skoraj nič, da bi se neprestani in vsako leto ponavljajoči pomori čebel zaustavili.

Vsa leta so se čebelarji obračali na pristojne državne institucije in jih prosili ter zahtevali, da naj vendar nekaj storijo in te pomore preprečijo. Nič učinkovitega na tem področju doslej ni naredilo pristojno kmetijsko ministrstvo in vsakokratni kmetijski minister. Nobene pomoči prizadeti čebelarji niso deležni od svoje krovne organizacije Čebelarske zveze Slovenije. Pravijo, da to razumejo, ker bi se ČZS morala bolj ostro postaviti proti ministrstvu za kmetijstvu v okviru katerega so prav vsi sektorji, ki so tudi najbolj odgovorni za to čebeljo morijo v Sloveniji.Ker to ministrstvo izdatno vsako leto financira ČZS in njeno svetovalno službo ter  zagotavlja plače tam zaposlenim in se čebelarji seveda zavedajo, da se roke, ki ti reže kruh, ne pretepa.Tako, da jim je ta pasivnost vrha svoje krovne organizacije po svoje razumljiva.

Zelo malo ali nič na področju preprečevanja pomorov čebel pa ne naredijo tudi druge odgovorne organizacije kot kmetijska inšpekcija, veterinarska inšpekcija, fitosanitarna inšpekcija, terenski delavci Nacionalnega veterinarskega instituta, fitosanitarna uprava, strokovnjaki zaposleni na Kmetijskem institutu Slovenije, ker vsi ti seveda spadajo pod dežnik kmetijskega ministrstva in kmetijskega ministra, kar vse pa obvladujeta v Sloveniji zelo močna in vplivna kmečko vinogradniški lobi ter lobi proizvajalcev in ponudnikov fitofarmacevskih  sredstev ( beri: najhujših strupov zelo škodljivih ljudem, živalim in celotnemu okolju ) za uporabo v kmetijstvu.

Edini, ki mu čebelarji še verjamejo, da svoje delo res korektno strokovno opravi je slovenska policija, ki pa brez, da bi vsi prej navedeni naredili to kar bi morali, sama potem ostane nemočna. Največkrat prav zaradi tega, ker so analize odvzetih vzorcev slabo narejene ali pa se sploh ne naredijo in ker nekateri, ki v teh postopkih po službeni dolžnosti delujejo, bolj  iščejo načine kako zaščititi storilca  pomorov čebel kot ga odkriti in primerno sankcionirati. Čebelarji tudi niso v primerih pomorov čebel deležni nobenih odškodnin in jih pristojni nadzorni in inšpekcijski organi napotujejo na civilne in odškodninske tožbe proti največkrat neznanim osebam. Na prste ene roke bi lahko v Sloveniji našteli čebelarje, ki bi imeli za takšne tožbe dovolj denarja in seveda tudi volje ter časa, ker jim tudi pravni strokovnjaki pravijo, da naj se v to ne spuščajo, ker imajo zelo malo možnosti, da bi v takšnih pravdah uspeli.

Na osnovi navedenega in še mnogih drugih razlogov so se tokrat čebelarji odločili, da za pomoč zaprosijo osveščeno slovensko javnost, ker tudi na slovenske civilno družbene naravovarstvene organizacije več ne raćunajo. Od teh namreč doslej niso bili deležni prav nobene pomoči, ker se te najraje ukvarjajo z medijsko odmevnimi aktivnostmi okrog katerih je potem veliko pompa in malo konkretnih učinkov. Tako so tudi meni danes zjutraj poslali fotografije s pomora čebel, ki se je pred dnevi dogodil v okolici Gorenje vasi ( Muljava ) in si jih tudi sami lahko ogledate na povezavah:

https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1894.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1892.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1876.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1861.JPG
https://dl.dropboxusercontent.com/u/100239135/IMG_1847.JPG

Ta velik pomor seveda ni edini, ki je že v letošnjem letu zabeležen v Sloveniji. Bilo jih je še več in nekateri čebelarji pomorov sploh več ne prijavljajo.

Čebelarji prosijo, da se v zaščito čebel vključijo slovenska javnost in slovenski mediji, ker so prepričani, da jim samo ti še lahko pomagajo rešiti čebele. Nad vsemi ostalimi so že obupali in nekateri že prav resno razmišljajo, da bi svoje čebelnjake kar zaprli, ker vsakoletnih ponavljajočih pomorov finančno ter tudi čustveno več ne prenesejo. Pomagajmo torej slovenskim čebelam in slovenskim čebelarjem, ker s tem pomagamo sebi, svojim otrokom in vnukom. Tudi tistim danes še nerojenim. Dvignimo svoj glas in pričujoče fotografije pošljimo državnim institucijam naravovarstvenim organizacijam ter pomembnim političnim in javnim osebnostim z jasno zahtevo, da se morajo pomori čebel v Sloveniji za vedno končati. Ker skupaj s čebelami bomo umrli tudi sami in naši najdražji. Kdor pa ima okrog tega še kakšne pomisleke, pa mu toplo priporočam obisk Onkološkega inštituta v Ljubljani. Po obisku jih zagotovo več ne bo imel.

Nasilje ideološke pedofilije!

Znanec, ki prebiva v manjšem pomurskem mestecu me je že pred časom povabil, da naj se med prazniki kaj oglasim. Vreme je bilo kar pravšnje za tovrstne obiske, ker na kakšne daljše sprehode v naravo se ni bilo najbolj varno podajati. In prazniki so tudi zelo primeren čas, da se srečajo dobri znanci ter prijatelji, ki drugače težko najdejo čas za kakšna daljša druženja in klepete.

Vendar mi je ta obisk zelo pokvaril praznično razpoloženje in med vožnjo domov, sem ogorčen ter tudi zelo zaskrbljen, premleval zgodbo, ki sta mi jo povedala znanec in njegova žena ter v kateri nastopa njuna osemletna hčerkica Maja. To sicer ni dekličino pravo ime, vendar jo za potrebe te nesrečne zgodbe tako imenujmo. Oče in mama male Maje sta si med pripovedovanjem njene tragične zgodbe kar nekajkrat obrisala solze in nista skrivala skrbi pa tudi velikega ogorčenja nad nasiljem, ki mu je Maja v šoli izpostavljena. Ves čas sta se zaskrbljeno spraševala in to vprašanje med pripovedovanjem zastavljala tudi meni, kako bi sploh lahko malo Majo pred temi pritiski, ki jim je izpostavljena, zavarovala in kaj sploh še lahko naredita?

Družina ni verna in deklica ne obiskuje verouka. O tej svetovno nazorski različnosti svoje družine od premnogih družin v okolju v katerem živijo, niso nikoli niti razmišljali, ker zaradi tega ni bilo nikakršnih očitkov ali drugih težav. Vse tako dolgo  dokler mala Maja ni začela obiskovati prvega razreda osnovne šole in ni nekega dne po prihodu iz šole svojih staršev vprašala, če se sme tudi ona prijaviti k obiskovanju verouka. Povedala je, da njene najboljše prijateljice iz razreda po pouku obiskujejo verouk in ji potem pripovedujejo kaj vse lepega, da se tam učijo, se igrajo in se sploh imajo zelo lepo ter jo neprestano vabijo, da naj se jim pridruži. Pa tudi gospod župnik so njenim prijateljicam rekli, da naj k verouku povabijo ter pripeljejo še tiste, ki niso prijavljeni, da bodo videli kako lepo je biti pri verouku.

Mati in oče sta mi priznala, da na to pa nista bila ob začetku Majinega obiskovanja osnovne šole pripravljena in tudi Maje na ta izziv nista ustrezno pripravila. Tudi sam sem si v pogovoru z njima zastavljal vprašanje kako bi malo deklico na kaj takega sploh bilo mogoče primerno  pripraviti ter ji tako prihraniti težave, ki jim je sedaj izpostavljena? Vendar problem je sedaj tu in potrebno ga je bilo začeti previdno ter z veliko mero občutljivosti začeti nekako razreševati. Začela sta se z Majo o teh različnostih med otroci in o pogledih njihovih staršev na svet, pogosteje pogovarjati in upala sta, da se bo zadeva nekako sčasoma le razrešila. Potem pa je sledil prvi res pravi šok, ko je mamica nekega dne prišla po Majo v šolo in je ni bilo v razredu kjer so otroci po pouku v podaljšanem bivanju čakali starše, da jih odpeljejo domov. Tudi gospe, ki so te otroke do prihoda staršev tam v razredu varovale niso vedele kje bi lahko Maja bila.

Niti zamišljati si ne moremo groze in strahov Majine mame, ki svojega malega otroka ni našla tam kjer bi moral biti in kjer je bilo zagotovljeno njegovo varstvo. Obe gospe, ki naj bi med ostalimi otroci do prihoda staršev varovali tudi Majo, sta hitro ugotovili, da je pa sedaj hudič šalo vzel in da odgovornosti ne bosta mogli ubežati. Potem se je ena le spomnila in dejala, da bi pa Maja mogoče z drugimi otroci lahko odšla k verouku in svetovali mamici, da naj počaka, da župnik konča in se otroci vrnejo v razred. Preveriti ali je Maja tam pa naj ne bi smeli, ker župnik motiti verouka ne dovoli. Materi tako kaj drugega kot počakati sedaj ni preostalo in ker ji je Maja doma o tem že pripovedovala, je pač vsa nestrpna in prestrašena počakala, da se otroci vrnejo z verouka. Ko so se vrnili je seveda Maja bila med njimi. Doma je potem ponovila znano zgodbo, da je župnik naročil  otrokom, da naj tokrat povabijo in pripeljejo svoje prijatelje in prijateljice, ki k verouku ne prihajajo, da bodo videli kako je tam lepo in prijetno. Naslednji dan je obiskal šolo Majin oče in gospem zadolženim za varovanje otrok povedal, da Maja k verouku ne bo hodila in da naj na otroke pazijo, ker imajo seznam prijavljenih k verouku ter da se kaj podobnega ne sme več zgoditi.

Potem je bil kar nekaj časa mir in Maja doma ni več pripovedovala o verouku ali pozivih svojih prijateljic in sošolk, da naj se jim pri obiskovanju verouka pridruži. Vse do pred kratkim, ko je Maja doma ponovno začela pripovedovati o verskih praznikih in njihovi pomembnosti, o dobrih možeh, ki obdarujejo pridne in verne otroke, kdo da je ustvaril zemljo, ljudi živali in rastline, o pomembnosti obiskovanja verouka in maše, da so dobri ljudje lahko le verni in še o čem povezanim z religioznostjo ter obiskovanjem verouka. Po pogovoru z Majo sta starša hitro ugotovila, da ji vse to neprestano pripovedujejo in jo prepričujejo njene sošolke in sošolci, ki obiskujejo verouk. Prepričana sta, da duhovnik, ki vodi verouk, na ta način usmerja otroke, da, ne da bi se malčki seveda tega sploh zavedali, vršijo pritisk ter nasilje nad svojimi vrstniki, ki izhajajo iz nevernih družin in ne obiskujejo verouka.

Postavlja se mi vprašanje kakšna je v resnici tu vloga šole in tam zaposlenih in ali niso dolžni zaščititi otrok pred takšnimi in podobnimi nasilnimi pritiski ter diskvalifikacijami nedolžnih otročičev. Oziroma zastavimo si vprašanje zaščite otrok malo drugače. Skušajmo si predstavljati kaj bi se dogodilo, če bi nekdo skušal na enak način vplivati na otroke, ki obiskujejo verouk in bi jih dnevno prepričeval ter jim govoril, da nič od tega kar jim govori duhovnik pri verouku ni res in da je obiskovanje verouka "brez veze" in le zapravljanje časa, ki bi ga lahko porabili za igro ali obiskovanje kake druge prostočasne aktivnosti. Vsi mediji bi bili polni kritičnih prispevkov, duhovščina bi "urbi et orbi" razglašala strahovito nasilje nad vero in verujočimi ter nezaslišano zlorabo malih in nedolžnih otroških dušic za boj proti veri in sveti cerkvi.

Kakor, da otroci, ki verouka ne obiskujejo in so se rodili v nevernih družinah, ne bi imeli malih in nedolžnih dušic in njihovi starši ne pravice, da jih vzgajajo tako kot sami menijo, da je prav. In to se dogaja v državni ter javni šoli v kateri bi morali biti enako zaščiteni vsi otroci ne glede kakšen je svetovni nazor njihovih staršev. Že zaradi tega in še mnogo česa drugega, je potrebno o tem pojavu ideološke pedofilije začeti javno in na glas govoriti in na ta način zavarovati nedolžne otroke pred vsemi oblikami nasilja. Hude posledice otroku ne povzroča le nasilje nad njihovim telesom. temveč jih lahko še veliko huje in trajneje za vse življenje zaznamuje nasilje nad njihovo duševnostjo. Naj nekdo spomni, če sama še tega ni uspela zaznati, varuhinjo človekovih pravic tudi na to vrsto nasilja, ki ni prav nič manj nevarno od vseh drugih vrst, ki so jim danes otroci izpostavljeni.

Kaj narediti z namnoženimi slovenskimi politiki?

Zoran Jankovič je mož, ki je v preteklem tednu krepko razburkal slovensko politično sceno. To kar vidimo, slišimo ali preberemo je le del političnega in zaplotniškega delovanja aktualne slovenske politike ob napovedi Zorana Jankoviča. da se bo na kongresu stranke potegoval za mesto predsednika. Tisto pravo in najbolj začinjeno se seveda dogaja daleč vstran od naših čutov in poročanj medijev.

Da pa so tista nam prikrita ter zamolčana dogajanja res krepko zanimiva in zelo intenzivna, pa lahko sklepamo po nervoznih odzivih pri koalicijskih in, glej si ga čuda, tudi opozicijskih politikih. Ljudstvo pod Alpami pa le gleda in se čudi. No, nekateri se celo jezijo in na veliko bentijo, kaj pa si ta Jankovič sedaj ponovno domišlja. Predsednik stranke PS bi rad bil? Saj ni resen in v zapor bi sodil. Pri teh zahtevah okrog zapiranja nekaterih politikov bi le kazalo biti malo bolj objektiven in predvsem realen. O tem namreč lahko in edina odločajo le sodišča in ne slovenska lumpen proletarska ulica ali posamezni konkurenčni politiki in njihovi idejno ter intelektualno zavrti verniki ali posamezni novinarji. In potem se naenkrat znajdemo v situaciji, da pred enim,  nam tako zelo  ljubim političnim malikom, pred sodiščem delamo živi zid, da bi ga rešili pred roko pravice in istočasno drugega politika, ki ga pač niti malo nimamo radi, po vsej sili tiščimo proti vratom sodišča z zahtevo, da ga je nujno potrebno takoj zapreti. Če pa sodišča ne ravnajo in ne odločijo v skladu z zahtevami kričačev in njihovimi pričakovanji, pa se na ves glas po deželi razglaša, da je pravna država umrla, tožilci in sodniki so vsi po vrsti nesposobni in skorumpirani pa tudi rdečkarji in komunajzarji naj bi vsi bili. Vse jih je potrebno kar takoj zamenjati in to s takšnimi, ki bodo sodili kot bo najbolj kričav del ljudstva zaukazal, ker se pri nas sodi v imenu ljudstva.

S temi zahtevami kdo bi smel katero od političnih strank voditi imam tudi sam malo težav. Če bi se namreč mene na to temo kaj vprašalo, Zoran Jankovič seveda nikoli ne bi več vodil stranke PS. In tudi Alenka Bratušek je ne bi vodila. Ker pa nisem član te stranke in o tem ne soodločam, mi kaj drugega niti ne preostane kot, da članstvu stranke prepustim odločitev kdo jih bo vodil. Res pa je tudi, in to se mi zdi pomembno zapisati, če bi za kratek čas postal, recimo, slovenski Mussomeli in bi tako imel vpliv na odločanje o voditeljih slovenskih političnih strank, potem prav nihče izmed teh, ki danes stranke vodijo, ne bi več bil na tem mestu in imel priložnosti se poigravati z mojo in mojih dragih ter države Slovenije usodo.  Vse po vrsti bi jih takoj zamenjal in nagnal nekam nekaj konkretnega delat, kjer bi kateri med njimi morebiti lahko bil za družbo ter zase celo še koristen. Pa ne le predsednikov teh nesrečnih slovenskih političnih strank, skupaj z njimi bi h kakšnemu koristnemu in produktivnemu delu v realni sektor napotil še kopico njihovih večnih ali občasnih prisklednikov in prisklednic. Takšne vsiljive in koristoljubne priliznjence ter intelektualne pritlikavce sem vedno najtežje prenašal.Še najbolj pa se zabavam, ko v vlogi politikov opazujem nekdanje univerzitetne profesorje. Če so bili takšni profesorji kot so politiki, potem so diplome njihovih študentov hudo relativna stvar in bi počasi kazalo začeti s postopki preverjanja znanj teh diplomantov.

Star pregovor pravi, da se za dobrim konjem vedno kadi. Zoran Jankovič, ki prav te dni dviga prah kateri nam počasi že krepko sili v oči ter nos in v vse druge odprtine, ni več konj s katerim bi se dalo zmagovati ali v stavnicah nanj staviti. Res je, da se ga ostali politični osliči in žrebci še vedno bojijo in verjamejo, da jih lahko premaga, vendar je ta strah le posledica njihove lastne nemoči ter politične in intelektualne omaganosti. Nekateri se očitno tega celo zavedajo, čeprav priznali seveda ne bodo, in bi sedaj na hitro radi pobegnili kar v EU parlament. Če niso več za domačo koristno politično ali oblastno rabo, pa bi jih morebiti tam v Bruslju le še lahko za kaj porabili. Za mehanično dviganje rok tam v bruseljski nadoblasti pa so menda le še sposobni. Mogoče pa je naša rešitev ravno v tem, da se  jih nekaj zaslužnih res pošlje v zapor, ostale pa za poslance v Bruselj in tako bomo vsaj za nekaj časa lažje zadihali. Ne sicer za dolgo, ker jih bodo takoj nadomestili drugi, ki pa tudi kaj veliko boljši od teh ne bodo. To je pač dialektika današnjega slovenskega časa in prostora, bi rekel moj znanec, ki je nekoč bil zelo dober pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma.

Imate kartico?

Obvezni protokol na že skoraj vseh blagajnah v Sloveniji:
- Imate kartico?
- Ne!
- Zakaj pa ne?

Agresivnost že skoraj vseh, od trgovcev do drugih, ki v tej deželi kar koli prodajajo, postaja že nevzdržna in krepko neokusna in za mnoge kupce prav ponižujoča. Ko nakupujem v kateri koli trgovini in pridem do blagajne, da bi kupljeno blago plačal, je prvo vprašanje blagajničarke ali imam kartico zvestobe. Ko odgovorim, da je nimam, sledi vprašanje zakaj pa je nimam in če bi jo želel imeti. Ne, ne želim je imeti in zakaj je nimam nikogar prav nič ne briga. Pa za to neokusno nadlegovanje ne krivim ubogih delavk na blagajnah trgovskih centrov in drugih trgovin ali zaposlenih na bencinskih servisih ter drugih mestih kjer kaj prodajajo in se tam znajdem kot kupec. Njim so očitno naročili, da morajo tako ravnati in vsakega kupca najprej izprašati o kartici zvestobe in šele potem opraviti delo zaradi katerega se pri blagajni nahajajo.

Še vedno se najde kdo, ki se občasno ponorčuje iz nekdanjih socialističnih časov in vrst pred ali v trgovinah, ko smo čakali na nakup kakšnega trgovskega blaga, ki ga je v prodaji primanjkovalo ali ga je bilo težje dobiti. Socialistični časi so minili, namnožili so se nam razni trgovski centri, blaga na trgovskih policah je veliko več kot nam povprečni osebni standard dovoljuje, da si ga sploh lahko privoščimo. Nekaj iz tistih časov pa je vendarle ostalo. Ostale so namreč vrste čakajočih pred blagajnami v trgovinah. Danes se na teh blagajnah opravljajo storitve, ki v resnici najmanjše veze z osnovno dejavnostjo trgovine nimajo. Stojiš tako v vrsti in čakaš, da prideš na vrsto in plačaš to kar si nakupil, ter ves nestrpen in besen opazuješ kaj vse se pred tabo v vrsti pri blagajni dogaja. In dogaja se veliko tega.

Srečnež, ki se mu je uspelo prebiti do blagajničarke, je najprej zaslišan ali ima kartico zvestobe in če je nima, zakaj je nima. Ko je to opravljeno lahko plača in pri tem mu potem takoj pod nos pomolijo nek raznobarvni listek ter nekaj nalepk s pojasnilom, da naj jih pridno zbira in si bo tako pridobil pravico nakupa nekega izdelka po znižani ceni. Nekateri to vzamejo, ker res nameravajo zbirati nalepke in drugi iz vljudnosti, da se kar najhitreje poslovijo. Vsa ta procedura seveda traja določen čas in daljša je vrsta in bolj na koncu te vrste stojim, bolj se mi podaljšuje nepotreben čas čakanja.  Ko sem že prepričan, da pa bo sedaj morda le šlo hitreje, pa nakupovalka tam daleč pred mano v vrsti, ko plača za to kar je nakupila, še iz torbice privleče šop položnic, da jih bo poravnala ravno sedaj in tukaj v trgovini na tej blagajni. Čas te finančne transakcije je neprimerno daljši in bolj zapleten kot čas plačevanja nakupljenega blaga in meni, nestrpno stoječemu tam daleč v ozadju vrste, se zdi seveda še veliko daljši. 

Potem steče postopek malo hitreje, ker je na vrsto prišlo nekaj čisto "navadnih" kupcev in razpoloženje se mi malce popravi. Vendar ne za dolgo, ker ponovno udari nauk starega reka, da, ko ima hudič mlade, jih ima obvezno več.  Gospa v vrsti pred mano plača nakupljeno in potem še blagajničarki pod nos pomoli raznobarvni listek v katerega ji je uspelo nalepiti vse zahtevane nalepke in želi sedaj to ugodnost izkoristiti. Potem steče proces dogovarjanja med stranko in blagajničarko kaj iz nabora možnih artiklov s popustom bo kupila in izračunavanje potrebnega doplačila za vsak izdelek posebej.  Ko se stranka končno odloči kaj želi imeti, blagajničarka zapusti svoje delovno mesto in odhiti po izbrani artikel. Mi navadni kupci v vrsti pa seveda čakamo. Blagajničarka se vrne in stranki pove, da izbranega artikla več ni na zalogi in da naj si izbere nekaj drugega. Stranka razmišlja, prosi blagajničarko, da ji ponovi zneske potrebnih doplačil in se končno potem le odloči. Blagajničarka ponovno odhiti nekam tja v skladišče ali kamor koli pač že, mi pa čakamo, in ko se končno vrne,  uspešno skleneta posel.

Tako ali zelo podobno se nam navadnim ter nezvestnim kupcem dogaja vsak dan in v vseh trgovskih centrih, bencinskih servisih in veliki večini drugih podobnih lokalov kjer kaj prodajajo in se tam znajdemo kot stranke. Pa imamo sploh kako izbiro ali možnost, da se temu mučnemu nadlegovanju spraševanja po karticah zvestobe sploh izognemo oziroma imamo kako izbiro, da zavijemo v trgovino ali bencinski servis kjer na blagajnah počnejo izključno le to zaradi česar blagajne in blagajničarke obstajajo? Prepričan sem, da nimamo. Če že ne vedno in povsod, pa si v trenutkih, ko stojim v kakšni takšni dolgi čakajoči vrsti v trgovini, res iskreno zaželim, da bi se vsaj za trenutek vrnil čas socializma in bi blagajne bile blagajne ter ne servis za vse kar koli komu pade na pamet in prinaša kak cent dohodka. Kupec tako očitno ni kralj, kot ga radi naslavljajo trgovci, temveč je postal njihova žrtev in objekt njihovih raznih manipulacij in poniževanj. Vedno dolge vrste kupcev pred blagajnami so sramota za trgovca in dokaz njegovega brezbrižnega ter poniževalnega odnosa do svojih kupcev. Vseh kupcev, vključno s tistimi "njihovimi" s karticami zvestobe.

Bo Janez Janša skupaj z državnim razglasil še svoj osebni bankrot?

Slovenci so znani po svoji radodarnosti. Sploh zadnjih nekaj let, ko se gospodarske, finančne in socialne razmere v državi drastično poslabšujejo in se nam na oblasti izmenjujejo politične elite in je tista, ki zamenja prejšnjo vsaj enako slaba, če ne še slabša ter nam dejansko z državo ter našimi usodami upravljajo iz Bruslja, so se zelo razpasle razne dobrodelne akcije. Organizirajo jih humanitarne in druge razne dobrodelne organizacije, društvene organizacije, posamezni mediji in kdo vse še ne.

Malo bolj pozoren opazovalec teh masovnih humanitarnih ljudskih nabirk v zadnjem času lahko zazna, da so tovrstne akcije vedno manj uspešne, ker so denarni viri tradicionalnih skupin ljudi, ki največ prispevajo že skoraj usahnili. Prav pregovorna je ugotovitev, da so najbolj zvesti darovalci prav tisti družbeni sloji, ki imajo v resnici najmanj. In ti sloji so tudi največje žrtve preteklih roparskih ter kriminalnih tranzicijskih procesov in nategov kot tudi največje žrtve sedanjih že nekaj let stalno se ponavljajočih reform, ki si jih izmišljujejo domače oblastne elite. da bi se obdržale na oblasti ali pa jih zapovedujejo in nam jih vsiljujejo iz Bruslja, da bi nas kar najhitreje ekonomsko, politično, socialno ter v zadnjem času tudi ideološko, čimbolj prilagodili njihovi neoliberalni in fašistični podobi ter zadovoljili svoje interese.

Pravo ideološko in politično mesarsko klanje, ki ga zadnjih nekaj let med sabo izvajajo največje slovenske politične elite v boju za oblast, privilegije ter finančne in druge materialne koristi od ostankov tistega kar je od premoženja države še ostalo, seveda prav nič ne prispeva k preseganju težav v katere so državo in ljudi pahnili sami. V resnici ne gre za popolnoma nič drugega kot odvračanje pozornosti oropanih in osiromašenih ljudskih množic od njihovih dejanskih vsakodnevnih težav in problemov kako preživeti vsak dan sproti. Ljudi so pripeljali v stanje, ko jih vedno manj sploh upa načrtovati svojo in svojih otrok ter vnukov bodočnost, ker jih velika večina najmanjšega pojma nima kako jim bo sploh uspelo preživeti nekaj naslednjih mesecev. Iz tega v nesrečo in bedo pahnjenega ljudskega bazena potencialnih humanitarnih darovalcev tako v bodoče ne bo mogoče več kaj veliko pričakovati. Verjetno so bili za precej dolgo časa prav slovenski gasilci zadnji, ki so bili tako masovno deležni vseljudskega darovanja in razumevanja.

Tega se zagotovo zavedajo tudi v Rdečem križu, Karitasu ter Zvezi prijateljev mladine kot najbolj aktivnih humanitarnih organizacijah in katerim gre v resnici največja zasluga ter zahvala, da brezupen bes nesrečnih ljudi še ni ušel izpod nadzora. Skoraj bi si upal zapisati, da so prav te navedene humanitarne organizacije ob hudi politikantski, ideološki in demagoški propagandni ofenzivi oblastnih, političnih, gospodarskih, finančnih ter kulturniških elit, tudi posredno največji krivec, da se v Sloveniji ljudske množice temu nasilju veliko bolj odločno ne uprejo. Znan pregovor, star že okrog dve tisočletji, pravi: deli in vladaj! Če ne bi bil izrek tega pregovora v vseh zgodovinskih družbenih pogojih ter okoljih učinkovit, bi bil že zdavnaj pozabljen. Prav današnja Slovenija je čudovit primer kako ta pregovor v praksi odlično funkcionira in zagotavlja vladajočim elitam oblastno moč ter relativne možnosti nadaljnjega obstoja.

Državljanke in državljane Slovenije so prav spretno z ideološkimi ter politikantskimi spini uspeli razdeliti na skoraj enaki polovici in jih med sabo tako hudo spreti, da bi bil sedaj potreben le še skromen potisk in bi se ti bili verjetno ponovno v stanju spoprijeti v kakem krvavem bratomornem spopadu. Danes niti nisem več tako zelo prepričan, da do česa takšnega tudi ne bi moglo celo  priti. Partizani, domobranci, sprava, socialna ter  vedno bolj nestrpna ideološka in politična nasprotja, vsiljevanje raznih ideologij, povzdigovanje raznih domačih in tudi tujih ideoloških in političnih malikov, vmešavanje in vzpodbujanje slovenskega kulturnega boja ter narodove razklanosti s strani zunanjih faktorjev. Pa iskanje dejanskih in namišljenih razlogov za razna pravna, politična, ideološka, kulturna in celo socialna maščevanja nad vnuki za dejanja njihovih dedov,  vulgarno zanikanje ali potvarjanje zgodovinskih dejstev in na tem temelječa dejanja maščevanj ter raznih diskvalifikacij, so danes videti kot priprava na nekaj grozečega kar naj bi se nam nekje v ozadju tiho pripravljalo, da bi iznenada udarilo. To in naslednje leto bi za državljanke in državljane kot tudi za državo Slovenijo lahko bili v mnogo čem zelo usodni.

Da se na kratko ponovno vrnem k vsebini naslova tega zapisa. Največji politični in ideološki mešetar zadnjih dvajset in nekaj let na slovenskem, se je torej sedaj v svoji osebni materialni stiski zatekel k ljudski nabirki, da bi pokril svoje velike dolgove ali pa morebiti celo zaradi tega, da bi tako prikril vire iz katerih bo financiral stroške svojih velikih zablod. Njegova ožja in morebiti tudi širša politična ter ideološka okolica mora imeti prav čudne predstave o morali in etiki. Prositi denar pri množici tistih, ki si jih vsaj dve desetletji zavajal, z njimi manipuliral, jim lagal ter jih kolektivno spravil v bedo in jim uničil bodočnost, je pa res zelo daleč na oni strani moralnega in etičnega ter humanega. Sploh ni pomembno ali bo vse to kar se mu obeta tudi moral plačati ali pa bo česar tudi oproščen. Pomembno je to, da se je v to godljo spravil sam in vsi tisti, ki so mu pri teh dejanjih sledili, naj sedaj sežejo v svoje žepe in mu pomagajo iz finančne zagate. Saj so mnogi njegovi zvesti sledilci imeli od tega drenjanja okrog njega velike koristi in se nekateri prav krepko omastili. Če smo in še bomo morali državljanke in državljani, tudi zaradi njegovih oblastnih ter političnih dejanj, pokriti dolgove v višini nekaj milijard evrov, potem bodo njegovi priskledniki in častilci z veliko lahkoto pokrili teh nekaj deset tisoč evrov in tako preprečili osebni bankrot svojega ideološkega in političnega malika. Menda pa si le ne želijo in si verjetno tudi privoščiti ne morejo bankrotiranega predsednika stranke in ideološkega liderja, ki mu tokrat verjetno niti sestrična ne more več dovolj učinkovito pomagati.

V Ljubljani dedki, v Gornji Radgoni vnuki!

 Povzeto po pomurje.si

Garažni koncerti med obema Radgonama 

nedelja, 13.04.2014

avtor: T. K.

Na meji med avstrijsko Radgono in slovensko Gornjo Radgono sta se bolšji sejem in obletnica Gagarinovega leta v vesolje končala z garažnimi rock koncerti.

Nastopile so skupine Y (Gornja Radgona/MS, ambiental math core), Fail Aspect (Gornja Radgona, melodic punk rock) in Bataljon (Radenci, rock). Dodajmo še, da bo bend Fail Aspect v petek, 25. aprila, nastopil tudi na festivalu "Jürjovo je" pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Vsi naj odprejo svoje arhive!

Po vsem tem kar se dogaja v Sloveniji, se pogosto zalotim v dvomih ali ne bi bilo bolje, če bi takrat na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja vse arhive SDV ali UDBE kot jo sedaj še vedno imenujejo, kar v celoti uničili. V največjem delu naj jih sicer bi. Očitno pa so nekaj le pustili in s temi ostanki nekoč bogatega arhiva se sedaj opleta v slovenski politiki, se jih zlorablja in enostransko interpretira za potrebe notranjega političnega in ideološkega obračunavanja. Pogosto me v zadnjem času spreleti grozno neprijeten občutek, da me nekdo pripravlja na neko novo slovensko državljansko vojno.

Teh nekaj metrov arhivskega gradiva, ki se je ohranilo in je nastalo v času delovanju nekdanje UDBE in potem SDV, je postalo pravo orožje s katerim se vzpodbuja notranja ideološka in politična nasprotja v državi Sloveniji, ki se že prav nevarno približujejo vrelišču. Po teh arhivih sedaj šarijo različni ljudje, ki najmanjšega znanja nimajo kako se arhivska gradiva interpretirajo v duhu določenih zgodovinskih okoliščin ter pri tem prav namerno  in zavestno potvarjajo določene zgodovinske dogodke. Za notranje politične potrebe in obračunavanja bi ti novodobni razlagalci polpretekle zgodovine seveda nujno rabili žrtve s slovenskim izseljeniškim disidentskim pedigrejem in zagotovo še izvajalce slovenskega porekla, teh pa na našo skupno narodovo srečo ni. Sploh z izvajalci dejavnosti UDBE v tujini, ki bi imeli slovensko poreklo imajo novodobni "raziskovalci" velike težave. Ker jih ni ali vsaj dokumentov s katerimi bi jih bilo možno nedvoumno identificirati ni nikjer,  pa se obtoži pač prvega katerega ime se kje najde zapisano. Jih prav nič ne moti, če za njihove obtožbe ni dokazov, ker sledijo načelu, da naj prizadeti dokaže, da ni kriv dejanj za katera so ga obdolžili. Tako slovenske kot tudi srbske izseljeniške organizacije, ki so se v tujini organizirale z namenom zoperstavljanja takratni jugoslovanski politični in družbeni ureditvi, se v glavnem namreč niso zatekale k terorističnim metodam boja in svojega delovanja. Zaradi tega so bile seveda tudi manj zanimive za jugoslovansko tajno službo UDBO ali SDV kot se je pozneje uradno imenovala. To seveda ne pomeni, da SDV teh organizacij in posameznikov ni spremljala in jim občasno grenila življenja ter jih na različne načine onemogočala v njihovih proti jugoslovanskih aktivnostih. Ker pa slovenske in srbske emigrantske organizacije niso izvajale terorističnih aktivnosti na ozemlju Jugoslavije ali fizično ogrožale uradnih jugoslovanskih državnih predstavnikov v tujini in tam na začasnem delu zaposlenih delavcev, je tudi doktrina SDV na področju omejevanja njihovega delovanja in vpliva bila temu primerna. Med vidnimi in najbolj vplivnimi predstavniki obeh teh emigrantskih nacionalnih skupin skoraj ne zasledimo primerov likvidacij, ki naj bi jih izvedla SDV.

Nekaj povsem drugega pa so bile hrvaške emigrantske skupine, ki pa so se redno zatekale k najbolj grobim ter ekstremnim terorističnim metodam boja proti nekdanji skupni državi in njenemu družbenemu sistemu. V tujini so izvajale atentate na uradne državne, politične ter gospodarske predstavnike, v mnogih državah terorizirale jugoslovanske delavce, ki so bili tam na začasnem delu, se tam ukvarjale s hudim kriminalom in se tako tudi financirale, ter na ozemlju Jugoslavije nastavljale bombe in izvajale druge vrste likvidacij zaradi katerih je umrlo veliko nedolžnih ljudi. Danes je znano, da so te skrajne hrvaške nacionalistične ter teroristične organizacije imele tiho podporo tajnih služb držav v katerih so bile organizirane in so bili mnogi  njihovi najbolj radikalni člani tudi sodelavci teh služb.

Danes skušajo za svetnike in heroje ter uboge nesrečne ter nedolžne žrtve razglasiti mnoge tiste hrvaške teroristične skrajneže, ki jih je SDV v tujini enostavno morala likvidirati, če je želela zaščiti državo, njene diplomatske, politične, gospodarske in druge vidne predstavnike v tujini in doma ter tudi uspešnejše jugoslovanske delavce na začasnem delu v tujini. Nihče pa se v teh današnjih politično ideoloških in zgodovinsko diletantskih interpretacijah delovanja jugoslovanske tajne službe, ne spomni na stotine žrtev v domovini ter tujini, ki so jih na tak ali drugačen način pobile te, z ustaško ideologijo zaslepljene ter s strani hrvaške RKC podpirane, teroristične organizacije. Se bo končno le kdo spomnil in javno objavil vsaj najbolj odmevne primere velikih in krvavih sabotaž, atentatov, umorov ter drugih terorističnih dejanj, ki so jih te ustaške grupacije izvedle v tujini ter na ozemlju Jugoslavije in objavil imena mnogih nedolžnih žrtev teh zločinskih dejanj? Ne, pretežno ne gre za žrtve, ki bi kar koli pomenile v političnem, gospodarskem ali kulturnem življenju takratnega jugoslovanskega državnega sistema. Gre za čisto navadne državljanke in državljane, ki jih je nasilna smrt doletela pri opravljanju svojega dela, obisku kakšne kulturne ali kino predstave ali pa so se  čisto slučajno ob nepravem času znašli na nepravem mestu. Imajo te nedolžne žrtve ustaških terorističnih dejanj pravico do spomina nanje in imajo njihovi otroci ter drugi sorodniki pravico, da se njihove drage ohrani v zgodovinskem spominu naroda kateremu so pripadali? Očitno se jim ta pravica danes jemlje, ker se njihove rablje razglaša za svetnike katerih imena nedolžnih žrtev se namenoma zamolčuje. In seznam teh nedolžnih žrtev je veliko daljši od seznama s strani UDBE likvidiranih ustaških skrajnežev in brezobzirnih teroristov.

Star pregovor pravi, da ima vsaka medalja dve strani. Vsaka država na tem ljubem svetu z vsemi sredstvi brani svoje ozemlje, svoj ustavno družbeni, gospodarski, politični in kulturni sistem ter na njemu temelječe vrednote. In dolžnost vsake države je, da stori vse za zaščito svojih uradnih, političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih predstavnikov ter vseh svojih državljank in državljnov tako doma kot v tujini. UDBA ali SDV nekdanje skupne države Jugoslavije ni v svojem času počela popolnoma nič drugega kot so to počele vse takratne države in mnoge to prav uspešno počnejo še danes. Kljub temu, da je UDBA ali SDV pri svojih tujih "zaveznikih" in še bolj pri svojih "nasprotnikih" veljala za zelo sposobno in uspešno tajno službo, je bila v primerjavi s tajnimi službami ZDA, SSSR, Velike Britanije, Francije in še katere države pravi malček. Tako na področju doktrine delovanja in še veliko bolj na področju okrutnosti in brezkompromisnosti svojih aktivnosti ter v zastavljanju končnih ciljev svojega delovanja.

Da, naj se vsi arhivi jugoslovanske zvezne in republiških tajnih služb odprejo v celoti in vsem. Vendar šele takrat, ko bodo svoje arhive vsaj v tistem delu, ki se nanaša na nekdanjo Jugoslavijo ter njene emigrantske teroristične organizacije na njihovih ozemljih, odprle tudi tajne službe ZDA, Nemčije, Francije in Avstrije. Vsaj v teh državah, ker bo le tako mogoča zgodovinsko korektna analiza nekega časa in takratnih nesrečnih dogodkov s katerimi se danes tako na veliko manipulira in zavaja ljudi. Naj torej navedene države odprejo svoje arhive in razkrijejo svoje sodelavce državljane nekdanje Jugoslavije. Toliko kot nas danes smejo zanimati seznami nekdanjih sodelavcev UDBE oziroma SDV, nas še veliko bolj danes morajo zanimati seznami naših sodržavljank in sodržavljanov, ki so tam od leta 1970 in do danes pristali na tajnih seznamih sodelavcev tajnih služb navedenih držav. Še posebej, ker sodelavci nekdanje jugoslovanske tajne službe ne morejo več določati našega življenja in ne vplivati na našo bodočnost. Kar pa za današnje slovenske sodelavce  tujih tajnih služb nikakor ne moremo reči. Najprej se torej resno pogovorimo s temi slednjimi in potem bomo imeli dovolj časa tudi že za tiste s seznama UDBE oziroma SDV.