Teh nekaj metrov arhivskega gradiva, ki se je ohranilo in je nastalo v času delovanju nekdanje UDBE in potem SDV, je postalo pravo orožje s katerim se vzpodbuja notranja ideološka in politična nasprotja v državi Sloveniji, ki se že prav nevarno približujejo vrelišču. Po teh arhivih sedaj šarijo različni ljudje, ki najmanjšega znanja nimajo kako se arhivska gradiva interpretirajo v duhu določenih zgodovinskih okoliščin ter pri tem prav namerno in zavestno potvarjajo določene zgodovinske dogodke. Za notranje politične potrebe in obračunavanja bi ti novodobni razlagalci polpretekle zgodovine seveda nujno rabili žrtve s slovenskim izseljeniškim disidentskim pedigrejem in zagotovo še izvajalce slovenskega porekla, teh pa na našo skupno narodovo srečo ni. Sploh z izvajalci dejavnosti UDBE v tujini, ki bi imeli slovensko poreklo imajo novodobni "raziskovalci" velike težave. Ker jih ni ali vsaj dokumentov s katerimi bi jih bilo možno nedvoumno identificirati ni nikjer, pa se obtoži pač prvega katerega ime se kje najde zapisano. Jih prav nič ne moti, če za njihove obtožbe ni dokazov, ker sledijo načelu, da naj prizadeti dokaže, da ni kriv dejanj za katera so ga obdolžili. Tako slovenske kot tudi srbske izseljeniške organizacije, ki so se v tujini organizirale z namenom zoperstavljanja takratni jugoslovanski politični in družbeni ureditvi, se v glavnem namreč niso zatekale k terorističnim metodam boja in svojega delovanja. Zaradi tega so bile seveda tudi manj zanimive za jugoslovansko tajno službo UDBO ali SDV kot se je pozneje uradno imenovala. To seveda ne pomeni, da SDV teh organizacij in posameznikov ni spremljala in jim občasno grenila življenja ter jih na različne načine onemogočala v njihovih proti jugoslovanskih aktivnostih. Ker pa slovenske in srbske emigrantske organizacije niso izvajale terorističnih aktivnosti na ozemlju Jugoslavije ali fizično ogrožale uradnih jugoslovanskih državnih predstavnikov v tujini in tam na začasnem delu zaposlenih delavcev, je tudi doktrina SDV na področju omejevanja njihovega delovanja in vpliva bila temu primerna. Med vidnimi in najbolj vplivnimi predstavniki obeh teh emigrantskih nacionalnih skupin skoraj ne zasledimo primerov likvidacij, ki naj bi jih izvedla SDV.
Nekaj povsem drugega pa so bile hrvaške emigrantske skupine, ki pa so se redno zatekale k najbolj grobim ter ekstremnim terorističnim metodam boja proti nekdanji skupni državi in njenemu družbenemu sistemu. V tujini so izvajale atentate na uradne državne, politične ter gospodarske predstavnike, v mnogih državah terorizirale jugoslovanske delavce, ki so bili tam na začasnem delu, se tam ukvarjale s hudim kriminalom in se tako tudi financirale, ter na ozemlju Jugoslavije nastavljale bombe in izvajale druge vrste likvidacij zaradi katerih je umrlo veliko nedolžnih ljudi. Danes je znano, da so te skrajne hrvaške nacionalistične ter teroristične organizacije imele tiho podporo tajnih služb držav v katerih so bile organizirane in so bili mnogi njihovi najbolj radikalni člani tudi sodelavci teh služb.
Danes skušajo za svetnike in heroje ter uboge nesrečne ter nedolžne žrtve razglasiti mnoge tiste hrvaške teroristične skrajneže, ki jih je SDV v tujini enostavno morala likvidirati, če je želela zaščiti državo, njene diplomatske, politične, gospodarske in druge vidne predstavnike v tujini in doma ter tudi uspešnejše jugoslovanske delavce na začasnem delu v tujini. Nihče pa se v teh današnjih politično ideoloških in zgodovinsko diletantskih interpretacijah delovanja jugoslovanske tajne službe, ne spomni na stotine žrtev v domovini ter tujini, ki so jih na tak ali drugačen način pobile te, z ustaško ideologijo zaslepljene ter s strani hrvaške RKC podpirane, teroristične organizacije. Se bo končno le kdo spomnil in javno objavil vsaj najbolj odmevne primere velikih in krvavih sabotaž, atentatov, umorov ter drugih terorističnih dejanj, ki so jih te ustaške grupacije izvedle v tujini ter na ozemlju Jugoslavije in objavil imena mnogih nedolžnih žrtev teh zločinskih dejanj? Ne, pretežno ne gre za žrtve, ki bi kar koli pomenile v političnem, gospodarskem ali kulturnem življenju takratnega jugoslovanskega državnega sistema. Gre za čisto navadne državljanke in državljane, ki jih je nasilna smrt doletela pri opravljanju svojega dela, obisku kakšne kulturne ali kino predstave ali pa so se čisto slučajno ob nepravem času znašli na nepravem mestu. Imajo te nedolžne žrtve ustaških terorističnih dejanj pravico do spomina nanje in imajo njihovi otroci ter drugi sorodniki pravico, da se njihove drage ohrani v zgodovinskem spominu naroda kateremu so pripadali? Očitno se jim ta pravica danes jemlje, ker se njihove rablje razglaša za svetnike katerih imena nedolžnih žrtev se namenoma zamolčuje. In seznam teh nedolžnih žrtev je veliko daljši od seznama s strani UDBE likvidiranih ustaških skrajnežev in brezobzirnih teroristov.
Star pregovor pravi, da ima vsaka medalja dve strani. Vsaka država na tem ljubem svetu z vsemi sredstvi brani svoje ozemlje, svoj ustavno družbeni, gospodarski, politični in kulturni sistem ter na njemu temelječe vrednote. In dolžnost vsake države je, da stori vse za zaščito svojih uradnih, političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih predstavnikov ter vseh svojih državljank in državljnov tako doma kot v tujini. UDBA ali SDV nekdanje skupne države Jugoslavije ni v svojem času počela popolnoma nič drugega kot so to počele vse takratne države in mnoge to prav uspešno počnejo še danes. Kljub temu, da je UDBA ali SDV pri svojih tujih "zaveznikih" in še bolj pri svojih "nasprotnikih" veljala za zelo sposobno in uspešno tajno službo, je bila v primerjavi s tajnimi službami ZDA, SSSR, Velike Britanije, Francije in še katere države pravi malček. Tako na področju doktrine delovanja in še veliko bolj na področju okrutnosti in brezkompromisnosti svojih aktivnosti ter v zastavljanju končnih ciljev svojega delovanja.
Da, naj se vsi arhivi jugoslovanske zvezne in republiških tajnih služb odprejo v celoti in vsem. Vendar šele takrat, ko bodo svoje arhive vsaj v tistem delu, ki se nanaša na nekdanjo Jugoslavijo ter njene emigrantske teroristične organizacije na njihovih ozemljih, odprle tudi tajne službe ZDA, Nemčije, Francije in Avstrije. Vsaj v teh državah, ker bo le tako mogoča zgodovinsko korektna analiza nekega časa in takratnih nesrečnih dogodkov s katerimi se danes tako na veliko manipulira in zavaja ljudi. Naj torej navedene države odprejo svoje arhive in razkrijejo svoje sodelavce državljane nekdanje Jugoslavije. Toliko kot nas danes smejo zanimati seznami nekdanjih sodelavcev UDBE oziroma SDV, nas še veliko bolj danes morajo zanimati seznami naših sodržavljank in sodržavljanov, ki so tam od leta 1970 in do danes pristali na tajnih seznamih sodelavcev tajnih služb navedenih držav. Še posebej, ker sodelavci nekdanje jugoslovanske tajne službe ne morejo več določati našega življenja in ne vplivati na našo bodočnost. Kar pa za današnje slovenske sodelavce tujih tajnih služb nikakor ne moremo reči. Najprej se torej resno pogovorimo s temi slednjimi in potem bomo imeli dovolj časa tudi že za tiste s seznama UDBE oziroma SDV.
Ni komentarjev:
Objavite komentar