Svetovalci Alenke Bratušek so izpadli kot pravi politični diletanti!

Nisem doslej polagal kake posebne pozornosti notranjim odnosom v stranki Pozitivna Slovenija, ki jo je vodila predsednica vlade Alenka Bratušek. Danes vidimo in vemo, da je bila stranka notranje hudo razklana. Nekaj tega smo lahko videli že ob glasovanju ob interpelaciji notranjega ministra Gregorja Viranta. Sam pa sam takrat to neenotnost  pripisoval bolj kakim osebnim zameram iz preteklega skupnega koalicijskega delovanja.

Še danes, ko se obelodanjajo mnoge stvari o katerih doslej nismo nič vedeli in jih povprečno informirani državljani niti slutili nismo, si ne znam razložiti pravih razlogov zakaj se je Alenka Bratušek  prav v tem času in tako na hitro odločila za sklic volilnega kongresa stranke. Kdo jo je tako grdi nategnil in zakuhal krizo za katero sedaj krivijo Zorana Jankoviča, ki ni naredil popolnoma nič drugega kot kandidiral za  predsednika.Vsi so vedeli in tudi sam je to v preteklosti kar nekaj krat povedal, da se bo na naslednjem kongresu potegoval za mesto predsednika. Svetovalci in mešetarji zbrani okrog premierke Alenke Bratušek so se izkazali kot pravi diletanti in popolni nepoznavalci razmer v stranki. Eno leto pred rednimi parlamentarnimi volitvami so verjetno na ta način želeli utrditi premierkin položaj v stranki in v vladni koaliciji, ne da bi pri tem sploh poznali vzdušje v stranki sami in tudi med volivkami ter volivci te stranke.

Alenka Bratušek je seveda ob porazu priznala, da se s stranko sploh ni ukvarjala in tako najmanjšega pojma ni imela kako večinsko razmišlja članstvo. Še manj pa je verjetno razmišljala o tem kaj si večinsko o koaliciji in njeni vladi mislijo volivke in volivci. Očitno pa se s stranko tudi ni ukavarjal nihče drug izmed tistih, ki so zbrani okrog nje skrbeli za njeno utrjevanje politične moči v stranki ter koaliciji. Pijani od politične in oblastne moči, dobljenih privilegijev ter družbene pomembnosti so očitno ves čas trajanja vladanja živeli v nekem svojem namišljenem svetu in bili prepričani, da jim mora članstvo stranke slediti kot trop ovac. Njihovi osebni in politični ter oblastni interesi in interes same Alenke Bratušek je interes stranke in interes države, ki se mu mora brezpogojno in brez razmišljanj slediti ter članstvo tudi podrediti.

Alenki Bratušek in njenim privržencem v stranki PS se je na kongresu zgodilo ljudstvo in sedaj je vsega kriv Zoran Jankovič, ki si je drznil potegovati se za mesto predsednika stranke. In potem je nekaj še kriv generalni sekretar stranke, ker ni članstva prepričal, da na kongresu ne smejo oddati glasu za Jankoviča, temveč le za Bratuškovo. Zakaj pa naj bi generalni sekretar kaj takšnega počel, ko pa ga je želela odsloviti in je bilo njuno sodelovanje očitno zelo slabo. Kaj pa so ves ta čas počeli mnogi drugi, ki so se nagnetli okrog nje, dobili dobro plačane službe in funkcije v državnem zboru  ter resorjih vlade? Očitno nič, čeprav so se skupaj z Bratuškovo odločili za sklic kongresa na katerem bi se dokončno znebili Jankoviča ter njegovega vpliva in prevzeli popoln nadzor nad stranko. Ker se jim sedaj to ni izšlo, pa je naenkrat ogenj v strehi in že pišejo odstopne izjave in užaljeni ter vse nesrečni zapuščajo stranko, ki jim je pred dvema letoma pomagala iz anonimnosti, jim omogočila priti v državni zbor ter službe vlade in druge pomembne ter dobro plačane funkcije. Kar so zadnjih nekaj mesecev prikrito sejali pač sedaj žanjejo.

Na sumu pa kot svetovalce v tem hudo ponesrečenem projektu imam tudi koalicijske partnerje predsednice vlade Alenke Bratušek. Nekako se mi dozdeva, da bi na tem nesrečnem projektu prevzema popolne oblasti v stranki PS lahko našli tudi prstne odtise Gregorja Viranta, Karla Erjavca in morebiti tudi Igorja Lukšiča ter še koga iz te gmajne, ki sedaj vpijejo, da je s koalicijo konec, da Bratuškova mora odstopiti in je potrebno takoj razpisati izredne volitve. Pri tem pa verjetno kar hote pozabljajo, da se jih bo v predvolilnem času malce povprašalo tudi po njihovem strokovnem, političnem in še kakšnem zdravju. Zgodba zakona o obdavčitvi nepremičnin še namreč ni pozabljena in takšnih zgodb je še kar nekaj. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da Virant s svojo stranko DL poslanskih klopi ne bo več gulil in sam ne sedel v kakšnem od ministrskih kabinetov. In tudi Karlu Erjavcu ter njegovemu DeSUS-u se ne piše posebej dobro, čeprav bo volilni prag za vstop v parlament verjetno dosegel.

Vsi ti, ki so si sami zapacali svoje politične in koalicijsko oblastne pozicije, kot tudi kričači iz opozicije, imajo prav te dni polna usta interesov države in ljudstva, čeprav imajo v resnici v mislih le svoje osebne in svojih strankarskih elit, interese. Če bi koalicijski partnerji le malo mislili na interese države in državljank ter državljanov, ne bi nikomur niti na kraj pameti padlo v tem času sklicevanje kakšnih volilnih kongresov s hudo neizvesnimi izhodi. Izzvali so usodo in izgubili. Sedaj pa z ognjem in mečem nad Jankoviča in tiste, ki so na kongresu zanj glasovali. Svoje krvaveče rane skušajo zaceliti s tolažbo in pred javnostjo opravičiti , da je bila razlika v prejetih glasovih med Bratuškovo in Jankovičem minimalna. Je bila res tako zelo mala? Niti ne. Pa to sploh ni pomembno, ker bi tehtnico v korist enega ali drugega lahko prevesil že en sam glas razlike. Tako pač funkcionira demokracija in takšna so volilna pravila.

Prav žalostno pa zvenijo besede in želje užaljenih in vidno razočaranih članov stranke PS, ki sedaj počnejo vse, da bi se  stranka kar najbolj kadrovsko oslabila, morebiti celo razpadla in nihče ne uspe izustiti ene same pozitivne besede v korist novega predsednika Jankoviča, ki mu v resnici gre zasluga, da so pred dvema letoma postali "neko i nešto" in so se takrat že prav neokusno slinili okrog njega in ga kovali v zvezde. Oglaša se sedaj tudi Janez Janša in napoveduje, da pa sedaj prihaja čas zarečenih obljub. Saj takšen čas "zarečenih obljub in velikih nategov" državljanke in državljani Slovenije živimo že več kot dvajset let in nas skoraj nič več ne more posebej presenetiti s čim nas osreči katera od političnih in oblastnih elit. Še najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da se največji samooklicani demokrati sedaj zgražajo ter obsojajo nekoga, ki si je drznil kandidirati za neko funkcijo v politični stranki katere član in soustanovitelj je. Neverjetno. Prav zanima me kaj bi vedel reči Janez Janša, če bi mediji čredno pred kongresom stranke SDS tako zelo navijali za njegovega proti kandidata? Seveda v primeru, če bi Janša proti kandidata na volitvah za predsednika stranke SDS sploh dovolil. In kaj bi rekel, če bi se v delo kongresa in volitve predsednika od zunaj vmešavali Virant, Erjavec in Lukšič? Iz slovenskega političnega in medijskega prostora bi Janša zagotovo takrat naredil pravi sodni dan. In še prav bi imel.