Nasilje ideološke pedofilije!

Znanec, ki prebiva v manjšem pomurskem mestecu me je že pred časom povabil, da naj se med prazniki kaj oglasim. Vreme je bilo kar pravšnje za tovrstne obiske, ker na kakšne daljše sprehode v naravo se ni bilo najbolj varno podajati. In prazniki so tudi zelo primeren čas, da se srečajo dobri znanci ter prijatelji, ki drugače težko najdejo čas za kakšna daljša druženja in klepete.

Vendar mi je ta obisk zelo pokvaril praznično razpoloženje in med vožnjo domov, sem ogorčen ter tudi zelo zaskrbljen, premleval zgodbo, ki sta mi jo povedala znanec in njegova žena ter v kateri nastopa njuna osemletna hčerkica Maja. To sicer ni dekličino pravo ime, vendar jo za potrebe te nesrečne zgodbe tako imenujmo. Oče in mama male Maje sta si med pripovedovanjem njene tragične zgodbe kar nekajkrat obrisala solze in nista skrivala skrbi pa tudi velikega ogorčenja nad nasiljem, ki mu je Maja v šoli izpostavljena. Ves čas sta se zaskrbljeno spraševala in to vprašanje med pripovedovanjem zastavljala tudi meni, kako bi sploh lahko malo Majo pred temi pritiski, ki jim je izpostavljena, zavarovala in kaj sploh še lahko naredita?

Družina ni verna in deklica ne obiskuje verouka. O tej svetovno nazorski različnosti svoje družine od premnogih družin v okolju v katerem živijo, niso nikoli niti razmišljali, ker zaradi tega ni bilo nikakršnih očitkov ali drugih težav. Vse tako dolgo  dokler mala Maja ni začela obiskovati prvega razreda osnovne šole in ni nekega dne po prihodu iz šole svojih staršev vprašala, če se sme tudi ona prijaviti k obiskovanju verouka. Povedala je, da njene najboljše prijateljice iz razreda po pouku obiskujejo verouk in ji potem pripovedujejo kaj vse lepega, da se tam učijo, se igrajo in se sploh imajo zelo lepo ter jo neprestano vabijo, da naj se jim pridruži. Pa tudi gospod župnik so njenim prijateljicam rekli, da naj k verouku povabijo ter pripeljejo še tiste, ki niso prijavljeni, da bodo videli kako lepo je biti pri verouku.

Mati in oče sta mi priznala, da na to pa nista bila ob začetku Majinega obiskovanja osnovne šole pripravljena in tudi Maje na ta izziv nista ustrezno pripravila. Tudi sam sem si v pogovoru z njima zastavljal vprašanje kako bi malo deklico na kaj takega sploh bilo mogoče primerno  pripraviti ter ji tako prihraniti težave, ki jim je sedaj izpostavljena? Vendar problem je sedaj tu in potrebno ga je bilo začeti previdno ter z veliko mero občutljivosti začeti nekako razreševati. Začela sta se z Majo o teh različnostih med otroci in o pogledih njihovih staršev na svet, pogosteje pogovarjati in upala sta, da se bo zadeva nekako sčasoma le razrešila. Potem pa je sledil prvi res pravi šok, ko je mamica nekega dne prišla po Majo v šolo in je ni bilo v razredu kjer so otroci po pouku v podaljšanem bivanju čakali starše, da jih odpeljejo domov. Tudi gospe, ki so te otroke do prihoda staršev tam v razredu varovale niso vedele kje bi lahko Maja bila.

Niti zamišljati si ne moremo groze in strahov Majine mame, ki svojega malega otroka ni našla tam kjer bi moral biti in kjer je bilo zagotovljeno njegovo varstvo. Obe gospe, ki naj bi med ostalimi otroci do prihoda staršev varovali tudi Majo, sta hitro ugotovili, da je pa sedaj hudič šalo vzel in da odgovornosti ne bosta mogli ubežati. Potem se je ena le spomnila in dejala, da bi pa Maja mogoče z drugimi otroci lahko odšla k verouku in svetovali mamici, da naj počaka, da župnik konča in se otroci vrnejo v razred. Preveriti ali je Maja tam pa naj ne bi smeli, ker župnik motiti verouka ne dovoli. Materi tako kaj drugega kot počakati sedaj ni preostalo in ker ji je Maja doma o tem že pripovedovala, je pač vsa nestrpna in prestrašena počakala, da se otroci vrnejo z verouka. Ko so se vrnili je seveda Maja bila med njimi. Doma je potem ponovila znano zgodbo, da je župnik naročil  otrokom, da naj tokrat povabijo in pripeljejo svoje prijatelje in prijateljice, ki k verouku ne prihajajo, da bodo videli kako je tam lepo in prijetno. Naslednji dan je obiskal šolo Majin oče in gospem zadolženim za varovanje otrok povedal, da Maja k verouku ne bo hodila in da naj na otroke pazijo, ker imajo seznam prijavljenih k verouku ter da se kaj podobnega ne sme več zgoditi.

Potem je bil kar nekaj časa mir in Maja doma ni več pripovedovala o verouku ali pozivih svojih prijateljic in sošolk, da naj se jim pri obiskovanju verouka pridruži. Vse do pred kratkim, ko je Maja doma ponovno začela pripovedovati o verskih praznikih in njihovi pomembnosti, o dobrih možeh, ki obdarujejo pridne in verne otroke, kdo da je ustvaril zemljo, ljudi živali in rastline, o pomembnosti obiskovanja verouka in maše, da so dobri ljudje lahko le verni in še o čem povezanim z religioznostjo ter obiskovanjem verouka. Po pogovoru z Majo sta starša hitro ugotovila, da ji vse to neprestano pripovedujejo in jo prepričujejo njene sošolke in sošolci, ki obiskujejo verouk. Prepričana sta, da duhovnik, ki vodi verouk, na ta način usmerja otroke, da, ne da bi se malčki seveda tega sploh zavedali, vršijo pritisk ter nasilje nad svojimi vrstniki, ki izhajajo iz nevernih družin in ne obiskujejo verouka.

Postavlja se mi vprašanje kakšna je v resnici tu vloga šole in tam zaposlenih in ali niso dolžni zaščititi otrok pred takšnimi in podobnimi nasilnimi pritiski ter diskvalifikacijami nedolžnih otročičev. Oziroma zastavimo si vprašanje zaščite otrok malo drugače. Skušajmo si predstavljati kaj bi se dogodilo, če bi nekdo skušal na enak način vplivati na otroke, ki obiskujejo verouk in bi jih dnevno prepričeval ter jim govoril, da nič od tega kar jim govori duhovnik pri verouku ni res in da je obiskovanje verouka "brez veze" in le zapravljanje časa, ki bi ga lahko porabili za igro ali obiskovanje kake druge prostočasne aktivnosti. Vsi mediji bi bili polni kritičnih prispevkov, duhovščina bi "urbi et orbi" razglašala strahovito nasilje nad vero in verujočimi ter nezaslišano zlorabo malih in nedolžnih otroških dušic za boj proti veri in sveti cerkvi.

Kakor, da otroci, ki verouka ne obiskujejo in so se rodili v nevernih družinah, ne bi imeli malih in nedolžnih dušic in njihovi starši ne pravice, da jih vzgajajo tako kot sami menijo, da je prav. In to se dogaja v državni ter javni šoli v kateri bi morali biti enako zaščiteni vsi otroci ne glede kakšen je svetovni nazor njihovih staršev. Že zaradi tega in še mnogo česa drugega, je potrebno o tem pojavu ideološke pedofilije začeti javno in na glas govoriti in na ta način zavarovati nedolžne otroke pred vsemi oblikami nasilja. Hude posledice otroku ne povzroča le nasilje nad njihovim telesom. temveč jih lahko še veliko huje in trajneje za vse življenje zaznamuje nasilje nad njihovo duševnostjo. Naj nekdo spomni, če sama še tega ni uspela zaznati, varuhinjo človekovih pravic tudi na to vrsto nasilja, ki ni prav nič manj nevarno od vseh drugih vrst, ki so jim danes otroci izpostavljeni.