Kaj narediti z namnoženimi slovenskimi politiki?

Zoran Jankovič je mož, ki je v preteklem tednu krepko razburkal slovensko politično sceno. To kar vidimo, slišimo ali preberemo je le del političnega in zaplotniškega delovanja aktualne slovenske politike ob napovedi Zorana Jankoviča. da se bo na kongresu stranke potegoval za mesto predsednika. Tisto pravo in najbolj začinjeno se seveda dogaja daleč vstran od naših čutov in poročanj medijev.

Da pa so tista nam prikrita ter zamolčana dogajanja res krepko zanimiva in zelo intenzivna, pa lahko sklepamo po nervoznih odzivih pri koalicijskih in, glej si ga čuda, tudi opozicijskih politikih. Ljudstvo pod Alpami pa le gleda in se čudi. No, nekateri se celo jezijo in na veliko bentijo, kaj pa si ta Jankovič sedaj ponovno domišlja. Predsednik stranke PS bi rad bil? Saj ni resen in v zapor bi sodil. Pri teh zahtevah okrog zapiranja nekaterih politikov bi le kazalo biti malo bolj objektiven in predvsem realen. O tem namreč lahko in edina odločajo le sodišča in ne slovenska lumpen proletarska ulica ali posamezni konkurenčni politiki in njihovi idejno ter intelektualno zavrti verniki ali posamezni novinarji. In potem se naenkrat znajdemo v situaciji, da pred enim,  nam tako zelo  ljubim političnim malikom, pred sodiščem delamo živi zid, da bi ga rešili pred roko pravice in istočasno drugega politika, ki ga pač niti malo nimamo radi, po vsej sili tiščimo proti vratom sodišča z zahtevo, da ga je nujno potrebno takoj zapreti. Če pa sodišča ne ravnajo in ne odločijo v skladu z zahtevami kričačev in njihovimi pričakovanji, pa se na ves glas po deželi razglaša, da je pravna država umrla, tožilci in sodniki so vsi po vrsti nesposobni in skorumpirani pa tudi rdečkarji in komunajzarji naj bi vsi bili. Vse jih je potrebno kar takoj zamenjati in to s takšnimi, ki bodo sodili kot bo najbolj kričav del ljudstva zaukazal, ker se pri nas sodi v imenu ljudstva.

S temi zahtevami kdo bi smel katero od političnih strank voditi imam tudi sam malo težav. Če bi se namreč mene na to temo kaj vprašalo, Zoran Jankovič seveda nikoli ne bi več vodil stranke PS. In tudi Alenka Bratušek je ne bi vodila. Ker pa nisem član te stranke in o tem ne soodločam, mi kaj drugega niti ne preostane kot, da članstvu stranke prepustim odločitev kdo jih bo vodil. Res pa je tudi, in to se mi zdi pomembno zapisati, če bi za kratek čas postal, recimo, slovenski Mussomeli in bi tako imel vpliv na odločanje o voditeljih slovenskih političnih strank, potem prav nihče izmed teh, ki danes stranke vodijo, ne bi več bil na tem mestu in imel priložnosti se poigravati z mojo in mojih dragih ter države Slovenije usodo.  Vse po vrsti bi jih takoj zamenjal in nagnal nekam nekaj konkretnega delat, kjer bi kateri med njimi morebiti lahko bil za družbo ter zase celo še koristen. Pa ne le predsednikov teh nesrečnih slovenskih političnih strank, skupaj z njimi bi h kakšnemu koristnemu in produktivnemu delu v realni sektor napotil še kopico njihovih večnih ali občasnih prisklednikov in prisklednic. Takšne vsiljive in koristoljubne priliznjence ter intelektualne pritlikavce sem vedno najtežje prenašal.Še najbolj pa se zabavam, ko v vlogi politikov opazujem nekdanje univerzitetne profesorje. Če so bili takšni profesorji kot so politiki, potem so diplome njihovih študentov hudo relativna stvar in bi počasi kazalo začeti s postopki preverjanja znanj teh diplomantov.

Star pregovor pravi, da se za dobrim konjem vedno kadi. Zoran Jankovič, ki prav te dni dviga prah kateri nam počasi že krepko sili v oči ter nos in v vse druge odprtine, ni več konj s katerim bi se dalo zmagovati ali v stavnicah nanj staviti. Res je, da se ga ostali politični osliči in žrebci še vedno bojijo in verjamejo, da jih lahko premaga, vendar je ta strah le posledica njihove lastne nemoči ter politične in intelektualne omaganosti. Nekateri se očitno tega celo zavedajo, čeprav priznali seveda ne bodo, in bi sedaj na hitro radi pobegnili kar v EU parlament. Če niso več za domačo koristno politično ali oblastno rabo, pa bi jih morebiti tam v Bruslju le še lahko za kaj porabili. Za mehanično dviganje rok tam v bruseljski nadoblasti pa so menda le še sposobni. Mogoče pa je naša rešitev ravno v tem, da se  jih nekaj zaslužnih res pošlje v zapor, ostale pa za poslance v Bruselj in tako bomo vsaj za nekaj časa lažje zadihali. Ne sicer za dolgo, ker jih bodo takoj nadomestili drugi, ki pa tudi kaj veliko boljši od teh ne bodo. To je pač dialektika današnjega slovenskega časa in prostora, bi rekel moj znanec, ki je nekoč bil zelo dober pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma.