sobota, april 19, 2014

Imate kartico?

Obvezni protokol na že skoraj vseh blagajnah v Sloveniji:
- Imate kartico?
- Ne!
- Zakaj pa ne?

Agresivnost že skoraj vseh, od trgovcev do drugih, ki v tej deželi kar koli prodajajo, postaja že nevzdržna in krepko neokusna in za mnoge kupce prav ponižujoča. Ko nakupujem v kateri koli trgovini in pridem do blagajne, da bi kupljeno blago plačal, je prvo vprašanje blagajničarke ali imam kartico zvestobe. Ko odgovorim, da je nimam, sledi vprašanje zakaj pa je nimam in če bi jo želel imeti. Ne, ne želim je imeti in zakaj je nimam nikogar prav nič ne briga. Pa za to neokusno nadlegovanje ne krivim ubogih delavk na blagajnah trgovskih centrov in drugih trgovin ali zaposlenih na bencinskih servisih ter drugih mestih kjer kaj prodajajo in se tam znajdem kot kupec. Njim so očitno naročili, da morajo tako ravnati in vsakega kupca najprej izprašati o kartici zvestobe in šele potem opraviti delo zaradi katerega se pri blagajni nahajajo.

Še vedno se najde kdo, ki se občasno ponorčuje iz nekdanjih socialističnih časov in vrst pred ali v trgovinah, ko smo čakali na nakup kakšnega trgovskega blaga, ki ga je v prodaji primanjkovalo ali ga je bilo težje dobiti. Socialistični časi so minili, namnožili so se nam razni trgovski centri, blaga na trgovskih policah je veliko več kot nam povprečni osebni standard dovoljuje, da si ga sploh lahko privoščimo. Nekaj iz tistih časov pa je vendarle ostalo. Ostale so namreč vrste čakajočih pred blagajnami v trgovinah. Danes se na teh blagajnah opravljajo storitve, ki v resnici najmanjše veze z osnovno dejavnostjo trgovine nimajo. Stojiš tako v vrsti in čakaš, da prideš na vrsto in plačaš to kar si nakupil, ter ves nestrpen in besen opazuješ kaj vse se pred tabo v vrsti pri blagajni dogaja. In dogaja se veliko tega.

Srečnež, ki se mu je uspelo prebiti do blagajničarke, je najprej zaslišan ali ima kartico zvestobe in če je nima, zakaj je nima. Ko je to opravljeno lahko plača in pri tem mu potem takoj pod nos pomolijo nek raznobarvni listek ter nekaj nalepk s pojasnilom, da naj jih pridno zbira in si bo tako pridobil pravico nakupa nekega izdelka po znižani ceni. Nekateri to vzamejo, ker res nameravajo zbirati nalepke in drugi iz vljudnosti, da se kar najhitreje poslovijo. Vsa ta procedura seveda traja določen čas in daljša je vrsta in bolj na koncu te vrste stojim, bolj se mi podaljšuje nepotreben čas čakanja.  Ko sem že prepričan, da pa bo sedaj morda le šlo hitreje, pa nakupovalka tam daleč pred mano v vrsti, ko plača za to kar je nakupila, še iz torbice privleče šop položnic, da jih bo poravnala ravno sedaj in tukaj v trgovini na tej blagajni. Čas te finančne transakcije je neprimerno daljši in bolj zapleten kot čas plačevanja nakupljenega blaga in meni, nestrpno stoječemu tam daleč v ozadju vrste, se zdi seveda še veliko daljši. 

Potem steče postopek malo hitreje, ker je na vrsto prišlo nekaj čisto "navadnih" kupcev in razpoloženje se mi malce popravi. Vendar ne za dolgo, ker ponovno udari nauk starega reka, da, ko ima hudič mlade, jih ima obvezno več.  Gospa v vrsti pred mano plača nakupljeno in potem še blagajničarki pod nos pomoli raznobarvni listek v katerega ji je uspelo nalepiti vse zahtevane nalepke in želi sedaj to ugodnost izkoristiti. Potem steče proces dogovarjanja med stranko in blagajničarko kaj iz nabora možnih artiklov s popustom bo kupila in izračunavanje potrebnega doplačila za vsak izdelek posebej.  Ko se stranka končno odloči kaj želi imeti, blagajničarka zapusti svoje delovno mesto in odhiti po izbrani artikel. Mi navadni kupci v vrsti pa seveda čakamo. Blagajničarka se vrne in stranki pove, da izbranega artikla več ni na zalogi in da naj si izbere nekaj drugega. Stranka razmišlja, prosi blagajničarko, da ji ponovi zneske potrebnih doplačil in se končno potem le odloči. Blagajničarka ponovno odhiti nekam tja v skladišče ali kamor koli pač že, mi pa čakamo, in ko se končno vrne,  uspešno skleneta posel.

Tako ali zelo podobno se nam navadnim ter nezvestnim kupcem dogaja vsak dan in v vseh trgovskih centrih, bencinskih servisih in veliki večini drugih podobnih lokalov kjer kaj prodajajo in se tam znajdemo kot stranke. Pa imamo sploh kako izbiro ali možnost, da se temu mučnemu nadlegovanju spraševanja po karticah zvestobe sploh izognemo oziroma imamo kako izbiro, da zavijemo v trgovino ali bencinski servis kjer na blagajnah počnejo izključno le to zaradi česar blagajne in blagajničarke obstajajo? Prepričan sem, da nimamo. Če že ne vedno in povsod, pa si v trenutkih, ko stojim v kakšni takšni dolgi čakajoči vrsti v trgovini, res iskreno zaželim, da bi se vsaj za trenutek vrnil čas socializma in bi blagajne bile blagajne ter ne servis za vse kar koli komu pade na pamet in prinaša kak cent dohodka. Kupec tako očitno ni kralj, kot ga radi naslavljajo trgovci, temveč je postal njihova žrtev in objekt njihovih raznih manipulacij in poniževanj. Vedno dolge vrste kupcev pred blagajnami so sramota za trgovca in dokaz njegovega brezbrižnega ter poniževalnega odnosa do svojih kupcev. Vseh kupcev, vključno s tistimi "njihovimi" s karticami zvestobe.




1 komentar:

  1. Pri "najhujših kapitalistih", Lidlu in Hoferju, tega ni. Tako, da alternativa obstaja. Tudi servirano zgodbo o "manjkvalitetni robi" so ljudje že spregledali. Pri "socialističnem sosedu" pa ni da ni - imajo kartice, nalepke, dvojne pike, trojne pike...
    Še večji problem so "položničarji" na pošti. Tam alternative ni. Pač moraš 10 minut čakat, da stranka pred tabo plača vse položnice jn stavi na 15 tekem žnj uzbekistanske lige.

    OdgovoriIzbriši