Tudi to je Slovenija danes!

Politična hči Alenka Bratušek, ki jo je njen politični oče Zoran Jankovič spravil preko praga v hišo slovenske izvršne oblasti, je na kongresu stranke PS želela svojega političnega očeta Zorana Jankoviča spraviti preko strankinega praga v politični poraz in pozabo. Ni ji uspelo in tako sedaj po volitvah v pozabo odhaja kar sama ali kar je še najbolj verjetno, oba akterja te zgodbe. O vsem te dni oba veliko govorita, le o lačnih otrocih v slovenskih osnovnih šolah in doma, pa nič. Alenka sedaj nekaj naklada o novi politični stranki, ki naj bi jo ustanovila in jo popeljala na volitve. Kako le, draga Alenka, ko pa mediji poročajo, da  ti je seganje v roke preprostemu ljudstvu odvratno?  Brez tega pa v predvolilni kampanji ne bo šlo in neprestano bo potrebno stiskati roke in se priliznjeno smehljati prav tistim , ki naj bi jih tako zelo prezirala.

Pravnomočno obsojeni prvak stranke SDS Janez Janša je redni gost v vseh slovenskih medijih in naklada o komunajzarskih zarotah ter sanja o novih revolucijah in novih republikah v deželi na sončni strani Alp, s katerimi bi pometel z vsemi ki mu niso všeč in uvedel red in disciplino po svojem okusu in svojih političnih ter ideoloških potrebah. O vsem veliko govori in seje razdor med ljudi, le o lačnih otrocih in osiromašenemu in oropanemu ljudstvu ne pove prav nobene. Pa toliko več o nepravičnem slovenskem sodstvu, ki ga je obsodilo na zaporno kazen in sedaj išče načine ter poti kako bi se zaporu izognil. Za ta cilj je očitno pripravljen zlorabiti tudi narodovo ideološko razklanost in ljudi pognati celo v kakšna hudo nerazumna ter zelo tvegana dejanja, ki bi jih kot narod potem še vrsto desetletij zelo obžalovali.

Slovenske politične elite in strankarske vrhuške prav ta čas razmišljajo le o volitvah za sanjsko službo svojih izbrancev v EU parlamentu in o nekem popolnoma brezveznem referendumu na katerem ne bi ljudje odločali pravzaprav o ničemer pomembnem. Potem nam je Alenkina zaletavost in okuženost z virusom oblasti, na glavo nakopala še državnozborske volitve, za katere prav ta čas še nihče točno ne ve kdaj naj bi se nam zgodile, ker predsednik države Borut Pahor sestankuje s cvetom slovenske pravne znanosti in išče najbolj primeren datum. Na koncu pa nas želijo še enkrat spraviti to jesen na volišča, ko naj bi volili župane in občinske svete. Prav nobenega dvoma tako več ni, da se je nekaterim v tej slovenski deželi res že do konca zmešalo in da v navalu svoje oblastne narcisoidnosti in samopašnosti ne vedo več kaj delajo s to nesrečno državo in v njej živečimi ter vedno bolj nesrečnimi ljudmi. Vsi o vsem veliko govorijo in dnevno meljejo svoje politično ideološke intelektualne mineštre začinjene z neokusnimi propagandnimi ocvirki, le o vedno bolj revnih in lačnih državljankah in državljanih ter njihovih otrocih prav nihče med njimi ne črhne nobene.

Ljudje pa ves ta politično ideološki cirkus stoično prenašajo, na kupe zlagajo svoje neplačane položnice, hodijo v službe delat za mizerna plačila ali čakajo konec meseca, da dobijo tiste skromne pokojnine in "socialne transfere" ter si razbijajo glavo kako bo družina sita preživela vsak dan sproti   ter mesec in na koncu se bodo verjetno potem celo uklonili volji ter zahtevi politično ideoloških tepcev in se odpravili na volišča. Zakaj pa se ne bi končno že enkrat kolektivno odločili in vsem tem manipulatorjem, izkoriščevalcem in politično ideološkim krvosesom ter njihovim prisklednikom jasno ter glasno povedali, da pa se vsega tega več ne gremo in vse njihove preštevilne ter stalno ponavljajoče volitve in referendume enostavno ignorirali in ostali lepo doma? Mar res še ni dozorel čas, da kolektivno prenehamo biti velika čreda ovac, ki se nas venomer poneumlja ter nekam pošilja in se iz nas že prav očitno norčujejo ter se nas kot trop velikih bedakov venomer v nekaj usmerja, da moramo po njihovi volji, za njihovo dobro in njihove koristi stalno nekaj početi? Povejmo jim že končno enkrat, da pa štirih nedelj za njih ne damo. Največ dve in še to ne ravno z velikim veseljem.

Vsaj v nečem pa imajo vsi ti naši politični, ideološki, mnenjski in vsi drugi voditelji pa le prav, ko nam v glave zabijajo, da moramo biti aktivni državljani. Pa jim končno že enkrat uslišimo to njihovo veliko željo in postanimo aktivni tako, da bomo tokrat na vseh njihovih volitvah in referendumih aktivno neaktivni. Še najmanj kar lahko prav ta čas in v tem letu storimo zase in za naše otroke in vnuke je, da jim  s svojo kolektivno in masovno odsotnostjo na voliščih, na miroljuben in nenasilen način sporočimo, da jih imamo prav vseh že krepko preko glave ter na ta način ne podarimo legalnosti in legitimnosti njihovim volitvam in referendumom. Res je, da bodo rezultate volitev in referenduma potem razglašali za legalne in slavili svoje zmage, ki pa bodo v resnici veliki porazi ter velika politična in moralna sramota, ki je pred domačo in evropsko javnostjo ne bodo mogli prikriti. Verjemite, da se takšnega našega kolektivnega upora ljudi vsi še najbolj bojijo, čeprav za nič na svetu tega ne bodo priznali. Vsaj tako dolgo ne, dokler tega enkrat ne doživijo.