Slovenska medicinska sholastika!

Že nekaj časa pozorno spremljam boj mamice malega Reneja, da svojemu sinku reši nogico in ga tako obvaruje pred doživljenjsko invalidnostjo. Uradna slovenska medicinska znanost bi najraje stopalo malemu dečku kar odrezala in tako rešila problem s katerim se je nesrečni otrok rodil. Ker naj bi tako narekovala doktrina evropske medicinske stroke in ker to kar je že nekaj krat uspešno izvedel nek ameriški zdravnik, pač še ni nikjer v strokovni literaturi natančno opisano in tako seveda tudi ne more biti znanstveno dokazano ter potrjeno kot uspešno in koristno.

Poznate tisto zgodbo o hudem strokovnem in filozofskem vprašanju, ki naj bi si ga  nekoč zdavnaj zastavila skupina velikih modrecev, da je končno že enkrat potrebno  znanstveno ugotoviti koliko zob ima konj? Zagnali so se v svoje ogromne knjižnice in dneve ter noči več mesecev požrtvovalno prebirali debelo učeno literaturo in v njej iskali podatek koliko zob naj bi konj imel..

Po preteku določenega časa in ko so zavzeti učenjaki bili fizično in duševno že povsem izčrpani, jih je njihov vodja ponovno sklical, da opravijo zadnji strokovni posvet na temo ugotavljanja koliko zob ima konj in dokončno odgovorijo na to težko strokovno vprašanje. Zbrani modreci so poročali, da so pregledali vso literaturo v vseh dostopnih knjižnicah in prav  nikjer niso našli odgovora na to vprašanje ter predlagali sprejem končnega sklepa, da strokovno ni mogoče ugotoviti koliko zob ima konj. Potem pa se iz ozadja oglasi mlad znanstveni pripravnik, ki se je pripravljal za poklic velikega modreca in predlagal, da bi kar odšli na bližnji travnik kjer se je paslo nekaj konj in prvemu konju odprli usta in prešteli koliko zob ima.

Prisotni veliki mojstri znanosti so ob tako neznanstvenem predlogu mladega pripravniškega zelenca  kar obnemeli in se zgrozili ter s palicami in pestmi planili nanj. Če nekaj ni nikjer v strokovni in učeni literaturi zapisano, potem se znanstveno to enostavno ne da ugotoviti in pojasniti in ne sprejeti kot strokovna doktrina.

Vas ta zgodba kaj spominja na žalostni in brezčutni primer malega Reneja? Pa še kako zelo! V zgodbi le zamenjajte konja z Renejem, njegovo nogico s konjskimi zobmi in velike srednjeveške modrece s slovenskimi zdravniki in zdravstveno zavarovalnico ter pogumno Renejevo mamico z mladim filozofskim pripravnikom. Ker pač nekaj še ni uradna evropska medicinska doktrina in ker strokovna medicinska literatura posegov, ki jih uspešno opravlja nek ameriški zdravnik, še ni strokovno obdelala, teh dosežkov enostavno ni mogoče priznati in seveda plačati iz sredstev zdravstvenega zavarovanja. Se je v tej državi res že skoraj vsem do konca zmešalo in res postajamo že družba brezsrčnih materialističnih egoistov? Bi gospodje zdravniki in zavarovalničarji, ki so tako odločili, enako ravnali tudi, če bi šlo za njihove otroke? Bi jih enostavno vrgli na kirurške mize in jim odrezali nogico, čeprav bi vedeli, da tam v Ameriki nek kirurg uspešno opravlja operacije in otročičem s prirojenimi tovrstnimi okvarami noge rešuje? Ne verjamem in ne dam se prepričati! Ne, cenjene gospe in gospodje v belih haljah in gospodje zavarovalničarji, na ta štos pa ne padem. Prepričan sem, zelo sem prepričan, da bi storili prav vse, da bi svojemu otročiču rešili nogo in ga tako vsaj poskušali zavarovati pred doživljenjsko invalidnostjo. Zagotovo bi poskušali svojemu malemu otroku rešiti nogo, ker bi se še kako zavedali, da če se operativni poseg slučajno ne posreči, otroku na koncu še vedno ostane usoda, ki so mu jo po evropski medicinski doktrini že na začetku določili. Poskušali pa bi, ker bi šlo za njihovega otroka in ker si njihov in tudi vsak drug otrok v slovenski deželi, to zasluži.

Na veliko srečo malega Reneja in njegovih staršev, pa tako ne razmišlja ogromno državljank in državljanov, ki so že zbrali dovolj denarnih sredstev za prvo operacijo. Ljudska solidarnost in srčnost  nista zatajili, ko so zatajili etičnost medicinske stroke, zavarovalniški kapital in država s svojim skrajno nehumanim pravnim redom. Pravkar smo v državi v času pred tremi volitvami, ko se bodo pred vaša državljanska obličja naslikali vsi slovenski politiki in namesto vprašanj s področja političnih in ideoloških neumnosti, jih raje začnite resno povpraševati o teh in podobnih rešitvah. Povprašajte jih malo tudi o tem kako dolgo bomo še prebirali o lačnih otrocih in lačnih celotnih družinah, o travmah sto tisočih svojih sodržavljanov, ki s svojimi prejemki ne zmorejo preživeti meseca, ne poravnavati položnic, ne svojim otrokom zagotoviti ustreznega izobraževanja in zdravstvenega varstva. Res je že skrajni čas, da slovenskim in EU politikom začnemo postavljati prava vprašanja.