Utopija ali realnost jutrišnjega časa?

V svojem zadnjem tukaj objavljenem prispevku sem prvič omenil "demokratični socializem" kot možno pot izhoda iz krize v katero je vpeta Evropa in največje breme nosijo njene južne države, ki so bile sprejete v sistem skupne valute evro, čeprav se je ves čas vedelo, da ne bodo zmogle izpolnjevati strogih in trdih pogojev. Mednje vsekakor sodi tudi Slovenija pa naj ekonomisti in vsi drugi ustvarjalci javnega mnenja govorijo kar želijo. Pa me je ob tej navedbi ideje imenovane "demokratični socializem", ki niti ni moja in o njej vem toliko kolikor sem kje uspel prebrati, potem kar nekaj komentatorjev krepko popljuvalo in eden uvrstil celo med kruleče domače živali. V slovenski civilizirani demokraciji naj bi bilo tudi to sprejemljivo. Razumel sem sporočilo teh komentatorjev, da je zanje sprejemljivo pisanje ali govorjenje le, če je o rdečem vse slabo in o rumeno-črnem vse dobro. Na žalost pa jih ne bom mogel uslišati.

Svobodno združena Evropa je združba tako zelo različnih držav in ljudstev, s tako zelo različnimi zgodovinskimi, političnimi, ideološkimi, gospodarskimi, kulturnimi in mnogimi drugimi zgodovinskimi različnostmi, da na daljši rok lahko obstane le kot trda, brezsrčna in uničevalna diktatura.

Tako kot za utopiste lahko označimo vse, ki morebiti danes verjamejo, da je v danih razmerah mogoče rešitev iz krize iskati v demokratičnem socializmu, lahko še za veliko večje utopiste označimo vse tiste, ki so že v samem začetku verjeli ter udejanili sistem skupne valute evro ter vanj vključevali popolnoma nepripravljene države in jih tako uničili. Njihova ljudstva pa pognali v siromaštvo in bedo, jim uničili narodna gospodarstva in razsuli vse njihove državne ter družbene sisteme od zdravstva, sociale, šolstva, znanosti do kulture.  Zaskrbljenost pa vzbuja pravni red v katerega so uokvirili sistem skupne valute s katerim so vključenim državam onemogočili izstop, če bi ali,ko bi spoznale, da tempa razvoja in strogih pravil ne uspevajo več izpolnjevati in jim slediti. EU povezava je dovolj problematična kot skupnost držav že brez sistema skupne valute evro. Prvobitni tvorci EU povezave so verjetno res imeli plemenite in humane ter gospodarsko učinkovite cilje, ki bi jih vsi vključeni v EU povezavo na ta način lažje uresničevali, ki pa so se sčasoma sprevrgli v svoje nasprotje.

Ni potrebno imeti ravno velikih znanj s področja ekonomije, politike in drugih tovrstnih znanosti, da ugotoviš, da je sobivanje Skandinavskih držav, Nemčije, Francije in velike Britanije v naddržavni pravni ter ekonomski skupnosti z Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Španijo ter še nekaterimi drugimi  državami lahko le zelo naporno in vedno le konfliktno. Sistem skupne valute evro je potem stanje v medsebojnih odnosih vanj vključenih držav stanje le še poslabšal in se sistem sedaj kaže kot začasno učinkovit nadomestek za nekoč vojaško, ekonomsko in politično nadvlado močnih nad slabimi. To pa seveda ni ravno obetajoča popotnica za uspešno in učinkovito ter lepšo bodočnost držav EU povezave. Ne tistih vključenih v sistem evro kot tudi ne tistih, ki v sistemu skupne valute niso in skoraj zagotovo tudi nikoli ne bodo.

Čeprav se naddržavna oblast EU povezave v Bruslju in politiki nekaterih držav seveda EU povezave nadvse trudijo prikazati rezmere v povezavi kot obvladljive in prikazujejo težave kot rešljive, je resnica seveda povsem drugačna. Kriza se le še dodatno poglablja in sedaj prihajajo ne vrsto države s katerimi ne bo mogoče tako lahko opraviti kot se je to dogodilo v primeru Grčije, Cipra, Španije in Portugalske ali Slovenije. Težave s katerimi se že nekaj časa srečuje Francija in ji bo zagotovo v kratkem sledila še Italija ter morebiti še katera država, bodo vsekakor veliko težje rešljive in ukrepi, ki so jih finančni ter kapitalski diktatorji EU in mednarodnih finančnih ter ekonomskih institucij uporabili ter vsilili v državah juga EU povezave, tokrat ne bodo mogoči. Tukaj se že kaže dvoličnost nemške politike, ki o težavah Francije ali Italije uporablja popolnoma drug besednjak kot, ko je recimo govora o Grčiji ali Sloveniji. Kar naenkrat so se nemški politiki začeli sklicevati na problem francoskega javnega mnenja, ki ga je pri reševanju težav Francije potrebno upoštevati, Pri reševanju težav Grčije, Španije ter drugih držav in tudi v primeru Slovenije, pa jih javno mnenje teh držav juga EU povezave ni kaj posebej zanimalo ali prizadelo.

Že dalj časa si zastavljam vprašanje in nanj iščem odgovor pristojnih institucij EU povezave ter politikov severnih držav, kako so v primerih dodeljevanja ogromnih finančnih pomoči državam juga, predvideli kdaj bi po njihovem morale te države ponovno zabeležiti omembe vredno gospodarsko rast, stabilizirati družbene procese v državi, poravnavati svoje obveznosti do zunanjih upnikov, dvigovati družbeni standard, povečevati zaposlenost in kdaj bi, da napišem preprosto, ponovno postale normalno delujoče ter  razvijajoče se družbe? O tem ni mogoče nikjer ničesar zaslediti, o tem nihče nikjer javno ne govori. Pa menda le nimajo prav tisti pesimisti, ki pravijo, da nič od tega ni predvideno ker so jim usode zapečatili za večno in se je njihov zgodovinski rok trajanja iztekel?

Gospodarji EU povezave pa seveda govorijo o "prvih pozitivnih znakih", ki jih očitno vidijo le sami ali pa skušajo z njimi tolažiti najprej sebe in potem še vse naivne, ki so jim pripravljeni še kaj verjeti.  In seveda vedno znova iščejo nove ter nove čudežne rešitve za rešiti nekaj kar se očitno rešiti sploh več ne da. Prav grozeče pa so ideje liderjev severnega dela EU povezave ter nekaterih krogov v Bruslju , ki jim prav po hlapčevsko prikimavajo ter se jim priklanjajo nekateri pritlikavi nacionalni politiki nesrečnih držav, ki rešitve vidijo v združenih državah Evrope ali v malo bolj ohlapni obliki finančne unije. Vse tovrstne "rešitve" so pot v diktaturo in uničenje manj razvitih in malih držav ter najboljši recept za popoln kaos ter katastrofo v celotni Evropi.

Procesov, ki so se sprožili v nesrečnih državah juga EU povezave in so na plan izvrgli skrajno levičarske ter njim nasprotne skrajno desničarske politične in ideološke silnice, ne bo mogoče kar tako zaustaviti in njihovih vplivov na obubožane ter bodočnosti opeharjene ljudske množice omejiti in nevtralizirati. Iz obupa in nesreče rojena ideja rešitve v "demokratičnem socializmu" je le ena od mnogih in v primerjavi z idejami skrajno desničarskih fašističnih organizacij, ki se v vseh državah rojevajo ter zelo agresivno in zastrašujoče širijo svoj vpliv, je še najmanj nevarna ter tudi najbolj prijazna do ljudskih množic. Ideje "demokratičnega socializma", se ni potrebno bati, ker je v danih razmerah kot realna opcija nekega jutrišnjega družbenega reda res le hipotetična. Bi pa morebiti  ideja sama lahko bila dober in vzpodbuden kažipot v iskanju rešitev za preseganje krize v kateri se nahajamo in poti iz nje ne najdemo ter je ne poznamo.

Bati pa se moramo širjenja vulgarnih neoliberalnih in fašističnih idej ter morebitne njihove masovne sprejetosti pri obupanih ljudeh, ki bi se znali v svoji nesreči zatekati pod njihova okrilja in v njih videti kake rešitelje. To smo v ne tako davni zgodovini že videli, doživeli, izkusili in pretrpeli.  Slovenci posledice čutimo še danes, ker svojih travm pač nismo vedeli ali smeli izživeti ter se osvoboditi starih uničevalnih ter delitvenih narodnih spon.