Prepozno. Že skoraj vse prodano in zabarantano!

Lahko ob vsakodnevnem poslušanju ali prebiranju velikih modrost ter črnih napovedi nekaterih slovenskih hlapčevskih politikov, plonkarskih ekonomistov in nekaterih zavrtih novinarjev, kot državljan ostanem neprizadet in nezainteresiran? Težko ali skoraj povsem nemogoče, ker vsi ti in še nekateri drugi prav neodgovorno in nedržavotvorno mešetarijo z mojo, mojih otrok ter vnukov ter  moje države usodo. Sprašujem se kdo je v resnici lastnik države Slovenije in kdo ima v tej deželi oblast? Ljudstvo, čeprav v Ustavi tako piše, že dolgo zagotovo ne.

So lastniki države Slovenije Janez Janša, Gregor Virant, Zoran Jankovič, Borut Pahor, Karel Erjavec, Ljudmila Novak, Franc Bogovič, Alenka Bratušek ter njihove politične stranke, ki jih vodijo in njihovi intelektualno omejeni ter ideološko zavrti strankarski vojščaki?  Mogoče še slovenska zapravljiva in zablodela RKC, razne kapitalske ter finančne elite,  bruseljski birokrati in politiki, mednarodni finančniki in mešetarji in njihove nadnacionalne organizacije? Kdo je torej moj gospodar in lastnik? Suženj v starem Rimu je vsaj to vedel.

Oziram se v mislih nazaj in se sprašujem kdaj hudiča pa smo ga tako grdo zasrali, da smo tisoče državljank in državljanov pahnili v bedo in jim uničili življenje ter zapravili državo, ki se nam je dogodila, ne da bi za to kaj posebej velikega ali junaškega storili. Kako za vraga smo si Slovenci sploh lahko dovolili, da so iz nas in drugih naših sodržavljank in sodržavljanov, naredili kapitalistične tlačane in sužnje. Ko tako v mislih delam sam svojo inventuro upravljanja z državo Slovenijo v preteklih dvajset in nekaj letih, najdem le eno samo omembe vredno pametno odločitev. To je vstop v EU. Vse druge so bile katastrofalne napake, ki so naši namišljeni državljanski in narodni pomembnosti sicer nekaj časa godile in smo si z njimi zdravili svoje zgodovinske komplekse ter frustracije. Sedaj je prišel čas streznitve in postavljeni bomo tja kamor sodimo.

Prišli bodo drugi, nam odvzeli državljansko opravilno sposobnost, nas ekonomsko, finančno, pravno ter politično okupirali in dodatno v bedo ter brezizhodnost pahnili novih še nekaj deset ali sto tisoč državljank in državljanov. Kdo bo v državi imel koristi od okupacije s strani tako imenovane EU trojke? Vsi ti, ki so že doslej mešetarili in barantali z narodovim premoženjem, se bogatili, nam lagali in nas zavajali, nam kradli, se udinjali tujcem in jim pod ceno prodajali ali celo podarjali to kar je bilo našega. Kaj so pa dali, privoščili ali dovoli nam prevaranim in oropanim državljankam in državljanom? Smeli smo se prepirati o partizanih in domobrancih, nekaj let smo s krampi in lopatami tekali po gozdovih in poljih ter iskali kosti in se prepirali kaj dobrega naj sedaj še storimo za naše mrtve prednike. Živi ter komaj rojeni in njihove usode ter njihova bodočnost nas niso kaj posebej zanimali.

Preganjali smo Tita in rdečo zvezdo, se masovno prijavljali kot brezposelni na zavodu za zaposlovanje, stali v vrstah pred vrati Rdečega križa in Karitasa, se skoraj na smrt sprli zaradi koristi kakšne politične stranke in njenega pokvarjenega in skorumpiranega ter pogoltnega liderja. Omogočali ter poveličevali smo nujnost krepitve moči cerkve in njene vloge v družbi in vse to seveda plačevali, volili vedno iste tepce ter izpričane pokvarjence, nesposobneže in demagoge in jim v roke izročali svoja življenja. Za izdajalce smo  razglašali partizane, preganjali njihove potomce ter jih odrinjali na družbeni rob in kot nekakšne osvoboditelje razglašali domobrance ter iz narodove izdaje delali novo vrednoto in počeli smo še veliko drugih ter usodnih neumnosti.

Tako, sedaj smo prišli skoraj do konca. Kaj pa sedaj? Ne belimo si preveč svojih neumnih betic in ne mučimo svojih opranih sivih celic, ker nas poslej ne bo nihče več nič vprašal. Mi smo svoje očitno opravili in kot država ter kot narod odhajamo na smetišče zgodovine. Zapravili smo vse svoje zgodovinske, gospodarske, finančne, kulturne in politične priložnosti. Nekaj časa bo večina še lahko tvitala neumnosti iz svojih domačih naslanjačev ali zganjala internet revolucijo po Facebooku, mogoče bomo celo še smeli napisati kakšen blog, v medijih bomo še prebirali umotvore naših hlapčevskih politikov, pravnikov ter ekonomistov in njihovih potrčkastih novinarjev, ki jim bomo seveda vse tudi verjeli ter kupovali za čisto zlato. Vse to nam bo dovoljeno le zato, da bi manj slišali kruljenje lastnih praznih trebuhov, jok tistih, ki jih bodo metali iz stanovanj ter stanovanjskih hiš in jim jih rubili, da ne bomo videli solznih oči ter slišali prošenj po pomoči lačnih otrok, stark in starčkov, brezposelnih ter množice vseh drugih v nesrečo pahnjenih in izkoriščanih.

Kot čredo nesrečnih ovac nas peljejo v klavnico. Celo uboge ovce bi verjetno pred krvavimi vrati spregledale in vsaj skušale pobegniti. Mi pa se raje še dalje prepiramo in naprej proti vratom nesreče  porivamo druge svoje sodržavljanke in sodržavljane,  v brezupnem strahu ter lažnem upanju, da bo pa mogoče komu izmed nas mesarski nož le prihranjen. Prihranjen pa bo morebiti le, kot nagrada mesarjev, nekaj hlapčevskim pastirjem, ki so nas pred vrata klavnice prignali.