Imam kar precej prevoženih kilometrov za sabo in nekaj prometnih izkušenj. Največ seveda v Sloveniji in kar veliko tudi v sosednji Avstriji ter nekaj še v kakšni drugi balkanski ter EU državi. Seveda si ne domišljam, da sem kak vrhunski voznik in še manj, da sem tudi kak velik prometni strokovnjak. Nekaj malega pa menda o tem le vem, ker v več desetih letih nisem imel prometne nezgode, ki bi jo sam zakrivil ali bi bil v njej udeležen po krivdi drugega soudeleženca v prometu.
Prav v tem času se ponovno veliko govori ter piše o novih namenih vlade o ponovnem zaostrovanju prometnega zakona in k temu početju vlado neusmiljeno prisiljujejo vedno iste organizirane skupine državljanov ter posameznikov, medijev ter predstavnikov institucij, ki so prepričani da le oni vedo in so edini kompetentni, da povedo kaj je potrebno storiti, da se morija na slovenskih cestah omeji. Pri tem ne izbirajo ne načinov in ne sredstev. Manipulirajo s statističnimi podatki ter njihovimi primerjavami v povezavi z vzroki za posamezne težke prometne nesreče, prav kruto in skrajno neokusno izrabljajo čustva prizadetih v kakšnih težkih prometnih nesrečah v preteklosti ter drugih državljank in državljanov, ki seveda ob prikazovanju posledic nekaterih nesreč ne morejo ostati neprizadeti. Izrabljajo pa tudi izkušnje s področja prometne varnosti ter prometne zakonodaje drugih EU držav in slovenski javnosti prikazujejo le tiste podatke ali izkušnje, ki jim gredo v korist, vse druge pa nesramno zamolčijo ali pa jih priredijo ciljem svoje kampanje.
Ko so v času Pahorjeve vlade, vzpodbujeni s posebej hudo prometno nesrečo, ponovno spreminjali prometno zakonodajo in se mi je pred kamerami razjokala notranja ministrica, sem vedel, da se to ne more dobro končati. In se seveda ni. V zakon so zapisali prav nerazumne in oderuške višine kazni, policiji dodelili nova pooblastila in kot glavnega krivca za stanje na področju prometne varnosti v Sloveniji določili izključno voznike motornih koles ter avtomobilov. Strokovnjaki za prometno varnost sosednjih držav EU so se ob tem početju slovenskih oblasti držali za glavo in z velikim zanimanjem čakali kaj bo slovenska oblast s tem dosegla. O tem nam slovenski mediji seveda niso poročali ali pa so poročali le polresnice o tem kako v tujini gledajo na naše slovenske poskuse rešiti nekaj z represijo česar se na ta način rešiti nikakor ne da. V tujini to že dolgo vedo, ker imajo veliko več izkušenj in se pisanja ali spreminjanja zakonodaje ne lotevajo vsako leto ter vedno pod močnimi čustvenimi pritiski ljudi, ki so žrtve nekega nesrečnega dogodka ter državnih kot tudi nevladnih institucij, ki nosijo del krivde za črno prometno statistiko in tega zaradi različnih razlogov ne smejo ali ne želijo priznati.
Zakoni,ki jih soustvarjajo čustveno ali drugače prizadete skupine ljudi, policija, ki ji seveda pooblastil ni nikoli dovolj, institucije, državne kot tudi civilno družbene, ki so soodgovorne za prometno varnost in ki zaradi svojega strokovnega deficita ali pomanjkanja potrebnih denarnih sredstev ne zagotavljajo optimalnih pogojev za varno odvijanje prometa ter politika, ki izrablja čustveno razrahljanost prebivalstva ob posameznih nesrečnih dogodkih ter želi na ta način biti ljudem všečna, seveda ne morejo biti ne dobri in ne koristni. In prav to se nam v Slovenji že več let neprestano dogaja in ponavlja. Z nameni, ki jim sicer res ne moremo očitati dobronamernosti, tako vedno znova tlakujemo pot v prometni pekel na slovenskih cestah. Dokler bomo to počeli na način kot doslej in kot glavnega ter edinega krivca za premnoge smrti na slovenskih cestah videli le voznika prometnega sredstva, ne bomo zaustavili prometne morije in preprečili novih velikih osebnih tragedij naših sodržavljanov in sodržavljank ter drugih udeležencev prometa na naših slovenskih cestah.
Nekaj časa smo zganjali pravo histerijo in to nekateri občasno počnejo še sedaj, proti prisotnosti alkohola v prometu kot glavnega krivca za najtežje prometne nesreče. Potem je neusmiljena statistika pokazala, da alkohol seveda ni nedolžen faktor v prometu, ni pa glavni in najhujši krivec za smrti v prometu. Včasih dobim kar občutek, ko jih poslušam, da so nekateri prav vidno nesrečni, ker ne morejo v alkoholu najti in določiti tistega vzroka ter opravičila za slabo stanje na slovenskih cestah, s katerim bi lahko prikrili ali zameglili veliko drugih vzrokov ter razlogov zaradi katerih se na slovenskih cestah umira in morebiti tudi kakšne svoje napačne odločitve.
Za povzročitelje najhujših prometnih tragedij lahko predpišejo celo smrtno kazen in še druge drakonske kazni za malo manj tragične prometne dogodke, pa smrti na naših slovenskih cestah, ob obstoječih pogojih ureditve prometa, tehničnih in drugih zmožnostih prometnih sredstev, ter stanju prometnih cest in splošnem družbenem in osebnem vzdušju udeležencev v prometu, ne bodo uspeli preprečiti ali občutno zmanjšati. Prej se bo do tega spoznanja prišlo, prej bomo začeli pisati dobre prometne zakone in druge prometne predpise in prej bomo na daljši rok začeli dosegati željene cilje ter zmanjševati število hudo poškodovanih in mrtvih na slovenskih cestah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar