Bleferjem v EU pa res nikoli ne zmanjka novih idej!

Sedaj so napovedali slabe čase vsem utajevalcem davkov. Utajevalci davkov ter vseh drugih finančnih obveznosti obstajajo odkar se je v človeški družbi in potem med gospodarskimi organizacijami, institucijami,  državami ter drugimi subjekti pojavil institut dolžniško upniškega  razmerja. Upnik je tako vedno želel ter zahteval svoje in dolžnik je vedno razmišljal kako bi se svoji obveznosti izognil. Pravni red je seveda varoval prvenstveno upnika in tako silil dolžnike v vedno nove rešitve kako se svojim obveznostim brez družbenih in pravnih sankcij izogniti. V tej večno trajajoči in neusmiljeni bitki so vedno doslej zmagovali prebrisani dolžniki. mešetarji in razni koristoljubni pokvarjenci.

Tako te dni iz Bruslja širijo optimistične vesti in obljube o neusmiljenem boju proti utajevalcem davkov in se pri tem sklicujejo na etiko ter škodo, ki da jo utajevalci davkov povzročajo na področju gospodarskih rasti, zaposlovanju ter konkurenčnosti v državah EU povezave. In utajevalci davkov so tokrat ponovno zelo priročni kot izgovor za ponovne posege v pravni red na področju bančništva  in rahljanja enega najbolj pomembnih bančnih institutov, to je bančne tajnosti. Kaj pa bo potem v bodoče še sploh privlačilo ljudi z denarjem, da bi svoje prislužene, privarčevane ali kakor koli drugače pridobljene vsote denarja še hranili v bankah? Nekoč je veljalo načelo treh institutov, ki so vabili denar ljudi v banke od katerih sedaj ni praktično več nobenega. Obrestna mera ni več privlačna ter vzpodbudna, tajnost bančnih vlog se ukinja in tudi varnost v bankah naloženega denarja ni več zagotovljena. Primer Cipra, ko so se v vrhovih EU pojavile ideje, da se z močjo državne prisile in krivičnega prava polasti bančnih depozitov nič krivih in nič nikomur dolžnih navadnih varčevalcev, je seveda resno opozorilo vsem, da dobro premislijo kje hraniti svoj privarčevan denar. Do tega kvazi legalnega ropa navadnih državljanov sicer potem zaradi pritiska javnosti in še kakšnih drugih razlogov ni prišlo. Nobenih zagotovil pa državljani držav EU povezave nimajo, da kakšna podobna slaboumna ideja ne bi ponovno kdaj oživela in se kje udejanila.

Slovenija je prav tipičen primer neplačevanja obveznosti in to na vseh področjih od davkov do drugih obveznosti. Več kot se govori in naklada o plačilni nedisciplini, manj je je in vedno se najdejo izgovori zakaj sistema plačevanja in poravnavanja medsebojnih dolžniško upniških razmerij končno že enkrat ni mogoče urediti. V Sloveniji se je ta problem pojavil in kot črna kuga hitro širil, takoj po ukinitvi nekoč strah vzbujajoče državne institucije SDK. Od tega trenutka je šlo vse le navzdol in največji del problemov ter težav s katerimi se danes v državi srečujemo, lahko mirno pripišemo prav temu, da po ukinitvi SDK nismo zmogli, vedeli ali mogoče celo nismo želeli institucionalno ter pravno učinkovito  urediti tega pomembnega in občutljivega področja. Zelo podobno je tudi na področju davčne politike in pobiranja davkov. Vsi vedo kaj in kako bi morali narediti, da bi se davki pravočasno in korektno pobrali. Vendar jih ne poberejo in raje na veliko govorijo o kadrovskih deficitih, sistemskih anomalijah in pri tem jim v ozadju tiho pomaga ter potuho daje celo politika. Poznajo najmanj sto izgovorov zakaj se nekaj ne naredi kot bi se moralo in bi bilo v korist države ter v njej živečih državljank in državljanov.

Danes seveda vemo, da so bili v preteklosti vsi izgovori politikov, oblasti in raznih združenj ter drugih interesnih institucij, ki so bolj  kot upnike ščitili dolžnike ter razne mešetarske pokvarjence in   koristoljubce, le čisto navadna in zelo škodljiva družbeno sistemska sprenevedanja in blefiranja v škodo državljank in državljanov ter države.

Nekaj podobnega se sedaj dogaja v EU, ko so se naenkrat spomnili, da so davčne oaze veliko zlo, ki hudo rahlja gospodarsko, ekonomsko, socialno in celo že politično strukturo EU povezave. Kakor, da doslej tega ne bi vedeli in niso prav nič na tem področju storili, ker je pač določenim krogom in elitam tako odgovarjalo in koristilo. Gospe in gospodje v Bruslju se sedaj seveda dogovarjajo ter iščejo rešitve in naj bi se celo nekaj že dogovorili, čeprav vsi vedo, da se nekateri med njimi dogovarjajo ter dogovorjenemu prikimavajo z veliko figo v žepu. Bomo, seveda bomo, le ne takoj, ker pač rabimo nekaj časa in smo doma zavezani k temu ali onemu pravnemu ter še kakšnemu načelu oziroma normi,  med prikimavanjem  izjavljajo in zagotovo že razmišljajo o svojih naslednjih koristnih potezah. Ker, kar velja za države juga EU povezave, seveda ni nujno, da bi moralo v celoti veljati tudi za države severa EU povezave.

Sedaj gospe in gospodje v Bruslju tudi muko mučijo in iščejo rešitve kako bodo zvili roke državam, ki niso članice EU povezave in jih tako prisilili da bi te razkrile bančne podatke komitentov, ki imajo stalno bivališče v državah EU povezave. Državice na ozemlju celine Evrope, ki so označene kot bančne oaze,  bodo zagotovo morale poklekniti in to je seveda signal vsem pomembnim komitentom tamkajšnjih bank, da bodo še pravočasno svoja denarna sredstva prenesli tja kamor trda roka EU zaenkrat še ne seže. S svojim Bruseljskim dogovorom so tem komitentom šli celo na roke, ker so roki v katerih naj bi do zamenjave bančnih podatkov prišlo tako dolgi ter javni, da bo verjetno le največji tepec čakal in svojih denarnih sredstev ne bo pravočasno spravil na varno. Na koncu te zgodbe se lahko hitro pripeti, da bo čez čas denar razvitega zahoda masovno romal v kakšno dovolj iznajdljivo afriško državo, ki bo dovolj močna ter trmasta in jo bodo veliko bolj zanimale lastne koristi kot koristi EU, ZDA, Rusije in še kakšnega okolja iz katerega bi bilo mogoče pričakovati denarne prilive.