V nič gredo vse besede organizatorjev shoda v podporo Janezu
Janši in njegovem režimu v režiji ZZR, stranke SDS in v ozadju RKC, ko skušajo
pred javnostjo rešiti blamažo, ki so si jo sami zakuhali. Kljub vsej
organizacijski logistiki in propagandi niso uspeli v Ljubljani zbrati več kot
10.000 tisoč ljudi, čeprav danes na široko poročajo, da jih je bilo čez 12.000 in jih pri tem navajanju demantira
celo policija, ki ugotavlja, da jih je bilo nekje okrog 9.000.
Udeležencev splošne slovenske ljudske vstaje je bilo še
najmanj enkrat toliko in poklonimo vero ugotovitvam policije, ki pravi, da jih
je bilo preko 20.000. Bilo pa bi jih lahko najmanj 50 ali celo 80 tisoč, če bi
organizatorji vseslovenske ljudske vstaje imeli na razpolago take organizacijske in finančne možnosti, ki bi
bile vsaj deloma primerljive s tistimi s katerimi so razpolagali v koaliciji
ZZR, SDS in RKC. Pa pustimo ob strani barantanje s številkami prisotnih udeležencev,
ker so te številke dovolj zgovorne že same po sebi in prepustimo manipuliranje z njimi
organizatorjem ZZR in Janši.
Volk Janša je tako končno včeraj slekel svojo ovčjo kožo, za
katero se je že lep čas neuspešno skrival in se pokazal v svojem žalostnem, pa
tudi precej nevarnem, originalu. Verjamem, da so tudi mnogi, ki so jih njemu v
podporo včeraj privlekli iz raznih koncev dežele, to spoznali in jih v kakšni
morebitni reprizi organizirane podpore Velikemu vodji, več ne bo zraven. Že
sama struktura podpornikov svojemu politično ideološkemu maliku je dovolj
zgovorna ter priča o velikih težavah organizatorjev kako spraviti v Ljubljano kar
največjo množico. Zastraševanje članov stranke SDS, brezplačni avtobusi, razdeljevanje zastav, baje celo denarja, grmenje s prižnic in
gromovniške domoljubne parole vidnih ideologov in javnih osebnosti, ki se že
leta šlepajo na vzpostavljenem kultu osebnosti Janeza Janše, so metode, ki bi
naj na zborovanju zagotovile veliko množičnost in na terenu diferenciacijo ter
konfrontacijo ljudi. Ni se jim izšlo in se jim bo v prihodnje še manj. Lahko
poskusijo še enkrat in mogoče privlečejo skupaj še kakšnih tisoč zaslepljenih revežev več,
vendar poti nazaj na staro več ni. Slovenija je včeraj dokončno stopila na novo
pot, ki ne bo lahka, ne brez velikih težav in odrekanja. Je pa to pot, ki je
lastna slovenski narodni biti in želji po svobodi slovenskega duha.
Kaj so nam včeraj sporočili udeleženci shoda v podporo Janezu
Janši? Udeleženci sami nič, popolnoma nič. S tribune so grmeli Janševi
priskledniki in ideologi ter veliki vodja Janez Janša, z v naprej posnetim
nastopom, sam. V svojem nagovoru zbranim ideološkim vernikom je opletal z izrazi
kot so genocid in drugimi podobnimi, povedal, da nesreča prihaja iz Murgelj ter
kaj bodo in česar ljudstvu ne bodo dovolili in ob tem še večinski uporniški del
slovenskih državljank in državljanov označil za rdeče fašiste. Ker je ob tej
slaboumni oznaki slovenskih uporniških množic celotna demokratična Slovenija
planila v smeh, so njegovi podrepniki takoj hiteli v TV kamere in na spletnih
omrežjih, razlagati kdo zelo pomemben v svetu naj bi stanje v Sloveniji že pred njim označil za rdeči fašizem in je
tako njihov Janez to le ponovil.
Da, v Sloveniji lahko že govorimo o nekaterih močno izraženih
pojavnih oblikah in doktrinah značilnih za fašizem. Vendar ta nikakor ni rdeči,
temveč tisti pravi ter lahko prepoznan črni in ga seveda ni moč pripisovati
uporniškim ljudskim množicam, temveč izključno tistim, ki so včeraj ta shod v
podporo Janezu Janši organizirali ter njihovim podpornikom iz ozadja. Po Janševi zaslugi bomo tako končno v Sloveniji stvari začeli poimenovati s pravimi izrazi. To zaslugo pa mu le moramo priznati. In to je tudi edini pozitiven rezultat včerajšnjega, njemu v podporo ter v bran, organiziranega shoda njegovih političnih, ideoloških in interesnih ter na silo skupaj zbobnanih ljudi.
Plagiator, včasih napišeš kaj prav pametnega, toda zgolj ko ne pišeš o Janši. To pa je skoraj vedno in takrat se ti od sovraštva prav strga.
OdgovoriIzbrišiPrav zares si želim čimprejšnji konec te vlade in nastop nekoga od tistih, ki protestirajo na pravih protestih. Občutek imam, da se tam zares rojevajo prave ideje.
To, da se protestnike ker počez označi s fašisti je seveda enako pretiravanje kot je pretiravanje slovenske desničarje označevati za fašiste. Toda če v skrajnostih tega gibanja ne prepoznaš fašizma, si ali neumen, kar ne verjamem, verjamem pa, da manipuliraš.
In seveda, JJ ni včeraj slekel ovčje kože, nikoli je ni imel. Vsaj ti je nisi videl.
Ker ne pričakujem Plagiatorjevega odgova na tvoje izzivanje, ti ponujam kratek tekst o fašizmu, ki sicer ni moj, je pa zelo zgovoren:
OdgovoriIzbrišiFAŠIZEM
Izraz »fašizem« običajno uporabljamo za sisteme vladanja, podobne Mussolinijevemu, za katere je značilno:
• povzdigovanje naroda (včasih tudi rase) nad posameznika
• uporaba nasilja in sodobnih tehnik propagande in cenzure za zatiranje politične opozicije
• obsežna ekonomska in socialna organizacija
• korporativizem
Fašizem je v veliko pogledih ideologija negativizma: je protiliberalen, protisocialističen, protikomunističen, protidemokratičen, protiegalitarističen itn., v nekaterih svojih pojavnih oblikah tudi protireligiozen, pri čemer gre v varianti klerofašistično za politično zlorabo vere. Klasični fašizem v latinskih deželah je tudi proti enakopravnosti spolov (seksizem).
Fašizma ni mogoče razumeti zunaj zgodovinskega okvira. Kot pomembne dejavnike, ki so omogočili nastanek, je mogoče navesti:
• kriza kapitalizma,
• politizacija množic,
• »nedovršenost« prve svetovne vojne,
• »nostalgija« za preteklostjo.
Obče značilnosti
Obče značilnosti fašizma bi lahko strnili v naslednjih točkah:
• je bil doktrinarno oziroma teoretično nedorečeno gibanje,
• močno je nagnjen k uporabi zgodovinske mitologije,
• skrajni nacionalizem je temeljno ogrodje fašistične ideologije,
Pa še moj skromen prispevek povzet po SSKJ:
OdgovoriIzbrišifašízem -zma m (ȋ) diktatura finančne oligarhije med obema vojnama, zlasti v Italiji in Nemčiji: gibanje, vojna proti fašizmu; zmaga nad fašizmom / naša dežela pod fašizmom fašistično okupacijo / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov // gibanje za tako diktaturo ♪
klêrofašízem -zma m (ȇ-ȋ) nav. slabš. politično sodelovanje cerkve s fašizmom: bil je vodja upora proti klerofašizmu // gibanje za tako sodelovanje: pojav klerofašizma ♪
néofašízem -zma m (ẹ̑-ȋ) v nekaterih deželah gibanje za obnovo fašizma po drugi svetovni vojni: neofašizem in neonacizem ♪
Vse to kar se tukaj navaja najdemo danes v Sloveniji. Pa seveda še veliko kaj drugega kar spada med definicije fašizma. V novem času ima pač tudi fašizem malo drugačen obraz od tistega pred 80 leti. V svojem bistvu pa je enak.
Tudi WIKIPEDIJA nekaj ve o fašizmu. Oglejmo si le manjši del od tega kaj pravi:
OdgovoriIzbrišiFašizem v tretjem tisočletju
Zanimanje za idejne tokove fašizma narašča po letu 2000, ko se v Evropi ponovno uveljavljajo skrajno-desničarska politična gibanja in desničarske strankarske koalicije, ki potrebujejo ta del političnega prizorišča. V Evropi se to dogaja zlasti v novih članicah Evropske Unije ter v vzhodnih deželah Nemčije, na Hrvaškem in drugih državah vzhodne Evrope; pa tudi v zahodnih državah, kjer po vojni zaradi različnih razlogov niso opravili denacifikacije oziroma defašizacije (Avstrija, Italija) niti s pravičnim sojenjem vojnim zločincem.
Obče značilnosti
Obče značilnosti fašizma bi lahko strnili v naslednjih točkah:
• je bil doktrinarno oziroma teoretično nedorečeno gibanje,
• močno je nagnjen k uporabi zgodovinske mitologije,
• skrajni nacionalizem je temeljno ogrodje fašistične ideologije,
• vsi fašizmi so gradili na tezi in celo nuji avtoritete (kult vodje),
• splošna značilnost je tudi neracionalnost,
• pomemben element je vitalizem, saj je vsak fašizem negoval mite in legende o hrabrosti,
• posebno nevarne so bile v fašizmu nihilistične težnje.
Ljudska raba pojma fašizem
Kljub jasni opredelitvi pojmov fašizem, fašist, nacist se ti izraz pogosto uporabljajo kot žaljivke, brez upoštevanja točnega pomena in spoštovanja do žrtev teh gibanj. Pridevnika »fašističen« ali »nacističen« pogosto prilepljajo posameznikom ali skupinam, za katere se zdi, da se obnašajo avtoritarno: med elemente sodijo utišanje nasprotnikov, sojenje po osebnem obnašanju in drugi poskusi koncentracije moči.
Pogosto uporabljajo izraz »fašističen« pripadniki politične levice za opis skupin ali posameznikov na politični desnici ali novi skrajni desnici. Ta raba je od sedemdesetih let 20. stoletja redkejša, je pa v letih ob prelomu tretjega tisočletja znova pridobila z antiglobalističnim aktivizmom in vzponom desnice v ZDA, EU in drugod..