Podobnost je res le naključna, četudi je zlobna!

Že lep čas, občasno tudi malo bolj pozorno ter kolikor mi mediji seveda to dopuščajo, spremljam delo naših EU poslank in poslancev. Včasih me kakšna EU poslanka osreči s kakšnim kratkim zapisom tudi na Twitterju ali o njihovem delu in tem kako me tam v Bruslju zastopajo, občasno zasledim celo kaj na TV oziroma kakšnem spletnem mediju. Glede na pomembnost in usodnost odločitev, ki se tam v EU sprejemajo in  pri katerih slovenske poslanke in poslanci sodelujejo, vsekakor daleč premalo.

Tudi zanje tako velja star rek, ki pravi, da kar je daleč od oči je tudi daleč od srca. Vedno bolj me preveva občutek, da so zanje manj pomembni dolgoročni interesi države iz katere prihajajo in v njej živečih državljank in državljanov in se vse bolj podrejajo interesom velikih članic EU, raznim interesnim kapitalskim in političnim lobijem, ki obvladujejo celotno EU. To se je prav lepo pokazalo tudi danes, ko so odbori Državnega zbora razpravljali o sporni direktivi o koncesijah za upravljanje z vodnimi viri. Razen ene same EU poslanke, pri kateri sem imel občutek, da se zaveda morebitnih posledic in ve o kako resni ter usodni stvari se pogovarjajo, so mi ostale prisotne delovale kot kakšni slovenski politični janičarji. Tudi o tistih slovenskih EU poslancih in poslankah, ki jih danes na tem sestanku ni bilo, sem kdaj v preteklosti že dobil popolnoma enak občutek, da gre v resnici za tipične politično oblastne janičarje.

Za janičarje je nekoč v preteklosti je veljalo, da so jih kot nedolžne otročiče iztrgali iz naročja mater in domovine ter jih odpeljali v daljne kraje in tuje dežele ter so jih vzgojili po svojih merah in postavah. Dekleta, ko so odrasla, so svoje mesto našla v raznih haremih, fantiči pa so se čez kakšni dve desetletji, kot krepki možje vrnili v svoje domače kraje in skupaj s svojimi gospodarji klali in morili svoje rojake ter brate in sestre spravljali v nesrečo. V njihovo opravičilo bi lahko zapisali vsaj to, da jih večina niti ni vedela, da so tu kjer morijo in požigajo, njihove korenine, da so jim tu tekle zibelke in da morijo svoje brate in sestre po krvi.

Danes je seveda zelo drugače. Celo sami jih izvolimo in pošljemo v tuje dežele, da bi tam zagovarjali naše nacionalne in državne interese. Nas obveščali in opozarjali na nevarnosti, ki bi nam morebiti od tam lahko pretile. Pa to res tako počnejo? Sodeč po tem kako in kaj jih velika večina govori, s kom se tam v daljnih tujih krajih druži, kaj zagovarja in kako glasuje in še po mnogo čem, lahko mirno sklepamo, da ne. Ko so prišli v center evropske oblastne birokracije so postali veliki Evropejci in vneti zagovorniki skoraj vsega kar se tam kdo od pomembnih ter vplivnih spomni in misli, da bi njemu ali tistim, ki ga plačajo, lahko koristilo. In to nam potem doma prodajajo kot velike dosežke evropske demokracije, napredka ter blagostanja za vse, čeprav je tudi največjemu tepcu jasno, da nas spravljajo v podrejen odnos in iz nas delajo evropske tlačane in sužnje. In k temu skoraj ne smemo ničesar pripomniti, na nič vplivati, ničesar spremeniti in ob vsem še imeti prav nikakršnega svojega interesa. Naš nacionalni interes ni pomemben, ker pomemben je lahko le interes onih drugih, močnih, bogatih in vplivnih. Naše je, da poslušamo in njihovo, da ukazujejo, izsiljujejo in izžemajo.