"Kasno paljenje" na Hrvaškem!

Hrvaška je tik pred tem, da v tem letu postane članica EU. Kot je za moje drage sosede Hrvate značilno, ravnajo tudi v tem primeru v skladu s svojo tradicijo, da se največ življenjsko pomembnih stvari lotijo najprej z veliko evforijo in potem, ko zgodbo pripeljejo skoraj do konca, ugotovijo, da pa le ni vse zlato kar se lepo blešči.

Nekaj podobnega je tako tudi z njihovim vstopanjem v EU. Sedaj, ko je do njihovega polnopravnega članstva le še nekaj mesecev, so nekateri začeli razmišljati tudi o negativnih in lahko celo usodnih posledicah te njihove odločitve. Očitno so spoznali, da se bodo z vstopom v EU morali odreči mnogim njihovim  nacionalnim in domoljubnim "svetinjam" na katerih so desetletja gradili svoj nacionalni ponos in neverjetnemu ideološkemu zanosu s katerim so se lotevali večine velikih nacionalnih in državnih projektov.

Sedaj po vstopu v EU se bo za moje prijatelje in drage sosede Hrvate začelo dolgo obdobje razočaranj, neprijetnih presenečenj, ekonomskih in socialnih pretresov, od zunaj vsiljenih odločitev ter neverjetne demagogije in zavajanja ljudi. Prihaja torej čas, ko bodo spoznali, da so z veliko previsoko dvignjenimi glavami svoje vzvišene poglede usmerjali preko sosede Slovenije naravnost proti Avstriji in še bolj proti Nemčiji in pri tem prezrli kaj se dogaja v njihovi prvi severni sosedi. Nekateri dogodki na Hrvaškem že kažejo, da so se naši sosedje počasi le začeli zavedati, da prihaja čas streznitve in bi sedaj nekateri radi vlak, ki drvi v EU, vsaj malo upočasnili in si tako vzeli še nekaj časa za temeljit razmislek. Vendar se dogodkov ne bo dalo več ustaviti in tega kar so v preteklih nekaj letih zamudili tudi ne nadoknaditi. Svojo usodo so si za dolgo časa ali kar za večno zapečatili in poti nazaj več ni. O sebi in svoji državi ter življenju v njej odslej ne bodo več sami odločali. Tega bo z letošnjim poletjem, ko bodo postali polnopravna članica EU,  definitivno konec.

Hitro bodo spoznali, da niso bili sprejeti in niso vstopili v klub Nemčije, Avstrije, Danske, Nizozemske, Finske, Velike Britanije, Francije, Švedske, ............, temveč so uvrščeni v združbo južno evropskih držav kjer bodo našli Grčijo, Slovenijo, Španijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko, Portugalsko in morebiti še kakšno državo in skupaj z njimi bodo delili svojo nesrečno usodo. To bo vsekakor hud šok za premnoge naše hrvaške prijatelje, ki ga bodo le stežka mirno pogoltnili in se s tem sprijaznili. Spoznali bodo, da so se znašli tam kjer si v resnici nikoli niso želeli biti in da se morajo sedaj kar naenkrat odreči nacionalnim načelom ter idealom, ki so jih zadnjih nekaj desetletij razglašali za največje svetinje in za katere so pred časom celo množično umirali.

Skoraj bi si drznil napovedati, da ne bo minilo posebej veliko časa, ko bodo moji prijatelji Hrvati začeli odkrito iskati zaveznike pri Slovencih in pri Srbih. Naj ta trditev zveni še tako zelo neverjetna in morebiti celo absurdna, je pa zelo realna, če bodo v bodočnosti sploh še želeli obstati kot Hrvati s svojo nacionalno državo, s katero bi sami upravljali in v njej bili sami gospodarji. Prav z neko zelo trpko grenkobo lahko že danes zaznavamo, da se na tem brdovitem in vedno nemirnem Balkanu počasi ponovno rojeva nekaj kar se je pred desetletji tako nasilno in v krvi ter trpljenju ljudi uničilo. Rojenice obrisov tega novega Balkana pa so iste, ki so takrat pred več kot dvema desetletjema na tem področju povzročile morijo.