Preklete položnice!

Prav imate. Res sem se pisanja tega prispevka lotil v stanju hude jeze ali že kar pravega besa ter pod pritiskom in zavedanju svoje velike nemoči, da karkoli spremenim in kakor koli komu pomagam. 

Kar na začetku naj zapišem, da tisti, ki težav s plačevanjem položnic z vedno večjimi zneski nimate, da kar takoj prenehate z branjem in kliknete na kako drugo in bolj optimistično ali vedrejšo spletno stran. Zakaj bi si pokvarili dan ali celo teden, ki se je komaj prav začel?

K pisanju tega prispevka me je vzpodbudila znanka, ki stanuje v sosednjem bloku in mi je predstavila nekaj prav grozljivih življenjskih zgodb svojih upokojenskih prijateljev ter nezaposlenih znancev. Večino tistih ljudi celo poznam in jih občasno v mestu celo srečujem ter se z njimi pozdravljam. Nisem pa poznal njihovih nesrečnih zgodb. In koliko takšnih ali še veliko bolj tragičnih zgodb revnih upokojencev, nezaposlenih delavk in delavcev, delovnih in drugih invalidov, hudo bolnih, slabo plačanih zaposlenih in delavcev, ki jim plač delodajalci po več mesecev sploh ne izplačajo, mladih, ki komaj plačujejo kredite za svoja kupljena stanovanja ter mnogih drugih, ki živijo v bedi in revščini ali na samem njenem robu, je po vsej moji dragi domovini Sloveniji? Velika večina teh nesrečnih ljudi ima družine z malimi ali že šolajočimi otroci.

Vsak mesec jih različni upniški naslovi zasipajo z množico položnic, ki jih morajo plačati. Takšen je pač red. Če ne bodo poravnali prejetih položnic, bodo proti njim sproženi ustrezni pravni postopki in na koncu še sodne izvržbe. Ostali bodo brez televizorja, sedežne garniture, kolesa, računalnika, brez stanovanja in celo vrženi na cesto, odklopili jim bodo elektriko, vodo, kabelsko, ukinili dodatno zdravstveno zavarovanje, telefon................. Položnica je sveta stvar, ki jo varujejo zakon, oblast in kapital. Tu ni milosti. Plačaj ali pa se sooči s posledicami.

Pokojnina, ki je po črki zakona in volji oblastnih elit ter svoji kupni moči vedno manjša, je seveda nekaj drugega. Če je in ko je ter kolikšna pač že je, je stvar oblasti in tu neke zaščite pač ne more biti. S plačami delavk in delavcev, tako v realnem sektorju kot sedaj skoraj tudi že v premnogih sektorjih javne uprave, je enako. Pač je, ko je in tolikšna kot je, pač je. Če seveda sploh je in kadar je. Pokojnine, plače in drugi prejemki državljank in državljanov nimajo nič skupnega z boginjo položnico. Če si sam in celotna tvoja družina, ostal brez plače, brez socialnih dohodkov, z vedno manjšo pokojnino, ne zanima nikogar, ker brez položnic ostal zagotovo ne boš.

Pokojnina, plača, socialni prihodki in drugi prihodki pač niso več varovana kategorija, ker to je lahko le sveta položnica. Ker nisi dobil plače ne hodi na sodišče, ker prej kot boš dobil pravno papirno zadovoljitev, boš bankrotiral ali pa celo naredil samomor, svojega denarja pa po tej poti ne boš dobil nikoli. Če ne boš plačal položnice, pa se bo pravni stroj te države zagnal s polno paro in v zelo kratkem času ti bo na vrata potrkal sodni izvršitelj. Delodajalec je namreč dolžan plačati kilogram železa, ki ga potrebuje v svoji proizvodnji, ni pa dolžan plačati človekovega dela, ki ga tudi potrebuje v proizvodnji. Vendar ne nujno tvojega, ker te lahko nažene in verižno izkoristi delo nekih drugih, tebi podobnih kapitalističnih sužnjev.

Kako torej pristriči peruti tej svetnici položnici. Enostavno! Ko jih več ne zmorete plačevati, jih začnite masovno in organizirano pošiljati različnim naslovnikom, ki so posredno ali direktno krivi za vašo plačilno nezmožnost. Nekaj jih pošljite domačemu župniku, pa vaši škofiji in potem še nadškofiji v Ljubljano. Ker verjetno še niste pozabili besed vašega župana v predvolilni kampanji, tudi sedaj nanj ne pozabite in mu jih pošljite kar zajeten šop. Tudi napovedi političnih strank in njihovih liderjev, pred zadnjimi volitvami, vam še vedno odzvanjajo v ušesih. Ti naj bodo naslednji naslov, ki ga boste osrečili s kakšno položnico. Ne pozabite tudi na aktualnega predsednika države, ki se zelo trudi, da bi bil kar najbolj ljudski. Pa naj svojo ljudskost dokaže še s plačilom kakšne vaše položnice, saj ima kar nekaj zaslug, da vam danes gre tako zelo slabo. Nikakor pa ne smete pozabiti na svoje drage poslanke in poslance, ki ste si jih izvolili ter na predsednika ali predsednico vlade in njegove oziroma njene ministre, ki imajo za vašo nesrečo še največ zaslug in torej naj bo tudi njim poslan šop položnic primerno debel.

Ko boste tako svoje položnice sortirali po naslovnikih, jih nujno nekaj prihranite še za, nam tako drago in ljubljeno EU, in najzajetnejši šop položnic pošljite še v Bruselj. Ker tam so pa še od vseh prej navedenih, najbolj krivi in odgovorni, da nimate za plačilo položnic, da ste brez zasluženih penzij in plač, da ste sami in vaša deca lačni in da ste danes revež ter kapitalistični tlačan in suženj. Naredite torej končno že nekaj zase, ker nihče od zgoraj navedenih za vas ne bo naredil popolnoma nič. Za kuverte in znamke pa boste menda le še zmogli.