Vse mora biti uravnoteženo!

Nj. Eksc. dr. Doku ZAVGAJEV
VELEPOSLANIK RUSKE FEDERACIJE V REPUBLIKI SLOVENIJI

V slovenskih medijih že leta prebiramo kaj je kje počel, kaj govoril in kaj komu svetoval, priporočal ali naročal ameriški ambasadov v Sloveniji gospod Joseph Mussomeli. V preteklosti smo ga lahko videvali na veliko pomembnih prireditvah, obiskoval je razne družbene skupine, pisal kdaj kakšnemu županu s kakšno zahtevo, klical k sebi v svoj kabinet slovenske politike in jih usmerjal ter jim govoril kaj bi bilo ameriškim oblastem všeč in kaj jim ne bi bilo. Nekateri ga imajo celo na sumu, da je prav on bil arhitekt tiste nesrečne Janševe vlade, ki jo je v lanskem letu po velikih demonstracijah ter poročilu KPK potem zamenjala vlada Alenke Bratušek. In on je bil tisti ambasador h kateremu naj bi v zavetju teme po nasvete in male usluge prihajal kot predsednik vlade Borut Pahor z veliko prošnjo za foto termin z ameriškim predsednikom Obamo. V zameno za skupno fotografiranje, ki se je potem res dogodilo, pa bo potem Slovenija sprejela nekaj tistih nesrečnih zapornikov iz Guantánama na Kubi, ki bi se jih Američani po vsej sili radi hitro znebili ter jih podtaknili v oskrbo svojim prijateljskim zaveznikom. Ameriška ambasada je bila pod vodstvom cenjenega gospoda ambasadorja Mussomelija res pravo pribežališče zafrustriranih in skoraj vedno nesrečnih ter zakompleksiranih slovenskih levih ter desnih politikov, ki so tam vedno našli tolažbo, nasvet in po potrebi dobili tudi nesebično pomoč v raznih dobrih uslugah. Ker pa nobeno kosilo nikjer ni zastonj, so se potem, ko so dobili priložnost, zelo potrudili, da so se primerno oddolžili. Tako se pač to dela v svetu visoke politike, so rekli in nas tolažili vedno, ko smo se javno spraševali o čem kar nam ni bilo povsem jasno in razumljivo ali se nam je, ubogi nevedni raji, zdelo celo malce neprimerno in že skoraj sramotno.

Nekateri pa smo se ves ta čas tiho in občasno kdo tudi malo bolj glasno ter boječe, spraševali kaj pa je z ruskim ambasadorjem v Sloveniji? In bili pri tem celo malo v dvomih ali so Rusi v Slovenijo sploh poslali svojega visokega predstavnika. Nikjer o njem ni bilo mogoče v medijih ničesar prebrati, TV kamere nam ga niso nikoli pokazale na kakšni državni proslavi, nič ni javno kritiziral ali grozil slovenskim protestnikom, nič nam niso rekli, da bi ga zelo skrbelo katere stranke bodo sestavljale vlado in kateri politik bo zasedel kakšno pomembno državniško funkcijo in smo tako kar malo pogrešali mnenje ter poglede te druge svetovno velesilske strani. Pa so tudi za takšno, skoraj javnosti neopazno delovanje in ravnanje ambasadorja v neki državi, tisti modri in dobro poučeni rekli, da se tako pač dela v visoki mednarodni politiki. In mi navadna slovenska raja naj sedaj vemo kako se v visoki mednarodni politiki res prav dela, ko pa se nam vsiljujeta dva popolnoma različna modela delovanja naših dragih ambasadorksih gostov in oba naj bi bila popolnoma pravilna ter skladna z ustaljenimi ter v svetu sprejetimi diplomatskimi doktrinami in dobrimi praksami.

Ker so nas o ameriškem ambasadorju gospodu Mussomeliju naši vrli politiki in mediji res dobro obveščali in o njem vemo res veliko, tudi kaj kar sploh ne bi rabili vedeti, je zaradi uravnoteženja informiranosti slovenske javnosti nujno, da predstavimo tudi Ruskega veleposlanika v Sloveniji. Še posebej, ker bodo čez nekaj dni zimske olimpijske igre v ruskem mestu Sočiju kjer se tudi Slovenci nadejamo kakšne medalje ter dobrih uvrstitev naših športnih ambasadorjev. Celo nacionalna TV je v svojem programu našla nekaj minut prostega termina in vanj uvrstila res kratek intervju z ruskim ambasadorjem gospodom dr. Dokum ZAVGAJEVIM. Tako smo vsaj na TV videli kako gospod ambasador zgleda in slišali njegov glas. Povedati res ni mogel veliko, ker mu časa za to niso ravno veliko odmerili. Govoril je le o olimpijskih igrah in težavah pri organizaciji ter varnosti in v skopo odmerjenem času je uspel povedati tudi še to, da se istospolnim obiskovalcem Sočija res ni potrebno ničesar bati ter da naj kar pridejo in bodo dragi gostje.

Kdo torej je naš gost ambasador Ruske federacije v Republiki Sloveniji in gostitelj naših zimskih športnikov v Sočiju gospod dr. Doku ZAVGAJEV? Ćesar nam ne želijo ali ne čutijo potrebe povedati slovenski politiki in mediji, nam pač pove svetovni splet. Tako zvemo, da je rojen leta 1940. Leta 1966 je diplomiral na Gorskem kmetijskem inštitutu ter si pridobil naziv inženir mehanik. Pozneje je še doktoriral iz ekonomije. Je tudi redni član Ruske inženirske akademije. Za veleposlanika Ruske federacije v Sloveniji je bil imenovan v letu 2009. Pred tem je vrsto let opravljal odgovorne diplomatske dolžnosti tudi v drugih državah in pomembne dolžnosti v oblastnih ter političnih institucijah doma v Rusiji.

Za večjo uravnoteženost informiranja slovenske javnosti in vedenja o njem, njegovem delu v naši domovini ter o njegovih pogledih na dogajanja v svetu in pri nas, pa se bo gospod ambasador moral malo potruditi tudi sam. Ali pa naj svojim sodelavcem naloži nalogo, da o njem in državi, ki jo v Sloveniji zastopa, primerno zapolnijo veliko vrzel v našem vedenju in razumevanju.

Vohuni in skrivnosti slovenskega novega časa!

Že leta v Sloveniji poslušamo in prebiramo vse mogoče o sodelavcih nekdanje UDBE, KOS-a in SDV-ja. Še največ za čisto pritlehne politične ter ideološke cilje in pa, ko se želi koga diskreditirati ter politično in osebnostno onemogočiti. Za tovrstna početja jim služijo dokumenti v arhivih in občasno tudi na skrivnosten način izginuli dokumenti in kar je še od vsega najbolj zanimivo, neznani ter nikoli razkriti viri.

V vseh teh primerih razkrivanja tajnih aktivnosti  nekdanjih državnih varnostnih služb, s katerimi se Slovenci že dve desetletji tako zelo intenzivno ukvarjamo in se okrog tega še krepko prepiramo in najdeno ter ugotovljeno potem še krepko zlorabljamo, gre v vseh primerih za aktivnosti tajnih služb s katerimi so te varovale takratno državo, njeno teritorialno celovitost in politično ter ustavno ureditev. Tiste države pa že več kot dve desetletji ni in ni več njenih tajnih služb ter ne potreb po njihovem delovanju na področju njenega varovanja. Čemu torej tako velik interes po brskanju po preteklosti, razkrivanju njenih skrivnosti, ko pa tajne službe takratne skupne države YU niso počele popolnoma nič drugega in ne na popolnoma nič drugačen način, kot vse tajne službe v vseh resnih držav sveta?

Kdor se je pač takrat in danes seveda ni prav nič drugače, zapletel v smrtni ples s tajnimi službami, je moral pričakovati temu primerne posledice. Ali jih je premagal ali pa je v tej igri izgubil in za to plačal visoko ceno. Država se je vedno vedela braniti in je za to imela na razpolago vedno tudi veliko različnih možnosti, načinov in orodij. Tako je vedno v sodobni zgodovini bilo in nič ne kaže, da bi se na tem področju v zadnjem času kaj bistveno spremenilo. Prav nasprotno. Razkritja v nekaj zadnjih letih so pokazala, da se na tem mednarodnem vohunsko obveščevalnem področju prav ta trenutek bijejo silovite bitke. Potrebno je torej našo pozornost od preteklosti usmeriti v dogajanja današnjega  časa ter predvsem v bodočnost, če se želimo kot narod obdržati in svojo malo državico ohraniti.

Jugoslavijo in zanimanje za njene tajne službe ter njihove rabote, bi kazalo prepustiti zgodovini in zgodovinarjem, ki imajo na razpolago dovolj časa in potrebnih strokovnih orodij, da se temu področju posvetijo in ga zgodovinsko ovrednotijo. Kaj pa je z današnjimi vohuni. skritimi sodelavci, raznimi agenti, špiclji ter podobnimi domačimi človeškimi nesrečami, ki nam grenijo življenje in zapravljajo bodočnost? Ne, ne mislim tukaj na sodelavce slovenskih tajnih služb, ki tudi danes počnejo podobno delo kot so ga nekoč opravljale YU tajne službe. Vsaj morale bi ga, če so seveda primerno organizirane in tehnično ter kadrovsko usposobljene in so jim zagotovljeni drugi pogoji za njihovo učinkovito delovanje. Doktrina delovanja je seveda bistveno spremenjena in  danes slovenske tajne službe verjetno nimajo več potrebe po tako radikalnih ukrepih kot so se jih občasno posluževale tajne službe nekdanje YU. Mnoge tajne službe v svetu pa občasno seveda še posegajo po takšnih krutih metodah ter ukrepih in nikjer nič ne zasledim, da bi se v Sloveniji nad tem posebej zgražali ali celo javno ter v medijih obsojali. Še vedno torej velja načelo, da kar si dovolijo naši prijatelji se ne obsoja, ne bomo pa tega početja odobravali onim drugim in to bomo seveda na ves glas obsojali.

Mene veliko bolj privlači misterij skrivnosti sodelovanja mojih sodržavljanov s tajnimi službami tujih držav v našo nacionalno in državno škodo ter v državljansko ogroženost. Z velikim zanimanjem bi si v arhivu kakšne tuje tajne službe rad ogledal seznam mojih slovenskih sodržavljanov, ki so tam od leta 1985 pa do danes, bili ali morebiti celo nekateri še so, prijatelji, podporniki, zaupniki, agenti in še v kakšnem drugem statusu, njihovi tajni sodelavci. Vpogled v takšen seznam katere tuje tajne službe  sem imel v mislih, ko sem v prejšnjem zapisu zapisal, da bi se nam lahko zgodila prava notranja družbena eksplozija, če bi nam bilo dovoljeno videti to kar je neposvečenim očem navadnih državljanov skrbno skrito. Mogoče pa katera od obeh slovenskih tajnih služb o tem kaj ve ali pa je vsaj nekoč kaj vedela ter je bila potem toliko krat reorganizirana in so ji šefe zamenjevali hitreje kot kakšna prostitutka zamenjuje svoje stranke.

S temi vohunskimi zgodbami in vanje vključenimi tajnimi službami je pač tako, da so zaradi svojih skrivnosti za javnost bile vedno zelo zanimive ter privlačne. Težava pa bi lahko bila v tem, da  področje delovanja tajnih služb in njihovih velikih skrivnosti zelo spominja na smrdečo greznico. Ko jo odpreš začne vse naokrog zelo zaudarjati, čeprav si imel namen iz nje pobrati le za laboratorijski vzorec vsebine za kakšno zgodovinsko, politično ali ideološko analizo. Tak pobegli smrad pa se potem le stežka poleže in rad draži tudi nežne nosnice zelo občutljivih in finih gospa ter gospodov.

Enačba z ogromno neznankami ter podtaknjenimi prevarami!

Ker je v svetu vohunov, delovanju tajnih služb in tudi s tem povezanega državnega mednarodnega terorizma, tako nekoč kot tudi danes,  malo slučajnosti ali nenadzorovanih velikih zgodb, moramo biti ob nenadnih izbruhih kakšnih takšnih razkritij velikih skrivnosti vedno zelo previdni. Vprašati se je potrebno kaj in kdo ter s kakšnimi vse interesi je to sprožil in je skrit od zadaj. Ker v primerih kakšnih takšnih razkritij, ki kot po pravilu skoraj nikoli niso slučajna, je v resnici vedno nekdo od zadaj tudi skrit.

Ob razpadu nekdanje skupne države Jugoslavije so njene tajne službe največji del arhivov uničile in danes lahko govorimo le še o zelo škrbinastih ostankih teh arhivov. Prepričan sem tudi, da so, preden so te škrbinaste ostanke arhivov delno ali v celoti odprli raznim domačim raziskovalcem, po njih temeljito prebrskali predstavniki raznih tujih zainteresiranih in "prijateljskih" tajnih služb ter mogoče še sami kaj odstranili. Ker, če se to predhodno ne bi dogodilo in se ne bi res vse dobro prečistilo, preverilo in zavarovalo, se Hrvatom zagotovo ne bi dogodila zgodba lex Perkovič in Slovencem ne lex Udba. Ni pa mogoče v celoti izključiti tudi verjetnosti, da bi se kje v kakšnih zasebnih rokah lahko nahajalo še kaj "vročega" arhivskega gradiva nekdanjih YU tajnih služb, ki danes velja za uničenega. In tudi tega se ne da v celoti izključiti, da bi se lahko takšni dokumenti še kdaj in ob pravem času celo pojavili ter mnogim, predvsem v Sloveniji,  res krepko zagrenili življenje. In podobno tudi v ostalih državah nekdanje Jugoslavije. Pa ne le v državicah nekdanje YU, temveč tudi v kakšni zahodno evropski državi v kateri so nekoč njene tajne službe zelo tesno sodelovale in mešetarile najprej z UDBO in potem še z SDV.

V Sloveniji je po osamosvojitvi postalo mešetarjenje in prirejanje tajnih dokumentov za potrebe medsebojnega političnega in ideološkega obračunavanja že ustaljena praksa. Ne poznam tudi  primera, da bi katera resna država  s svojo tajno službo počela to kar si je privoščila po osamosvojitvi Slovenija. Tako tudi danes ni neko posebno presenečenje, da te ostanke arhivskega gradiva v Sloveniji raziskujeta amaterja, ki o delovanju in doktrinah tajnih služb vesta zelo malo ali skoraj nič. Resni ter res strokovni raziskovalci, ki bi jih zanimale le zgodovinske resnice, bi namreč bili ob takšnem raziskovanju ostankov nekih nekoč zelo velikih ter skrbno urejenih arhivov, sila previdni in se ne bi tako na široko naokrog razmetavali z obtožbami in že kar obsodbami ljudi na katerih imena so v kakšnem dokumentu slučajno naleteli. Še manj pa bi s temi dokumenti tekali v sosednje države z namenom. da jih predajo tamkajšnjim tajnim službam in organom pregona z željo, da ti sprožijo sodne postopke proti državljanom Republike Slovenije, ki so nekoč delali v YU tajnih službah ali so bili z njimi in njihovim delovanjem kako drugače povezani.

Ali gre v ozadju te zgodbe za veliko zaroto ali pa le za veliko naivnost in nevednost s slovenske strani, bo verjetno še kdaj razkril čas. Dozdeva se mi, da na to razkritje niti ne bo potrebno predolgo čakati. Prepričan sem, da vse to kar sedaj naši "raziskovalci" v torbah prenašajo preko meje, v teh državah v arhivih njihovih tajnih služb že obstaja. In še zelo veliko več od tega.  Pravo notranjo eksplozijo v Sloveniji in enako v vseh ostalih državah bivše YU, pa bi zagotovo povzročilo morebitno odprtje ali vsaj možnost vpogleda v arhive tajnih služb Avstrije, Nemčije, Italije, Francije in Velike Britanije. Seveda vlade teh in še nekaterih drugih držav niso neumne, da bi kaj takšnega dovolile ter tako sprožile padanje nekaterih njim zvestih političnih elit v teh državicah ali morebiti celo kakšno bratomorno vojno. Odgovore na števila vprašanja, ki si jih javnost danes zastavlja v Sloveniji in tudi na Hrvaškem, bi zagotovo dobili v arhivih tajnih služb prej navedenih držav. Predvsem nemška tajna služba bi naj imela zelo dobre odnose z YU tajnimi službami in veliko akcij naj bi bilo izpeljanih v dogovoru in sodelovanju ter v medsebojno korist obeh strani. Ko bi jim kakšna emigrantska ter preveč radikalna skupina začela najedati živce in povzročati skrbi, naj bi v dogovoru s tajnimi službami YU poskrbeli, da se to na primeren in tajnim službam lasten način uredi. Svoje usluge YU tajnim službam pa so potem že vedeli primerno poplačati, ker tudi Jugoslovani niso bili neumni ter naivni in so skoraj zmeraj imeli kaj na zalogi s čimer so se lahko primerno oddolžili.

Vsa ta zgodba okrog tajnih služb bivše YU, ki je sprožena v državah nekdanje skupne države, je očitno nastavljena ter vodena za potrebe notranjih političnih in ideoloških obračunavanj ter podreditve interesov današnjih žepnih YU naslednic nekemu drugemu velikemu interesu. Na hrvaškem so se nekateri očitno tega zelo zavedali in da bi ohranili vsaj še tisto malo nacionalnega ter državniškega dostojanstva, so se skušali pritiskom in zahtevam  močnih iz Evrope upreti. Ni jim uspelo in na koncu so morali poklekniti ter se vdati. S Slovenci gre precej lažje. Njim ni potrebno niti nič ukazovati in od njih zahtevati, ker v svoji zaslepljeni nacionalni, politični, ideološki ter kulturni  razdvojenosti se sami dovolj potrudijo ugoditi svojim močnim zahodnim gospodarjem. Največ krat pri tem radi še pretiravajo in prehitevajo želje svojih gospodarjev in jih tako s svojo zagnanostjo in vnetostjo pogosto spravijo celo v zadrego.
 

Plagiator objavlja plagiat!

Opravičujem se avtorju "Slobodni Kozi", ker sem mu s Facebooka izmaknil fotografijo in idejo ter vse skupaj poslovenil. Saj Slovenija ni tako zelo različna od Hrvaške, da to kar velja za njih, ne bi veljalo tudi za nas. Sploh pa ne sedaj, ko smo oboji ujeti v demagoške in finančne kremplje združene Evrope.

Z malo zlobe bi se dalo tudi zapisati, da je v resnici ovca veliko bolj koristna živalca od povprečnega slovenskega ( pa tudi hrvaškega ) volivca, od katerega razen volilnega glasu vsakih nekaj let, kaj drugega posebej koristnega niti ni več mogoče pričakovati. Ovčica pa nas lahko nahrani ter ogreje in še strašno simpatična živalca je. Ker nima trdne svoje volje nikoli nikomur in ničemur ne nasprotuje, vse kar jo doleti ponižno sprejme, nikomur ne vsiljuje svojih misli ali kakšnih zahtev, je izredno vodljiva in dojemljiva za ukaze ter napotila svojih pastirjev, ki jim popolnoma zaupa in je sploh je ena najbolj skromnih živih bitij. Prav v vseh teh in še mnogih drugih ter tukaj nenavedenih  dobrih lastnostih, je tako zelo podobna povprečnemu slovenskemu volivcu, da ju oba enostavno moramo imeti radi in ju občudovati ter ju takšna kot sta tudi ohraniti.

PETICIJA, ki razburja dobršen del javnosti!

PETICIJA PROTI USMRTITVI ŽIVALI V ZAVETIŠČIH
s predlogi za izboljšanje stanja
(Vsebina peticije je okvirne narave, zato naprošamo ljudi za predloge. Zbrani predlogi se bodo sestavili v čistopis predloga, s katerim bomo odšli na vladna pogajanja. Najlepša hvala)



VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE
za spremembo 4. odstavka 31. člena Zakona o zaščiti živali ( Ur. List RS 42/2007):
ÂťČe zapuščene živali ni možno oddati, se lahko po 30 dneh od dneva, ko je bila nameščena v zavetišče, usmrti.ÂŤ 
 
ZAKAJ PODPISATI PETICIJO ?
Problematika zapuščenih živali je razširjena po vsem svetu. Nekatere živali so se na ulici rodile, druge so bile zavržene s strani neodgovornih in brezbrižnih lastnikov. Njihovo življenje je vse prej kot lahko - bolne, lačne, prestrašene, brez zavetja pred vročino in mrazom in mnogokrat tudi tarča sadističnih ljudi. Tiste, ki jim uspe ÂťpobegnitiÂŤ z ulice, večinoma pristanejo v zavetiščih. Žal ime ÂťzavetiščeÂŤ ni vedno primerno. Prostorska stiska, pomanjkanje sredstev in tudi neprimerno vedenje zaposlenih privedejo do nič kaj prijetnega življenja, ki se dostikrat konča v evtanaziji ne samo starih in bolnih, ampak tudi mladih, zdravih in posvojljivih živali.
Česar se moramo zavedati vsi je, da so glavni krivci za problematiko zapuščenih živali neodgovorni ljudje in ne živali same.

NAMEN PETICIJE:
- ZAKONSKO PREPOVEDATI EVTANAZIJO ZDRAVIH ŽIVALI PO 30. DNEH BIVANJA V ZAVETIŠČU,SAJ JE TO NEHUMANO, NEREALNO IN NEVREDNO DEJANJE
- IZBOLJŠATI OZAVEŠČANJE LJUDI IN ZMANJŠANJE ŠTEVILA ŽIVALI V ZAVETIŠČIH

Podpisniki peticije predlagamo:

1. PREPOVED USMRTITVE ŽIVALI V ZAVETIŠČIH s predlogi za izboljšanje stanja:

- Obvezno sterilizacijo/kastracijo psov in mačk (pasemskih in nepasemskih), razen v primerih vzrejnega dovoljenja
- Mesečni davek za ljudi, ki ne želijo sterilizirati/kastrirati živali oz. se želijo ukvarjati z njihovo vzrejo - pasemskih in nepasemskih živali (eden od možnih načinov zbiranja sredstev za zapuščene živali - glej obrazložitev)
- Register psov in mačk – obvezno čipiranje in vpis v register
- Prijava vsakega legla (pasemskega in nepasemskega) in omejeno število legel ter dodaten davek na leglo (eden od možnih načinov zbiranja sredstev za zapuščene živali - glej obrazložitev)
- Register storilcev, ki so bili pravnomočno obsojeni za kaznivo dejanje mučenja živali po Kazenskem zakoniku RS ali kaznovani za prekršek po Zakonu o zaščiti živali za primere mučenja živali, kamor štejejo tudi preobremenitve z brejostjo in tistih, ki jih brez razloga zapustijo v zavetišču) ter začasno ali stalno prepoved lastništva katerekoli živali
- Obvezno šolanje lastnika t.i. nevarnega psa (nevaren pes je poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival (5.čl.). Nevarne živali so živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka(5 čl.))

2. SPREMEMBO PRAVILNIKA O ZAVETIŠČIH: povečanje nadzora in izrekanje kazni, postavitev enotnih cen storitev v zavetiščih, obvezno podpisovanje pogodb med občinami in zavetišči

3. SPREMEMBO JAVNIH NAROČIL: Občine, ki razpišejo javno naročilo za podelitev koncesije za oskrbo živali v lastni občini, morajo kot kriterij izbora obvezno upoštevati: dokumentacijo o delovanju zavetišča, ki ga izda inšpekcija (VURS) v letnem poročilu, mnenje občinskega Društva za zaščito živali na ponudnike, etičnost delovanja zavetišča. Če bi bile cene enotne bi kriterij Âťnajugodnejši ponudnikÂŤ odpadel.

OBRAZLOŽITEV:

- Obvezna sterilizacija/kastracija psov in mačk (pasemskih ali nepasemskih) in preprečevanje nekontroliranega razploda lastniških psov in mačk je osnovnega pomena. Vsak novorojeni mladič, ki išče dom, pomeni manjšo možnost ali celo smrtno obsodbo za vsaj enega psa ali mačka v zavetišču. Nekateri mladiči pa so sploh nezaželjeni in odvrženi na ulico, ali usmrčeni s strani lastnika
- Register tako psov kot mačk – obvezno čipiranje in vpis v register: če se najde zapuščena in/ali zanemarjena žival, se lahko najde lastnika in se ga primerno kaznuje, če je to potrebno.
- Mesečni davek za ljudi, ki ne želijo sterilizirati/kastrirati živali oz. se želijo ukvarjati z vzrejo (pasemskih in nepasemskih): Denar zbran od davka se porabi za zavetišča oz drugo obliko pomoči brezdomnim živalim (npr. sterilizacije/kastracije ter cepljenja in osnovna oskrba prostoživečih mačk).
- Prijava vsakega legla (pasemskega in nepasemskega) in omejeno število legel ter dodaten davek na leglo: Denar, zbran od davka, se porabi za zavetišča oz drugo obliko pomoči brezdomnim živalim (npr. sterilizacije/kastracije ter cepljenja in osnovna oskrba prostoživečih mačk).
- Register ljudi, ki mučijo in zanemarjajo živali (tudi tisti, ki jih brez dobrega razloga zapustijo v zavetišču): začasna ali stalna prepoved lastništva katerekoli živali
- Pogostejše kontrole inšpekcije v zavetiščih - če se ugotovi, da zavetišče ne nudi minimalnih standardov, ki veljajo po Zakonu o zaščiti živali ter Pravilniku o oskrbi živali v zavetiščih, se zavetišče preprosto zapre.
- Po obstoječem Zakonu za zaščito živali je šolanje nevarnega psa obvezno.Vendar: strokovna komisija naj upošteva tudi sposobnost in motiviranost lastnika t.i. nevarnega psa. Če se izkaže, da je pes nevaren zaradi neprimernega lastništva oz. neprimerne vzgoje lastnika se psa lastniku odvzame in ne usmrti ter poskrbi za njegovo prevzgojo.

KER VERJAMEMO, DA BOMO NA OPISANI NAČIN ZMANJŠALI ŠTEVILO ZAPUŠČENIH ŽIVALI V ZAVETIŠČIH, ZAHTEVAMO, DA SE 30. DNEVNI ROK ZA USMRTITEV ŽIVALI O D P R A V I.

Civilna iniciativa za izboljšanje pravne zaščite živali

Zgoraj predstavljen predlog peticije, ki se je pojavil na spletu je že dvignil veliko prahu in v nekaterih interesnih okoljih povzročil veliko razburjenj. Smo pač v času pisanja ter podpisovanja razno raznih peticij, ki jim potem največ krat tako nihče, na katere so naslovljene, ne posveča kake posebne pozornosti. Na žalost je med takšnimi peticijami, ki jih spišejo kakšne organizacije ali interesno združene skupine državljank ter državljanov res tudi nekaj takšnih, ki bi jim oblastni organi in drugi pristojni v družbi morali posvetiti kar največ pozornosti in jih obravnavati kar najbolj resno. Tudi ta pričujoča bi lahko bila ena izmed takšnih, če bi bila seveda spisana z malo več občutka za realnost in upoštevala objektivne tradicijske, finančne, organizacijske, pravne in druge možnosti njene uresničitve v praksi.

Iz same vsebine peticije je razvidno, da so bili avtorji te peticije vodeni z močnim čustvenim vzgibom, kar pa jim seveda nebi smeli preveč zameriti, ker razmere na tem področju so res katastrofalne. Tudi tega jim nebi smeli očitati, da so se odločili oblastne in druge organe ter slovensko javnost opozoriti na ta problem, ki seveda ni od včeraj, temveč se vleče že nekaj desetletij. Država je seveda sprejemala zakonodajo, jo potem skozi leta še nekaj spreminjala in dopolnjevala, ni pa poskrbela, da bi se zakonodaja v praksi dosledno izvajala. Izgradnja vedno novih zavetišč, njihovo prisilno financiranje iz proračunov občin in drugih virov kot tudi pobijanje teh nesrečnih živali, teh že zelo nevzdržnih razmer ne bo razrešilo, temveč jih bo le še poglobilo in v javnosti ustvarilo še nova nesoglasja in nestrpnosti.

Težko bi objektiven bralec s povprečno razvito čustveno inteligenco avtorjem peticije očital poskus, da je na tem področju v državi Sloveniji končno že enkrat potrebno narediti red. Veliko predlogov, ki jih avtorji peticije predlagajo je seveda nerealnih in na tak način neodgovornih lastnikov živali ne bi spametovali. Potrebni bi bili precej drugačni ukrepi na področju neprestanega osveščanja javnosti in predvsem zelo povečana aktivnost pristojnih oblastnih in drugih organov kot so veterinarske in druge inšpekcije, sofinanciranje določenih programov ( sterilizacija, kastracija, cepljenje, čipiranje in drugo ), stalen nadzor in obvladovanje razmer ter seveda tudi  primerno vzgojne globe za vse, ki zakonodaje ter napotil in navodil pristojnih organov ne bi spoštovali. Za vse to pa imamo že danes dovolj pravnih podlag v že obstoječi zakonodaji in zaenkrat nove nujno ne potrebujemo. Tudi, če bi se danes striktno ter z kaj največjo skupno zavzetostjo vseh pristojnih institucij lotili reševanja tega problema, bi šele čez nekaj let lahko videli določen napredek in šele takrat na osnovi izkušenj po potrebi kaj posegali v zakonodajo.

V Sloveniji se je pač že davno tega nekako ustalilo načelo, da če česa ne želimo urediti, ne vemo ali za to nimamo denarja, se zatečemo k ustanavljanju kakšnih komisij ali pa gremo v spremembe zakonodaje, čeprav v resnici pri tem prepogostem početju veliko krat najmanjšega pojma nimamo kaj bomo s tem povzročili. In tako to prakso ponavljamo vedno znova in znova. Razmere na tem področju so res kaotične in jih je potrebno takoj začeti razreševati. To pa seveda ne bo in ne more biti zastonj. Kakor koli se bodo že imenovali viri iz katerih se bo kaj financiralo, bomo plačniki vedno davkoplačevalci. Vprašanje je lahko le ali vsi davkoplačevalci ali pa le določene kategorije davkoplačevalcev. Samo okrog tega se lahko pričkamo, o drugih rešitvah pa se kot družba moramo nujno dogovoriti in to čim prej.

Zlivanje gnojnice na skupino malo bolj skrajno usmerjenih posameznikov, ki so spisali to peticijo, nam problemov in težav ne bo razrešilo. Bi pa avtorjem le kazalo svetovati malo več zmernosti in modrosti pri oblikovanju predlogov kako se reševanja  te nesrečne zgodbe lotiti. Predvsem tam in na področjih kjer bi lahko bili dodatno obremenjeni odgovorni lastniki domačih živali, v tem primeru psov in mačk. Cilje predlaganih ukrepov je potrebno usmeriti predvsem proti neodgovornim lastnikom živali, raznim malomarnim ter brezčutnim mešetarjem in preprodajalcem psičkov in v ukrepe nadzora raznih inšpekcijskih služb. Pri tem pa je potrebno ljudem pomagati na način, da se cene storitev za nekatere ukrepe kar najbolj znižajo in jih tudi krepko sofinancirati, če seveda želimo v nekem objektivno realnem času bistveno zmanjšati število zapuščenih psov in mačk. Najprej bi bilo torej potrebno razmere na tem področju normalizirati in v celoti obvladovati in šele takrat bi nastopil primeren čas za kakšne temeljitejše posege v zakonodajo in nadzor njenega izvajanja.

Kdo bo reformiral slovenski zdravstveni sistem?

V resnici bi moral naslov in vprašanje v njem zastaviti zelo drugače ter se vprašati kdo bo odgovoren za pripravo in izvedbo nujne reforme slovenskega zdravstva? Ker pa kakšnih morebitnih političnih ali pravnih, odškodninskih, kazenskih ali drugih odgovornosti tako nikoli nihče v slovenski politiki in oblasti  za nič ne prevzame, bi bilo postavljanje takšnega vprašanja povsem neumestno.

Vsi dosedanji ministri za zdravstvo v naši dvajsetletni državniški zgodovini so bili zdravniki. Verjamem, da so vsi dosedanji ministri bili v svoji stroki tudi odlični zdravniki in odlični profesorji. Kot minister pa se doslej ni izkazal prav nobeden med njimi. Nekateri so bili celo obupno slabi in  nesposobni ter so slovenskemu zdravstvu naredili neprecenljivo škodo. Vsaj za enega med njimi imam občutek, da se je celo nekaj trudil in skušal vlak slovenskega zdravstva, ki je drvel v prepad, če že ne povsem rešiti, pa vsaj njegovo propadanje upočasniti. Zakaj mu ni uspelo,  je pred TV kameri skušal že nekaj krat obrazložiti in pojasniti. Dela strokovne in večinske laične javnosti prepričati mu ni uspelo, ker smo državljani imeli vedno občutek, da ni povsem iskren v svoji izpovedi in da nekoga ščiti ter ne pove katere skupine in posamezniki so ga pri tem ovirali in kako vse. Nekaj javnost tudi ve, večino pa ji že leta uspešno prikrivajo.

"Opozicija" v zdravniških vrstah, ki jo nekako pooseblja dr. Brecelj, je po odstopu ministra za zdravje dr. Gantarja, kot kandidata predsednici vlade Bratuškovi predlagala nekdanjega predsednika Računskega sodišča Igorja Šoltesa. Dobršen del politično in ideološko neobremenjene slovenske javnosti je optimistično zastrigel z ušesi in naivno verjel, da si tudi koalicijski partnerji, ki sestavljajo slovensko vlado, tokrat res želijo na ministrstvu za zdravje človeka, ki ima potrebna znanja ter tudi pogum in voljo, da se spoprime z nujno zdravstveno reformo. Danes seveda vemo kako zelo smo se motili.

Sedaj, ko so Šoltesa kot kandidata za ministra za zdravje nagnali, pa nekateri pravijo, da so intervenirali strici iz ozadja. Saj si zagotovo res intervenirali strici iz ozadja, so pa intervenirali tudi  tudi močni strici iz ospredja. Vsekakor pa še tudi vidni ter nevidni strici iz zdravstvenega sistema samega. Že vedo zakaj. Tiho so pritisnili na nekatere politike in ti so sedaj ponovno opravili zadano nalogo. Predsednik DeSUS-a Karel Erjavec je v Tv kamere uspel izjaviti, da Šoltesa kot morebitnega ministra za zdravje sicer podpirajo, vendar se število njihovih ministrov v vladi zaradi tega ne sme zmanjšati. S tem je ostalim koalicijskim partnerjem sporočil: zaradi nas ( DeSUS-a ) je Šoltes sicer lahko minister za zdravje, vendar nam mora nekdo izmed vas odstopiti drugo ministrstvo, ki ga sedaj zasedate. Da bi pred slovensko javnostjo ohranil čist obraz, je vse skupaj zvito zvalil na ostale koalicijske partnerje.

Visoko v zrak pa je ob napovedani Šoltesovi kandidaturi za ministra za zdravje skočil predsednik SD Igor Lukšič. ki mu pred TV kamerami ni uspelo prikriti velikega nasprotovanja Šoltesu. Pa bi vse skupaj še nekako lahko razumeli, če bi Lukšiču uspelo navesti vsaj en sam utemeljen razlog zakaj tako zelo in goreče nasprotuje temu, da bi Šoltes postal minister za zdravje ter se lotil nujne reforme slovenskega zdravstvenega sistema. Sistema, ki zelo ogroža stabilnost celotne države in je pred samim bankrotom. Nakladal in mencal je kot kak polpismen politični začetnik in si sproti izmišljal prav slaboumne razloge zakaj, da Šoltesa ni mogoče podpreti. Gledalci smo ob njegovih nastopih imeli občutek, da ga je nečesa neizmerno strah, če bi se slučajno zgodilo, da Šoltes postane minister. Prav nič profesorsko modro ter premišljeno ni deloval v svojih utemeljevanjih nasprotovanja Šoltesovi kandidaturi za ministra za zdravstvo.

Bo pa predsednik SD Igor Lukšič odslej prvo ime nasprotovanja Igorju Šoltesu, da bi postal minister za zdravje. Ostali zdravstveni, politični, koalicijski, ideološki ter drugi strici iz ozadja in ospredja nas odslej glede vprašanja ureditve razmer v slovenskem zdravstvu niti ne bodo več posebej zanimali. S tem je stranka SD in skupaj z njo njen predsednik Igor Lukšič, prevzela vso politično in moralno odgovornost za stanje v slovenskem zdravstvu ter izvedbo nujne zdravstvene reforme. Največja koalicijska stranka PS in premierka Alenka Bratušek pa bosta tudi morali prenehati cincati in preprečiti nadaljnja politikantska mešetarjenja v koaliciji, če se želijo vsi skupaj še nekaj časa obdržati na oblasti in opraviti nalogo, ki so jo prevzeli. Ničesar niso storili, da ne bi prišlo do kolektivnega odstopa KPK in posledice tega odstopa bomo državljani kmalu tudi čutili. Kot mlinski kamen se vladi okrog vratu vse težje obeša zgodba s TEŠ 6. Sedaj so nagnali in se mirno odrekli dobremu kandidatu za ministra, da bi na to mesto postavili nekega svojega strankarskega kljukca in ravnajo točno tako kot radi očitajo Janši, da je ravnal, ko  je bil premier. Ni važno če kaj veš, imaš pogum in si se že doslej kje dokazal, ker je važno le, da si naš.

Ministrstvo za zdravstvo ni niti približno enako ministrstvu za odnose RS s slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter s Slovenci po svetu. Ogromni večini državljank in državljanov je popolnoma vseeno koga bodo nastavili na tem na pol turističnem ministrstvu. Niti malo pa ljudem v državi ni vseeno kaj bodo počeli s slovenskim zdravstvom in ali bodo državljanke in državljani morebiti že jutri umirali zaradi tega in ali se bodo v bodoče lahko ustrezno zdravili le še tisti, ki bodo imeli denar. Ker se ti v vladni koaliciji ne morejo dogovoriti kdo vodi vlado in kdo je mandatar in se do tega izredno občutljivega vprašanja tako pišmeuhovsko obnašajo. Od danes se bo tudi pozornost slovenske javnosti glede iskanja novega zdravstvenega ministra zaostrila in ljudi ne bodo več uspevali zavajati z raznimi puhlicami ter demagoškimi čvekarijami o veliki strokovni verodostojnosti ter kompetentnosti od nekod privlečenega kandidata. Ne novi minister, kdorkoli pač že to bo in kjer koli ga bodo uspeli izbrskati, temveč Bratuškova in njena PS ter Lukšič in njegova SD , od danes prevzemata pred slovensko javnostjo vso odgovornost za razmere v slovenskem zdravstvu ter pripravo in izvedbo reforme slovenskega zdravstva. Državljanke in državljani niso pripravljeni umirati zaradi njihove nesposobnosti ter politične nečimrnosti.

Od danes pa res več ne vemo kdo vodi slovensko vlado in kdo je mandatar? Je to res Bratuškova ali pa se je sedež vlade preselil v kabinet predsednika SD Igorja Lukšiča in se tam sprejemajo najpomembnejše odločitve? Predsednica vlade Bratuškova in ostali v koaliciji bodo javnosti morali povedati kaj je pomembnejše ali nujni začetek reševanja razmer v slovenskem zdravstvu ali strankarski pedigre zdravstvenega ministra. Rešuje ta vlada prvenstveno interese in koristi posameznih strank ter njihovih liderjev ali rešuje državo?

Grda propagandna manipulacija!

Na Facebooku in potem še na Twitterju se je pred dnevi pojavila fotografija, ki jo tukaj objavljam, in je bila pospremljena s komentarjem, da prikazuje sirijskega dečka, ki so mu vladne sile ubile starše ter si je za svoj počitek izbral prostor med grobovoma očeta in matere. Ker je prizor res  zelo pretresljiv, seveda ni prav nobeno presenečenje, da so se bralci odzvali zelo čustveno in ostro ter od mednarodne javnosti množično zahtevali takojšnje ostre sankcije proti sirijskemu režimu.

Potem pa se je ugotovilo, da ta nesrečna fotografija naj sploh ne bi bila posneta v Siriji in da otrok, ki je na fotografiji sploh ni izgubil staršev ter da tudi grobova nista prava. Fotografijo bi naj  naredil nek saudijski umetniški fotograf v okviru nekega umetniškega projekta in za model je uporabil kar sina svoje sestre. Del fotografij iz tega svojega umetniško fotografskega projekta je potem objavil na Facebooku kjer jih našel nek Američan, ki je prešel v islamsko vero. Fotografijo je prenesel na Twitter in dopisal, da prikazuje dečka spečega med grobovoma svojih staršev, ki so ju ubile sirske vladne sile.

Fotografija se je bliskovito razširila po Twitterju in med bralci seveda povzročila veliko razburjenje ter ogorčenost. Povzele so jo tudi nekatere mednarodne človekoljubne in druge organizacije ter jo izkoristile za napad na Sirijo, njenega predsednika ter njene oborožene sile. Odmev je bil še dodatno propagandno začinjen, ker se je prav času objave te fotografije in ob njej mnogih ogorčenih komentarjev čustveno prizadetih bralcev, v Švici začela mednarodna mirovna konferenca s ciljem končati državljansko vojno v Siriji.

Ko je avtor fotografije spoznal kako se z njegovim umetniškim delom nesramno manipulira in zavaja svetovno javnost, je od Američana, ki je to nesramno propagandno akcijo na Twitterju sprožil, zahteval, da fotografijo umakne in pove resnico o njenem nastanku ter izvoru. Ta naj bi mu nesramno odgovoril, da naj na vse skupaj kar mirno pozabi ter naj tudi sam potrdi, da je bila fotografija posneta v Siriji in si tako prisluži nagrado od Boga.

Fotografijo so potem odstranili, vendar je škoda seveda že nastala in tudi posledic njene zlonamerne objave sedaj skoraj ni več mogoče popraviti. Pri tem se lahko vprašamo koliko takšnih lažnih propagandističnih sporočil kroži v medmrežju in kako jih sploh prepoznati in ločiti od tistih pravih in dobronamernih ter resnično informativnih. Za veliko večino takšnih in podobnih zlonamernih slikovnih ali pisnih sporočil, ki jim kot bralci poklanjamo vero, potem v resnici nikoli ne zvemo, da so nas zavedla in kdo jih je v svetovni splet sploh spravil ter s kakšnimi vse nameni. Manipulacija z nami kot bralci in državljani je postala nekaj vsakdanjega in se z njo srečamo takoj ko kliknemo na spletne medije, družbena omrežja ter mnoge druge spletne strani.

Z nami v resnici manipulirajo, nas zavajajo ter nam lažejo politiki in politične stranke ter njihovi priskledniki, oblastniki, razni ideologi,  kvazi predstavniki raznih strok ter domačega in tujega kapitala, razni analitiki in drugi družbeni ter profiterski vedeževalci in seveda še mnogi drugi. Mi pa vsem tem pokvarjencem  čredno verjamemo, jim sledimo ter iz sebe delamo navadne tepce s katerimi potem res ni več težko upravljati in jih voditi. Za njihove "resnice" smo se potem pripravljeni medsebojno spreti, se celo stepsti ali morebiti kdaj še celo medsebojno ubijati. Zakaj dovoljujemo, da njihove "resnice" zmagujejo nad našimi?

Iskrene čestitke ob visokem jubileju!

Našemu mladostnemu prijatelju Popaju se ob njegovem visokem jubileju, častitljivi 85 letnici, spodobi izreči iskreno čestitko. Navduševal nas je v naših mladih letih in potem, ko smo se kot starši skupaj z našimi malimi otročiči veselili ob spremljanju njegovih vragolij in ga  obožujemo tudi še danes v družbi naših vnukov.

Neustrašni mornar Popaj se je rodil 17. januarja leta 1929, ko ga je javnosti predstavil njegov oče risar Elziet Crisler Segar v stripu Thimble Theatre. Potem je seveda Popaj srečal še svojo drago Olivo s katero sta skupaj zakoračila na pot slave v okrog 230 krajših epizodah ter treh daljših risanih filmih. Leta 1980 pa je bil posnet tudi celovečetni film v katerem sta glavni vlogi odigrala Popaj in Oliva.

Razmislek o odhodu na volišča za volitve v EU parlament!

Še nekaj mesecev nas loči do volitev poslancev v EU parlament in mnogi se sprašujejo čemu se teh volitev sploh še udeležiti. Star pregovor pravi: daleč od oči in še dalje od srca. Pa razloga za dosedanjo slabo udeležbo Slovenk in Slovencev na evropskih volitvah ni mogoče iskati  le v sporočilu tega znanega reka, temveč tudi v vedno bolj kritičnem odnosu državljank in državljanov do te naddržavne tvorbe.

Mnogi domači ter tuji politiki, politični analitiki in številni drugi, ki mislijo, da o nas kaj vedo, nam očitajo, da smo egoistični, vase zaverovani, jugonostalgični, okuženi z virusom socializma in še veliko podobnih kritičnih očitkov na naš račun lahko dnevno slišimo ter bi jih lahko tukaj navedli. Le malokdo pa se vpraša ali si upa javno povedati oziroma zapisati zakaj smo takšni kot trdijo, da smo in kaj nas je takšne naredilo. Mogoče pa smo kot ljudstvo živečo v državi Sloveniji kolektivno le veliko bolj brihtni kot bi nam ti kritiki bili pripravljeni priznati. Da smo občasno res krepko naivni smo v preteklost že kar nekajkrat dokazali. Da pa nismo popolni tepci, pa tudi in to prav v tem času vedno bolj dokazujemo.

Od tiste tako zelo poveličevane in obljubljene EU kot so nam jo prikazovali in kot se nam je prikazovala sama, je ostalo le še zelo malo. Deset let bo odkar smo postali člani te druščine in ji v upravljanje predali državo in skoraj vso njeno suverenost ter s tem tudi usodo naše in naslednjih  generacij. Prav v teh letih članstva, ko smo živeli pod strogimi normami ter pogledi in nasveti EU smo zabredli v najhujše težave in se ob tem med sabo še na smrt sprli. Nič se v tej deželi slovenski v preteklih desetih letih ni dogodilo o čemer naši gospodarji v EU ne bi bili obveščeni in k čemur ne bi, vsaj molče, dali svojega soglasja. Ko smo do konca zabredli, pa smo s strani te iste EU poslušali same očitke in zastraševanja s Trojko in drugimi ukrepi, da bi sedaj na koncu skoraj v celoti prevzeli upravljanje z našo državo. Ne sicer javno s Trojko, temveč na veliko bolj prefinjene in večinski javnosti skoraj nevidne načine ter z ekonomsko, finančno, pravno in politično prisilo. Pri tem pa imajo naši EU gospodarji še krepko podporo tudi v nekaterih političnih in ekonomskih ter drugih elitah iz slovenske države same, ki prav tekmujejo kdo bo v tujini bolj očrnil slovensko državo, njeno preteklost in sedanjost, njene institucije, drugače misleče ter s tem veliko večino državljank in državljanov.

Za vse slabo s čimer nas je v preteklem letu in nas bo v tem letu še dodatno, osrečevala slovenska oblast se lahko zahvalimo centrom moči naših EU gospodarjev v Bruslju in Berlinu ter še kje, ker navodila, napotila ter ukazi, ki iz teh centrov prihajajo so jasni, nedvoumni in ne dovoljujejo ugovarjanj. O vsem pa jih pridno obveščajo, jim svetujejo, občasno kaj tudi sami zapišejo ali sprožijo naši domači svetohlinski ter oblasti in moči željni politični dvoličneži. Nekdo bo morebiti sedaj dejal, da pa to ni nič novega in takšno ravnanje dela slovenskih hlapčevskih elit ne bi smelo nikogar presenetiti. Ker odkar Slovenci vemo zase, smo bili priča takšnim pojavom. Res je in zaradi takšnega ravnanja dela svojih elit, je ta narod v preteklosti že veliko pretrpel, na oltar domovine položil ogromno življenj in sedaj že skoraj zapravil svojo državo ter bodočnost v njej živečim ljudem.

Ob vstopu v EU so državljanke in državljane Slovenije kolektivno obrnili in v nov EU čas smo stopili obrnjeni s hrbtom naprej ter s pogledi in mislimi uperjenimi nazaj v preteklost. Vseh deset let tako korakamo v lepšo EU bodočnost, slepi za vse kar se nam pred hrbtom dogaja, ker mi gledamo le nazaj in se ukvarjamo z zgodovino na katero pa nimamo vpliva in je tudi spremeniti več ne moremo. Vsak dan nam kolektivno v glave zabijajo, da se moramo sramovati svoje preteklosti in svoje zgodovine, da nismo vredni članstva v EU, ker smo vanjo vstopili omadeževani in osramočeni z dejanji in grehi naših očetov in dedov. Ves čas bi se morali le kesati in nečesa sramovati, se nekomu za nekaj oproščati, sprejemati neke nove ter vsiljene vrednote, se medsebojno obtoževati in moralno očiščevati. Ker le takšni, brez preteklosti in brez skrbi za svojo in naših potomcev bodočnost, bomo lahko dobri Evropejci.

In v kakšni Evropi naj bi to mi bili res dobri? V tej in takšni, ki dnevno zatira in v revščino peha ves svoj južni teritorialni del skupnosti? Ki vse bolj omejuje pravne, socialne, ekonomske, politične in mnoge druge skozi čas zgodovine priborjene človekove pravice? V Evropi v kateri so vedno bolj zaznani in celo molče sprejeti pojavi agresivnega nacionalizma, šovinizma, ksenofobije, neonacizma, rasizma, ekonomskega in finančnega tlačanstva in suženjstva? Ne hvala! O tem ali bomo v maju tega leta slovenske državljanke in državljani podarili legitimnost volitvam poslank in poslancev v EU parlament, bi kazalo res temeljito razmisliti in se modro odločiti.

Sprenevedanje LZS ob nezakonitem pokončanju sokola!

Pogosto obiskujem spletne strani na katerih svoja razmišljanja objavljajo slovenski planinci, gasilci, čebelarji, kinologi, ribiči, lovci in člani drugih društvenih organizacij. Tako zadnje čase z velikim zanimanjem spremljam burno razpravo na neodvisnem lovskem forumu Lov, kjer se je razvnela burna razprava okrog dogodka uplenitve sokola, ki spada med z zakonom zaščitene in zelo ogrožene živalske vrste v Sloveniji. Prve novice o tem neljubem in neciviliziranem ( prav barbarskem dogodku, smem mirno zapisati ) so objavili slovenski mediji, ker je oba lovca člana LD Brezovica, ki naj bi pri tem početju sodelovala,  pri dejanju krivolova zasačil občan. Ta naj bi mrtvega sokola potem tudi pobral in o tem obvestil ustrezne državne institucije ter slovensko javnost. Člani prej navedenega spletnega foruma Lov in v veliki večini tudi slovenski lovci ter člani slovenske krovne lovske organizacije Lovske zveze Slovenije ( LZS ) so se na ta nesrečni dogodek odzvali zelo različno. Nekateri, ki pa so hitro postali velika manjšina, temu dogodku ni želela pripisovati kake omembe vredne pozornosti ali so nekateri celo ustrelitev sokola opravičevali in tako želeli zaščititi svojega lovskega kolega, ki je dvignil puško ter pokončal zaščiteno ptico. Potem pa se je kot odgovor na takšna javna razmišljanja razvnel pravi vihar množice lovcev članov foruma, ki so zelo ostro nastopili proti takim in podobnim dejanjem posameznikov v lovskih vrstah in pri tem ne malo kritike namenili tudi vodstvom lovskih družin ter na vodstvo LZS. 

Urednik spletnega foruma LOV je tako posebej izpostavil razmišljanje enega od komentatorjev, ki je po tridesetih letih članstva zapustil lovske vrste in je o tem žalostnem dogodku zapisal: 

Naš lovski tovariš o dogodku s sokolom

V srcu in tudi našem dojemanju še vedno naš lovski tovariš Sraka je spet zadel žebljico na glavico in nam natočil čistega vina:

"Spoštovani kolegi, očitno veliko članov slovenske lovske organizacije še vedno ni pripravljenih spremeniti svojih ravnanj v poslanstvu, ki ga kot lovci opravljate ter v odnosu do javnosti. Odziv mnogih članov LZS na ta nesrečni primer je ponovno v stilu ubijte kurirja, ki je prinesel slabo novico. Nadaljuje se miselnost starega reka, da kar je dovoljeno bogovom, ni dovoljeno navadni raji. In bogovi naj bi seveda na tem področju bili lovci. Očitno velik del članstva še vedno ni pripravljen kot lovci in člani LZS ter predvsem kot državljani sprejeti dejstva, da je zakone treba spoštovati.To kar tako radi zahtevate od drugih, morate najprej spoštovati sami in predvsem biti pošteni, najprej do sebe in svoje lovske organizacije, do odgovornega poslanstva, ki vam je kot slovenskim lovcem zaupano in potem v enaki meri tudi do države ter vseh njenih državljanov.

Ponovno kot že toliko krat doslej ste padli na najbolj občutljivem postulatu vašega lovskega poslanstva kot je varovanje naravne dediščne in v okviru tega varovanje ogroženih živalskih vrst. Najprej ste si privočili tisto nesrečno zgodbo o sprostitvi zapor za nekatere vrste ptic in sedaj v primeru tega nesrečnega sokola še z vašim nekritičnim in pišmeuhovskim odzivom na ta dogodek. Ne le, da je velik del članstva v tem primeru kar prezrl očitno kršenje zakona in vsul kritiko na državljana, ki je vaša kolega zasačil pri tem dejanju ter to razkril javnosti, temveč ste prav grdo poteptali še določila vašega Etičnega kodeksa slovenskega lovca, ki ste ga sami spisali, sami sprejeli ter se mu sami s svojo svobodno voljo s podpisom zavezali.

Ker sem bil trideset let član LZS vem, da ta primer ustrelitve zaščitene živalske vrste ni osamljen in je na vašo ( še do predkratkim na našo ) veliko žalost kar razširjen pojav, ki pa se največkrat dogodi daleč vstran od oči slovenske osveščene javnosti in tudi od oči tistih slovenskih poštenih lovcev, ki takšna početja ostro obsojajo. Kolektivno udinjanje načelu, da tisto kar javnost ne vidi in ne ve, se pač ni dogodilo, vas ne bo pripeljalo daleč. Svoj strokovni ter etični in moralni ugled v javnosti ter s tem njeno zaupanje in spoštovanje vašega poslanstva, slovenske lovske organizacije in slehernega posameznega njenega člana, si boste morali priboriti sami ali pa se boste morali sprijazniti, da se bo začel odštevati čas vašega trajanja v takšni obliki kot jo danes še poznamo in kot si je sami želite.

Brez velike naklonjenosti slovenske javnosti vas čez čas enostavno več ne bo, pa če vam je kaj takšnega ljubo slišati ali ne. Boljše, da brez milosti in lažnih opravičil, izgovarjanj in hlinjenja lažnega lovskega tovarištva temeljito očistite lastne vrste kot, da se s takšnimi nekritičnim odnosom do takšnih ter podobnih pojavov odpravljate na pot samoukinitve.

Pa brez zamere cenjene kolegice in kolegi, če ste zgoraj prebirali nekaj kar vam ni všeč in s ćim se nekateri nikakor ne strinjate ali celo obsojate. Nisem vam želel nastavjati ogledala, ker si ga boste morali nastaviti sami, če boste želeli obstati.

Lep ( z dušo in srcem še vedno lovski ) pozdrav!"

Potem pa se je z javno objavo odzvala tudi še LZS in jo povzemam s strani foruma LOV:

LZS izjavlja o krivolovu sokola

Napisal LZS.

Nezakonit lov je treba takoj prijaviti pristojnim organom

Ljubljana, 10. 1. 2014  

Pri Lovski zvezi Slovenije obžalujemo, da kljub neprestanemu ozaveščanju in obveznemu izobraževanju lovcev znotraj članic do takšnih, sicer redkih dogodkov še vedno prihaja, in si želimo, da bi jih bilo v prihodnosti čim manj oziroma jih sploh ne bi bilo!
Obžalujemo pa tudi vsak nesrečni dogodek, ki se zgodi na lovu, bodisi nesreče, ki se zgodijo z orožjem, bodisi nenamerne nesreče in napake pri izvajanju lova, ki se lahko zgodijo tudi v lovskih vrstah. Podobno kot na cesti. Imamo vozniško dovoljenje, pa kljub temu prihaja do nesreč. Lovska zveza Slovenije si prizadeva, da do nezakonitega lova v lovskih vrstah ne bi prihajalo kot tudi ne do nesreč. Neprestano izobražujemo in ozaveščamo lovce, izdajamo strokovno literaturo in druga gradiva s področja lovstva in veljavne zakonodaje, izvajamo strokovne posvete ter dodatna izobraževanja. Prav tako usposabljamo lovske čuvaje, ki so tudi s strani države pooblaščeni za ugotavljanje in preprečevanje nezakonitega lova. Ti morajo o morebitnih kršitvah obvestiti pristojne organe in upravljavca lovišča, ki nato ugotavljajo, ali je šlo za prekršek oz. kaznivo dejanje nezakonitega lova in ga ustrezno obravnavajo. Dejstvo je, da je nezakonit lov treba nemudoma prijaviti policiji ali lovski inšpekciji.

Sama Lovska zveza Slovenije nima nobene pravne podlage in tudi ne praktičnih možnosti, da bi ugotavljala in sankcionirala nezakonit lov v loviščih svojih članic. Lovske družine so popolnoma samostojne pravne osebe in morajo v primeru kršitev proti svojim članom ukrepati na podlagi veljavnih Pravil društva, ki so predhodno preverjena s skladnostjo z nacionalno zakonodajo na pristojni upravni enoti.

Na LZS smo z dogodkom, da je bil na Ljubljanskem barju ustreljen sokol selec, seznanjeni. Po naših informacijah je LD Brezovica zoper domnevnega storilca nemudoma ukrepala in sprožila disciplinski postopek. Pravila lovske družine v primeru nezakonitega lova, ki se smatra za hudo kršitev, predvidevajo izključitev iz lovskih vrst.

Lovska zveza Slovenije 

Temu pisanju LZS skoraj ne moremo reči drugače kot pilatovsko umivanje rok, sprenevedanje in prelaganje odgovnosti na druge ali kar mlačna voda s katero se odžejati ni mogoče pa tudi okopati v njej ne. V resnici pa ravno LZS nosi največjo odgovornost za tovrstne pojave, ker živi tam v Ljubljani v svojem steklenem zvonu in deluje zaprto, funkcionarsko bahato, birokratsko ter v ,od podrejenih organizacij in članstva, zelo oddaljenem svetu razmišljanj in funkcioniranja. Pravzaprav vodstvo LZS velika večina slovenskih lovcev doživlja kot neko slovensko zelo nedemokratično lovsko vlado. In ta se tako v resnici tudi obnaša do svojega članstva.

Pa bi nekako še takšno sprenevedavo pisanje vodstva LZS  lahko razumeli, če bi šlo za res redek in enkraten ter ne množičen pojav kršitve pozitivne zakonodaje, podzakonskih aktov, internih aktov ZLD ter aktov temeljnih lovskih organizacij ( LD-jev ) in predvsem za kršitev načel Etičnega kodeksa slovenskih lovcev, ki ga v svojem kritičnem zapisu navaja tudi nekdanji lovec"Sraka". Je pa po trditvah slovenskih lovcev, ki razmere zelo dobro poznajo, teh pojavov zelo veliko in se jih tudi veliko večino prikrije ter zamolči in za njih slovenska javnost nikoli ne izve. O teh pojavih pa se veliko govori in nanje opozarjajo pošteni slovenski lovci v svojih okoljih,  pa potem zelo pogosto močno  zagrenjeni povedo, da ga potem v praksi običajno najkrajše potegnejo ravno tisti, ki na te nepravilnosti opozarjajo in jih obsojajo ter zahtevajo njihovo sankcioniranje. Gospodje na LZS se kot vodilni funkcionarji LZS seveda ne morejo na tak način razbremeniti odgovornosti in jo kar tako z levo roko podtakniti nekomu drugemu. Če bi gospodje na LZS vsaj občasno prebrali kaj od tega kar napišejo njihovi člani na spletnih straneh foruma Lov, se seveda ne bi mogli več izgovarjati, da o razširjenosti in množičnosti kršenja zakona ter drugih aktov ne vedo skoraj nič in pač zaradi tega ne čutijo kake potrebe, da bi to vprašanje v slovenski lovski organizaciji prioritetno postavili na dnevni red.

Pričakoval sem, da se bo o tem neljubem dogodku oglasilo tudi pristojno ministrstvo ( ki mu tudi priporočam občasen obisk strani foruma Lov ) in še kak drug zainteresiran državni organ ter od LZS kot krovne organizacije zahteval temeljito pojasnilo o tem in drugih podobnih primerih kršenja zakonodaje ter splošnih aktov, s katerimi se celotno to področje ureja. Do danes mi ni uspelo nikjer nič prebrati, da so se zganili in kaj v tej smeri storili. Slovenski lovci so za zavarovanje živalskih vrst storili v preteklosti ogromno in danes se velika večina lovcev trudi to tradicijo nadaljevati. Med njimi ne boste našli grdob, ki bi ogrožali zavarovane, zaščitene ter ogrožene živalske vrste, streljali pse, ki se najdejo brez nadzora v naravnem prostoru ali počeli druge podobne grdobije. Skoraj vsi po vrsti pa pravijo, da se ne uspevajo iz svojih vrst rešiti mnogih tistih članov, ki krnijo skozi zgodovino pridobljen velik in časten ugled slovenskega lovca, ker se prestopnikom največ krat v bran postavljajo posamezni vplivni člani vodstev v Lovskih družinah ter celo v organih LZS. Razlog več, da v to poseže kdo pristojen od zunaj in pomaga veliki večini poštenih ter vestnih in delovnih slovenskih lovcev, da očistijo svoje vrste vseh tistih, ki v to častno druščino ne sodijo.

Slovenija se je kar dobro odrezala!

Vir: Večernji list, HR

Objavljena je lista uspešnih in perspektivnih držav sveta, tistih, ki še nekako životarijo in tistih, ki so v resnici že skoraj odpisane, ki jo vsako leto objavlja ameriški Fond za mir. V analizo na osnovi 12 kriterijev ( socialni, politični, ekonomski, vojni, stopnja siromaštva, spoštovanje človekovih pravic, ekonomski razvoj, zadovoljstvo prebivalstva, državna stabilnost, varnost in drugo ). Zajetih  je 178 držav in so na enotno objavljeni tabeli označene z barvam in sicer: z rdečo države, ki spadajo med odpisane in kritične, z oranžno so označene države pri katerih je potrebno biti zelo previden, z rumeno relativno stabilne države ter z zeleno perspektivne in zelo stabilne države.

Slovenija se niti ni tako slabo odrezala, če seveda verjamemo v objektivnost ocenjevanja. Pristali smo torej v rumenem na 163. mestu, od najslabšega s številko 1, ki pripada Somaliji  do najboljšega mesta pod številko 178, ki je pripadlo Finski.
 




Po mestu, ki ga zaseda naša država nam torej optimizma ne bi smelo manjkati. Ker pa nas star pregovor uči, da ni vse zlato kar se sveti, se preveč veseliti le ne kaže. Najprej, ker raznim tovrstnim ameriškim razvrstitvam in predvsem njihovi objektivnosti le ne kaže preveč verjeti in drugič, ker sami veliko bolje od njih vemo kako živi in s kašnimi vse težavami ter mukami se danes srečuje večina slovenskih državljanov in državljank. Prav zanimivo bo počakati na naslednjo njihovo objavljeno listo v začetku leta 2015, ker bo Slovenijo ter njene državljane ravno v leti 2014 ponovno zajel  cunami novih davkov in uveljavitev napovedanih ter s strani EU in mednarodnih finančnih centrov zaukazanih reform in socialnih restrikcij. Na katerem mestu se bomo pa takrat znašli pa bomo šele videli.

Očitno pa je, da vsi kriteriji po katerih Američani to listo sestavljajo le nima povsem enake teže in kot kaže razvrstitev posameznih, predvsem evropskih držav, prevladujejo pač tisti kriteriji, ki ameriškim interesom ter razumevanju obvladovanja sveta najbolj ustrezajo. Možno pa je, da Slovenke in Slovenci niti ne vemo kako dobro nam gre. Pa so nam to sedaj morali povedati šele Američani s svojo razvrstitvijo držav, ki so tako ne le slovenskim oblastnim, kapitalskim, finančnim ter političnim elitam, temveč tudi oblastnim elitam EU, ponudili dober dokazni material s katerimi nam bodo ti lahko odslej opletali pred nosom in nam dokazovali v kako velikih in hudih zmotah živimo.

Sodeč po mestu, ki so ga Američani dodelili naši državi, je pri nas torej še široko polje možnosti za zmanjševanje socialnih transferjev, pokojnin, plač, delavskih in drugih pravic, za večanje obstoječih ter uvajanje novih davkov, raznih reform in vseh drugih neolibalnih ukrepov za krepitev pozicij privilegiranih družbenih slojev in posameznikov. Drage Slovenke in Slovenci, še je prostora za ukrepe in reforme ter stiskanje pasu preden bi s 163. mesta padli, recimo, nekje tja do držav me 50. in 60. mestom. Res pa je tudi, da je pot navzdol lažje premagovati kot se vzpenjati tja proti vrhu.

Oglejmo si še druščino držav v naši rumeni skupini. Verjamete v objektivnost te razvrstitve? Malo dvoma nikakor ne more škodovati. Seveda nimam v mislih le rumene druščine, temveč še veliko bolj zeleno.

Celoten seznam razvrščenih držav si lahko ogledate na povezavi:  http://ffp.statesindex.org/rankings-2013-sortable

154	CzechRepublic
155	Uruguay
156	Japan
157	South Korea
158	Singapore
159	United States
160	United Kingdom
161	France
161	Portugal
163	Slovenia
164	Belgium