Takšno je pač danes stanje duha v Sloveniji!

Danes bom za spremembo nekaj vrstic posvetil temi o kateri na teh straneh praviloma ne pišem. O spolnosti in našem osebnem ter kolektivno javnem odnosu do te vsakodnevne in naravne človekove aktivnosti. Ker tudi o naši vsakodnevni prehrani, pitju, oblačenju, prijateljevanju, branju knjig, vzgoji otrok, izobraževanju in podobnih naših  aktivnostih pogosto ne pišem.

Nek razvajen mulec je v neki mariborski srednji šoli naletel na ravnatelja in učiteljico, ki naj bi v kabinetu počela nekaj kar se na takšnih mestih naj ne bi počelo. Vse to skrivaj posnel in potem pobalinsko objavil na spletu. Je to sploh kaka novica? Očitno v Sloveniji je, ker so to pograbili prav vsi slovenski mediji in se potrudili, da je zgodba prišla celo do ostarele babice in dedka, v od boga zapuščenem zaselku tam nekje v Slovenskih goricah ali Halozah, ki sta slučajno gledala TV dnevnik in potem še Rosvitine Odmeve na nacionalni TV, in ki kaj veliko drugih TV programov niti spremljati ne moreta. Ko sem spremljal Odmeve in pogovor voditeljice TV Rozike z medijsko najbolj razvpitim slovenskim osnovnošolskim ravnateljem Mercem in nekdanjo informacijsko pooblaščenko Natašo, sem ves v strahu čakal le še, da mi bodo ob koncu pogovora povedali, da nas to odkritje niti ne sme presenetiti, ker je ravnatelj bivši tajni sodelavec Udbe in član neke levičarske stranke in foruma 21 ter nesrečna učiteljica znana  komunistična ovaduhinja in velika častilka Kučana. Samo to je še manjkalo in celotna zgodba bi bila prav primerno današnjemu času zapakarina v politično in ideološko primeren paket, ki bi opravičeval takšno veliko medijsko pozornost dogodku, ki to sploh ni.

Včeraj smo doživeli pravi šolski primer velike slovenske medijske in malomeščanske hipokrizije, ko so o nekem dogodku največ govorili, moralizirali, se zgražali in obsojali predvsem tisti, ki bi v resnici morali molčati, ker bi tudi na njihovih grešnih dušicah lahko našli enake ali zelo podobne šume. Le javnosti odkrili in posneli jih niso ter potem tega na internetu objavili. Narod spomine hrani. Le malo pobrskati po svojih sivih celicah je potrebno in obudili si bomo spomine na govorice in potem tudi na medijske, portalske in blogerske namige povzete po tihih pripovedih ljudi zaposlenih na TV, v nekaterih uradih državne uprave in celo ministrstev ter drugih javnih ustanovah, zavodih in državnih institucijah, kaj vse lepega naj bi se občasno tam počelo in tudi kdo naj bi to počel. Kako že pravi star pregovor? Kdor je brez greha naj prvi vrže kamen! Sedaj pa smo doživeli, da največ kamenja po obeh nesrečnikih mečejo ravno tisti, ki bi svoje roke morali potisniti globoko v žepe in se od te zgodbe samokritično obrniti vstran.

Pogum za takšno ravnanje nekateri današnji medijski in drugi hinavci seveda črpajo iz pozitivne zakonodaje, ker vedo, da jih takrat nihče ni posnel in ni dokazov za njihove sladke grehe in bi vsakdo, ki bi le namignil na njihova imena, zelo kratko potegnil na sodišču. Mnogi tisti, ki pa tihe in zamolčane sladke zgodbe teh hinavcev poznajo, pa danes molče ter od začudenja odprtimi usti spremljajo medijsko mrcvarjenje ubogega ravnatelja in nesrečne profesorice. Le malo kdo pa se pri tem vpraša kaj je z družinami obeh v zgodbo vpletenih in kako ti vse to prenašajo in kakšne bodo ali bi vsaj zanje lahko bile posledice tega okrutnega medijskega linča. So tudi družinski člani obeh nesrečnikov kaj krivi? Vam, hinavci pokvarjeni, njihove življenjske zgodbe res nič ne pomenijo? Kdo in kaj vam daje pravico, da se na tako primitiven način poigravate z življenjskimi usodami nič krivih ljudi?

Sta res načelo medijske svobode in pravna zaščita hinavcev lahko alibi za uničevanje življenj v to zgodbo vpletenih ljudi? Res si želim, da bi policiji uspelo najti dijaka, ki je to zgodbo objavil na internetu in da bi tudi njegovi straši vsaj v malem podelili vse muke in težave žrtev svojega sina. Ker očitno so v svoji vzgoji nekaj hudo pogrešili. In ne le oni, temveč so v vzgoji nekoč krepko pogrešili tudi starši vseh danes odraslih  hinavskih licemerjev, ki se sedaj naslajajo ob mukah obeh vpletenih in njunih družin.