Posilstvo, ki ga ob vsem še moram sam financirati!

Tokrat nekaj stavkov namenjam TV reklamam s katerimi me vsakodnevno in praviloma ob najmanj primernem času, prav nasilno morijo ter posiljujejo vse TV hiše, ki jih imam možnost spremljati Sprijaznil sem se že s tovrstno prakso komercialnih velikih in malih lokalnih TV postaj, ker za spremljanje njihovega programa pač skoraj nič ne plačam.Vendar tudi možnost spremljanja teh komercialnih programov ni zastonj, ker moram pač mesečno plačevati naročnino kabelskemu operaterju, ki pa mi tudi ne dovoli proste izbire kaj bi želel imeti možnost spremljati in česar ne. Sestava paketa je v domeni kabelskega operaterja in imam tako na razpolago cel kup TV programov, ki jih nikoli ne gledam in me sploh ne zanimajo in nimam nekaj programov, ki pa bi jih z veseljem spremljal, pa v paket niso vključeni. Seveda jih lahko dobim, če to potem še dodatno plačam. Vendar so vsi programi, ti, ki jih imam in enako oni drugi, ki bi jih želel morebiti še imeti, če bi dodatno doplačal k mesečni naročnini, tako na gosto prestreljeni z raznimi slaboumnimi reklamami, da me res mine vsaka volja za še kakšnim dodatnim plačevanjem.

Nekaj povsem drugega pa je program javne nacionalne TV hiše, ki mi vsak mesec pošlje račun, ki ga po črki zakona moram poravnati in ob tem me doslej ni še nihče nikoli ni nič vprašal ali sem s programom zadovoljen. Ne, nisem povsem zadovoljen. Ne s prvim, ne z drugim in še manj s tretjim programom, ki mi ga nacionalka iz dneva v dan ter iz leta v leto ponuja in mi ponujeno možnost gledanja teh programov tudi veselo zaračunava. Zavedam se, da še tako dobra TV hiša nikoli ne bo mogla zadovoljiti vseh želja, pričakovanj, zahtev ali potreb svojih gledalcev. Razumljivo mi je tudi, da je RTV Slovenija javni zavod v nacionalnem interesu ter financiran iz različnih virov med katerimi je tudi obvezni prispevek ( davek ) gledalk in gledalcev oziroma državljank in državljanov. Hop, pa le imamo vsaj en primer nacionalnega interesa okrog katerega se doslej še levi, desni in mavrični niso do smrti sprli in za katerega jim v Bruslju še niso ukazali ga odpraviti, ker v združeni in enotni cvetoči Evropi za nacionalne interese ni mesta. Razen za Nemške in še katere seveda. Vendar je to že druga zgodba o kateri pa kdaj drugič kaj več.

Za ta še edini in nam dovoljen nacionalni interes pa je pač potrebno nekaj prispevati tudi iz naših državljanskih žepov. Seveda se trudim to razumeti. Nikakor pa mi ne gre v glavo zakaj moram financirati toliko predvajanj reklam od katerih so nekatere res prav odvratne, slaboumne in mi jih praviloma vsiljujejo ob najmanj primernih časih ob gledanju kakšne zanimive oddaje ali športnega dogodka. Še nikoli pa nisem zasledil, da bi z reklamami trgali prenos nedeljskih maš in drugih oddaj z versko vsebino ali osrednjega TV dnevnika ter nastopa kakšnega politika in v drugih podobnih primerih. Ne, oni so si našli priložnost, da me spravljajo v bes ravno v tistih redkih primerih spremljanja njihovega programa, ki ga plačujem, kar seveda želim še enkrat poudariti, ker mi plačevanje njihovih reklam gre res že krepko na živce.  Še sreča, da je nekoč nekdo izumil daljinca in mu za to velika hvala, ker mi v takšnih vsiljenih reklamnih primerih roka kar sama poseže za njim, da  me odreši vseh teh reklamnih muk. Največkrat se mi potem dogodi, da se nazaj h gledanju nadaljevanja programa odkoder me je pregnala reklama, niti več ne vračam, ker vem, da me bodo ponovno udarili s kakšnim pralnim praškom, zobno pasto ali podobnim izdelkom oziroma veliko ugodnostjo, ki ga oziroma jo seveda nujno potrebujem in moram izkoristiti. Z nekaterimi reklamami so tako zelo nasilni ter neokusni, da sem se pogosto že kar pred TV odločil, da pa tega izdelka ne bi kupil ali reklamirane ugodnosti izkoristil, pa  če je tovrsten izdelek edini na trgu ali ponujena ugodnost edina, ki se mi ponuja. Ne hvala!

Zakaj me torej neprestano mučijo ter posiljujejo in mi ne dajo miru vsaj na nacionalni TV katere program moram kot davkoplačevalec in državljan plačevati? Odgovor je seveda preprost, ker na mojih mukah in jezi služijo denar. Verjetno pa bi vse to nasilje nad mano kot TV gledalcem in seveda plačnikom, še nekako prežvečil, če bi bila oddaja, ki jo spremljam res nadvse zanimiva in bi tudi reklame bile nekaj krajše, izvirne, zanimive, poučne, humorno privlačne. Enostavno povedano tako narejene, da bi me pritegnile, vzbudile pri meni neko zanimanje in pozornost, me o čem informirale ali celo podučile. Ob gledanju večine tega kar mi kot reklame ponujajo, pa se počutim kot bebec, ki je šele včeraj v civilizacijo prilomastil iz krapinske jame ali splezal s kakšnega drevesa v prostranih kočevskih gozdovih. Tolažim in pomirim se potem le še s prirejenim starim rekom, ki v novi podobi glasi: kakšna reklama takšen pač njen avtor in takšen proizvajalec reklamiranega izdelka ali storitve in takšen seveda tudi tisti, ki me s to reklamo posiljuje! Beda!