Nekoč v svojih otroških letih tudi nisem uspeval razumeti kako je med vojno ali po njej lahko nekdo tožaril, ovajal ali špecal svoje sosede, znance, celo sorodnike, čeprav je vedel, da jih bodo zaradi tega usmrtili, odpeljali v taborišča, požgali hišo, jih zverinsko mučili. Za neko malo lastno korist je okupatorju ali režimu zabarantal premoženja in življenja drugih ljudi, ki mu praviloma nikoli niso storili nič žalega. Dolgo let sem bil naivno prepričan, da se je kaj takšnega lahko dogajalo le takrat in v tistih črnih nesrečnih časih in da v novih časih kaj takšnega ne bi bilo več mogoče. Kako zelo sem se motil!
Danes je tožarjenje postalo pozitivna vrednota, ki ga celo javno vzpodbujajo slovenski politiki, ministri in državne institucije. Tožarijo mnogi, ki so prepričani, da s temi obsojanja vrednimi in skrajno nemoralnimi dejanji režimu izkazujejo svojo veliko pripadnost in državotvornost. Na ta pojav sem pred časom postal malo bolj pozoren ob sprejemanju novega zakona o delovnih razmerjih, ko so razni ministri in državni uradniki ter še mnogi drugi, začeli javno preko medijev pozivati ljudi naj začnejo ovajati vsako zaznavo suma dela na črno. Takrat sem na teh straneh objavil tudi kritičen prispevek na to temo in še vedno naivno verjel, da se ti pozivi med ljudmi le ne bodo tako zelo prijeli. Ponovno sem se zelo motil.
Potem je sledil nov propagandni val pozivanja ljudi k ovaduštvu, da naj takoj prijavijo sleherno branjevko, frizerko in še koga, ki jim bo kaj prodal ali naredil kakšno uslugo in ne bo izdal računa. Mnoge moje sodržavljanke in mnogi sodržavljani so potem veselo klicali na razne naslove in državotvorno ovajali ter tožarili. Sapo pa mi je vzel pred dnevi v Dnevniku objavljen prispevek o zelo veliki denarni nagradi ( 50.000 evrov ), ki jo obljublja vodstvo NLB svojim zaposlenim, če bodo ovadili svojo sodelavko ali sodelavca za kakšna dejanja s katerimi bi lahko bili ogroženi fotelji vodilnih ali bi v javnost prišle informacije, ki bi NLB škodovale. In šef te notranje bančne tajne policije naj ne bi bil nihče drug kot nekdanji podpredsednik Protikorupcijske komisije ( KPK ) Rok Praprotnik. Pa saj tem novodobnim slovenskim političnim, gospodarskim in finančnim oblastnikom in njihovim primitivnim ter slaboumnim potrčkotom in seveda njihovim inovacijam na področju vzpodbujanja medsebojnega ljudskega ovajanja in tožarjenja, nekdanja zloglasna UDBA niti do kolen danes ne bi segla.
Pa se medsebojno ne ovaja in tožari le preprosto in naivno ljudstvo in njegovi moralno pokvarjeni ter koristolovni posamezniki. Ovaja in tožari se prav povsod. Tako se med sabo prav pritlehno ovajajo in tožarijo univerzitetni profesorji, novinarji, tožilci, sodniki, politiki, obrtniki in podjetniki ter mnogi drugi v državnih institucijah. Tudi zaposleni v občinskih upravah se radi tožarijo in špecajo in seveda ne zamudijo svoje priložnosti ob zamenjavi župana ter se tako mnogi prav sramotno ter skrajno nemoralno in pokvarjeno prilizujejo novemu županu v upanju na kakšne koncesije, napredovanja, nova delovna mesta in še kakšne druge koristi. Tudi ti seveda vse na račun svojih sodelavk in sodelavcev, od katerih jih je dobršen del celo veliko boljših ter sposobnejših in pri delu uspešnejših od teh pokvarjenih špicljev samih.
Ne mine dan, ko ne bi mogli v medijih slišati ali prebrati o kakšnih javnih in anonimnih pismih v katerih razne moralne spake tožarijo svoje politično ter ideološko drugače misleče in strokovno uspešnejše kolegice in kolege ter šefe. Vse z enim in edinim namenom prilizovanja močnim političnim, finančnim in oblastnim posameznikom ali skupinam v pričakovanju raznih koristi zase. Kakor, da ta pojav ne bi bil dovolj zastrašujoč in hudo škodljiv že za domače moralno, politično in gospodarsko zdravje nacije in države, smo to prakso špecanja, tožarjenja in posredovanja polresnic ali neresnic uspešno prenesli celo v mednarodno okolje in v institucije same EU. Preprosti državljani temu rečejo kar lezenje v rit zunanjim močnim posameznikom in elitam za drobne strankarsko kolektivne in osebne politične, ideološke, finančne, karierne in še kakšne koristi v veliko ter dolgoročno škodo ogromne večine prebivalstva te države in države Slovenije same.
Pogosto si zastavim vprašanje kako globoko kot posamezniki in narod sploh še lahko pademo? Še res nismo dosegli dna in se bomo streznili šele, ko bomo oškropljeni z bratsko krvjo ali pa bodo upravljanje z nami in našimi usodami prevzeli drugi?
Nezaslišana dvoličnost
Še štiriindvajset ur ni prav poteklo po prvih medijskih informacijah o tem kako so si v naši največji banki NLB in njihovi notranji službi pod vodstvom Roka Praprotnika zamislili medsebojno ovajanje in cinkanje zaposlenih in že so se njim ter njihovi praksi v bran oglasili nekateri mediji ter posamezni novinarji. Pred kamere so celo od nekod privlekli nekega pravnika in ekonomista, ki sta nam razlagala, da je to pač stvar delodajalca in običajna praksa tudi v ZDA na katero se bomo Slovenci pač morali navaditi in sprejeti. Navaditi in kot nekaj normalnega ter moralno in etično sprejemljivega bomo torej morali sprejeti medsebojno ovajanje, tožarjenje in cinkanje in ob vsem tem potem še kot družba, kot sosedje in znanci ter sodelavci normalno in složno skupaj živeti? Bojim se, da to dolgo tako ne bo šlo!
Iz vsega tega dogajanja pa izhaja še drug in prav zastrašujoč nauk ter družbena praksa na slovenskem. Kar celo desetletje so razni Leljaki, Omerze in mnoge druge nesreče tega časa, rovarili po raznih arhivih in iskali zaposlene ter tajne ali javne sodelavce nekdanjih tajnih služb UDBE in SDV, te sezname ljudi potem javno objavljali, zahtevali zanje razne pravne in druge sankcije in jih pred javnostjo razglašali kot zločince in nesramne ovaduhe. Ovajanje, prijavljanje, cinkanje in naznanjanje ljudi, ki ogrožajo varnost države ter v njej živečega prebivalstva in ustavni red neke države je torej zločinsko dejanje in vsega obsojanja vredno. Ovajanje, prijavljanje, cinkanje in naznanjanje ljudi za katere sumimo, da ogrožajo interese neoliberalnega kapitala pa so državotvorna, družbeno sprejemljiva, moralna in etična dejanja za katera si ti ljudje zaslužijo celo nagrade in pohvale. Res zanimiva sporočila za naše nadaljnje skupno življenje in odnose v naši družbi.
Ob tem se sedaj lahko le vprašamo kaj je vodilo teh nekaj medijev in preedvsem njihovih urednikov in novinarjev, da so nam sinoči poslali takšna sporočila? Vsekakor ne želja po kakšni objektivni in nepristranski informiranosti javnost, temveč zagotovo poslovni in verjetno tudi zasebni koruptivni interesi. Da v javnost pošiljaš takšna sporočila v katerih opravičuješ medsebojno ovajanje ljudi, že moraš imeti dobre razloge in določena kolektivna ter osebna pričakovanja, da bo neoliberalni kapital to vedel ceniti in tudi nagraditi. Velika blamaža in sramota dela slovenskega novinarskega ceha in sočasno tudi dobro opozorilo nam njihovim bralcem, gledalcem in poslušalcem, da bomo v bodoče bolj pozorni nad tem kaj in kako ter o čem nam poročajo. Že doslej jim kaj veliko na prvo nismo verjeli in odslej jim bomo še veliko manj. Tudi to kar so včeraj storili nekateri mediji in njihovi novinarji je namreč korupcija in lep primer kako zelo prav imajo tisti redki moralni posamezniki, ki trdijo, da se je proti korupciji zelo težko boriti in jo omejevati, ker ima toliko obrazov kot je koruptivnih in moralno ter etično slabih ljudi.
"Postajamo dežela ovaduhov in špicljev!"
OdgovoriIzbrišiProsim vas, to so nam dali v zibelko že v prejšnem sistemu(kjer je bil to pogoj za uspešno kariero), sedaj se je samo ta naša deformacija prelila v javne pozive! Sedaj z takimi banalitetami naša kvazi elita želi družbi pokazati, da od sedaj naprej bomo pa moralno čisti. To isto se počne še na ostalih subjektih, kjer zaprejo enega političnega kriminalca(Janšo), druge pa potem ni potrebno, pa spet dva-tri tajkune(Kordeža, Bavčarja in Šrota-no saj jih že po hitrem postopku spet spuščajo), ostale pa spet ni potrebno.
Ko bi ljudje že enkrat spregledali!
PROMEMORJA
OdgovoriIzbrišiZ a n i m i v o j e v e d e t i!
Pogledi Slovenije: Pred osamosvojitvijo registriranih 1.113 špicljev
Del arhiva ostaja zaprt
28. januar 2011 ob 06:42
Ljubljana - MMC RTV SLO
To je zgodba o aktivni generaciji, pomembnih ljudeh v slovenski družbi, mendžerjih, urednikih, novinarjih, direktorjih, članih nadzornih svetov, politikih.
To je zgodba o slovenski eliti. O tistih, ki so v osemdesetih nadzirali, ovajali, sledili, in o njihovih nadzorovancih. O špicljih in njihovih žrtvah.
Preberite tudi:
Del arhiva zaprt: nespoštovanje zakona ali sledenje ustavi?
Vse se začne, ko danes publicist, nekdaj pa gospodarstvenik, politik, član LDS-a Igor Omerza skuša priti do arhivov, ki se na nanašajo na konec sedemdesetih in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. To je bil čas, ko je Bill Gates že razvil Windowse, leta '86 smo bili priča černobilski katastrofi, vsi pa smo se držali za roke in peli We are the world. Bil je to čas pomladi. V mladini so že pisali o komunističnih nesposobnežih, Milan Kučan leta 1986 postane šef slovenske partije, leto pozneje izide znamenita 57. številka Nove revije, v kateri
slovenski intelekualci zahtevajo svobodno in neodvisno Slovenijo, o kateri takratna partijska nomenklatura razmišlja, televizija Ljubljana pa skrbno povzema.
A poguma ne zmanjka. Bojan Križaj Slovencem vliva samozavest, vsa dekleta zaljubljeno sanjajo o Tomu Cruisu iz Top Guna, medtem ko čakajo v vrstah za olje in sladkor. France Tomšič decembra 1987 požene litostrojske delavce na cesto, pa pred parlament in v Cankarjev dom. Rodi se prvi nerežimski sindikat.
Nadealjevanje:
OdgovoriIzbrišiTomšič se spominja ...
Tomšič se v enem izmed svojih intervjujev spominja: "Spomnim se, da si predsednik takratne slovenske vlade, Dušan Šinigoj, ni upal stopiti pred delavce, ampak so delavci SDV-ja, skušali mene in še dva predstavnika stavkovnega odbora zvabiti v stavbo skupščine. Zraven je bila seveda tudi uniformirana in neuniformirana policija."
Tajna politična policija: SDV, Služba državne varnosti oziroma nekdanja Udba, je bila namreč še vedno v zagonu. Po podatkih iz letnega poročila SDV za leto 1987, kar dvojno označenim kot državna varnost in državna tajnost, ki ga prvič po 23 letih javno objavljamo, je tajna policija strogo nadzorovala sovražno delovanje 1.096 oseb in 15.516 z njimi povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk o zanesljivosti posameznikov in 94.048 delnih preverk. Služba državne varnosti se je tako še tistega leta ukvarjala s 117.000 Slovenkami in Slovenci. Ali drugače: obdelovali so vsakega 16. Slovenca.
Spomenko Hribar in njenega moža, oba sta bila aktivna v krogu Nove revije, je služba vodila in spremljala v okviru kategorije meščanska desnica. Od konca sedemdesetih in vsa osemdeseta so ju obravnavali kot notranja sovražnika.
Sledili, prisluškovali, pregledovali, vdirali v stanovanja.
Iz taistega, javnosti do danes neznanega poročila lahko preberemo: "Služba državne varnosti je leta 1987 stalno sledila 625 Slovenkam in Slovencem, tajno so vdrli v 79 stanovanj in pisarn, 188 Slovencem so stalno pregledovali vsako poštno pošiljko, več kot 100 ljudem so prisluškovali v spalnicah, pisarnah, vikendih. In partijskemu vrhu so poslali 1.262 različnih informacij, obvestil in poročil."
Bil je to čas Pankrtov pa zahtev o civilnem služenju vojaškega roka – ko so 9. maja na dan zmage v Beogradu pred politično vrhuško vojaki JLA izkazovali moč na paradi. V Ljubljani pa so mirovniki že demonstrirali in se pogovarjali o ekologiji. O današnjem uglednem profesorju Gregorju Tomcu, ki so ga v SDV-ju vodili pod kategorijo pacifističnih in anarhističnih gibanj, v doseju zapišejo, da je bil na Japonskem, s kom se je tam družil, kaj počne in dela ter predvsem, s kom vzdržuje stike v tujini. V poročilu iz leta 1987 se SDV ob pokrivanju Gregorja Tomca, Tomaža Mastnaka, Franceta Adama, Pavleta Gantarja in Marka Hrena pohvali: "Sodelavska mreža ima nekaj kvalitetnih sodelavcev in virov, ki dajejo dobre podatke in so ustrezno vodeni. Koncem leta 1987 je bilo registriranih 41 sodelavcev in 217 virov. Na novo je bilo registriranih 11 sodelavcev in 44 virov."
Služba državne varnosti je še leta 1987 imela izvrstno sodelavsko mrežo: iz tabele je razvidno, da so imeli v mreži 227 sodelavcev in 884 različnih virov. V preprostem jeziku to pomeni, da je bilo štiri leta pred osamosvojitvijo v Sloveniji registriranih 1.113 špicljev.
Nadaljevanje:Zemljarič ponosen na to, kar je počel
OdgovoriIzbrišiTo je Janez Zemljarič danes, ko daje intervju kolegom s POP TV-ja. Ugleden član slovenske družbe, menedžer z izjemnim vplivom na trenutne poslovne, finančne in politične tokove v državi. Družabni kronist Aleksander Lucu je lani zapisal, da so se mu za njegov 81. rojstni dan prišli poklonit tako Katarina Kresal, njen partner Miro Senica, prijatelj finančni minister Franci Križanič, Milan Kučan, vrsta gradbenih direktorjev, ljubljanski župan Jankovič in še kdo. Zemljarič je bil vsa osemdeseta globoko vpet v delovanje Službe državne varnosti. V začetku 80-ih je bil predsednik takratne vlade, še prej notanji minister in pozneje podpredsednik jugoslovanske vlade in je ob nedavnem odzivu na pisanje o njegovi vlogi v Financah zapisal, da je ponosen na to, kar je počel. A kaj ko Igor Omerza istega leta, torej lani, izda knjigo o Edvardu Kocbeku, partizanu, intelektualcu in najbolj špijoniranem Slovencu, celo na smrtni postelji leta 1981 je bila ob njem tajna sodelavka Službe državne varnosti s kodnim imenom Zala. Omerza razgali, kako je taisti Janez Zemljarič brutalno zasliševal Kocbeka.
Nadljevanje:
OdgovoriIzbrišiKo Omerza pretekle mesece zaprosi za arhive Službe državne varnosti iz konca 70. vse do konca 80. z namenom, da se bo ukvarjal tudi z t. i. gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je nastal ob aretaciji Janše Borštnerja, Tasiča in Zavrla, se zgodi popolna blokada in zaprtje arhivov, češ da bodo ogroženi nacionalni in varnostni interesi Slovenije, saj bi šlo za razkritje podatkov o delovanju sodelavcev SDV-ja v tujini. Oziroma navajam: podatke iz gradiva bi lahko nekatere države izkoristile za pritiske na omenjene osebe bodisi zaradi pridobivanja podatkov o sedanjem delu agencije in razkrivanja obveščevalne mreže Sova ali zaradi diskreditiranja Slovenije in njenih dosežkov na mednarodnem področju. Datum: 20. januar 2011.
Že od leta 2006 imamo v Sloveniji zakon, ki dovoljuje vpogled v arhive Službe državne varnosti pred ustanovitvijo prvega demokratičnega zakonodajnega telesa, maja 1990.
Direktor Sove Sebastjan Selan pa je na dokumente, ki jih zahteva Omerza, mirno pritisnil oznako strogo zaupno in pozneje skupaj z direktorjem arhiva Draganom Matičem nista dovolila vpogleda v to dokumentacijo. In je še vedno ne dovolita. Pravniki so si enotni. Dejanje je protizakonito .
Nadaljevanje:
OdgovoriIzbrišiVlada se ne premakne in hiti spreminjati zakon
A vladajoče politične elite to ne premakne. Še več, vlada s pristojno ministrico Majdo Širca na čelu je z neobičajno hitrostjo prejšnji četrtek spremenila zakon o arhivih in ga poslala v parlament – mimogrede, še vedno v parlamentu čakamo potrditev najnovejših kriznih ukrepov – ta bo že v ponedeljek spreminjal zakon, in to kot drugo točko dnevnega reda.
Za prepričevanje dvomljivcev in opozicije se je angažiral sam predsednik vlade, ki je prišel zagovarjat neizročitev dokumentov kot prvi premier v zgodovini samostojne Slovenije na parlamentarno komisijo za nadzor nad obveščevalnimi službami.
Predlog novega zakona je jasen. Javnost ne bo imela dostopov do vseh obveščevalnih in protiobveščevalnih podatkov nekdanje tajne policije, ki bi lahko škodovala varnosti države ali njenim zunajepolitičnim ali gospodarskim interesom. A bistvo se skriva v naslednjem stavku: gradivo ne bo dostopno javnosti, če bo imelo za posledico poseg v osebno dostojanstvo posameznika. Torej, osebno dostojanstvo žrtev in njihovih nadzornikov. O tem bo odločala posebna komisija s preglasovanjem.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1997 v odločbi št 25/95 Službo državne varnosti opredelilo kot tajno politično policijo, ki je delovala po tajnih predpisih, kar pomeni hudo kršitev človekovih pravic in svoboščin.
Pogledi Slovenije, Bojan Traven